Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zviša za 8.000 EUR, v ostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 6.483.331 SIT (sedaj 27.054,46 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in sorazmeren del stroškov postopka. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo za zavrnjenih 11.680.000 SIT oziroma 48.739,78 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (gre za zavrnitev zahtevka za povrnitev premoženjske škode in za povrnitev nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti) in glede stroškov postopka ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu (glede zavrnilnega dela zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) je pritožbo zavrnilo in potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločitev.

Tožnica je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo proti tistemu delu sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za nadaljnjih 20.864,63 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z obrestmi. V reviziji povzema ugotovljena dejstva in zatrjuje, da jih pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Sodišči nista ustrezno upoštevali niti ugotovitev izvedenke niti tožničine izpovedbe. Tožnica predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da naloži toženi stranki še plačilo nadaljnje odškodnine v višini 20.864,63 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, pri čemer zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki. Toženka na revizijo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Očitek zmotne uporabe materialnega prava, povezan z višino prisojene odškodnine, je delno utemeljen. Izpodbijana sodba glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti neustrezno upošteva merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 200. člena in iz 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.), ki se na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/01, 32/04, 28/06 – odl. US in 40/07) uporablja v obravnavani zadevi. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

Tožnica je v škodnem dogodku utrpela zlom temenske kosti lobanje na desni strani, obtolčenino možganov v predelu čelnega in senčničnega režnja na desni strani s krvavitvijo v možganovino, zlom zgornjega dela desne golenice ter udarnino v predelu čela in nosu. Posledično so se ji razvili popoškodbeni glavobol, psihoorganski sindrom in popoškodbena epilepsija. Sodišče je sledeč izvedenskim mnenjem ugotovilo, da so pri tožnici podane motnje pomnjenja, pozornosti in nasploh motnje intelektualnega funkcioniranja, motnje pri načrtovanju aktivnosti in izvedbi eventualno postavljenih načrtov, motnje v aktivnostih, vezanih na komunikacijo z drugimi, okrnjena je zmožnost oblikovanja strategij soočanja z vsakodnevnimi problemi in njihovim razreševanjem, ovirana je pri vseh aktivnostih, kjer bi zaradi morebitne motnje zavesti lahko ogrozila sebe ali druge, zaradi porušene samopodobe in realno drastičnega poslabšanja kvalitete življenja pa je povečana tudi možnost za suicidno vedenje. Sodišče je verjelo tožnici, ki je povedala, da jo najbolj moti, ker ni več samostojna in potrebuje pomoč ter stalno kontrolo in ker nima več vonja in okusa, in da jo moti, ker ne more več opravljati gospodinjskih del in pomagati otrokom, ne more več kolesariti, hoditi v planine in na zabave ter ne more več plesti in šivati gobelinov. Pravilno upoštevanje opisanega obsega prikrajšanj, ki jih tožnica trpi po končanem zdravljenju in zaradi katerih se je kvaliteta njenega življenja bistveno poslabšala, in primerjava s podobnimi primeri iz sodne prakse (zlasti II Ips 229/2004 in II Ips 624/2003) narekujeta zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 8.000 EUR (kar – skupaj z že prisojenim zneskom in upoštevaje dan zadnje glavne obravnave – znaša 67 povprečnih neto mesečnih plač). Višja odškodnina, ki jo predlaga tožnica, bi bila v neskladju z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine.

Po navedenem je sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zviša za 8.000 EUR, v ostalem delu pa pritožba zavrne in (v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu) potrdi sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP). V ostalem delu je revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je ob smiselni uporabi 164. člena ZPP pridržana za končno odločbo.