Jedro

Pravna podlaga za valorizacijo je v drugem odstavku 168. člena OZ, ki določa, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni v toliko, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki (ob že pravnomočno prisojenem znesku) plačati še nadaljnjih 3.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2008 dalje do prenehanja obveznosti, v stroškovnem delu pa v toliko, da se znesek 106,84 EUR nadomesti z zneskom 712,52 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki 143,41 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 8.126,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 7.560,00 EUR od 10.5.2008 dalje do plačila, od 12.500,00 EUR od 10.5.2008 do 1.7.2008, od 5.000,00 EUR od 10.5.2008 do 7.9.2008, ter od 566,05 EUR od 1.10.2007 dalje do plačila. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 26.640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila je kot neutemeljen zavrnilo. Toženki je še naložilo, da tožniku v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 106,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Tožnik s pravočasno pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Toženka pritožbenega odgovora ni podala.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba uveljavljanega razloga, da je izpodbijani del sodbe obremenjen z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, ne utemeljuje. Zato velja na ta očitek odgovoriti le, da ni podana kakšna od postopkovnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo je v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Pritožba izpostavlja, da gre za stanje po zlomu VII. - X. rebra levo, krvavitev v levo prsno votlino, obtolčenino levih pljuč in leve ledvice, ter raztrganino leve prepone in vranice. To tožnikovo stanje gre obravnavati predvsem v povezavi z ugotovitvami o anatomsko spremenjeni levi preponi, ter zarastlinami v plevralni votlini levo, zaradi katerih ima tožnik zmanjšano pljučno kapaciteto. Nadalje gre upoštevati še ugotovitve o nesposobnosti za težja fizična dela na kmetiji, o omejenosti pri opravljanju aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih ter vlaganju večje stopnje truda v vse vsakdanje življenjske aktivnosti. Tožnika je torej kot športno aktivnega moškega pri starosti 44 let, ki opravlja delo v proizvodnji (stoje za stružnico) ter kateri se je v prostem času aktivno ukvarjal z glasbo (zna igrati na šest instrumentov in je igral v pihalnem orkestru in treh glasbenih skupinah), popoškodbeno stanje naenkrat močno prizadelo, in to na vseh področjih, tako v službi, pri domačih opravilih, kot pri športnih dejavnostih in glasbenem udejstvovanju. Ostal pa mu je tudi strah pred vožnjo z avtomobilom. Zato ugotovljeno tožnikovo stanje, ki je posledica škodnega dogodka, poleg pravnomočno dosojenih 12.500,00 EUR, utemeljuje še prisojo nadaljnjih 3.000,00 EUR. Ker pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tako znaša 15.000,00 EUR, prisoja nadaljnjega zneska 4.200,00 EUR ni utemeljeno zahtevana.

Tudi v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi skaženosti pritožba utemeljeno izpostavlja, da je prvostopna odmera denarne odškodnine za to obliko škode nekoliko prenizka. Objektivno gre namreč za 30 cm dolgo brazgotino na trupu, ki je zaradi zaraščenosti z dlakami vidna z razdalje treh metrov. Tožnik je izpovedal, da ga drugi gledajo, da so ga že spraševali, če je brazgotino zadobil v pretepu, ter zato, ker brazgotine ne more zakriti, ne hodi več toliko na bazen in plažo. Upoštevaje spremembo tožnikove zunanjosti in vplivanju le-te na tožnikovo psihično ravnotežje oziroma psihično počutje nasploh, torej glede na vse ugotovljene okoliščine objektivne in subjektivne narave, se tako izkaže, da je tožnik ob pravnomočno prisojenih 300,00 EUR upravičen še do nadaljnjega zneska 700,00 EUR. Pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti tako predstavlja 1.000,00 EUR. V preostalem delu, za še zahtevanih 1.500,00 EUR, pa je prvo sodišče tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je v tem delu pretiran.

Tudi od nadaljnje prisojenega zneska 3.700,00 EUR tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od 10.5.2008 dalje do prenehanja obveznosti, saj je toženka tudi s plačilom tega zneska v zamudi, ker ga ni plačala v petnajstdnevnem roku od prejema odškodninskega zahtevka.

Pritožbi tožeče stranke pa ne gre pritrditi v delu, s katerim se zavzema za zvišanje odškodnin za telesne bolečine in neugodnosti ter za strah. Podroben dejanski obseg teh dveh oblik tožniku nastale nepremoženjske škode, je razviden iz razlogov na šesti, sedmi in osmi strani prvostopenjske sodbe. V zvezi pritožbeno navedbo, da je strah gotovo trajal dlje kot je to ugotovil izvedenec, velja le pojasniti, da pritožnik na mnenje izvedenca pred sodiščem prve stopnje ni imel kakšne take pripombe. Zato utemeljenosti te njegove pritožbene navedbe ni moč presojati (prvi odstavek 337. člena ZPP). V zvezi z izpostavljanjem prvostopno ugotovljenih dejstev pa so pritožbene navedbe nekoliko pretirane. Tožnik namreč zelo hudih bolečin ni prestajal, bodoče bolečine pa se pojavljajo le občasno, in še to v vedno večjih presledkih, ob večjem naporu in pri spremembi vremena. Kar zadeva odškodnino za strah, pa se zdravljenje, za izid katerega je bil tožnik zaskrbljen, ni tako zapletalo. V tem delu je prvo sodišče pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je pri odmeri odškodnin za obe obliki škode v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine.

Vsi zneski denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode tako po spremembi pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Skupni odmerjeni znesek 29.000,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, nekaj več kot 30 povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik. Tudi primerjava z drugimi podobnimi primeri ne omogoča višje odškodnine.

Pritožba trdi, da za valorizacijo plačanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo ni pravne podlage po 28.9.2003. Meni, da zato, ker je pričel veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 56/2003 – v nadaljevanju ZPOMZO-1), ki je odpravil temeljno obrestno mero, katera je predstavljala letno mero za ohranjanje vrednosti denarnih obveznosti in terjatev v domačem denarju, s čimer je bila odpravljena valorizacijo kot del obrestne mere zamudnih obresti. Uveljavitev tega zakona je narekovala tudi spremembo sodne prakse, ki je prej upoštevala načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na občni seji 26.6.2002. Tako stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevah I Cp 6739/2006 in II Cp 617/2006. Pravna podlaga za valorizacijo je v drugem odstavku 168. člena OZ, ki določa, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. Sojenje po cenah na dan izdaje sodne odločbe tako zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine in tako predstavlja njeno valorizacijo. Ob ugotovitvi, da so se cene od dneva delnega plačila do dneva izdaje sodbe za določen odstotek povečale, pomeni valorizacija delnega plačila le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava. Prvo sodišče, ki je od zneska odmerjene odškodnine odštelo valorizirano vrednost dveh delnih plačil na dan izdaje prvostopenjske sodbe, je zato ravnalo pravilno. Pritožbeno izpostavljena primera na materialnopravno pravilnost odločitve prvega sodišča niti ne moreta vplivati. Poleg tega pa nista ponudila dovolj prepričljivih argumentov, saj je večinska sodna praksa, ki se je po izdaji teh dveh odločb tudi povsem ustalila, drugačna (npr. odločba Vrhovnega sodišča II Ips 738/2007). Prvo sodišče je toženkini delni plačili revaloriziralo na podlagi gibanja indeksa rasti cen življenjskih potrebščin, katero upošteva izračun revalorizacije denarnih zneskov, dostopen na spletni strani Statističnega urada RS. Pravilnosti takšnega načina ugotovitve cen na dan izdaje sodbe, pa pritožba ne izpodbija.

Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno poseči tudi v prvostopno odločitev o stroških postopka. Pri tem gre pritožniku zaradi grajanja prisojenih mu stroškov pojasniti, da mu je prvo sodišče priznalo celoten priglašeni znesek stroškov. Ker doseženi uspeh tožnika tako sedaj znaša 34 % (= 11.826,05 EUR od 34.766,05 EUR), je tožnik upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 1.477,84 EUR (= 34 % od prvostopno odmerjenih 4.346,59 EUR), toženka pa do 765,32 EUR (= 66% od prvostopno odmerjenih 1.159,58 EUR). Po medsebojnem pobotanju je tako toženka dolžna povrniti tožniku 712,52 EUR. V kolikor toženka tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje, kot je to odločilo že prvostopno sodišče. Pritožbi je bilo potrebno tako delno ugoditi, ter sodbo sodišča prve stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem delu, v katerem niso bili podani niti uveljavljani razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa je bilo potrebno pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

Tožnik je upravičen do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov, sorazmernih pritožbenemu uspehu (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP). Tožnikov pritožbeni uspeh znaša 14 %, ker je uspel z zneskom 3.700,00 EUR od izpodbijanih 26.640,00 EUR.

Neutemeljeno priglašeni so bili naslednji pritožbeni stroški: 20 točk za poročilo tožniku o prejeti sodbi, ker je nagrado za končno poročilo priznalo že prvostopno sodišče, ter 40 točk za poročili tožniku o vloženi pritožbi in o uspehu pritožbe, ker je nagrada za ti dve storitvi obsežena že v nagradi za sestavo pritožbe.

Potrebni pritožbeni stroški, odmerjeni upoštevaje Odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah, tako znašajo 1.024,38 EUR (= 491,58 EUR nagrada za sestavo pritožbe, povečana za davek na dodano vrednost + 532,80 EUR sodna taksa za pritožbo). Upoštevaje pritožbeni uspeh je tako toženka dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 143,41 EUR. V primeru zamude mora toženka plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev.