Jedro

Odločitev, ali je treba tudi zaslišati sodne izvedence, je odvisna od konkretnega primera in v tej zadevi z zavrnitvijo dokaza po zaslišanju članov izvedenskega organa sodišče ni kršilo določb postopka, kot to neutemeljeno uveljavlja tožeča stranka.

Za ugotovitev poškodbe pri delu ni odločilno, ali je poškodovanec ravnal skladno s pravili delodajalca. Ali gre za poškodbo pri delu, je ključno le, da je prišlo do poškodbe na delovnem mestu in da je ta poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Omenjeno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo in posledično utemeljeno potrdilo odločitev tožene stranke, da je bil stranski intervenient začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna stranskemu intervenientu povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, v katerem tožeča stranka zahteva odpravo dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 23. 7. 2020 in potrditev prvostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 23. 6. 2020 (I. točka izreka). S sklepom pa je tožbo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 6. 8. 2020 ter vseh morebitnih nadaljnjih odločb, utemeljenih na istem dejanskem stanju, zavrglo (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka ter da mora stranskemu intervenientu na strani tožene stranke povrniti njegove stroške postopka (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe je pritožbo vložila tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za ustno zaslišanje obeh članov izvedenskega organa, ki sta podala pisno izvedensko mnenje in pisno dopolnitev izvedenskega mnenja. Z zavrnitvijo dokaznega predloga po neposrednem zaslišanju izvedenca je prvostopenjsko sodišče kršilo prvi odstavek 4. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 (načelo neposrednosti). Z zavrnitvijo dokaznega predloga je bila kršena tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije. Gre za kršitev, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj izvedencema ni bilo mogoče postaviti neposrednih vprašanj v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja oziroma glede ključnega vprašanja v predmetnem socialnem sporu, in sicer, ali je do nezgode prišlo na delovnem mestu in tudi ne oceniti njune verodostojnosti. Včasih lahko šele sosledje vprašanj in odgovorov, ki ga omogoča le usten dialog, odgovori na pomisleke in odpravi (ali potrdi) dvome v pravilnost in popolnost mnenja. Tožeča stranka je ves čas postopka opozarjala, da je mnenje pomanjkljivo obrazloženo in nejasno. Tudi sama dopolnitev izvedenskega mnenja ne dosega standardov, ki se zahtevajo od dopolnitve. Tudi zaradi tega razloga je bilo predlagano zaslišanje izvedencev. Tekom postopka je tožeča stranka podala tudi trditev, da na območju dela, kjer zlagajo les, zadnjih 15 minut pred koncem izmene sploh ni bilo lesa. Navedeno je potrdila tudi priča A. A., prav tako tudi B. B. Tožnik pa naj bi se poškodoval petnajst minut čez deveto, torej v času, ko ni bilo več nobenega dela. Do tega ključnega zatrjevanja in izkazanega dejstva se sodišče sploh ni opredelilo in pojasnilo, zakaj ga ni upoštevalo. To dejstvo pa potrjuje trditve tožeče stranke, da do poškodbe ni prišlo (niti ni moglo priti) na delovnem mestu. Glede na navedeno niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in je obrazložitev pomanjkljiva. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje ugovarja tudi relativno bistveno kršitev določb postopka, saj dokazna ocena ni opravljena ob upoštevanju napotkov 8. člena ZPP. Sodišče se argumentirano ne opredeli do odgovora izvedenskega organa, ki je na vprašanje, ali bi lahko do takšne vrste poškodbe prišlo tudi drugje oziroma v drugačnih okoliščinah – izven delovnega mesta, odgovoril, da lahko, če so izpolnjeni pogoji, kot so v tem primeru. Izvedenec je tako potrdil ključno trditev tožeče stranke, da do poškodbe ni prišlo na delovnem mestu. Sodišče tudi ni kritično in nepristransko presojalo izpovedbe stranskega intervenienta glede tega, komu je povedal za nezgodo. Njegova izpovedba je bila izpodbita z izpovedbo priče B. B., ki je izpovedal, da mu o poškodbi, ko sta šla skupaj domov, tožnik ni povedal. Bistveno v konkretnem postopku ni to, da je stranski intervenient nezgodo naznanil C. C., kot to zmotno navaja sodišče, ampak je za razjasnitev vprašanja, ali je do nezgode prišlo na delovnem mestu, pomembno to, da stranski intervenient ni ravnal v skladu s pravili delodajalca, čeprav so mu bila ta pravila dobro znana, kar je izpovedal tudi sam. Zgolj naznanitev nezgode C. C., ob izkazani odsotnosti kakršnikoli vidnih, zunanjih znakov ter predvsem ob odsotnosti ravnanja, ki ga delodajalec v primeru nezgode na delovnem mestu zahteva od delavcev, ne more imeti večje teže pri presoji vprašanja, ali je do nezgode prišlo na delovnem mestu ali ne. Neizpodbitno in izkazano dejstvo je, da stranski intervenient v skladu z navodili delodajalca ni deloval, čeprav so mu bila ta dobro poznana. Nesprejemljivo in z izjavami ostalih prič izpodbito je tudi pojasnjevanje stranskega intervenienta, da je bil v stresu. Priča, katero je stranski intervenient po domnevni nezgodi odpeljal domov, pri stranskem intervenientu ni zaznala nobenega stresa. Pa tudi kasnejše ravnanje stranskega intervenienta kaže na to, da ni bil pod stresom. Sodišče tudi povsem po nepotrebnem polemizira v zvezi s citiranjem različnih pravnih podlag in pojasnil, kako naj bi tožeča stranka opustila svoje dolžnosti, saj tovrstna vprašanja niso bila predmet postopka. Predmet postopka je bil vezan na vprašanje, ali je do nezgode prišlo na delovnem mestu ali ne. Ker je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka ter nepravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja ,da je sodišče prve stopnje ustrezno argumentiralo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za ustno zaslišanje izvedencev. Navedeno namreč ne bi doprineslo k razjasnitvi dejanskega stanja v tej zadevi. Izvedenci so ustrezno pojasnili, da je poškodba stranskega intervenienta posledica kombiniranega fleksijsko-rotacijskega zvina komolca. Roko, v kateri je držal cepin, zapičen v velik kos lesa, mu je poškodoval nepričakovani sunek, ko je les zablokiralo v steno korita tekočega traku. Šele na naroku dne 5. 1. 2023 je tožeča stranka predlagala ustno zaslišanje obeh članov izvedenskega organa, pri tem pa ni obrazložila ali podala utemeljenih argumentov, zakaj tega ni predlagala že v vlogi dne 30. 8. 2022. Tožena stranka opozarja tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča, iz katere izhaja, da ni mogoče postaviti absolutne zahteve, da sodišče vedno ustno zasliši izvedenca, čeprav je ta pred tem pisno odgovoril na vse pravno relevantne strankine pisne pripombe2. Glede pritožbenih navedb, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do izpovedbe zaslišanih prič, in sicer da zadnjih 15 minut pred koncem izmene sploh ni bilo lesa, tožena stranka navaja, da se sodišču ni potrebno opredeliti do vseh trditev pravdnih strank, ampak zgolj do tistih, ki so odločilne v zadevi. V sodbi je obširno argumentiralo, katerim dokazom je sledilo in zakaj je prišlo do zaključka, da se je stranski intervenient dejansko poškodoval na svojem delovnem mestu. Sodišču tako ni mogoče očitati, kršitev določb postopka. Tudi izvedenski organ je potrdil, da je do poškodbe lahko prišlo na način, kot ga opisuje stranski intervenient. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. V odgovoru na pritožbo, ki ga je podal stranski intervenient, le-ta navaja, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Tako nasprotuje pritožbenim navedbam, da so bile tožeči stranki kršene procesne pravice zaradi zavrnitve zaslišanja izvedencev. Tožeča stranka je imela dovolj možnosti, da je lahko grajala vse nejasnosti v izvedenskem mnenju. V pripravljalnih vlogah tudi ni zahtevala zaslišanja izvedenca. Po mnenju stranskega intervenienta v tem primeru zaslišanje tudi ni bilo potrebno. Izvedensko mnenje je namreč popolno in celovito ter dodatno pojasnjuje, da je do poškodbe stranskega intervenienta prišlo na zatrjevani način. Ne drži navedba tožeče stranke, da stranski intervenient takoj po poškodbi ni tožil, da bi ga kaj bolelo, niti ni imel vidne poškodbe, saj je poškodbo pri delu sporočil nadzorniku tretje izmene C. C. še pred njegovim odhodom z dela. Potem, ko je prišel domov pa je poklical še nadzornika D. D. in mu povedal, da je imel nezgodo pri delu. Iz izvedenskega mnenja pa izhaja, da je za navedeno poškodbo značilno, da pri poškodovani osebi neposredno po doživetem zvinu običajno ni videti zunanjih posttravmatskih sprememb. Stranski intervenient, je ob škodnem dogodku v hipu začutil močno pekočo bolečino, nato pa se je bolečina postopoma razvijala in je ob gibu poškodovanega sklepa postajala še intenzivnejša. Gre za običajen potek glede na vrsto poškodbe. Glede sklicevanja tožeče stranke na izpovedbe prič, in sicer, da v času nastanka poškodbe ni bilo več dela na transportnem traku, pa stranski intervenient navaja, da omenjena ugotovitev ne drži. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč jasno izhaja, da so bili sodelavci stranskega intervenienta v času dogodka že močno alkoholizirani in so zato popolnoma nezanesljive priče. Razen tega je tudi iz izpovedbe stranskega intervenienta, ki se ves čas postopka ni spreminjala, mogoče razbrati celotno kronologijo dogodkov in ravnanj stranskega intervenienta, ki so jih potrdile tudi priče. Stranski intervenient si je prizadeval da bi nadrejenim sporočil, kaj se mu je zgodilo. Nadzornik tretje izmene, postopka sam od sebe ni želel izpeljati, zato je moral stranski intervenient najprej priti do svojega mobilnega telefona, da je sploh obvestil svojega neposredno nadrejenega, ki je že predčasno odšel domov. Odgovorne osebe tožeče stranke (nadzornik tretje izmene) niso ravnale v skladu s pravili prijave nezgode pri delu. Zaradi ravnanj in obveščanja stranskega intervenienta pred odhodom z dela tudi odpadejo vse špekulacije o potencialnih drugih vzrokih, ki bi lahko pripeljali do konkretne poškodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

7. Tako tudi ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot jo uveljavlja tožeča stranka. Navedena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče obširno pojasnilo razloge za svojo odločitev. Sodbo je tako mogoče preizkusiti, saj so navedeni bistveni razlogi, iz katerih izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev. Ti razlogi niso nejasni, prav tako tudi niso med seboj v nasprotju.

8. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 7. 2020. Z navedeno odločbo je drugostopenjski organ tožene stranke ugodil pritožbi zavarovanca (stranskega intervenienta), ki jo je vložil zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 23. 6. 2020. V izreku je vzrok začasne nezmožnosti za delo „poškodba izven dela“ nadomestil z besedno zvezo „poškodba pri delu“. Stranski intervenient je bil tako v času od 27. 6. 2020 do 7. 7. 2020 zaradi poškodbe pri delu začasno nezmožen za delo.

9. V tej zadevi je sporen vzrok začasne nezmožnosti za delo oziroma t.i. bolniškega staleža. 10. Skladno z 19. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)3 se za poškodbo pri delu štejejo poškodbe v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Navedeni predpis tako odkazuje na uporabo 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)4, kjer je določeno, da se za poškodbo pri delu po tem zakonu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan (1. alineja prvega odstavka 66. člena ZPIZ-2).

11. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v okviru katerega je preučilo dokumentacijo v spisu, zaslišalo priče ter pridobilo pisno izvedensko mnenje izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenskega mnenja pri E. fakulteti v F. (v nadaljevanju: Komisija E.F) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnikovega delodajalca, ki je uveljavljal, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela, ne pa zaradi poškodbe pri delu). Pritožbeno sodišče z odločitvijo sodišča prve stopnje soglaša. 12. Pritožba predvsem izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati oba člana izvedenskega organa, ne pa da je zgolj pridobilo pisno izvedensko mnenje. Glede navedenih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja komisije E.F, v kateri sta sodelovala prof. dr. G. G., specialist MDPŠ in prof. dr. H. H., specialist kirurg. Izvedenskemu organu je postavilo vprašanje, glede vrste in nastanka poškodbe, ki jo je utrpel stranski intervenient, prav tako pa tudi, ali bi do take poškodbe lahko prišlo izven delovnega mesta. Izvedenski organ je prepričljivo odgovoril, da je šlo v tej zadevi za fleksijsko-rotacijski mehanizem zvina komolca. Anamnestični opis mehanizma nezgode, ki jo je podal stranski intervenient na pregledu pri izvedencih je skladen z zapisom v kirurškem izvidu in navedbami iz sodnega spisa. Izvedenski organ ugotavlja, da je poškodba posledica kombiniranega fleksijsko-rotacijskega zvina komolca. Roko, v kateri je stranski intervenient držal cepin, zapičen v velik kos lesa, mu je poškodoval nepričakovani sunek, ko je les zablokiralo v steno korita tekočega traku. Neposredno po doživetem zvinu običajno ni videti zunanjih posttravmatskih sprememb. Pri zvinih v predelu komolčnega sklepa so v ospredju praviloma boleča gibljivost in palpatorna občutljivost narastišč tetiv ekstenzornih mišic na periost nadlaktnice, tako je bilo tudi v obravnavanem primeru. Izvedenski organ je tudi pojasnil, da bi do takšne vrste poškodb prišlo tudi drugje, torej izven delovnega mesta, če bi bili izpolnjeni pogoji, kot so bili v tem primeru na delovnem mestu. Dodatno je izvedenski organ svoje mnenje pojasnil še v dopolnitvi, ki jo je potem, ko je tožeča stranka podala pripombe, od izvedenskega organa zahtevalo sodišče. 13. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi ni predlagala zaslišanja članov izvedenskega organa, temveč je sama predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, čemur je sodišče prve stopnje tudi sledilo. Tudi po pridobitvi dopolnilnega izvedenskega mnenja je tožeča stranka zgolj nasprotovala izvedenskemu mnenju, ni pa s tem v zvezi podala nobenega dokaznega predloga, torej tudi ne predlog, da sodišče zasliši člana izvedenskega organa. Tak predlog je bil podan šele na naroku za glavno obravnavo, ki pa ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Svojo odločitev je tudi ustrezno pojasnilo. Sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati, da je kršilo določbe postopka v smeri, kot se zavzema tožeča stranka. Tožeča stranka je imela možnost sodelovati v postopku in dajati svoje pripombe. Na pripombe tožeče stranke je izvedenski organ v celoti odgovoril. Dopustil je tudi možnost, za katero se zavzema tožeča stranka, torej da bi do poškodbe prišlo izven delovnega mesta, če bi bili izpolnjeni enaki pogoji. Izvedenski organ je tako le potrdil, da anamnestični podatki in pa tudi medicinska dokumentacija v spisu (obisk urgentnega zdravnika ob 00:05 uri dne 28. 5. 2020 in pa obisk Splošne bolnišnice I. ob 9.12 uri istega dne) potrjujejo, da je šlo za poškodbo pri delu, pri čemer pa, če bi bili izpolnjeni enaki pogoji, bi do take poškodbe prišlo lahko tudi izven delovnega mesta.

14. V tem primeru je šlo za enega od dokazov, ki ga je sodišče prve stopnje, upoštevaje tudi druge izvedene dokaze, skladno z 8. členom ZPP presodilo in upoštevalo pri presoji sporne zadeve. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da zaslišanje članov izvedenskega organa ne bi doprineslo k razjasnitvi dejanskega stanja v zadevi in da s tem pravica stranke do izjave ni prizadeta. Glede vprašanja, ali je potrebno v vseh primerih tudi zaslišati sodne izvedence (čeprav so podali pisno izvedensko mnenje) je svoje stališče zavzelo tudi že pritožbeno sodišče v več zadevah5, ki jih omenja in se nanje sklicuje tudi že sodišče prve stopnje. Odločitev je odvisna od konkretnega primera in v tej zadevi, kot je bilo že pojasnjeno, z zavrnitvijo dokaza po zaslišanju članov izvedenskega organa sodišče ni kršilo določb postopka, kot to neutemeljeno uveljavlja tožeča stranka.

15. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na posamezne izseke izpovedb zaslišanih prič in pa stranskega intervenienta. Sodišče prve stopnje je presojalo izpovedbe ter tudi pojasnilo, zakaj določene izpovedbe šteje kot prepričljive, druge pa za neprepričljive. Ključno pri tem je, da je priča C. C. izpovedala, da je stranski intervenient približno ob pol desetih zvečer pristopil k njemu in mu povedal, da se je udaril v roko. Stranski intervenient je tako obvestil nadzornika C. C. še preden ga je avtobus z drugimi delavci odpeljal iz klasirnice. Da je iskal svojega nadzornika D. D. izhaja tudi iz izpiskov dnevnega gibanja stranskega intervenienta, kjer so zabeleženi prehodi skozi kontrolne točke, kot jih podrobno povzema sodišče prve stopnje.

16. Za ugotovitev poškodbe pri delu ni odločilno, ali je tožnik ravnal skladno s pravili delodajalca. Ali gre za poškodbo pri delu je glede na že citirani člen ZPIZ‑2 ključno le, da je prišlo do poškodbe na delovnem mestu in da je ta poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Omenjeno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo in posledično utemeljeno potrdilo odločitev tožene stranke, da je bil stranski intervenient v obdobju od 27. 6. 2020 do 7. 7. 2020 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

18. Skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da je tožeča stranka dolžna stranskemu intervenientu povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odmero je opravilo ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)6. Za odgovor na pritožbo je priznalo 375 točk in za materialne stroške 7,5 točk ter pripadajoči DDV.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Glej Cp 618/2010 z dne 26. 4. 2012. 3 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 5 Glej Psp 221/2021 z dne 17. 11. 2021 in Psp 3/2021 z dne 2. 2. 2021. 6 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.