Jedro

Upoštevajoč datume pravnomočnosti izvršilnih naslovov, ki so podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, so se terjane obveznosti iz naslova glob in sodnih taks začele izvrševati znotraj predpisanega dvoletnega relativnega in štiriletnega absolutnega zastaralnega roka, določenega v 44. členu ZP-1. Do izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, ki predstavlja zgolj nadaljevanje pravočasno začete davčne izvršbe, pa tudi še ni potekel rok za dokončanje davčne izvršbe, ki se presoja po določbah 125. in 126. člena ZDavP-2, zato je ugovor zastaranja terjatev neutemeljen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je z uvodoma navedenim sklepom (v nadaljevanju izpodbijanem sklepom) na podlagi 70. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zadeve davčne izvršbe zoper A.A. (v nadaljnjem besedilu dolžnik ali tožeča stranka) združila v en postopek tako, da je postala vodilna zadeva št. DT 4933-200975/2014 (1. točka izreka). V nadaljevanju je sklenila, da je dolžnik dolžan plačati glavnico v znesku 2.120,00 EUR, stroške davčne izvršbe v znesku 1.250,00 EUR ter stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR, tako da znaša skupaj dolgovana denarna obveznost 3.380,00 EUR (prvi odstavek 2. točke izreka). Ugotovila je, da obveznosti dolžnika temeljijo na tam navedenih izvršilnih naslovih (drugi odstavek 2. točke izreka). Sklenila je, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba z rubežem denarnih prejemkov, ki jih dolžnik prejema pri tam navedenem delodajalcu, z navedenimi omejitvami (3. točka izreka). Tožnikovemu delodajalcu oziroma izplačevalcu denarnih prejemkov je naložila, da na dan prejema sklepa o izvršbi zarubi dolžnikove denarne prejemke do višine dolgovane denarne obveznosti po sklepu in jih prenese oziroma izvršuje prenose zarubljenih denarnih prejemkov na prehodni račun FURS (4. točka izreka). Delodajalcu oziroma izplačevalcu je prepovedala izplačevati zarubljeni del prejemkov dolžniku (5. točka izreka), ki mu je v plačilo naložila vse stroške davčne izvršbe (6. točka izreka). Odločila je še, da pritožba dolžnika ne zadrži začetka davčne izvršbe (7. točka izreka) in da ugovor delodajalca oziroma izplačevalca zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve (8. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je FURS glede združitve zadev v enotno obravnavo navedla, da se vse obveznosti dolžnika opirajo na isto ali podobno dejansko stanje, kakor tudi na isto pravno podlago. Glede na to, je v skladu z določbo 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zaradi ekonomičnosti postopka zadeve združila v en postopek. V nadaljevanju navaja, da je predlagatelj izvršbe Mestno redarstvo A. v skladu s 146. členom ZDavP-2 naslovnem organu, kot pristojnemu davčnemu organu, poslalo predlog za izterjavo denarnih terjatev, izkazanih v izreku navedenih izvršilnih naslovih. V skladu z določbo 156. člena ZDavP-2 davčni organ izvaja postopke davčne izvršbe, tudi kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. Ker dolžnik ni poravnal dolgovane obveznosti, je v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 nadaljevala davčno izvršbo in izterjavo nedavčne obveznosti na podlagi izvršilnega naslova, opremljenega s potrdilom o izvršljivosti, ki ga je izdal pristojen organ (146. člen ZDavP-2).

2. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo, št. DT-499-23-253/2017-2 z dne 8. 3. 2018, ugotovilo, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Ugotovilo je le določene pomanjkljivosti pri navedbi podatkov o izvršilnih naslovih, zato je v skladu z 251. členom ZUP 2. točko izreka izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je pravilno navedlo izvršilne naslove (točka I. a in I. b izreka), v preostalem delu pa je izpodbijani sklep potrdilo in pritožbo pritožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

3. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je drugostopenjski organ ugotovil, da so za izdajo izpodbijanega sklepa izpolnjene vse procesne predpostavke, saj so obstajali izvršilni naslovi (plačilni nalogi in odločbe Mestnega redarstva A.). Pritožnik svojega dolga iz naslova terjanih glob in sodnih taks do dneva izdaje izpodbijanega sklepa ni poravnal in tudi ni ugovarjal izvršlnim naslovom. Izvršilni naslovi predstavljajo potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njih potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP, štejejo za dokazana. Prvostopenjski organ je pritožniku upravičeno naložil tudi plačilo stroškov izdaje 50 predhodno izdanih pravnomočnih in izvršljivih sklepov o davčni izvršbi, ki jih je navedel v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa v tam navedenem znesku. Tožeči stranki je drugostopenjski organ še pojasnil, da, upoštevaje določbe 44. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter 125. in 126. člen ZDavP-2, pravica do izterjave terjatev, ki so predmet izvršbe, ni zastarala, saj v zadevi ni sporno, da je prvostopenjski organ na podlagi predmetnih izvršilnih naslovov v letih 2014 in 2015 izdal sklepe o davčni izvršbi, navedene v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, s katerimi so se posamezne globe in sodne takse začele izvrševati in so bili torej vsi sklepi izdani znotraj predpisanega zastaralnega roka.

4. Tožeča stranka s tožbo izpodbija sklep prvostopenjskega organa in odločbo drugostopenjskega organa, s katero je ta spremenil izpodbijani prvostopenjski sklep. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep FURS z dne 30. 8. 2017 in izpodbijano odločbo Ministrstva za finance z dne 8. 3. 2018 odpravi ter razveljavi do sedaj opravljena dejanja v postopku izvršbe za izterjavo glob na podlagi sklepa o izvršbi FURS z dne 30. 8. 2017. Toženi stranki naj naloži, da mu v roku 15 dni povrne vsa do sedaj prejeta sredstva na podlagi izpodbijanega sklepa o izvršbi z dne 30. 8. 2018, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tudi vse priglašene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tožbi navaja, da gre v obravnavanih primerih izključno za izterjavo glob, izrečenih zaradi nepravilnega parkiranja, ki jih je v vseh primerih izrekel prekrškovni organ, to je Mestno redarstvo A.. Ugovarja, da je pravna podlaga, na katero se je skliceval davčni organ ob izdaji izpodbijanega sklepa, to je 70. člen ZDavP-2, nepravilna. V obravnavanem primeru gre za izterjavo glob, ki po svojem izvoru oziroma pravni naravi ne sodijo med davke iz 3. člena ZDavP-2. Ugovarja, da je davčni organ prve stopnje s sklepom z dne 30. 8. 2017 pričel izvršbo brez predloga predlagatelja Mestnega redarstva A.. Za začetek izterjave po uradni dolžnosti pa prvostopenjski organ, glede na to, da gre za izterjavo po preneseni pristojnosti, ni imel zakonske podlage. Zato bi bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in izvršbo ustaviti.

5. Tožeča stranka nadalje ugovarja zastaranje pravice do izterjave. Iz odločbe pritožbenega organa izhaja, da je najmlajši izvršilni naslov postal pravnomočen oziroma izvršljiv dne 4. 2. 2015, vsi ostali pa še bistveno prej. Glede na to, da je bil sklep o izvršbi izdan 30. 8. 2017, kar je več kot dve leti po najmlajšem izvršilnem naslovu, je bila izvršba že v času izdaje tega sklepa nedopustna zaradi zastaranja pravice do izterjave. Začeti izterjavo globe po izteku dveletnega roka, ki je določen v prvem odstavku 44. člena ZP-1, ni dovoljeno. Glede na to, da je izterjava globe zastarala, tudi ni podlage za izterjavo stroškov izvršbe, saj izterjava stroškov za nezakonito izterjavo globe deli enako usodo kot nezakonita izterjava glob.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke. Vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, saj do izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi z dne 20. 8. 2017, ki predstavlja zgolj nadaljevanje pravočasno začete davčne izvršbe, še ni potekel rok za dokončanje davčne izvršbe, ki se presoja po določbah 125. in 126. člena ZDavP-2. K točki I izreka

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa, dopolnjena z odločitvijo drugostopenjskega organa pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno dopolnil in argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje, da bi se izognilo ponavljanju, sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

9. Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, temu pa tožeča stranka niti ne ugovarja, da je Mestno redarstvo A. v letu 2014 pristojnemu Finančnemu uradu Murska Sobota predlagalo začetek davčne izvršbe na denarna sredstva tožeče stranke zaradi izterjave neplačanih glob. Prvostopenjski organ je na podlagi predloga tožeči stranki najprej vročil opomin pred izvršbo ter nato izdal sklepe o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, in sicer prvega dne 26. 6. 2014, ki je bil tožeči stranki vročen dne 28. 6. 2014, zadnjega pa dne 25. 1. 2015. V zadevi tudi ni sporno, da tožeča stranka izrečenih glob ni poravnala do izdaje izpodbijanega sklepa.

10. Po določbah 44. člena ZP-1 se izrečene sankcije za prekrške ne smejo začeti izvrševati, če potečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (prvi odstavek). Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (tretji odstavek). Po določbi četrtega odstavka 44. člena ZP-1 pa globe, odvzema premoženjske koristi s plačilom denarnega zneska in stroškov postopka, glede katerih se je izvrševanje začelo v rokih iz prvega in tretjega odstavka tega člena, ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo, drugih sankcij pa ne po preteku štirih let od začetka njihovega izvrševanja. Rok za dokončanje pravočasno začete izvršbe se glede na četrti odstavek 44. člena ZP-1 torej presoja na podlagi 125. člena oziroma 126. člena ZDavP-2. 11. V konkretnem primeru ni sporno, da so obravnavani plačilni nalogi postali pravnomočni v letu 2014 in da so se davčne izvršbe v konkretnih zadevah začele v času od 26. 6. 2014 do 25. 1. 2015. Upoštevajoč datume pravnomočnosti izvršilnih naslovov, ki so podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, so se tako terjane obveznosti iz naslova glob in sodnih taks začele izvrševati znotraj predpisanega dvoletnega relativnega in štiriletnega absolutnega zastaralnega roka, določenega v 44. členu ZP-2. Do izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi z dne 30. 8. 2017, ki predstavlja zgolj nadaljevanje pravočasno začete davčne izvršbe, pa tudi še ni potekel rok za dokončanje davčne izvršbe, ki se presoja po določbah 125. in 126. člena ZDavP-2. Ugovor zastaranja terjatev tožeče stranke je neutemeljen tudi upoštevaje sodno prakso (npr. sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 1140/2014 z dne 19. 5. 2015 in št. II U 95/2016 z dne 16. 11. 2016 ter sodba Vrhovnega sodišča RS, št. IV Ips 85/2018), da je za začetek izvrševanja globe v smislu 44. člena ZP-1 treba šteti trenutek, ko se začne postopek prisilne izterjave globe, to je trenutek izdaje sklepa o davčni izvršbi. S tem trenutkom namreč država začne izvajati neposredna dejanja, ki so usmerjena v odvzem sredstev storilcu zaradi poplačila pravnomočno izrečene globe.

12. Neutemeljen je tudi ugovor tožeče stranke, da je bila izpodbijana odločba izdana brez potrebnega predloga predlagatelja. Upoštevaje sodno prakso Upravnega sodišča RS (sodba št. II U 59/2016), se izvršilni postopek uvede zaradi poplačila obveznosti iz izvršilnega naslova. Navedeno pa se lahko doseže z različnimi izvršilnimi sredstvi, dokler obveznosti niso poplačane. Začet postopek izvršbe se nadaljuje do uspešnega poplačila zapadlih in neplačanih terjatev. Namen izvršbe je namreč zagotoviti uspešno izterjavo obveznosti, zato je tudi lahko v skladu z ZDavP-2 predmet davčne izvršbe vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. Predlagatelju tako ni treba, kolikor je bila izvršba po določenem sklepu o izvršbi neuspešna, podati novega predloga, kot to zmotno meni tožeča stranka.

13. Ugovor tožeče stranke, da je bil izpodbijani sklep izdan v nasprotju z zakonom, ker se v uvodu sklicuje na 70. člen ZDavP-2, ni utemeljen. Po določbi prvega odstavka 202. člena ZP-1 izterjavo globe in stroškov na predlog prekrškovnega organa, ki je izdal odločbo o prekršku, izvrši pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. V konkretni zadevi je to ZDavP-2. V skladu z določbo prvega odstavka 70. člena ZDavP-2 je za odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji stvarno pristojna Finančna uprava Republike Slovenije (ki se v skladu z 11. členom ZDavP-2 šteje za davčni organ). Kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, davčni organ postopa v skladu s III. delom zakona, to je delom, ki ureja davčno izvršbo. Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je v skladu z določbo prvega odstavka 146. člena ZDavP-2 izvršilni naslov plačilni nalog oziroma druga listina opremljena s potrdilom izvršljivosti, ki ga izda predlagatelj izvršbe, za kar tudi gre v konkretnem primeru. Iz navedenega sledi, da je izpodbijano odločbo izdal za to pristojni davčni organ v skladu z določbami ZDavP-2. 14. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožeča stranka izvedbe glavne obravnave niti ni predlagala.

K točki II izreka:

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.