Jedro

Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Pri tem je brez slehernega pomena status nekdanjega odvetnika, na katerega se tudi sicer toženkin pooblaščenec kot vlagatelj revizije niti ne sklicuje, temveč prilaga reviziji le spričevalo o opravljenem pravniškem državnem izpitu. S tem pa ne izkazuje – in niti ne zatrjuje – da je revizijo vložil po pooblastilu toženke kot odvetnik. Revizijo, vloženo po pooblaščencu, ki ni odvetnik, pa je treba glede na izrecno določbo prvega odstavka 91. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka sam krije svoje stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo.

Obrazložitev

1. S sodbo sodišča prve stopnje, potrjeno s sodbo sodišča druge stopnje, je bilo ugodeno zahtevku tožnice za ugotovitev ničnosti med pravdnima strankama dne 16. 9. 2005 sklenjene najemne pogodbe glede v izreku prvostopenjske sodbe navedenega stanovanja, toženki pa naložena izpraznitev in izročitev tega stanovanja tožnici.

2. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženka po pooblaščencu (z izkazano opravljenim pravniškim državnim izpitom) vložila revizijo, ki jo je (poleg pooblaščenca) tudi sama lastnoročno podpisala.

3. Izvod revizije je bil poslan tožeči stranki, ki je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Revizija ni dovoljena.

5. Iz revizije tožene stranke sicer ni mogoče zanesljivo razbrati, ali je vložena po toženkinem pooblaščencu (kot bi to utegnilo izhajati iz reviziji priloženega pooblastila toženke za vložitev revizije temu pooblaščencu) ali morda kot revizija, ki jo je toženka vložila sama v svojem imenu (glede na toženkin lastnoročni podpis revizije); vendar to za preizkus dovoljenosti revizije niti ni odločilno, saj ga tožena stranka ne more uspešno prestati v nobenem primeru.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Pri tem je brez slehernega pomena status nekdanjega odvetnika, na katerega se tudi sicer toženkin pooblaščenec kot morebitni vlagatelj revizije niti ne sklicuje, temveč prilaga reviziji le spričevalo o opravljenem pravniškem državnem izpitu. S tem pa ne izkazuje – in niti ne zatrjuje – da je revizijo vložil po pooblastilu toženke kot odvetnik. Revizijo, vloženo po pooblaščencu, ki ni odvetnik, pa je treba glede na izrecno določbo prvega odstavka 91. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči. 7. Do drugačnega rezultata ne bi privedlo v konkretnem primeru niti obravnavanje revizije kot revizije, ki jo je vložila toženka sama. Po določbi četrtega odstavka 86. člena ZPP smeta namreč izjemoma opravljati pravdna dejanja v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka sama ali njen zakoniti zastopnik le, če imata opravljen pravniški državni izpit – česar pa toženka med postopkom ali v reviziji ni zatrjevala. Tudi če bi se torej štelo, da je toženka sama vložila revizijo, bi bilo treba upoštevati, da po zakonu nima te pravice spričo pomanjkanja postulacijske sposobnosti (gre za neodpravljivo procesno pomanjkljivost) ter da je njena revizija po določbi prvega odstavka 91. člena ZPP nedovoljena in jo je treba kot tako zavreči (377. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških revizijskega postopka tožeče stranke v zvezi z odgovorom na revizijo temelji na določbi prvega odstavka 155.člena ZPP, saj jih spričo očitne nedovoljenosti revizije ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške.