Jedro

Tožnik takse, katere plačilo mu je bilo naloženo s plačilnim nalogom, ki predstavlja izvršilni naslov, ni plačal. Zato je prvostopenjski organ na predlog predlagatelja utemeljeno izdal izpodbijani sklep, pri tem pa so bile pravilno upoštevane omejitve izvršbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z zgoraj navedenim prvostopnim sklepom je prvostopni organ odločil, da se zoper tožnika na podlagi odločbe št. 7100-3021/2011-41 z dne 1. 10. 2013, ki jo je izdal Tržni inšpektorat RS in ki je postala izvršljiva 5. 11. 2013, opravi izvršba za znesek 150,00 € in stroške izdaje tega sklepa v višini 25,00 €. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri v odločbi navedeni banki do višine dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer se upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva nakazana za tekoči mesec. Banki oziroma hranilnici se naloži, da na dan prejema sklepa o izvršbi zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne terjatve in prenese oziroma izvršuje prenos zarubljenih denarnih sredstev na prehodni podračun carinskega urada. Banki oziroma hranilnici se prepoveduje izplačati zarubljena denarna sredstva tožniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnal celotnega dolga po sklepu o izvršbi.

Iz obrazložitve izhaja, da se je izvršba začela v skladu s 143. členom ZDavP-2, ker dolžnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti. Po določbi 8. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) je Carinska uprava RS, ki v skladu z 11. členom ZDavP-2 šteje za davčni organ, pristojna tudi za izvajanje postopkov davčne izvršbe denarnih terjatev države in samoupravnih lokalnih skupnosti, ki se izterjujejo v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, zakonom, ki ureja prekrške, zakonom, ki ureja kazenski postopek, zakonom, ki ureja pravdni postopek, zakonom, ki ureja sodne takse ter drugih denarnih terjatev, za izterjavo katerih je pristojna služba v skladu z drugimi predpisi. Po določbi 156. člena ZDavP-2 davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe, tudi kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. V tem primeru je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki jo izda organ pristojen za odmero te obveznosti (146. člen ZDavP-2). V skladu z določbo drugega odstavka 166. člena ZDavP-2 so iz davčne izvršbe izvzeti denarni prejemki iz 159. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva nakazana za tekoči mesec. Poleg tega v skladu z drugim in tretjim odstavkom 166. člena ZDavP-2 stranke oziroma hranilnice upoštevajo tudi omejitve iz 160. člena ZDavP-2 in sicer, da je na dolžnikove denarne prejemke, ki v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, ter na druge denarne prejemke z davčno izvršbo mogoče seči največ do 2/3, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 70 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Te omejitve veljajo le za tiste prejemke, ki so nakazani za tekoči mesec.

Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, Ministrstvo za finance pa je z uvodu navedeno odločbo izrek spremenilo v navedbi izvršilnega naslova tako, da se ta pravilno glasi: „plačilni nalog za plačilo sodne takse št. 7100-3021/2011-41-31002“, v ostalem delu pa je drugostopni organ pritožbo zavrnil. Pritožbeni organ ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje sestavine, ki jih določa določba 151. člena ZDavP-2, napačno pa je naveden izvršilni naslov v njegovi navedbi. Ta je namreč plačilni nalog in ne odločba, zato je drugostopni organ v tem delu spremenil izrek izpodbijanega sklepa. Pritožbeni organ ugotavlja, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni pogoji za izvršbo. Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen plačilni nalog, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se ta okoliščina v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP šteje za dokazano. Pritožbeni organ pa ugotavlja, da niti določbe ZDavP niti določbe ZUP davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preveril ali je potrditev izvršljivosti pravilna. Klavzulo izvršljivosti lahko tožnik izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, ne pa v postopku davčne izvršbe. Nadalje pritožbeni organ tožniku pojasnjuje, da v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2), zato ugovorov, ki se nanašajo na izvršilni naslov davčni organ v postopku davčne izvršbe ne more upoštevati. Tožnik bi jih lahko uveljavljal zgolj v postopku zoper sam plačilni nalog. Razen tega tožniku pojasnjuje, da ZDavP-2 ne predvideva instituta umika izvršbe kot to predlaga tožnik, v predmetni zadevi pa pogoji za ustavitev izvršbe na podlagi 155. člena ZDavP-2 niso podani.

Slabo materialno stanje samo po sebi še ni razlog zato, da se zoper tožnika ne bi vodil postopek davčne izvršbe, je pa banka, ki opravlja izterjavo, pri tem dolžna upoštevati omejitve iz 160. člena ZDavP-2 in izvzetja po 159. členu ZDavP-2 in drugem odstavku 166. člena ZDavP-2. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Po njegovem mnenju je postopek skorumpiran, pa saj ni edini. Navaja, da mu ni treba pojasnjevati, da slabo materialno stanje ni razlog, da ne bi uvedli postopka izvršbe, sicer pa kaj lahko carina ve o teh zakonih. Naj preberejo zakon, ki govori o tem, da se plačilo takse lahko oprosti, če bi plačilo ogrozilo eksistenco plačnika ali njegovih bližnjih družinskih članov. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi.

Na enak način svoja stališča zastopa tudi v vloženih pripravljalnih vlogah.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v obrazložitvi sklepa organa prve stopnje in odločbe organa druge stopnje ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Sklep o izvršbi v predmetni zadevi je bil izdan na podlagi izvršilnega naslova, to je plačilnega naloga št. 7100-3021/2011-41-31002 z dne 1. 10. 2013, izdanega na podlagi 34. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Če taksni zavezanec na podlagi tega plačilnega naloga ne plača dolgovane takse, plačilni nalog pa postane pravnomočen in izvršljiv, se to potrdi na plačilnem nalogu in pošlje organu, pristojnemu za opravljanje nalog davčne izvršbe denarnih terjatev države iz naslova sodnih taks (35. člen ZST-1). Ta postopa po določilih ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, tudi kadar opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). V tem primeru je izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člen ZDavP-2).

Po presoji sodišča je bila izpodbijana odločitev pravilno sprejeta na podlagi zgoraj navedenih zakonskih določb. Ker tožnik takse, katere plačilo mu je bilo naloženo z navedenim plačilnim nalogom, ki predstavlja izvršilni naslov v predmetni zadevi, ni plačal, je prvostopni organ na predlog predlagatelja utemeljeno izdal izpodbijani sklep, pri tem pa so bile pravilno upoštevane omejitve izvršbe. O taksni oprostitvi, na kar se sklicuje tožnik, pa ne odloča organ, ki opravlja izvršbo, ampak organ, ki je izdal izvršilni naslov.

Glede načina, na katerega je tožba napisana, pa sodišče dodaja, da lahko stranka zoper dokončni upravni akt vloži tožbo v upravnem sporu, v tožbi pa navede, zakaj se z izpodbijanim aktom ne strinja in predlaga, kako in v čem, naj se ta akt odpravi. Odločitev v upravnem postopku je sprejeta na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in ob uporabi zakonskih (včasih tudi podzakonskih) določb. Pri tem morajo biti spoštovana tudi pravila postopka. Stranka lahko v tožbi navede, zakaj se z ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinja, zakaj je bilo pravo napačno uporabljeno in katere procesne določbe so bile kršene. Pri tem je za predstavitev svojih stališč in interesov neprimerno (in povsem nepotrebno) uporabljati besednjak in slog, s katerim se žali druge druge udeležence v postopku in sodišče. V takšnem primeru lahko sodišče po 109. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranko kaznuje. V obravnavanem primeru se zaradi tožnikovih premoženjskih razmer sodišče za to ni odločilo, tožniku pa sporoča, da je mogoče svoje interese zastopati brez žalitev.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).