Jedro

Škodo tožeče stranke (gospodarske družbe) predstavlja zmanjšanje premoženja te družbe. Škoda je tolikšna, kot je bilo zaradi škodnega dogodka oškodovano premoženje te družbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem je dolžna tožena stranka plačati glavnico 16.836,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 12. 2006 dalje do plačila.

V pritožbi zoper sodbo je tožeča stranka uveljavljala pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi zahtevku, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S sodbo sodišča prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bilo v prometni nesreči poškodovano vozilo tožeče stranke, po sklenjeni poravnavi pa je tožena stranka tožeči stranki poplačala materialno škodo na vozilu. Tožeča stranka je uveljavljala še plačilo škode v obliki zmanjšanja premoženja, ker je morala najeti nadomestno vozilo, da bi lahko v času od škodnega dogodka do prejema odškodnine še naprej opravljala gradbeno dejavnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka nastanka zatrjevane škode ni dokazala, ker ni dokazala svoje trditve, da je imela v času od 12. 08. 2006 do 06. 12. 2006 v najemu nadomestno tovorno vozilo in da je za ta najem plačala najemnino v višini 16.836,00 EUR družbi F. -T. d.o.o. Pritožba očita prvostopnemu sodišču, da je s tem, ko je navedlo, da s predlaganimi dokazi ni mogoče dokazati zatrjevanih dejstev, kršilo načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP) in zaradi tega ni presojalo predloženih listin, nekaterih dokazov pa sploh ni dopustilo.

Tožeča stranka je najem nadomestnega vozila dokazovala z računom (A 7), plačilo najema pa z izjavo upnika, da je račun plačan. Izstavljen račun za najem vozila praviloma izkazuje dolg dolžnika iz najemne pogodbe, saj naj bi upniki izstavljali račune, ko imajo za to podlago. Tožena stranka pa je izrazila dvom v podlagi za izdajo računa s trditvami, da je tožeča stranka pred pravdo zatrjevala najem po drugi ceni in za krajše obdobje ter da v času reševanja odškodninskega zahtevka v postopku pri toženi stranki tožeča stranka še ni razpolagala z računom, ki ga je predložila v tem sporu. Za toženo stranko je bilo sporno tudi plačilo računa iz sredstev družbe. Verodostojnost dokaza o plačilu je izpodbijala z navedbo, da je zanjo ustrezen dokaz o plačilu najemnine izpis iz blagajniškega dnevnika o izplačilu zneske 16.836,00 EUR. Na njeno zahtevo, naj tožeča stranka v dokaz plačila, ki naj bi ga tožene stranke prejela, predloži še izpisek iz blagajniškega dnevnika, je tožeča stranka vztrajala pri že predloženem dokazu, predlagala pa je še zaslišanje prič o plačilu. Sama po sebi pisna izjava o plačilu računa ni nedovoljen dokaz, vendar mu jemlje verodostojnost dejstvo, da tožeča stranka tudi po ugovoru tožene stranke, naj predloži v zvezi z zatrjevanim plačilom še izpisek iz blagajniškega dnevnika, ni odgovorila zakaj to ni možno niti ni predložila listine, ki bi potrjevala, da je bil znesek 16.836,00 EUR prenešen iz njenega premoženja (premoženja tožeče stranke, gospodarske družbe).

Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da glede na ugovore tožene stranke izjava o plačilu družbe F.-T. d.o.o. ni zadoščala za to, da bi sodišče zavrnilo ugovore tožene stranke glede nastanka škode s plačilom najemnine. Prvostopno sodišče je sicer res navedlo, da dokaznih predlogov tožeče stranke (zaslišanja prič, postavitve izvedenca in poizvedb o višini najemnine) ni dopustilo, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je prvostopno sodišče obrazložilo, da z naštetimi dokazi niti s pisno izjavo družbe F. T. d-.o.o. o plačilu računa, tožeča stranka zatrjevanega plačila ne more dokazati, torej da so bili stroški najema plačani iz sredstev družbe. Škodo tožeče stranke (gospodarske družbe) predstavlja namreč zmanjšanje premoženje te družbe. Škoda je tolikšna, kot je bilo zaradi škodnega dogodka oškodovano premoženje te družbe. Verodostojnost izjave o plačilu je zato potrebno presojati glede na dejstvo, da tožeča stranka ni predložila nikakršnih dokazil, da je bil znesek 16.836,00 EUR (tudi če je bil družbi F.-T. d.o.o. v resnici plačan) prenešen iz premoženja tožeče stranke. Le v tem primeru bi bilo mogoče ugotoviti, da je škoda (zmanjšanje premoženja) nastala tožeči stranki. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedena opustitev predložitve dokaza (ki sicer za gospodarsko družbo ne terja kakšnih posebnih naporov ter bi bilo za delujočo gospodarsko družbo povsem običajno) jemlje verodostojnost izjavi o plačilu, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala nastanka škode v višini 16.836,00 EUR z najemom vozila zaradi nadomestitve v nesreči poškodovanega vozila. Sodišču prve stopnje predlaganih prič ni bilo potrebno zaslišati, saj že iz predloženih listin (potrdilo o plačilu), ob upoštevanju dejstva, da tožeča stranka ni dokazala, da je bil iz njenega premoženja prenešen vtoževani znesek, ne izhaja, da je zatrjevana škoda tožeči stranki nastala.

Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na njegovo odločitev ne bi mogla vplivati. Sodišče potem, ko se na podlagi podanih relevantnih trditev in izvedenih dokazov prepriča o obstoju ali neobstoju nekega dejstva, ni dolžno izvajati nadaljnjih dokazov o obstoju ali neobstoju tega dejstva. Prvostopno sodišče je prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da tožeča stranka ni dokazala svoje trditve, da je imela vozilo v obdobju od 12. 08. 2006 do 06. 12. 2006 v najemu in da je za ta najem plačala najemnino v zatrjevani višini, saj ga potrdilo družbe F. T. in izdani račun ni prepričalo o obstoju najemnega razmerja in plačilu najemnine iz sredstev tožeče stranke.

Glede na navedeno, ni mogoče slediti pritožbeni trditvi, da je zaradi neizvedbe dokazov za zaslišanjem predlaganih prič, ki naj bi potrdile dejstva v zvezi s plačilom računov, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po tem, ko sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka z predloženimi listinskimi dokazi ni izkazala obstoja najemne pogodbe in plačila najemna, ustreznih listin, ki bi navedeno potrdile pa ni predložila, tudi morebitna potrditev gotovinskega plačila s strani navedenih prič ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve.

Tak zaključek je narekoval zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške.