Jedro

Samo dejstvo, da je sodišče prebralo izpovedbi obeh oseb, zaslišanih v Italiji, ne pomeni, da je dokaz pridobljen nezakonito. Glede na dana opozorila obema obdolženkama (česa sta osumljeni, kateri dokazi ju bremenijo ter opozorila, da se nista dolžni zagovarjati oziroma da imata pravico ne odgovarjati), ter ob upoštevanju dejstva, da je zaslišanje potekalo v navzočnosti zagovornika in tolmača, takšno zaslišanje ne pomeni kršitve Ustave.

Če opravi prepis prisluškovanih telefonskih pogovorov policija, bo preiskovalni sodnik opravil le kontrolo (2. odstavek 153. člena ZKP). V nasprotnem bi moral državni tožilec predlagati preiskovalnemu sodniku, kateri del posnetka telefonskih pogovorov naj se prepiše. To pravico pa imajo tudi obdolženec oziroma njegov zagovornik v fazi preiskave. Šele če se obdolženec z vsebino prepisa, ki ga je opravila policija, ne strinja, oziroma oporeka pravilnosti prepisa posnetih pogovorov, je dolžan preiskovalni sodnik narediti (ponovni) prepis neposredno na podlagi poslušanja gradiva.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče uveljavljati relativne kršitve določb kazenskega postopka (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), če se te nanašajo na fazo po pravnomočnosti obtožnice. Kršitve, storjene pred tem, se namreč lahko popravijo bodisi v ugovornem postopku ali na glavni obravnavi.

Nenavedba kraja, kjer je obsojenec z osebo A. sklenil dogovor o transportu najmanj 28 državljanov Bangladeša in Filipinov, glede na opis kaznivega dejanja po 2. in 3. odstavku 311. člena KZ v izreku izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, kjer je natančno navedeno, od kod in kam so bili prevažani tujci oziroma katere državne meje so prestopili, ne pomeni kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih R.Z. in M.D. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 92. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta obsojenca dolžna plačati vsak 300.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je R.Z., M.D. ter ostale spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po členu 311/3 in 2 KZ. Obsojenemu Z. je izreklo kazen 2 leti zapora, obsojenemu M.D. pa kazen 1 leto zapora. V plačilo jima je naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13.9.2000 ugodilo pritožbi državnega tožilca in obtoženemu R.Z. izrečeno kazen zvišalo na 5 let zapora, M.D. pa na 2 leti zapora, pritožbe zagovornikov vseh obtožencev ter pritožbi R.Z. in njegove žene ter obtoženega D.M. pa je zavrnilo kot neutemeljne in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obsojenega R.Z. in zagovornik obsojenega M.D. zahtevi za varstvo zakonitosti, zaradi kršitev določb ZKP (obe zahtevi) in zaradi kršitve kazenskega zakona (zahteva zagovornika obsojenega D.).

Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da je zahteva zagovornikov obsojenega R.Z. neutemeljena. Zagovorniki se namreč ne sklicujejo na nobeno konkretno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Ko smiselno ponavljajo pritožbeno trditev, da je opis dejanja nerazumljiv, ker v njem kraj storitve ni v zadostni meri označen, bo kazalo pritrditi ugotovitvam drugostopenjske sodbe, da je očitek neutemeljen. Če se zdi zagovornikom obrazložitev odločbe sodišča II. stopnje neprepričljiva, ni moč sprejeti stališča, da v takem primeru sodba sploh nima razlogov. Drugostopenjsko sodišče je precizno in prepričljivo zavrnilo tudi zatrjevanje obsojenčevih zagovornikov o tem, da so bili dokazi, ki so bili uporabljeni v postopku, pridobljeni nezakonito. Ker se v zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki ponovno sklicujejo na nedovoljene dokaze, je treba povedati, da so trditve o izvajanju posebnih ukrepov pod krinko, brez odredbe preiskovalnega sodnika, brez vsake podlage. Zagovorniki tudi nimajo prav, ko trdijo, da se zapisniki o zaslišanju filipinskih državljanov v Italiji ne morejo uporabiti kot dokaz, ker je zaslišanje opravilo tožilstvo.

Glede zahteve zagovornikov obsojenega M.D. pa meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je Okrožno sodišče prejelo dne 4.1.2001, sicer pa je bila poslana priporočeno na recepis dne 30.1.2001, torej po preteku trimesečnega roka, določenega v 3. odstavku 421. člena ZKP, prepozna in bi jo bilo potrebno zavreči. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Glede na stališče vrhovnega državnega tožilca v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenega M.D., Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva vložena pravočasno. V skladu s 3. odstavkom 88. člena ZKP se namreč roki, ki so določeni po mesecih oziroma letih iztečejo s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu oziroma letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok začel teči po 2. odstavku tega člena (prvi naslednji dan). Če je zadnji dan roka državni praznik, sobota ali nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri državnem organu ne dela, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika (4. odstavek istega člena). V konkretni kazenski zadevi je bila sodba sodišča druge stopnje obsojenemu M.D. vročena dne 30.12.2000, dne 31.12.2000 je bila nedelja, 1. in 2. januar pa sta državna praznika (Novo leto), torej dneva, ko se pri sodišču ne dela. Rok za vložitev izrednega pravnega sredstva je tako v konkretnem primeru potekel s pretekom prvega naslednjega delavnika, to je 3.1.2001 in je tako zahteva zagovornika tega obsojenca, ki je bila vložena priporočeno na pošto tega dne, pravočasna.

A Kršitve določb ZKP, ki jih uveljavljata vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti: 1) Kršitev določbe iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

a) Pravnomočna sodba se opira na nezakonito pridobljene dokaze, oziroma na dokaze, ki so bili pridobljeni v nasprotju z 18. členom ZKP. Zoper obsojenega Z. so bili odrejeni ukrepi po 1. točki 1. odstavka 150. člena tega zakona zaradi utemeljenih razlogov za sum storitve kaznivega dejanja pranja denarja po 252. členu KZ, izvajali pa so se od 29.12.1998 do 30.4.1999, torej še pred začetkom tega postopka, kakor tudi izhaja iz odredb preiskovalnega sodnika. Ob izvajanju teh ukrepov naj bi policija po lastnih trditvah ugotovila tudi razloge za sum storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez mejo, čeprav v času izvajanja ukrepov po navedeni odredbi za kaznivo dejanje po členu 311 KZ ni bilo mogoče izvajati ukrepov po 150. členu ZKP. Da je policija izvajala ukrepe v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja le kot krinko za raziskavo suma storitev kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo, je jasno razvidno tudi iz poročila z dne 29.4.1999, ki je del spisa in ki je naslovljeno "Zadeva: Sum kaznivega dejanja pranja denarja v povezavi s kaznivim dejanjem prepovedanega prehoda čez državno mejo", čeprav za tak naslov poročila ni bilo podlage v nobeni odredbi preiskovalnega sodnika, še bolj pa je to očitno iz tega, da zoper obdolženca kasneje dejansko ni bil začet kazenski pregon zaradi storitve kaznivega dejanja pranja denarja. Res je, da je bil kasneje odrejen tudi ukrep tajnega opazovanja in sledenja, ki se je izvajal od 27.5.1999 naprej, vendar pa je bilo zamolčano, da so bili ukrepi dejansko izvajani že od 16.12.1998 dalje (uveljavljajo zagovorniki obs. Z.).

b) Sodba se opira na zapisnike o izpovedbah filipinskih državljanov, ki so bili zaslišani pred Državnim tožilstvom v Trstu kot obdolženci. Po prepričanju obrambe imajo zapisniki teh zaslišanj podobno dokazno vrednost kot izpovedbe v postopku, na katere se sodna odločba ne more opreti. V skladu s slovensko zakonodajo bi namreč zaslišanja obdolžencev lahko opravljalo le sodišče, ne pa tožilstvo, poleg tega pa so bile vse osebe zaslišane le ob prisotnosti prevajalca ter policijskega inšpektorja. Takšne izjave bi morale biti ob upoštevanju 29. člena Ustave RS izločene iz spisa, saj navedenim osebam niso bila dana ustrezna procesna jamstva, ki bi bila primerljiva z jamstvi, ki jih ima v našem kazenskem postopku obdolženec (uveljavljajo zagovorniki obsojenega Z.).

c) Sodba se opira na prepise prisluhov telefonskih pogovorov, ki jih ni odredil preiskovalni sodnik, temveč policija. S tem je sodišče prezrlo tudi 2. odstavek 153. člena ZKP, ki nedvomno in jasno določa, da po prenehanju uporabe ukrepov iz 150. in 151. člena ZKP celotno gradivo, ki ga je prejel od policije državni tožilec, preda preiskovalnemu sodniku in le preiskovalni sodnik je tisti, ki lahko odredi, da se posnetki telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja v celoti ali deloma prepišejo. S tem, da je to storila policija, je vprašljiva tudi verodostojnost takšnih prepisov, še posebej, ker nekateri izmed izpisov prisluškovanja niso narejeni v obliki dialogov temveč obnove, torej opisno (uveljavlja zagovornik obsojenega D.).

2) Kršitev člena 269. ZKP.

Kraj storitve kaznivega dejanja spada med obvezne sestavine storitve kaznivega dejanja. V primeru, da obtožnica ni sestavljena po predpisih, jo mora tožilec popraviti. Tožilstvo je v obtožbi obsojencu očitalo, da je z osebo A. sklenil dogovor o transportu najmanj 28 državljanov Bangladeša in Filipinov, v celotni obtožnici pa ni bilo niti enkrat opredeljeno, kje naj bi se to zgodilo. Višje sodišče je kljub pritožbi obtoženca, da gre za očitno kršitev postopka, saj obtožnica ni vsebovala vseh bistvenih sestavin, potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča ter pri tem kršilo še 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, saj vsebinsko o pritožbenem razlogi sploh ni odločalo (uveljavljajo zagovorniki obs. Z.).

3) Kršitev pravice do obrambe (kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP).

Obramba se do začetka glavne obravnave ni mogla seznaniti z zvočnimi zapisi kaset, ker jih je tožilstvo šele naknadno izročilo sodišču. Res, da je bila obdolžencem v teku postopka kasneje dana možnost, da se seznanijo z navedenimi zvočnimi zapisi, vendar pa ti na obravnavi kasneje niso bili reproducirani, čeprav bi tožilstvo moralo predlagati poslušanje posnetkov, ki bremenijo obsojence (zagovorniki obsojenega Z.).

B Kršitev določb materialnega zakona uveljavlja le zagovornik obsojenega M.D. Meni, da niso bili izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih določa Kazenski zakonik RS v 3. in 2. odstavku 311. člena, saj sodišče ni razpolagalo z dokazi, na podlagi katerih bi lahko zaključilo, da so tujci prišli na ozemlje Republike Slovenije ilegalno. V dvomu pa bi bilo potrebno izreči oprostilno sodbo.

A Add 1/a Uveljavljana kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Sodna odločba se opira izključno le na dokaze in podatke, pridobljene na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika z izvajanjem ukrepa po 1. točki 1. odstavka 151. člena ZKP od 5.5.1999 dalje in ne na izsledke telefonskih prisluhov, ki so se izvajali po odredbi preiskovalnega sodnika od 29.12.1998 do 29.4.1999. Za izvajanje ukrepov v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem pa je obstajala tudi zakonska podlaga, saj je bila s spremembo KZ z dne 23.4.1999 za obravnavano kaznivo dejanje (311/3 KZ) predpisana zagrožena kazen od 1 do 8 let zapora. Sicer pa ima obširne razloge na podobne pritožbene navedbe že odločba pritožbenega sodišča (stran 6. in 7. sodbe), s katerimi se Vrhovno sodišče v celoti strinja. Nadaljnje navajanje zagovornika v zahtevi, da glede kaznivega dejanja pranja denarja niso bili podani utemeljeni razlogi za sum ter da so se ukrepi iz 1. točke 1. odstavka 151. člena ZKP izvajali le zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo, zaradi katerega pa jih do že omenjene spremembe kazenske zakonodaje ni bilo mogoče izvajati, pa spada na področje dokazne ocene oziroma pomeni uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Add 1/b Sodišče je dolžno po uradni dolžnosti paziti, da ne opre sodbe na nedovoljen dokaz (po noveli zakona imajo tudi stranke pravico zahtevati izločitev takega dokaza). Sodba se tako ne bo mogla opreti na:

1. dokaze, ki so pridobljeni s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

2. dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb ZKP in zanje v tem zakonu izrecno določeno, da se sodna odločba ne more opreti nanje, ter

3. dokaze, ki so bili pridobljeni na zakonit način, vendar na podlagi nedovoljenega dokaza.

V konkretni kazenski zadevi je bil postopek izveden v skladu s procesnimi določbami, veljavnimi v Republiki Italiji. Zaslišanje je bilo opravljeno pred državnim tožilcem v navzočnosti prevajalca in policijskega inšpektorja (kot to navajajo zagovorniki obsojenega Z. v zahtevi) ter v navzočnosti zagovornikov (odvetnika R.A. iz G. za C.O. ter odvetnika G.B. iz F. di T. za M.V.). Kot nadalje izhaja iz zapisnikov o zaslišanju, je državni tožilec, ki je opravljal ti preiskovalni dejanji, obe osebi poučil o tem, česa sta osumljeni, kateri dokazi ju bremenijo ter ju opozoril, da se nista dolžni zagovarjati (oziroma, da imata pravico ne odgovarjati).

Samo dejstvo, da je sodišče prebralo izpovedbi obeh oseb, zaslišanih v R Italiji, torej ne pomeni, da je dokaz pridobljen nezakonito.

Glede na dana opozorila obema obdolženkama ter ob upoštevanju dejstva, da je zaslišanje potekalo v navzočnosti zagovornika in tolmača, takšno zaslišanje namreč ne pomeni kršitve Ustave, kot to sicer neobrazloženo zatrjujejo zagovorniki v zahtevi. Vrhovno sodišče je glede na navedeno kot neutemeljeno zavrnilo tudi tak ugovor.

Add 1/c V skladu s 1. odstavkom 153. člena ZKP mora policija po prenehanju izvajanja prikritega ukrepa predati vse gradivo, pridobljeno z izvajanjem ukrepa, državnemu tožilcu, ta pa predvsem zaradi kontrole zakonitosti izvajanja preiskovalnemu sodniku (2. odstavek istega člena). Kdo bo opravil prepis ukrepa, zakon ne določa. Če ga opravi že policija, bo preiskovalni sodnik opravil le kontrolo (2. odstavek 153. člena ZKP). V nasprotnem bi moral državni tožilec predlagati preiskovalnemu sodniku, kateri del posnetka telefonskih pogovorov naj se prepiše. To pravico pa imajo tudi obdolženec oziroma njegov zagovornik v fazi preiskave. Šele če se obdolženec z vsebino prepisa, ki ga je opravila policija, ne strinja, oziroma oporeka pravilnosti prepisa posnetih pogovorov, je dolžan preiskovalni sodnik narediti (ponovni) prepis neposredno na podlagi poslušanja gradiva.

Glede na navedeno torej sodišče s tem, ko je kot dokazno gradivo upoštevalo prepise prisluhov, ki jih je opravila policija, sodbe ni oprlo na nedovoljen dokaz, oziroma v zahtevi očitana kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Dvom v verodostojnost takih predpisov, kar nadalje navaja zagovornik obsojenega D., pa pomeni očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti, katere namen je odpraviti kršitve zakona, ni mogoče uveljavljati.

Add 2 Kršitev določbe 269. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Očitek relativnih kršitev (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) je namreč možen le, če se kršitve nanašajo na fazo postopka po pravnomočnosti obtožnice. Kršitve, storjene pred pravnomočnostjo, se namreč lahko popravijo bodisi v ugovornem postopku ali na glavni obravnavi.

Če pa zagovorniki obsojenega Z. menijo, da manjka v opisu dejanja ena od obveznih sestavin obsojencu očitanega kaznivega dejanja (kar so sicer opredelili kot kršitev iz 269. člena ZKP), s tem sodišču neutemeljeno očitajo kršitev materialnega zakona (1. točka 372. člena ZKP). Opis dejanja mora namreč vsebovati le odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje. Druga dejstva, ki te vloge nimajo, se po potrebi lahko navedejo v obrazložitvi. Kraj storitve kaznivega dejanja pa se v kazenskem materialnem pravu uporablja le kot točka, pomembna za krajevno veljavnost KZ in za določitev pristojnosti. Nenavedba kraja, kjer je obsojenec z osebo A. sklenil dogovor o transportu najmanj 28 državljanov Bangladeša in Filipinov, glede na opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, kjer je natančno navedeno od kod in kam so bili prevažani tujci oziroma katere državne meje so prestopili, ne more pomeniti kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Nerazumljivost bi se namreč morala nanašati na odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji kazenska odgovornost obtoženca, torej na dejanski temelj sodbe. Določitev kraja praviloma ne pomeni okoliščine, ki bi vplivala na kazensko odgovornost storilca, kot je bilo že povedano, pa kraj tudi v konkretni zadevi ne pomeni odločilnega dejstva (če bi v izreku manjkal katero od odločilnih dejstev oziroma zakonskih znakov, ne bi šlo za kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP temveč za kršitev kazenskega zakona).

Add 3 Na skoraj identične očitke zagovornikov v pritožbi, ki se nanašajo na kršitev pravice do obrambe, je odgovorilo že pritožbeno sodišče in jih utemeljeno zavrnilo. Dodati je potrebno le še to, da je v našem postopku dokazno breme načelno razdeljeno med stranke in sodišče, formalno dokazno breme nosita upravičen tožilec in subsidiarno sodišče, materialno pa tudi obdolženec. Obdolženec ima torej možnost podajati dokazne predloge, ni pa dolžan dokazati zatrjevanih dejstev kot tudi ne svoje obrambe - zagovora. Če bi obdolženec štel, da prepisi telefonskih prisluhov niso verodostojni, bi moral predlagati neposredno poslušanje teh posnetkov oziroma določenega dela posnetkov ter svoj dokazni predlog tudi ustrezno obrazložiti. Sodišče je namreč dolžno izvesti vsak predlagan dokaz s strani strank, razen če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen. Praviloma se sodišče, ki razpolaga z izvirnim posnetkom prisluhov, na glavni obravnavi z vsebino zvočnega zapisa seznani posredno, torej tako da ga prebere, vendar le, če stranki temu ne nasprotujeta oziroma ne zahtevata neposredne reprodukcije. S tem ko je prepis prebran, je torej dokaz izveden. Sodišče bo neposredno poslušalo posnetke le tedaj, če bo katera od strank izrazila dvom v verodostojnost prepisa ali bo vanje samo podvomilo.

V konkretni kazenski zadevi, kot je že bilo povedano, nihče ni predlagal neposrednega poslušanja kaset, temveč so se stranke zadovoljile z branjem. Glede na navedeno sodišče obsojencem ni kršilo pravice do obrambe.

B Res je, da zagovornik obsojenega D. sodišču očita kršitev določb kazenskega zakona, vendar pa iz obrazložitve te kršitve, ko dvomi v dokazanost dejanja, izhaja le vložnikov dvom v ugotovljeno dejansko stanje.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki v svojih zahtevah, zaradi česar je zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku odločbe citiranih določbah ZKP, pri čemer je sodišče pri določitvi višine povprečnine upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obeh obsojencev, razvidne iz podatkov v spisu (3. odst. 92. člena ZKP).