Jedro

Ker je odločba z dne 22. 6. 2001, s katero je toženec odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 27. 5. 2001 dalje, pravnomočna, toženec ne glede na podatke srbskega nosilca zavarovanja (srbski nosilec zavarovanja je toženca z dopisom 3. 11. 2011 obvestil o tožnikovem obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je obstajalo že v času izdaje odločbe z dne 22. 6. 2001), v določbi 156. člena in 157. člena ZPIZ-1, za poseg v pravnomočno odločbo in za odločitev, da se mu z 27. 5. 2001 ustavi izplačevanje oz. da se mu od 27. 5. 2001 dalje starostna pokojnina ne izplačuje, ni imel podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 10. 2012 in št. ... z dne 15. 6. 2012 in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 552,86 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik dne 29. 1. 2001 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine in je ob vložitvi zahteve izjavil, da po letu 1992 ni bil nikjer več zaposlen. Z odločbo prvostopnega organa toženca št. ... z dne 22. 6. 2001 je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine v določenem znesku od 27. 5. 2001 dalje. Iz obrazca SRB/SI 21, ki ga je toženec prejel 3. 11. 2011 je razvidno, da srbski nosilec zavarovanja sporoča tožencu, da je bil tožnik v obdobjih od 27. 5. 2001 do 31. 12. 2002 in od 1. 1. 2004 do 27. 9. 2006 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri tem nosilcu. Srbski nosilec zavarovanja je na podlagi tako dopolnjene zavarovalne dobe tožniku priznal pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 11. 2010 dalje, kar je razvidno tudi iz priložene odločbe št. ... z dne 17. 9. 2012. Glede na opisano toženec meni, da v konkretnem primeru ni nobenega dvoma, da je imel tožnik od 27. 5. 2001 do 31. 12. 2002 in od 1. 1. 2004 do 27. 9. 2006 lastnost zavarovanca pri tujem nosilcu zavarovanja, kar je bilo ugotovljeno tudi s pravnomočno odločbo tujega nosilca zavarovanja z dne 17. 9. 2012, s katero je bila tožniku priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 10. 2010 dalje. Zmotno je stališče, da je toženec z odločitvijo, da tožnik v obdobju od 27. 5. 2001 do 31. 12. 2002 in od 1. 1. 2004 do 17. 9. 2006 nima pravice do izplačila starostne pokojnine, posega v pravnomočno odločbo z dne 22. 6. 2001. Pravnomočna odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 22. 6. 2001 namreč zajema odločitev o datumu pridobitve pravice do starostne pokojnine v določenem znesku, zato je zgolj v tem okviru odločitve podana tudi meja pravnomočnosti. Za vse ostale mesece oz. leta pa o starostni pokojnini z odločbo ni bilo odločeno. Za izplačevanje v bodočnosti je bila pri priznanju pravice do pokojnine tožniku naložena obveznost, da javi vsako spremembo oz. okoliščino, ki lahko vpliva na izplačevanje, med drugim je bila navedena tudi sklenitev delovnega razmerja oz. vključitev v obvezno zavarovanje. Samo izplačevanje v bodočnosti tako ne predstavlja pravnomočno urejenega razmerja, saj je le to odvisno od dejstev, ki se pojavijo v prihodnosti in tekom časa, ki pa imajo, v kolikor gre za pravno-relevantna dejstva, glede izplačevanja tudi določene pravne učinke. V obravnavanem primeru je pravno relevantno dejstvo vključenost tožnika v obvezno zavarovanje v Srbiji, ki je obstajalo že v času priznanja pravice do pokojnine in je nato prenehalo z dnem 31. 12. 2002 in se z dnem 1. 1. 2004 do 27. 9. 2006 ponovno nadaljevalo. Pa tudi sicer je po mnenju toženca treba v zadevi ločiti dva različna inštituta in sicer gre v prvem primeru za pravico do starostne pokojnine, v drugem pa za njeno izplačevanje. Pravica do pokojnine je osebna pravica, določena v zakonu. V zakonu pa so določeni tudi pogoji za pridobitev te pravice. Izplačevanje pokojnine dejansko predstavlja le izvedbo oz. realizacijo pravice do pokojnine. Prav tako pa zakon določa pogoje, ko pravica do uživanja pokojnine, torej do izplačevanja pokojnine, preneha zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje po pridobitvi pravice, kot je to določeno v določbi 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Meni, da s tem, da tožnik nima pravice do izplačevanja starostne pokojnine od 27. 5. 2001 do 31. 12. 2002, ni v ničemer posegel v samo pravico do te pokojnine, saj je tožnik ponovno z dnem 1. 1. 2003 postal upravičen do izplačevanja pokojnine, ko je vpliv zavarovanja prenehal. Pa tudi sicer izpodbijane odločbe toženca tožniku ne jemljejo priznane pravice, temveč le ugotavljajo, da tožnik v spornih obdobjih ni bil upravičen do izplačila pokojnine. Za izdajo izpodbijanih odločb z dne 15. 6. 2012 in z dne 23. 10. 2012 je imel toženec v spornem obdobju pravno podlago v določbi 157. člena ZPIZ-1, saj je bil tožnik obvezno zavarovan v Srbiji. Oseba ne more biti hkrati uživalec pokojnine in zavarovanec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, tudi ne v tujini. Glede spornega obdobja od 1. 1. 2004 do 27. 9. 2006 pa gre za primer ponovnega vstopa v zavarovanje. Tožnik je bil pred tem nedvomno prejemnik starostne pokojnine oz. tudi upravičen do prejemanja starostne pokojnine vse do ponovnega vstopa v zavarovanje, ki je pomenil začetek opravljanja dejavnosti, na podlagi katere je tožnik obvezno vključen v zavarovanje, kar pomeni, da je imel lastnost zavarovanca. To pa pomeni, da gre za neposredno uporabo določbe 178. člena ZPIZ-1, ki sama po sebi tožniku odvzame pravico do izplačila pokojnine zaradi ponovne pridobitve lastnosti zavarovanca. Vztraja, da je glede na navedeno potrebno vzpostaviti zakonito stanje glede na materialno pravne določbe ZPIZ-1 ter ugotoviti, da obvezno zavarovanje v tujini predstavlja oviro za izplačevanje pokojnine oz. čas ponovne vključitve v zavarovanje predstavlja oviro za izplačevanje. Meni, da za tožnikov primer ni mogoče uporabiti sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 208/2010 z dne 7. 2. 2012, na katero se sklicuje prvostopno sodišče, saj je bila izdana ob drugačnem dejanskem stanju. Omejitev za izdajo odločbe za nazaj je podana le v tistih primerih, ko bi to pomenilo poseg v pravnomočno odločitev. Ker odločitev sodišča ni pravilna, je toženec tudi mnenja, da po določbi 154. člena ZPP glede na načelo uspeha v sporu, ni dolžan povrniti tožniku stroškov postopka v višini 552,86 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2000 in 3/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 23. 10. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 15. 6. 2012, s katero je odločil, da tožnik v obdobju od 27. 5. 2001 do 31. 12. 2002 in od 1. 1. 2004 do 27. 9. 2006 ni imel pravice do izplačila starostne pokojnine.

Iz dokumentacije je razvidno, da je toženec tožniku že z odločbo št. ... z dne 22. 6. 2001 priznal pravico do starostne pokojnine v določenem znesku na mesec od 27. 5. 2001 dalje. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje pogoje 36. člena v zvezi s 402. členom ZPIZ-1, saj je dopolnil 59 let in 8 mesecev starosti ter 26 let in 1 mesec pokojninske dobe dopolnjene v Sloveniji. Glede na to, da je pogoj za priznanje pravice do starostne pokojnine prenehanje delovnega razmerja oz. zavarovanja (156. člen ZPIZ-1) in da skladno s prvim odstavkom 157. člena tega zakona pokojnina zavarovancu pripada od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, je toženec očitno štel, da tožnik izpolnjuje tudi pogoj prenehanja zavarovanja in mu posledično priznal od 27. 5. 2001 pravico do starostne pokojnine, to je prvi naslednji dan po prenehanju zavarovanja.

Po tem, ko je srbski nosilec zavarovanja tožencu sporočil, da je bil tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vse do 31. 12. 2002 in nato ponovno od 1. 1. 2004 do 27. 9. 2006, je toženec z izpodbijanima odločbama odločil, da tožnik od 27. 5. 2001 do 31. 12. 2002 in od 1. 1. 2004 do 27. 9. 2006 nima pravice do izplačevanja starostne pokojnine. Torej je odločil, da nima pravice do izplačevanja starostne pokojnine od istega dne kot je s pravnomočno odločbo z dne 22. 6. 2001 odločil, da ima pravico do starostne pokojnine oz. da mu starostna pokojnina pripada.

Ker je odločba z dne 22. 6. 2001, s katero je toženec odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 27. 5. 2001 dalje, pravnomočna, toženec ne glede na podatke srbskega nosilca zavarovanja, v določbi 156. člena in 157. člena ZPIZ-1, za poseg v pravnomočno odločbo in za odločitev, da se mu z 27. 5. 2001 ustavi izplačevanje oz. da se mu od 27. 5. 2001 dalje starostna pokojnina ne izplačuje, ni imel podlage.

Ob dejstvu, da je srbski nosilec zavarovanja toženca z dopisom 3. 11. 2011 obvestil o tožnikovem obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je obstajalo že v času odločbe z dne 22. 6. 2001, je sporno vprašanje lahko edino predmet izrednih pravnih sredstev ob izpolnjevanju še vseh ostalih relevantnih dejstev.

Ker je odločba toženca z dne 22. 6. 2001 pravnomočna, toženec tudi ni imel podlage za ustavitev izplačevanja starostne pokojnine za nazaj za obdobje od 1. 1. 2004 do 27. 9. 2006 v zvezi s tožnikovim ponovnim vstopom v zavarovanje.

Višje delovno in socialno sodišče se je v več zadevah postavilo na stališče, da ponoven vstop v zavarovanje, ki predstavlja bodisi začetek opravljanja dejavnosti ali sklenitev delovnega razmerja, pomeni pridobitev lastnosti zavarovanca in razlog za prenehanje izplačevanja pokojnine oz. za njeno ustavitev (enako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 443/2008 z dne 12. 11. 2010). Hkrati pa se je postavilo na stališče, da za izdajo odločbe o ustavitvi izplačevanja pokojnine za nazaj v rednem postopku, toženec nima posebne zakonske podlage v ZPIZ-1. Odločba o ustavitvi izplačevanja neke dajatve, bi se lahko glasila le za naprej, na podlagi ugotovitve o prenehanju pogojev za izplačevanje.

Za enako dejansko in pravno stanje gre tudi v tem obravnavanem primeru. Toženec je z odločbo o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine v rednem postopku posegel v pravnomočno urejeno pravno razmerje, zaradi tega takšna odločba ni zakonita. Vendar to ne pomeni, da toženec v obdobju, ko tožnik ni več izpolnjeval pogojev za izplačevanje starostne pokojnine, ne bi zakonito ustavil izplačevanja starostne pokojnine in tudi ne pomeni, da za celotno obdobje ne bi mogel od tožnika uveljavljati vračila preveč oz. neupravičeno izplačane starostne pokojnine.

Toženec lahko, ne da predhodno z odločbo odloči o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine, že takoj z odločbo na podlagi 275. člena ZPIZ-1 in Pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega in zaradi neizpolnjevanja pogojev na strani tožnika za izplačevanje starostne pokojnine, uveljavlja vračilo preveč izplačane pokojnine. Vse navedeno namreč ne pomeni, da je tožnik za obdobje, ko je imel status zavarovanca, upravičen še do izplačevanja starostne pokojnine.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vključno s stroški postopka, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi 154. člena ZPP naložilo v plačilo tožencu.