Jedro

Dejstvo, da je pri osebi poleg zamenjave terapije potrebna tudi ustrezna prilagoditev terapije, samostojno ni razlog za sprejem na zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe. ZDZdr namreč zahteva, da oseba huje ogroža zdravje ali ogroža življenje, zahtevano je torej ravnanje oziroma opustitev same osebe, medtem ko iz spisa izhaja, da oseba redno hodi na ambulantne preglede in prejema depo terapijo. Do zmanjšanega odmerka haloparidola, zaradi katerega je prišlo po opisu svojcev do poslabšanja psihičnega stanja osebe, je prišlo, ker je imela oseba stranske učinke in ji je terapijo zmanjšal zdravnik.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se A. A. zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom do 30. 11. 2009 (I. točka izreka). Stroški postopka se krijejo iz sredstev sodišča (II. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje A. A. (pridržana oseba) po odvetniku. Predlaga, da višje sodišče razveljavi izpodbijano točko sklepa in odloči, da zadržanje ni utemeljeno, podrejeno, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Navaja, da v predmetnem primeru niso podani kumulativno potrebni pogoji po 39. členu Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve.

3. Pridržana oseba ne ogroža svojega življenja ali življenja drugih, huje ne ogroža svojega zdravja ali zdravja drugih oziroma ne povzroča hude premoženjske škode sebi ali drugim. Iz obvestila PB z dne 24. 9. 2019 izhaja, da naj bi bil razlog za sprejem brez privolitve osebe heteroagresivno vedenje do predmetov s poškodovanjem imovine. Takšno ravnanje je oseba zanikala. Tudi mama osebe, B. B., je izpovedala, da oseba na dan hospitalizacije ali kak dan prej ni naredila škode, povedala je, da je A. A. „malo cufal rože na balkonu, pa nič drugega“. Prav tako je izpovedala, da oseba ni agresivna do nje in njenega moža. Sodišče zapiše, da je oseba na dan hospitalizacije v posledici popitega alkohola postala agresivna, zanikanje osebe pa neupravičeno pripiše izgubi spomina zaradi zaužitega alkohola. Kljub temu sodišče že samo ugotovi, da razlog, ki ga za sprejem navaja PB v prej navedenem obvestilu, ni upravičen razlog za zadržanje.

4. Razlog, zaradi katerega se je sodišče odločilo za zadržanje osebe na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, je mnenje izvedenke, da je pri osebi potrebna zamenjava terapije in prilagoditev terapije, kar naj bi bilo možno narediti zgolj na oddelku pod posebnim nadzorom. Pritožnik poudarja, da zamenjava in prilagoditev terapije ni samostojen razlog, zaradi katerega bi bilo dovoljeno zdravljenje na zaprtem oddelku. Ogrožanje življenja ali zdravja osebe je zgolj hipotetično, nevarnost je v celoti neizkazana. Sodišče izvedenki nekritično sledi.

5. Načelo nujnosti oz. sorazmernosti izrečenega ukrepa je v konkretnem primeru evidentno kršeno. Sodišče ne pojasni, zakaj naj oseba ne bi bila sposobna sodelovati in sprejeti zdravljenja na odprtem oddelku oziroma zakaj druge metode zdravljenja v konkretnem primeru ne bi prišle v poštev. Dokazni postopek je jasno izkazal, da je oseba milejše oblike zdravljenja doslej vedno izpolnjevala, da redno prejema zdravila in tudi hodi na preglede k svojemu psihiatru. Tudi v času tokratnega zdravljenja v PB sprejema zdravljenje in jemlje vso predpisano medikamentozno terapijo.

6. Prav tako pri osebi v posledici hude duševne motnje (shizofrenije) ni motena presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Sodišče v izpodbijanem sklepu ne pojasni, iz česa razbere, da je pri osebi motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja. Sodišče zgolj nekritično sledi izvedenki. Zaslišanje osebe pred sodno komisijo tega ni potrdilo. Ob pregledu komisije je bila oseba bistre zavesti, na postavljena vprašanja je odgovarjala jasno, smiselno ter krajevno in časovno orientirano. Prav tako se je zavedala, da ima shizofrenijo, da potrebuje zdravljenje in izpovedala, kako poteka zdravljenje pri njej. Ni res, da oseba ni sposobna izražati prave volje in da je njena presoja realnosti hudo motena. Izvedenka je sprva od osebe želela pridobiti soglasje k zdravljenju na zaprtem oddelku, česar ta ni hotela podati, to pa ne pomeni, da je njena presoja realnosti hudo motena.

7. Sodišče je v celoti nekritično sledilo mnenju izvedenke, razen glede predloga o trajanju zadržanja. Predlagala je namreč obdobje štirih tednov, sodišče pa je odločilo, da se osebo zadrži na zdravljenju v PB na oddelku pod posebnim nadzorom do 30. 11. 2019, kar je kar devet tednov. Razlogov za takšno odločitev sodišče ni pojasnilo.

8. Pritožba je utemeljena.

9. V skladu s 53. členom ZDZdr je lahko oseba sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena zakona. Po 39. členu ZDZdr mora biti alternativno izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev: da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim (prva alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Nadaljnji pogoj za sprejem na zdravljenje brez privolitve je, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zadnji pa, da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (druga in tretja alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr).

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da so podani vsi pogoji iz citiranega prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Ugotovilo je, da gre pri osebi za paranoidno shizofrenijo, akutno poslabšanje bolezni, pri čemer ugotovitev o obstoju duševne motnje oseba v pritožbi ne izpodbija. Izpodbija ostale zaključke sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da oseba hudo ogroža svoje zdravje in življenje, da ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in je potrebno zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, kar pomeni, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. 11. Glede izpolnjevanja prvega pogoja pritožnik pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje že samo ugotovilo, da povzročanje hude premoženjske škode sebi ali drugim ni podano in tovrstnih zaključkov zato ne izpodbija. Utemeljeno pa navaja, da dejstvo, da je pri osebi poleg zamenjave terapije potrebna tudi ustrezna prilagoditev terapije samostojno ni razlog za sprejem na zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe. ZDZdr namreč zahteva, da oseba huje ogroža zdravje ali ogroža življenje, zahtevano je torej ravnanje oziroma opustitev same osebe, medtem ko iz spisa izhaja, da oseba redno hodi na ambulantne preglede in prejema depo terapijo. Do zmanjšanega odmerka haloparidola, zaradi katerega je prišlo po opisu svojcev do poslabšanja psihičnega stanja osebe, je prišlo, ker je imela oseba stranske učinke in ji je terapijo zmanjšal zdravnik.

12. Sodišče prve stopnje je v zvezi s prvim pogojem navedlo še dodatne razloge, namreč, da je v primeru odpusta pričakovati, da se bo psihotična simptomatika stopnjevala in bolezen poglabljala in da bo oseba ponovno posegla po alkoholu, kar bi lahko pripeljalo do avto in heteroagresivnega vedenja pacienta. Navedlo je tudi, da je večkrat nakazala misli na samomor, ni pa v zvezi s tem v zadostni meri navedlo odločilnih dejstev o realni in konkretni nevarnosti.

13. Pritožnik nadalje utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izvedenki glede potrebnosti zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom in ni obrazložilo, zakaj naj oseba ne bi bila sposobna sodelovati in sprejeti zdravljenja na odprtem oddelku oz. zakaj druge metode zdravljenja v konkretnem primeru ne bi prišle v poštev. Utemeljeno opozarja, da je dokazni postopek pokazal, da je doslej oseba milejše oblike zdravljenja vedno izpolnjevala, da redno prejema zdravila in hodi na preglede k svojemu psihiatru.

14. Prav tako je sodišče izvedenki nekritično sledilo glede obstoja motene presoje realnosti osebe in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja glede na ugotovitve, ki sicer izhajajo iz zapisnika (da je oseba bistre zavesti, da na vprašanja odgovarja jasno, da se zaveda, da ima shizofrenijo in potrebuje zdravljenje in opiše, kako poteka zdravljenje). Ali in kako duševna motnja vpliva na oblikovanje pravno relevantne volje, mora namreč sodišče ugotoviti v okviru pravne presoje in o tem navesti razloge.

15. Končno pritožnik utemeljeno izpodbija tudi odločitev o roku zadržanja osebe na oddelku pod posebnim nadzorom. Poseg v pravice osebe mora biti omejen le na tisto časovno obdobje, ki je po mnenju izvedenca nujno potrebno. V konkretnem primeru je izvedenka predlagala obdobje štirih tednov, sodišče pa je odločilo, da se osebo zadrži na zdravljenju do 30. 11. 2009 (dva meseca), pri čemer razlogov za takšno odločitev v izpodbijani odločbi ni navedlo.

16. Ob povedanem je bilo treba sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da kršitev določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1) ne more odpraviti samo, ker bi sicer prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Sodišče prve stopnje bo moralo dopolniti svoje ugotovitve o izpolnjenosti pogojev za sprejem osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice in v zvezi s pogojem iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr navesti, katere so tiste konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja varovane dobrine zaradi ravnanja same osebe. Ob navajanju razlogov o ostalih pogojih po prvem odstavku 39. člena ZDZdr bo moralo sodišče tudi natančno pojasniti oziroma obrazložiti, česa in zakaj razen na oddelku pod posebnim nadzorom ni mogoče izvajati, glede na to, da iz podatkov spisa izhaja, da oseba pri zdravljenju sodeluje. Razloge bo moralo sodišče prve stopnje navesti tudi glede trajanja zadržanja. Po potrebi naj sodišče prve stopnje v zvezi z odločilnimi dejstvi ponovno zasliši izvedenca. Sodišče druge stopnje glede na naravo zadeve, načelo ekonomičnosti ter nujnost in hitrost postopka ocenjuje, da glede na že izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje dopolnitev postopka pred sodiščem iste stopnje ne bo bistveno zavlekla in tako tudi ne bo kršena strankina pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

PRAVNI POUK: Zoper sklep o razveljavitvi je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v treh dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, ali se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če se vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.