Jedro

S tem ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča razveljavilo in je bil v ponovnem odločanju zahtevek tožnice na ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zavrnjen, tožnica pa je tožbo za plačilo denarnih prejemkov za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja takoj umaknila, je potrebno o stroških postopka odločiti na podlagi 41. člena ZDSS-1. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da pravilno glasi: „Vsaka stranka krije svoje stroške postopka“.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 100,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek ustavi (I. točka izreka) in da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.176,57 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sklepa se pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, glede na dejstvo, da je tožnica utemeljeno vložila tožbo zaradi plačila plač oz. nadomestila plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožbo je vložila na podlagi pravnomočne odločitve v drugem sporu, kjer je uveljavljala nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v sporu tudi uspela. Prav tako pa tožnica opozarja, da stroški za narok, ki ga je sodišče priznalo toženi stranki sploh niso nastali, ker je tožnica pred začetkom razpisanega naroka obvestila odvetnika tožene stranke o umiku tožbe, kar je razvidno iz priloženega dopisa. Prav tako je o umiku tožbe pravočasno obvestila sodišče. Zato tožena stranka v nobenem primeru ni upravičena do priglašenih stroškov - nagrada za narok. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in odločitev sodišča I. stopnje spremeni oz. razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navaja, da glede na to, da se je tožena stranka z vložitvijo odgovora na tožbo že spustila v obravnavanje, lahko pride do ustavitve postopka po umiku tožbe samo s privolitvijo tožene stranke, ki pa je v umik privolila šele na naroku dne 7. 9. 2016, zato je bilo narok potrebno izvesti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da niso podane bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica je tožbo vložila pri pristojnem sodišču dne 10. 10. 2013 zaradi plačila plač, ki jih je uveljavljala na podlagi pravnomočno ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011 v sporu, ki se je vodil pred naslovnim sodiščem pod opr. št. Pd 256/2002. V tej zadevi je sodišče prve stopnje odločilo, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja nezakonit in ugotovilo, da je tožnica še naprej v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011. Tožnica v tožbi, s katero je uveljavljala ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z dne 30. 8. 2013 ni uveljavljala reparacijskega zahtevka, torej plačila nadomestila plače in ostalih prejemkov iz naslova delovnega razmerja. To je tožnica uveljavljala šele z tožbo, vloženo dne 10. 10. 2013. Kljub temu, da gre za dve ločeni tožbi, ne more biti položaj tožnice slabši, kot bi bil, če bi sodišče hkrati odločalo o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja in denarnih zahtevkih iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ker gre v bistvu za spor o prenehanju delovnega razmerja je potrebno upoštevati 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), na podlagi katerega delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid spora, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. V konkretnem primeru tožnici ni mogoče očitati, da bi zlorabila procesne pravice, saj je zahtevek iz naslova reparacije, zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vložila šele na podlagi pravnomočno ugotovljene nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.

7. Ko pa je Vrhovno sodišče s sklepom opr. št. VIII Ips 219/2013 z dne 10. 2. 2014 pravnomočno sodbo sodišča Pdp 291/2013 z dne 30. 5. 2013 razveljavilo in je v ponovnem odločanju bil zahtevek tožnice na ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zavrnjen, je tožnica takoj tožbo za plačila denarnih prejemkov za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja umaknila, je potrebno o stroških postopka odločiti na podlagi 41. člena ZDSS-1. 8. Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v višini 100,40 EUR in sicer 50 EUR za nagrado za postopek - pritožba (tar. št. 3220) in plačila poštnih stroškov (tar. št. 6002), ki so odmerjeni v višini 10,00 EU ter 22 % DDV. Stroškom pa je potrebno prišteti tudi plačilo sodne takse za pritožbo 27,20 EUR. Skupaj je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 100,40 EUR.