Jedro

Za postopek odmere NUSZ ni pomembno, ali je izvedena gradnja po gradbenih predpisih, ki kot gradnjo štejejo tako odstranitev objekta kot novogradnjo, temveč ali se je (na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja) začelo z gradnjo stavbe. Razlikovanje med zazidanim in nenazidanim zemljščem namreč temelji ravno na tem, ali se na stavbnem zemljišču nahaja stavba ali ne. Izjema je zemljišče, na katerem se je gradnja stavbe šele začela; tudi to zemljišče se uvršča med zazidana stavbna zemljišča. Zato začetek gradnje stavbe lahko pomeni le začetek novogradnje, nikakor pa ne (že) odstranitev objekta, ki se po gradbenih predpisih prav tako šteje za gradnjo.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju organ prve stopnje) zavezanki A. A. (v nadaljevanju zavezanka ali tožnica) odmerilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) na območju Mestne občine Velenje (v nadaljevanju MOV) za leto 2020 v višini 1.202,47 EUR. Odmera NUSZ se nanaša na nepremičnini s parcelama 2023 in 2024, obe katastrska občina B. Prvostopenjski organ se je pri tem skliceval na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), določbe Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), in določbe Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Velenje (v nadaljevanju Odlok).

2.Pritožbo, ki jo je vložila zavezanka zoper izpodbijano odločbo, je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju organ druge stopnje ali toženec) z odločbo št. DT 499-13-54/2020-2 z dne 6. 7. 2020 zavrnilo. V obrazložitvi je ugotavljalo, da je v zadevi sporno, ali je parceli 2023 in 2024, obe katastrska občina B., šteti za zazidano ali nezazidano stavbno zemljišče. Organ druge stopnje se je skliceval na določbe 218. člena ZGO-1 in 3. člena Odloka, ki določajo, katera stavbna zemljišča se štejejo za zazidana in katera za nezazidana. Pojasnil je, da se kot zazidana stavbna zemljišča med drugim štejejo tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb. V obravnavanem primeru ni sporno, da zavezanka razpolaga z gradbenim dovoljenjem št. 351-105/2014-1205 z dne 13. 10. 2014, ki je 12. 11. 2014 postalo pravnomočno, sporno pa je, ali se je že začelo z gradnjo stavbe. Po mnenju organa druge stopnje je za pravilno razumevanje citirane določbe treba upoštevati pomene izrazov gradnja, gradnja novega objekta in odstranitev objekta, kot so opredeljeni v 7. točki, 7.1 točki in 7.4 točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Za odločitev o tem, ali gre za zazidano ali nezazidano stavbno zemljišče, je bistvena ugotovitev, ali se je na nepremičninah že pričelo z gradnjo novega objekta oziroma z izvedbo del, s katerimi se zgradi nov objekt, glede česar pa ZGO-1 nima posebnih določb. Treba je presoditi, ali so dela izvedena in če so, ali so izvedena dela dejansko namenjena postavitvi objekta, ki je predmet gradbenega dovoljenja.

3.Organ druge stopnje je navajal, da je sporno, ali je zavezanka že začela z gradnjo stavbe. Ugotavljal je, da je zavezanka v pritožbi navajala, da je bila stavba, ki je stala na teh dveh parcelah, že porušena in se gradi nova stavba, MOV pa je v svojem mnenju z dne 8. 7. 2020 nasprotno navajala, da je bilo pri terenskem ogledu aprila 2020 ugotovljeno, da zavezanka z gradnjo stavbe še ni pričela, saj temeljev bodočega objekta še ni zgradila. S citiranim mnenjem je bila seznanjena tudi zavezanka, ki je 17. 7. 2020 podala pisne pripombe, iz katerih izhaja, da pri pritožbi vztraja. Izpostavljala je, da so bila izvedena pripravljalna gradbena dela in izkop gradbene jame za nov objekt. Organ druge stopnje se je glede na nasprotujoče se navedbe odločil, da ugotovitveni postopek dopolni. Pridobil je izjavo MOV št. 423-06-0126/2017-318 z dne 4. 5. 2021 s prilogami, izpis iz registra nepremičnin za parcelo 2024, posnetek iz javno dostopnega sistema PISO in posnetek iz javnega vpogleda v podatke o nepremičninah. Z dopisom št. DT-499-13-931/2020-4 z dne 9. 9. 2021 je z navedenimi listinami seznanil zavezanko ter jo obvestil, da ima v skladu s 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) možnost, da se o teh listinah izjavi. Citiran dopis je bil zavezanki vročen 10. 9. 2021, zavezanka pa izjave ni podala.

4.Organ druge stopnje je ugotavljal, da izvedena dela niso bila namenjena postavitvi novega objekta. Skliceval se je na izjavo MOV št. 423-06-0126/2017- 318 z dne 4. 5. 2021, iz katere izhaja, da na terenu ni nikakršnih znakov zakoličenja. Vidna je le jama, ki pa je v gabaritih objekta, ki je tam stal prej in je bil porušen. Jama je posledica rušitve objekta in ne gre za t. i. gradbeno jamo za potrebe gradnje bodočega objekta. Organ druge stopnje se je skliceval tudi na fotografije stanja na terenu z dne 29. 9. 2016, 19. 9. 2017 in 15. 12. 2020 ter na posnetke iz javno dostopnega sistema PISO in javnega vpogleda v podatke o nepremičninah, iz katerih jasno izhaja, da jama leži na parceli 2024 na mestu, kjer je nekoč stala kasneje porušena stavba št. 2554. Na parceli 2023, na kateri bi se glede na gradbeno dovoljenje z dne 13. 10. 2014 prav tako morala graditi nova stavba, pa ni videti nobene jame. Navajal je še, da bi se pred izkopom gradbene jame moralo izvesti zakoličenje novega objekta, o čemer pa na terenu ni nobenih sledi. Skliceval se je na sodno prakso Upravnega sodišča RS II U 309/2015, da zakoličenje objekta še ne pomeni gradnje novega objekta, saj se zakoličenje po izrecni zakonski določbi 80. člena ZGO-1 opravi pred začetkom gradnje novega objekta kot geodetska storitev.

5.Organ druge stopnje je menil, da na spornih parcelah niso bila izvedena nobena dela, ki bi bila namenjena postavitvi novega objekta, zato je soglašal z ugotovitvami organa prve stopnje, da se parceli 2023 in 2024, obe katastrska občina B., štejeta za nezazidana stavbna zemljišča.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

6.Tožnica je v tožbi navajala, da upravno odločbo izpodbija zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve določb materialnega prava in pavšalnih navedb ter netočnih argumentacij.

7.Tožnica je trdila, da gre pri njenih nepremičninah za zazidana stavbna zemljišča po prvem odstavku 3. člena Odloka. Sklicevala se je na gradbeno dovoljenje št. 351-105/2014-1205 z dne 13. 10. 2014 in navajala, da gre za enotno gradbeno dovoljenje, ki zajema tako odstranitev obstoječih objektov kot novogradnjo. Tožnica je navajala, da gre v konkretnem primeru za stanje iz 7. točke drugega odstavka ZGO-1, ki zajema tako izgradnjo kot odstranitev starega objekta, kar je tudi dejanska vsebina enotnega gradbenega dovoljenja. Z rušitvijo in izkopi se gradnja dejansko začne, sicer teh dejanj gradbeno dovoljenje ne bi zajemalo. Pod gradnjo se tako razume vsa ravnanja in vse aktivnosti, ki so v gradbenem dovoljenju navedene. Ker je tožnica začela z rušitvijo in izkopom, je začela z gradnjo in z izvrševanjem in uresničevanjem gradbenega dovoljenja. Tožnica je trdila, da vsaka aktivnost v cilju izvršitve gradbenega dovoljenja že sodi pod termin "izvajanje gradnje", ta razlaga in to stališče pa je v celoti skladno z ZGO-1.

8.V izpodbijani odločbi je organ odločanja dejansko stanje nepravilno ugotovil. Svoje odločanje je oprl na terenski ogled, ki ga je izvedla MOV. Slednja je v svojem mnenju z dne 29. 9. 2016 zapisala, da tožnica z gradnjo ni pričela. Zoper to ugotovitev je tožnica podala pritožbo. MOV je 15. 12. 2016 sestavila novo mnenje, v katerem je ugotovila, "da zatečeno stanje nepremičnine predstavlja šele začetek pripravljalnih del gradnje novega objekta, s tem pa še niso izpolnjeni pogoji za začetek gradnje objekta (izgradnja temeljev)". Tudi zoper to mnenje je tožnica podala pritožbo z utemeljitvijo, da je glede na enotno gradbeno dovoljenje treba kot začetek gradnje šteti že odstranitev objekta. Ni se strinjala z MOV, da se za začetek gradnje šteje izgradnja temeljev. Tožnica je navajala, da je poleg odstranitve objekta izvedla ostala pripravljalna dela (izkop in zakoličbo) in s tem začela z gradnjo. To je nenazadnje ugotavljala tudi MOV, ki je v mnenju navajala, "da stanje nepremičnine predstavlja začetek pripravljalnih del gradnje". ZGO-1 termina "začetek pripravljalnih del gradnje novega objekta" ne razlaga. MOV za to razlago nima niti strokovnih in pravnih temeljev in gre za evidentno samovoljno, pavšalno in strokovno neutemeljeno razlago. Ker je organ odločanja neutemeljenim argumentom MOV neupravičeno in nezakonito sledil, je s tem napačno ugotovil dejansko stanje, kršil materialno pravo in procesna pravila.

9.Tožnica je trdila, da je napačno stališče organov prve in druge stopnje, da je ne glede na enotno gradbeno dovoljenje in splošno definicijo iz 7. točke 2. člena ZGO-1 za odločitev o tem, ali gre za zazidano stavbno zemljišče v smislu določil 218. člena ZGO-1 in 3. člena Odloka bistveno, ali se je pričelo z gradnjo stavbe. Navajala je, da je v 7. točki 2. člena ZGO-1 jasno določeno, kaj gradnja je. Bistveno je, da se ugotovi, kdaj se je izgradnja objekta pričela. Ni se strinjala s stališčem, da se je gradnja pričela, ko so zgrajeni temelji. Po tej nestrokovni, nezakoniti in neutemeljeni razlagi bi izkop gradbene jame in vsa pripravljalna dela za izgradnjo temeljev, ki še niso izgrajeni oziroma niso izgrajeni v celoti (čeprav bi bila že položena celotna armatura in zalita praktično vsa površina), predstavljali dela, ki ne sodijo v noben termin gradnje, nikakor pa jih ne bi štela v začetek gradnje. Ker je imela tožnica enovito gradbeno dovoljenje, je treba ugotoviti, da je z izvrševanjem le-tega pričela že z odstranitvijo objekta in izkopom ter zakoličenjem, s tem pa pričela tudi z gradnjo, zaradi česar bi ji moralo biti NUSZ obračunano po prvem odstavku 3. člena Odloka.

10.Tožnica je še pojasnila, da je zoper toženca vložila tožbe tudi v zadevah odmere NUSZ na območju MOV za leto 2016, 2017 in 2018. Sodbe so bile zanjo ugodne. Iz tega naslova je tožnica s strani toženca prejela nove odločbe, in sicer odločbo št. DT4224-8283/2016-30 z dne 4. 10. 2021 (odločba se nanaša na NUSZ za leto 2016), odločbo št. DT4224-7336/2017-22 z dne 4. 10. 2021 (odločba se nanaša na NUSZ za leto 2017), odločbo št. DT4224-3544/2018-24 z dne 4. 10. 2011 (odločba se nanaša na NUSZ za leto 2018). V vseh teh odločbah je toženec sledil sodbam in tožnici izdal odločbo s popravkom vrednosti nadomestila. V odločbah je navajal, da je po pridobitvi mnenja Ministrstva za okolje in prostor in končnega stališča občine, odločil, da se za sporno zemljišče s parcelama 2023 in 2024, obe katastrska občina B., obračuna NUSZ kot za zazidano zemljišče. Glede na navedeno je nedvoumno, da je toženec v konkretnem primeru odločal popolnoma arbitrarno.

11.Tožnica je sodišču predlagala, da izpodbijano odločbo odpravi in organu odločanja poda jasno navodilo na kakšen način sme in mora odločati v konkretnem primeru.

12.Toženec je v odgovoru na tožbo povzel potek upravnega postopka. Poudaril je, da je po pritožbi tožnice v skladu s pooblastilom iz prvega odstavka 251. člena ZUP dopolnil dokazni postopek, nakar je na podlagi 9. in 146. člena ZUP dokazila z dopisom št. DT-499-13-931/2020-4 z dne 9. 9. 2021 posredoval tožnici s pozivom, da poda pripombe, česar ni storila. Na podlagi dodatno zbranih dokazov je toženec v skladu z določili tretjega odstavka 248. člena ZUP dodatno obrazložil izpodbijano odločbo. Gre za ugotovitve, ki predstavljajo del dejanskega stanja v konkretni zadevi, s katerimi je bila tožnica seznanjena in opozorjena, da lahko nanje poda pripombe, saj bo v nasprotnem primeru odločeno na podlagi podatkov spisa. Kljub takemu opozorilu ni podala nikakršnih pripomb in ni dostavila nikakršne dokumentacije (npr. dnevnik gradnje, podatek o nadzorniku gradnje ali zapisnik o zakoličenju nove gradnje), zato je v upravnem sporu glede navajanja novih dejstev in dokazov prekludirana (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Iz ugotovitev dopolnjenega ugotovitvenega postopka pa nedvoumno izhaja, da je bila na spornih parcelah opravljena le rušitev starega objekta, z gradnjo novega objekta pa se še ni pričelo, kar je toženec utemeljeval s sklicevanjem na v nadaljevanju navedene določbe.

13.Toženec je povzemal vsebino 3. člena Odloka, 7. točke in 7.1 točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 in navajal, da je za odločitev v zadevi bistveno, ali je tožnica z deli, ki jih je izvajala, že pričela z gradnjo načrtovane stavbe. ZGO-1 ne določa, s katerim dejanjem se prične gradnja stavbe, niti ne določa katera dela so pripravljalna dela, kakor tudi ne, ali je taka dela mogoče umestiti pod pojem gradnje novega objekta. Je pa iz nekaterih določb ZGO-1 mogoče posredno razbrati, katera dela ne štejejo za gradnjo novega objekta. Kot tak primer je navajal zakoličenje, ki glede na definicijo iz 6.4. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pomeni prenos tlorisa zunanjega oboda načrtovanega objekta na teren. V 80. členu ZGO-1 je tako določeno, da mora za zakoličenje poskrbeti izvajalec, in sicer pred začetkom gradnje novega objekta, za katerega je s tem zakonom predpisano gradbeno dovoljenje (prvi odstavek). Zakoličenje objekta se izvede kot geodetska storitev po predpisih o geodetski dejavnosti. Zakoličenje izvede geodet, ki izpolnjuje pogoje, določene z geodetskimi predpisi (tretji odstavek). Toženec je menil, da je zakoličenje geodetska in ne gradbena storitev, ki jo je potrebno opraviti še pred gradnjo novega objekta. Toženec je nadalje opozarjal na V. točko izreka gradbenega dovoljenja o obveznosti investitorja, da zagotovi nadzor nad gradnjo in vodi gradbeni dnevnik. Skliceval se je na 85. in 87. člen ZGO-1. Če bi gradnja tekla po predpisih, bi se s pričetkom gradnje moral pisati tudi dnevnik gradnje, vključen pa bi moral biti tudi nadzornik gradnje. Pred pričetkom bi bilo potrebno poskrbeti še za zakoličenje objekta, o čemer se sestavi zapisnik.

14.Pri ogledu, ki ga je opravila MOV, je bilo ugotovljeno, da na samem zemljišču ni nikakršnih znakov zakoličenja, razvidna je le jama, ki je v gabaritih starega objekta, torej le posledica rušitve objekta, kar potrjujejo pridobljene fotografije in posnetki. Taka jama je neogibna posledica okoliščine, da je bil porušeni objekt podkleten (II.2.1. točka izreka gradbenega dovoljenja), je nepravilne tlorisne oblike (načrtovani objekt je pravilne pravokotne tlorisne oblike - II.2.3. točka izreka gradbenega dovoljenja) in glede na merilo, ki je navedeno na sliki, ni v merah bodočega objekta (16 x 11,7 m - II.2.3. točka izreka gradbenega dovoljenja). Na parceli 2023, na katero bi naj prav tako segala nova stavba, pa ni videti nobene jame. Iz vsega navedenega izhaja, da je bila na spornih parcelah opravljena le rušitev starega objekta, z gradnjo novega objekta pa se še ni pričelo, zato gre za nezazidano stavbno zemljišče v smislu določil drugega odstavka 4. člena Odloka.

15.Toženec je še opozoril, da se izpodbijana odločba nanaša na odmero nadomestila za parceli 2023 in 2024, obe katastrska občina B., ter naslov C. cesta 15, pri čemer tožnica vsebinske ugovore podaja zgolj in samo glede parcel 2023 in 2024, ne pa tudi naslova C. cesta 15. Glede naslova C. cesta 15 tožba tako ni z ničemer utemeljena, zato bi morala biti v tem delu v vsakem primeru zavrnjena.

16.Tožnica je vložila še pripravljalno vlogo z dne 28. 1. 2022, v kateri pa ni podala pravno relevatnih navedb za odločitev o utemeljenosti njene tožbe.

Dokazni sklep

17.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokazne namene pogledalo in prebralo listine upravnega spisa in listinske dokaze v prilogi A1 - A11.

18.Sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza tožnice s branjem odločb Ministrstva za finance, Finančna uprava Republike Slovenije, DT4224-8283/2016-30 z dne 4. 10. 2021, št. DT4224-7336/2017-22 z dne 4. 10. 2021, št. DT4224-3544/2018-24 z dne 4. 10. 2021, št. 4224-11680/2021-2 z dne 26. 10. 2021 (priloge A15-A18). Prav tako je sodišče zavrnilo dokaz tožene stranke z branjem zemljiškoknjižnih izpiskov z dne 9. 5. 2024 za nepremičnini parcela 2023 in parcela 2024, obe katastrska občina B., in izpisa z dne 9. 5. 2024 javnega vpogleda v portal geodetskega organa (prilogi B1, B2). Sodišče v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost upravnega akta. Procesno izhodišče za obravnavanje dejanskega stanja v upravnem sporu je določeno v tretjem odstavku 20. člena ZUS-1, ki določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Način in natančnejši pogoji za uveljavljanje tožbenih novot so določeni v 52. členu ZUS-1. Ta določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Naštete listine, ki sta jih v dokazne namene predložila tožnica in toženec, v času izpodbijane odločbe še niso obstajale in jih zato upravni organ pri odločanju v nobenem primeru ne bi mogel upoštevati, zato sodišče nanje ne more opreti svoje odločitve o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Predlagane dokaze v tem delu je zato sodišče kot nedovoljene zavrnilo.

K I. točki izreka

19.Tožba ni utemeljena.

20.Tožnica izpodbija odločbo, s katero je organ prve stopnje tožnici odmeril NUSZ za nepremičnino na naslovu C. cesta 15, B., nepremičnino s parcelo 2023 katastrska občina B. in nepremičnino s parcelo 2024 katastrska občina B. Čeprav tožnica odločbo izpodbija v celoti in predlaga njeno odpravo v celoti, pa v okviru tožbenih navedb izpodbija le pravilnost in zakonitost odločbe v delu, ki se nanaša na parceli 2023 in 2024, obe katastrska občina B. Po navedenem je tožba v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za nepremičnino na naslovu C. cesta 15, B., neutemeljena iz razloga pomanjkanja tožbenih navedb, ki bi se nanašale na obravnavano nepremičnino.

21.Med strankama je sporno, ali je upravni organ NUSZ za parceli 2023 in 2024, obe katastrska občina B., pravilno odmeril na podlagi pravil, ki veljajo za nezazidana stavbna zemljišča, ali pa bi moral navedeni nepremičnini šteti za zazidana stavbna zemljišča in NUSZ odmeriti od te podlage. Kot materialno pravno podlago je upravni organ uporabil Odlok, ki je bil (med drugim) sprejet na podlagi 55. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije (za leti 2016 in 2017, v nadaljevanju ZIPRS1617), VI. poglavja ZSZ in 218. ter 218.a do 218.d člena ZGO-1.

22.Določbe VI. poglavja ZSZ, ki urejajo NUSZ, občinski odloki, sprejeti na podlagi VI. poglavja ZSZ, in 218. člen ter 218.a do 218.d člen ZGO-1 so na podlagi 2. in 3. alineje 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (v nadaljevanju ZDavNepr) prenehali veljati 1. 1. 2014. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 ZDavNepr razveljavilo (1. točka izreka) in med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz 1. do 5. alineje 33. člena ZDavNepr (3. točka izreka), med katerimi je tudi VI. poglavje ZSZ, občinski odloki, ki so bili izdani na njegovi podlagi, in zgoraj navedene določbe ZGO-1.

23.Sodišče je v svoji dosedanji praksi (npr. sodbe I U 1957/2017, I U 775/2016, I U 26/2019, I U 2103/2017, III U 3/2017, III U 185/2016) ob upoštevanju določb 44. člena Zakona o ustavnem sodišču, ki določa pravne posledice razveljavitve zakona, presodilo, da po razveljavitvi predpisa ali posameznih njegovih določb ne "oživi" prejšnja ureditev, ki je prenehala ob uveljavitvi sedaj razveljavljenih določb. V takšnih primerih Ustavno sodišče Republike Slovenije pravno praznino, ki nastane z razveljavitvijo, začasno samo zapolni, na primer tako, da odloči, da se do nove zakonske ureditve uporablja ureditev, kakršna je veljala pred uveljavitvijo razveljavljenih določb. Navedeno pomeni, da z zgoraj navedeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, s katero je bil razveljavljen ZDavNepr, ZSZ (oziroma njegovo VI. poglavje) in na njegovi podlagi sprejeti odloki niso začeli ponovno veljati, pač pa se le uporabljajo do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin, in sicer v vsebini, kakršna je bila ob prenehanju njihove veljave. V navedeni sodni praksi je sodišče tudi pojasnilo, da predpisi, ki jim je veljava prenehala, kljub temu da se še uporabljajo, ne morejo biti predmet nadaljnjih sprememb oziroma dopolnitev. Vendar pa je zakonodajalec v 58. členu ZIPRS1617 prvič določil, da se kot uporaba prve in tretje alineje 41. člena ter določb VI. poglavja ZSZ ter uporaba 218. člena, 218.a člena, 218.b člena, 218.c člena, 218.č člena in 218.d člena ZGO-1 šteje tudi sprejemanje občinskih odlokov v skladu s VI. poglavjem ZSZ. Enako določbo kot 58. člen ZIPRS1617 vsebuje tudi nadaljnja zakonodaja o izvrševanju proračunov, to je 59. člen ZIPRS1718, 55. člen ZIPRS1819, 55. člen ZIPRS2021, 55. člen ZIPRS2022, 60. člen ZIPRS2223 in 59. člen ZIPRS2324. Navedena ureditev je torej veljala tudi v času, ko je bil sprejet in objavljen Odlok, ki je podlaga za odmero v obravnavanem primeru.

24.Po drugem odstavku 218. člena ZGO-1 in po 3. členu Odloka se za zazidana stavbna zemljišča štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Če določena stavba gradbene parcele še nima določene, se do njene določitve za zazidano stavbno zemljišče šteje tisti del površine zemljiške parcele, na kateri stoji takšna stavba (fundus), pomnožena s faktorjem 1,5, preostali del površine takšne zemljiške parcele pa se šteje za nezazidano stavbno zemljišče. Po tretjem odstavku 218. člena ZGO-1 in po prvem odstavku 4. člena Odloka se za nezazidana stavbna zemljišča štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave. Drugi odstavek 4. člena Odloka poleg tega določa, da se za nezazidana stavbna zemljišča štejejo tudi zemljišča, na katerih se na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja še ni začelo z gradnjo stavb.

25.Med strankama ni sporno, da tožnica razpolaga z gradbenim dovoljenjem št. 351-105/2014-1205 z dne 13. 10. 2014, ki je postalo pravnomočno 12. 11. 2014. Ni sporno niti to, da obravnavano gradbeno dovoljenje obsega: (-) odstranitev obstoječe stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja na zemljišču s parcelo 2024 katastrska občina B. in (-) novogradnjo enostanovanjske stavbe, predvidene na zemljiščih s parcelama 2024 in 2023, obe katastrska občina B. Osrednje vprašanje, ki je med strankama sporno, je, ali se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja z dne 13. 10. 2014 že začelo z gradnjo (stavbe). Od tega je namreč odvisno, ali je konkretni dejanski stan subsumiran pod citirane pravne norme, ki opredeljujejo zazidano stavbno zemljišče, ali tiste, ki opredeljujejo nezazidano stavbo zemljišče.

26.S tožbo v upravnem sporu se vselej izpodbija le izrek upravnega akta in ne njegova obrazložitev, zato presoja zakonitosti akta, ki jo opravi sodišče, pomeni presojo izreka izpodbijanega akta. Ta presoja lahko vključuje različne razloge in utemeljitve, saj so lahko navedeni v obrazložitvi prvostopenjskega akta, obrazložitvi akta druge stopnje ali drugje v spisu upravne zadeve, ki ga pridobi sodišče v upravnem sporu, ali izhajajo iz ugotovitev sodišča na glavni obravnavi itn. Toženec utemeljuje razloge za odločitev v izpodbijanem delu tudi na določbah ZGO-1, ki opredeljujejo pomen posameznih izrazov, povezanih z gradnjo (7., 7.1. in 7.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Pri tem se sklicuje na prvi odstavek 106. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) in na dejstvo, da je bilo gradbeno dovoljenje, na katerega se sklicuje tožnica, pridobljeno leta 2014. Takšno naziranje je pravno zmotno. Sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba organa prve stopnje izdana 18. 5. 2020, ko je veljal in se uporabljal GZ. Res je prvi odstavek 106. člena GZ določal, da se postopki, začeti na podlagi ZGO-1 pred začetkom uporabe GZ, končajo po določbah ZGO-1. To bi veljalo le za primere postopkov izdaje gradbenih dovoljenj, ki so bili začeti pred začetkom uporabe GZ in ob začetku uporabe GZ še niso bili končani. V konkretnem primeru pa se na citirano določbo prvega odstavka 106. člena GZ ni mogoče opreti. Poleg tega, da je bil postopek izdaje obravnavanega gradbenega dovoljenja pravnomočno zaključen že leta 2014, upravni organ ni odločal v nobenem (odprtem) postopku po predpisih o graditvi objekta, temveč v postopku odmere NUSZ. V slednjem postopku se je pokazala potreba po razlagi določb ZGO-1 in Odloka, ki opredelitev stavbnega zemljišča kot zazidanega oziroma nezazidanega vežejo na začetek gradnje stavb na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja. Prehodna določba prvega odstavka 106. člena GZ pa ne velja za situacije, ko mora organ odločanja podati razlago (razumevanje) vsebine pravnega pravila, kar organ opravi v okviru uveljavljenih metod razlage, pri kateri se je primarno potrebno opreti na pozitivno (veljavno) pravo. V času odločanja upravnega organa je pomen izrazov na področju gradnje opredeljeval GZ.

27.GZ v 6. točki prvega odstavka 3. člena gradnjo definira kot izvedbo gradbenih in drugih del, povezanih z gradnjo, ki obsega novogradnjo, rekonstrukcijo, vzdrževanje objekta, vzdrževalna dela v javno korist, odstranitev in spremembo namembnosti. Po 23. točki prvega odstavka 3. člena GZ je novogradnja tista gradnja, katere posledica je novo zgrajen objekt ali prizidava. Pri tem je novo zgrajen objekt definiran kot objekt, ki je popolnoma zgrajen na novo in prej ni obstajal. Po 28. točki prvega odstavka 3. člena GZ je odstranitev izvedba del, s katerimi se odstranijo, porušijo ali razgradijo vsi nadzemni in podzemni deli objekta. K temu sodišče dodaja, da tudi ZGO-1, na katerega se je oprl toženec, za odločitev v tej zadevi ključnih pojmov ni razlagal bistveno drugače, zato napačna uporaba zakona ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločbe. ZGO-1 je gradnjo opredeljeval kot izvedbo gradbenih in drugih del, povezanih z gradnjo, ki obsega novogradnjo, rekonstrukcijo, vzdrževanje objekta, vzdrževalna dela v javno korist, odstranitev in spremembo namembnosti. Gradnjo novega objekta je definiral kot izvedbo del, s katerimi se zgradi nov objekt oziroma se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled. Odstranitev objekta je definiral kot izvedbo del, s katerimi se objekt odstrani, poruši ali razgradi in vzpostavi prejšnje stanje.

28.Izhajajoč iz pomena z gradnjo povezanih izrazov sodišče pritrjuje tožnici, da tudi odstranitev objekta pomeni gradnjo in posledično, da se je gradnja po gradbenem dovoljenju začela izvrševati (oziroma se je gradbeno dovoljenje "aktiviralo") z odstranitvijo obstoječega objekta. Ni namreč sporno, da je ta bil odstranjen. A tožnica prezre, da za predmetni postopek, to pa je postopek odmere NUSZ, ni pomembno, ali je izvedena gradnja po gradbenih predpisih, ki kot gradnjo štejejo tako odstranitev objekta kot novogradnjo, temveč ali se je (na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja) začelo z gradnjo stavbe. V smislu opredelitve stavbnega zemljišča kot zazidanega lahko besedna zveza "začetek gradnje stavbe" pomeni le novogradnjo oziroma gradnjo novega objekta, na kar pravilno opozarja toženec. Razlikovanje med zazidanim in nezazidanim zemljiščem namreč temelji ravno na tem, ali se na stavbnem zemljišču (na katerem je v vsakem primeru gradnja dopustna) nahaja stavba ali ne. Če se na zemljišču nahaja stavba, gre za zazidano stavbno zemljišče, sicer je le-to nezazidano. Izjema je zemljišče, na katerem se je gradnja stavbe šele začela; tudi to zemljišče se uvršča med zazidana stavbna zemljišča. Zato začetek gradnje stavbe v smislu drugega in tretjega odstavka 218. člena ZGO-1 in 3. ter 4. člena Odloka lahko pomeni le začetek novogradnje, nikakor pa ne (že) odstranitev objekta, ki se po gradbenih predpisih prav tako šteje za gradnjo. Odstranitev objekta ima namreč upoštevaje predpise, ki urejajo NUSZ, za posledico, da se na zemljišču objekt ne nahaja (več), kar iz vidika odmere NUSZ pomeni, da gre za nezazidano stavbno zemljišče. Po citiranih materialno pravnih predpisih je tako za predmetni postopek odstranitev obstoječega objekta pravno pomembno dejstvo v toliko, da je z njegovo odstranitvijo nepremičnina postala nezazidano stavbno zemljišče. Ali je nepremičnina po odstranitvi objekta (znova) postala zazidano stavbno zemljišče, pa je odvisno od tega, ali so bila (po odstranitvi objekta) izvedena tudi nadaljnja dejanja, usmerjena v gradnjo nove stavbe, torej za izvrševanje tistega dela gradbenega dovoljenja, v katerem je dovoljena novogradnja enostanovanjske stavbe, predvidene na zemljiščih s parcelama 2024 in 2023, obe katastrska občina B. Toženec si zato relevantno materialno pravo razlaga pravilno, zmotno pa je stališče tožnice, ki vztraja, da bi moral toženec v postopku odmere NUSZ pojem gradnje presojati v skladu z definicijo iz 7. točke (prvega odstavka) 2. člena ZGO-1. Pojem gradnje, ki ga definirata ZGO-1 in GZ, je tako drugačen (širši) od pojma začetka gradnje stavbe iz 218. člena ZGO-1 in 3. ter 4. člena Odloka.

29.Sodišče ugotavlja, da je tožnica v upravnem postopku po izdaji izpodbijane odločbe organa prve stopnje vložila pritožbo, v kateri je navajala, da se na parcelah 2023 in 2024, obe katastrska občina B., gradi enostanovanjska stavba oziroma da je stavba v gradnji. Svoje navedbe je dokazovala z že obravnavanim gradbenim dovoljenjem. Na podlagi njenih pritožbenih navedb je bil pred odločitvijo o pritožbi v skladu z določbo prvega odstavka 251. člena ZUP postopek dopolnjen. Upravni organ je pridobil izjavo MOV z dne 8. 7. 2020, iz katere izhaja, da je bil aprila 2020 opravljen terenski ogled, ob katerem je bilo ugotovljeno, da tožnica še ni začela z gradnjo stavbe, saj še ni zgrajenih niti temeljev objekta, ki se štejejo za začetek gradnje. Pri tem se je MOV sklicevala na priložen dopis Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje, z dne 22. 5. 2018, v katerem je inšpekcijski organ navajal, da v zakonu, ki je trenutno v uporabi (ZGO-1), ni navedena definicija začetka gradnje, da pa v postopkih gradbene inšpekcije načeloma upoštevajo, da se je gradnja začela z izvedbo betonskih del (navadno temeljev). Tožnica se je odzvala z dopisom z dne 16. 7. 2020, v katerem je navajala, da se ne strinja z odgovorom občine. Trdila je, da je najprej izvedla rušitev obstoječe stavbe, izvedena pa so že bila pripravljalna gradbena dela za postavitev novega objekta ter izkop gradbene jame v okviru gradnje nove stavbe. Dokazov za svoje trditve ni predložila ali predlagala. Sodišče ugotavlja, da sta MOV (v dopisu z dne 20. 7. 2020) in tožnica (v dopisu z dne 7. 8. 2020) vztrajala pri dotedanjih navedbah. Toženec se v svoji odločbi opira na nadaljnje zbrane dokaze, in sicer na izjavo MOV št. 423-06-0126/2017- 318 z dne 4. 5. 2021, iz katere izhaja, da na terenu ni nikakršnih znakov zakoličenja in da je vidna le jama, ki pa je v gabaritih objekta, ki je tam stal prej in je bil porušen. Jama je posledica rušitve objekta in ne gre za t. i. gradbeno jamo za potrebe gradnje bodočega objekta. Pri tem se toženec sklicuje tudi na fotografije stanja na terenu z dne 29. 9. 2016, 19. 9. 2017 in 15. 12. 2020, ki jih je predložila MOV, ki jih primerja s posnetki iz javno dostopnega sistema PISO in javnega vpogleda v podatke o nepremičninah.

30.Sodišče ugotavlja, da je bila v upravnem postopku pravilno upoštevana določba prvega odstavka 138. člena ZUP (v zvezi z določbo prvega odstavka 251. člena ZUP), ki upravnemu organa nalaga, da pred izdajo odločbe ugotovi vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev, in strankam omogoči, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Po vloženi pritožbi je upravni organ tožnico sproti seznanil z vsakim pridobljenim dokazom in ji omogočil, da se o njem izreče. Sodišče pritrjuje tožencu, da je toženec z dopisom z dne 9. 9. 2021 tožnico seznanil tudi z izjavo MOV št. 423-06-0126/2017-318 z dne 4. 5. 2021 s prilogami, z izpisom iz registra nepremičnin za parcelo 2024 in posnetki iz javno dostopnega sistema PISO in javnega vpogleda v podatke o nepremičninah ter jo je v skladu z določbami 146. člena ZUP pozval, da se o listinah izjavi. Tožnica je bila opozorjena, da bo o pritožbi odločeno na podlagi podatkov spisa, če v roku izjave ne bo podala. Pravilne so ugotovitve toženca, da je tožnica omenjeni poziv prejela 10. 9. 2021 in se v danem roku oziroma vse do izdaje odločbe o pritožbi o posredovanih listinah ni izjavila. Tega tožnica ne zanika.

31.Tožničine trditve o začetku gradnje stanovanjske hiše in o izvedbi pripravljalnih gradbenih del, dane v upravnem postopku, so pavšalne. Niso konkretizirane z navedbo konkretnih del oziroma dejanj, ki so bila opravljena, saj bi šele navedeno upravnem organu (sedaj sodišču) omogočalo presojo, ali dejansko gre za takšna dela, ki omogočajo sklep, da se je začelo z gradnjo stavbe. Teh trditev tožnica tudi ni dokazno podprla. Kasneje tožnica ni oporekala dokazom, ki jih je zbral upravni organ in ki nasprotujejo navedbam, da se je z gradnjo nove stavbe začelo. Ti dokazi ne podpirajo niti tožničinih predhodnih trditev, da je bil opravljen izkop za novogradnjo. Dokazna ocena toženca o tem, da je bila na podlagi gradbenega dovoljenja opravljena zgolj odstranitev obstoječe stavbe št. 2553 in da se jama nahaja zgolj na parceli 2024 katastrska občina B. in je posledica odstranitve podkletenega objekta, ne pa izkopa za novozgrajen objekt (ki bi se v skladu z gradbenim dovoljenjem moral nahajati tudi na parceli 2023 katastrska občina B.), je celovita in temelji na dosledni in pravilni uporabi metodološkega napotka iz 10. člena ZUP. Takšne dokazne ocene, do katere se sploh ne opredeli, zato tožnica v upravnem sporu ne more uspešno izpodbiti z dokazno nepodprtim vztrajanjem, da je izvedla ostala pripravljalna dela, pri čemer (v oklepajih) navede izkop. Sodišče sledi izpodbijani odločbi v povezavi z odločbo organa druge stopnje, ki vsebuje jasne in logične argumente, oprte na dokaze, o tem, da jama, ki se nahaja na nepremičnini, ni posledica izkopa gradbene jame za novogradnjo, temveč je posledica rušitve podkletenega objekta.

32.Sodišče ugotavlja, da je tožnica šele v tožbi prvič podala navedbe, da je izvedla zakoličenje. V zvezi s to navedbo sodišče primarno ugotavlja, da gre za novo dejstvo. Kot je sodišče že pojasnilo (18. točka obrazložitve), je obravnavanje novih dejstev in dokazov v upravnem sporu omejeno s pravili tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 in 52. člena ZUS-1. Tožnica, ki je bila na naroku 10. 5. 2024 pozvana, da pojasni, kdaj je bilo zakoličenje opravljeno in da pojasni, čemu tega dejstva ni navajala že v upravnem postopku, je izjavila, da je bilo zakoličenje gotovo opravljeno pred izdajo izpodbijane odločbe. Opustitev navajanja tega dejstva v upravnem postopku upravičuje z navedbami, da zakoličenja ni štela kot relevantnega, dokler se toženec v svoji odločbi ni skliceval nanj. Sodišče ugotavlja, da iz dokazov, zbranih v upravnem postopku, to pa so ugotovitve MOV v izjavi z dne 4. 5. 2021, izhaja, da na obravnavanih nepremičninah ni nikakršnih znakov zakoličenja, kar potrjujejo tudi priložene fotografije. S temi dokazi je bila tožnica seznanjena že v upravnem postopku pred izdajo odločbe toženca o njeni pritožbi in jim ni ugovarjala oziroma predložila nasprotnih dokazov. Sodišče ugotavlja, da tožnica v predmetnem upravnem sporu ni podala upravičljivih razlogov za svojo pasivnost v upravnem postopku; ta je posledica njene neskrbnosti. Po navedenem sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljeno novoto v upravnem sporu, ki je sodišče ne sme upoštevati. Kljub temu sodišče opozarja, da je v času izdaje izpodbijane odločbe veljavni GZ začetek gradnje definiral kot začetek izvajanja gradbenih, obrtniških ali inštalacijskih del (43. točka prvega odstavka 3. člena GZ). Kot pravilno opozarja toženec, zakoličenje v gradbeni zakonodaji, tako aktualni kot pretekli, ni opredeljeno kot gradbeno delo, temveč kot geodetska storitev, ki se izvaja pred začetkom novogradnje (75. člen Gradbenega zakona-1, 60. člen GZ, 80. člen ZGO-1).

33.V tožbi tožnica ugotovljeno dejansko stanje izpodbija tudi sklicujoč se na mnenji MOV z dne 29. 9. 2016 in z dne 15. 12. 2016, na kateri bi se naj oprl organ. Sodišče ugotavlja, da se niti odločba organa prve stopnje niti odločba organa druge stopnje ne sklicujeta na mnenji MOV z navedenimi datumi. Na mnenja se v razlogih odločbe sklicuje organ druge stopnje, vendar gre za mnenji MOV z dne 8. 7. 2020 in 4. 5. 2021. Do navedb tožnice, povezanih z vsebino mnenj z dne 29. 9. 2016 in z dne 15. 12. 2016, ki po ugotovitvah sodišča nista niti del spisovnega gradiva upravnega spisa, se zato sodišče ne more opredeliti. Sodišče dodaja, da so z datumi 29. 9. 2016 in 15. 12. 2020 (in ne 15. 12. 2016) opremljene fotografije, ki so del prilog MOV k izjavi z dne 4. 5. 2021.

34.Sodišče po navedenem ugotavlja, da so tožbene navedbe o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilno uporabljenem materialnem pravu neutemeljene. Upravni organ je ugotavljal dejstva, ki ustrezajo abstraktnim pojmom iz pravnih norm, ki opredeljujejo zazidano in nezazidano stavbno zemljišče. V tem okviru je tudi ugotavljal dejstva o začetku gradnje stavbe, o tem zbral dokaze in napravil pravilen sklep o dejanskem stanju ter nazadnje tudi pravilno ocenil, ali ugotovljena dejstva ustrezajo abstraktnim pojmom iz pravnih pravil, ki urejajo zazidano in nezazidano stavbno zemljišče.

35.Sodišče ne spregleda, da je v zvezi z odmero NUSZ za iste nepremičnine za predhodna leta med istima strankama, nadalje pa D. D. (drugimi solastniki obravnavanih nepremičnin) in tožencem potekalo več upravnih sporov. Sodišče s sprejeto odločitvijo le na videz odstopa od dosedanjih odločitev, ko je sodišče tožbam ugodilo in izpodbijane odločbe odpravilo (npr. sodbe v zadevah IV U 41/2018-16, IV U 126/2019-11, IV U 170/2019-10, IV U 58/2020-16, III U 139/2020-18). Odprave upravnih aktov so bile namreč posledice tega, da v predhodnih zadevah upravni organ ni ugotavljal, katera dela so bila izvedena na predmetnih zemljiščih in kakšen je bil njihov namen, zlasti ali jih je mogoče umestiti med dela, ki so bila izvedena s ciljem zgraditve objekta. Pri tem sodišče opozarja zlasti na sodbi IV U 58/2020-16 in III U 139/2020-18, ki se nanašata na odmero NUSZ za predmetni parceli za leto 2019. V navedenih sodbah sodišče solastnikoma parcel 2023 in 2024, obe katastrska občina B., pritrdi, da rušenje stavbe sicer sodi v pojem gradnje, a ju opozori, da je pri odmeri NUSZ oziroma za opredelitev zazidanega ali nezazidanega stavbnega zemljišča bistveno, ali je imetnik gradbenega dovoljenja začel z gradnjo novega objekta. V zvezi s trditvami upravnega organa, da začetek gradnje pomeni postavitev temeljev, sodišče ne izključi, da se že izkop gradbene jame in zakoličenje lahko upoštevata kot del gradnje novega objekta. Sodišče pa poudari, da je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti, katera dela so bila izvedena in ali so bila izvedena v povezavi z gradnjo novega objekta. Ker pa sodišče v obeh zadevah ugotovi, da upravni organ vseh dejstev, pomembnih za presojo, ali sta solastnika začela z gradnjo stavbe, ni ugotavljal, tožbama ugodi in izpodbijani odločbi odpravi. Pomembno za konkretno zadevo pa je, da se upravni organ v obeh predhodnih zadevah prav tako sklicuje na izjavo MOV z dne 4. 5. 2021 in priloženih šest barvnih fotografij stanja zemljišč na dan 29. 9. 2016, 19. 9. 2017 in 15. 12. 2020 ter posnetke iz sistema PISO ter javni vpogled v podatke nepremičnin, a to stori šele v upravnem sporu. Sodišče na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 in 52. člena ZUS-1 zavrne obravnavo navedb in dokazov toženca, podanih v upravnem sporu. Poudari, da pri presoji zakonitosti upravne odločbe ne more upoštevati navedb in dokazov, podanih šele v upravnem sporu. Izpodbijana odločba, ki je predmet konkretne zadeve, temelji na drugačnem dejanskem stanju. Ključnega pomena je, da toženec v konkretni zadevi relevantne dokaze (prav tiste, na katere se sklicuje v upravnih sporih IV U 58/2020-16 in III U 139/2020-18) pridobi že v upravnem postopku, v katerem jih tudi dokazno oceni in ugotovi za odločitev pomembna dejstva. Kot je že obrazloženo zgoraj, v obravnavni zadevi sodišče pritrjuje tožencu, da v zbranih dokazih in ugotovljenih dejstvih ni podlage za ugotovitev, da je tožnica po odstranitvi stare stavbe izvedla katerokoli (gradbeno) delo s ciljem gradnje nove stavbe. Sodišče po navedenem ne soglaša s tožnico, da je v vseh spornih zadevah med strankama iz naslova odmere NUSZ podano isto dejansko in pravno stanje.

36.Sodišče dodaja, da sodišče v upravnem sporu v okviru tožbenih navedb presoja pravilnost in zakonitost konkretnega upravnega akta. Za odločitev sodišča zato ni odločilno, ali je upravni organ v drugih odločbah o odmeri NUSZ (izdanih na podlagi zgoraj omenjenih sodb, s katerimi je bilo tožbi ugodeno in izpodbijane odločbe odpravljene) morebiti zavzel drugačno stališče glede tega, ali sta obravnavani parceli zazidano ali nezazidano stavbno zemljišče. Gre za ločene postopke in v vsakem postopku posebej se ugotavlja relevantno dejansko stanje in izvajajo dokazi, pri čemer je izvajanje dokazov vezano na sporno dejansko stanje, to pa je odvisno tudi od aktivnosti strank v vsakem postopku posebej. Poleg tega sta tako upravni organ kot sodišče pri obravnavanju dejanskega stanja in izvajanju dokazov vezana na procesna pravila, v okviru katerih je lahko nepravočasno navajanje dejstev in predlaganje dokazov sankcionirano. Odločitev v obravnavani zadevi zato temelji na v tej zadevi ugotovljenem dejanskem stanju, že iz zgoraj analiziranih sodb pa je razvidno, da dejansko stanje v drugih zadevah ni identično dejanskemu stanju predmetne zadeve, kakor poskuša prikazati tožnica.

37.Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Utemeljena je iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjski odločbi in ki jih je toženec po zbiranju dokazov dodatno argumentiral. Po navedenem je tožba neutemeljena, zato jo je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

38.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora, zato je sodišče v skladu s citiranim določim odločilo, da jih trpi sama.

-------------------------------

1 Uradni list SRS št. 18/84 s spremembami in dopolnitvami.

2 Uradni list RS št. 110/02 s spremembami in dopolnitvami.

3 Uradni vestnik Mestne občine Velenje št. 17/2019.

4 Tožnica se je v tožbi sklicevala na 7. točko drugega odstavka ZGO-1, 7. točko 2. člena ZGO-1 in na 7.1 točko 2. člena ZGO-1. Glede na vsebino tožničinih navedb in glede na sistematiko in vsebino 2. člena ZGO-1 sodišče meni, da je tožnica merila na 7. in 7.1 točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1.

5 E. Kerševan in drugi, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, stran 22.

6 GZ je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 61/17 z dne 2. 11. 2017, veljal je od 17. 11. 2017 do 30. 12. 2021, uporabljati pa se je začel 1. 6. 2018.

Zveza:

<div id="doc-connection"><div class="connection-category-wrapper"><span class="connection-category1"><strong>RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe</strong> </span> </div> <div class="connection-detail1"> Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 20, 20/3, 52<br> Zakon o graditvi objektov (2002) - ZGO-1 - člen 218, 218/2, 218/3<br></div> <br><div class="connection-category-wrapper"><span class="connection-category1"><strong>Podzakonski akti / Vsi drugi akti</strong> </span> </div> <div class="connection-detail1">Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Velenje (2012) - člen 3, 4<br></div> </div>

Pridruženi dokumenti:*

<div class="disclaimer">*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih. </div>