Jedro

Zaradi prekluzijskega učinka vmesne sodbe je potrebno pred izdajo vmesne sodbe rešiti vsa vprašanja, ki sodijo v podlago zahtevka, torej ali tožena stranka odgovarja za obveznost oziroma del obveznosti, ki je predmet tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče razsodilo, da je tožena stranka do 75% odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku z dne 2.4.2001, ter da je tožnik sam do 25 % soprispeval k nastanku škodnega dogodka.

Zoper takšno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Obe uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pritožbi sta utemeljeni.

Tožena stranka v pritožbi izpostavlja vprašanje obstoja vzročne zveze med tožniku nastalo škodo in ravnanjem zavarovanca tožene stranke, ker tožnik ni uporabljal varnostne čelade. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da sodišče prve stopnje tega dejstva pri ugotavljanju podlage tožbenega zahtevka ni upoštevalo. Stališče prvega sodišča, da je v predmetni zadevi to okoliščino moč presojati še v okviru dejstev, ki se sicer nanašajo na višino zahtevka, je pravno zmotno.

Kadar se izda vmesna sodba v odškodninski pravdi, morajo biti ugotovljene vse predpostavke odškodninske obveznosti, torej nedopustno škodno dejstvo, vzročna zveza, odškodninska odgovornost in tudi nastanek škode. V primeru kot je dani, ko je torej tožena stranka ugovarjala, da je potrebno dejstvu, da tožnik ni uporabljal varnostne čelade, pripisati večino poškodb, nadalje pa še, da so poškodbe neprimerno večje in težje kot bi bile v primeru uporabe varnostne čelade, je potrebno zaradi prekluzijskega učinka vmesne sodbe o takšnem ugovoru odločiti pred izdajo vmesne sodbe. Ta ugovor se namreč nanaša na temelj zahtevka, teh ugovorov pa v nadaljnjem postopku odločanja o znesku zahtevka ni moč več uveljavljati. Povedano še drugače to pomeni, da vmesne sodbe ni mogoče izdati, če je še sporno, ali je škoda sploh nastala, torej ali zahtevek sploh obstaja v kakršnemkoli znesku. Po izdaji vmesne sodbe zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka ni možna (prim. 315. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP).

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je torej dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče glede na to, da bi se z dopolnitvijo dejanskega stanja sodbe lahko prikrajšalo stranke za pravico do dvostopenjskega sojenja, ne more samo dopolniti postopka. Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi, sodbo prve stopnje razveljaviti, ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Kljub temu pa velja opozoriti, da bo moralo prve stopnje v novem sojenju skrbneje presoditi pravočasno zatrjevane vzroke prometne nezgode. Za presojo odgovornosti ravnanj voznikov v prometni nesreči pa bo moralo poleg določb obligacijskega zakona upoštevati tudi cestnoprometne predpise. V kolikor bodo torej ugotovljene vse predpostavke odškodninske odgovornosti in v kolikor bo tudi v ponovnem sojenju ugotovljeno, da je krivda imetnikov premikajočih se motornih vozil obojestranska, bo potrebno zaradi razmejitve prispevka voznikov k nastali škodi skrbneje presoditi pomen spoštovanja prometnih predpisov, glede katerih bo ugotovljeno, da sta jih voznika kršila.

Presoja utemeljenosti ostalih pritožbenih očitkov, usmerjenih tako v izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja kot v izpodbijanje presoje ravnanj voznikov, zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja niti ni bila možna.

Kakšni drugi napotki sodišču prve stopnje niso potrebni, ker so smeri in obseg potrebne dopolnitve dokaznega postopka glede dejstev, ki so po materialnem pravu odločilna, zadosti jasno razvidni iz zgornje obrazložitve.

O pritožbenih stroških, katerih povrnitev sta zahtevala pritožnika, bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).