Jedro

Tožilec mora dokazati vse prvine obtožbe, to je dejanski stan, ki se ujema z zakonskimi znaki očitanih dejanj, protipravnost dejanj in obdolženčevo krivdo, saj je tožilec enako kot sodišče zavezan k iskanju resnice. Obdolžencu pa se v samem kazenskem postopku ni potrebno braniti in mu ni treba ničesar dokazovati ter je lahko dokazno aktiven ali pasiven.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženih E.B. in pravne osebe B. trgovina in storitve d.o.o. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena E.B. in pravna oseba B. d.o.o. sta dolžna plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso vsak po 420,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadenim delom sodbe je sodišče prve stopnje pod točko I/A izreka obdolženega E.B. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu je za kaznivo dejanje opisano v točki I/1 izreka napadene sodbe določilo kazen 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje opisano v točki I/2 izreka napadene sodbe pa določilo kazen 5 mesecev in 15 dni zapora, na kar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 11 mesecev zapora ter mu na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sicer stroške izvedenine in pričnine v skupnem znesku 1.213,20 EUR ter sodno takso v znesku 150,00 EUR; pod točko II/B izreka obdolženo pravno osebo spoznalo za odgovorno storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z 42. členom KZ-1 ter v zvezi s 3. točko 4. člena in 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD), ter ji na podlagi prvega odstavka ZOPOKD izreklo pogojno obsodbo, s katero je določilo denarno kazen 50.000,00 EUR, s preizkusno dobo 4 let ter ji po prvem odstavku 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka v višini 500,00 EUR ter sodno takso v višini 115,00 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP mora obdolžena pravna oseba plačati: M.R. znesek 933,61 EUR, F.S. znesek 956,47 EUR, A.P. znesek 640,75 EUR, M.B. znesek 773,67 EUR, M.Š. znesek 972,87 EUR, D.M. znesek 868,41 EUR, S.G. znesek 1.003,35 EUR, D.D. znesek 590,22 EUR, L.H. znesek 1.014,92 EUR, I.M. znesek 789,15 EUR, S.J. znesek 117,82 EUR, T.M. znesek 789,15 EUR, M.K. znesek 270,65 EUR, vse v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe, v presežku zneskov pa se M.R., F.S., A.P., M.B., M.Š., D.M., S.G., D.D., L.H., I.M., D.V., S.J., B.B., T.M., S.K., V.S., S.H. in M.K. napoti na pot civilne pravde.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožila zagovornika obdolženega E.B. in obdolžene pravne osebe B. storitve in trgovina d.o.o. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenskih sankcijah ter kršitve ustavnih pravic. Zagovornik obdolženega E.B. pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe ali mu izreče milejšo kazensko sankcijo in sicer pogojno obsodbo ter obdolženca oprosti plačila stroškov oziroma napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, zagovornica obdolžene pravne osebe pa, da pritožbeno sodišče obdolženo pravno osebo oprosti obtožbe ali ji izreče milejšo kazensko sankcijo in jo oprosti plačila stroškov postopka, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na predlog zagovornikov je pritožbeno sodišče sejo opravilo v skladu s členom 378/IV ZKP, saj so stranke bile pravilno obveščene o seji, na sejo pa je pristopila višja državna tožilka D.Š.S..

3. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4. Zagovornik obdolženega uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ko navaja, da so razlogi napadene sodbe nerazumljivi, nasprotujejo samemu sebi, ter da napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih o katerih je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih napadene sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi zapisniki in listinami. V pritožbi pa v nadaljevanju zagovornik navaja, da sodba nima razlogov o naklepu obdolženca, katerega sodišče prve stopnje obrazlaga tudi s pristranskimi izpovedbami prič in sicer delavcev. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj ima napadena sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti tudi niso nerazumljivi in ne nasprotujejo sami sebi ter niso v nasprotju z izvedenimi dokazi, prav tako pa ima napadena sodba tehtne razloge o subjektivnem elementu obdolžencu očitanih kaznivih dejanj in sicer obdolženčevi krivdi, saj sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navaja ustrezne razloge o direktnem naklepu za storitev očitanih kaznivih dejanj, pri čemer pa so razlogi napadene sodbe o oškodovanju posameznih delavcev povsem jasni, saj temeljijo na izpovedbah delavcev ter listinskih dokazih kot to izhaja iz obrazložitve napadene sodbe. Zato je pritožba v tej smeri neutemeljena in uveljavljana kršitev iz člena 371/I-11 ZKP ni podana. S pritožbeno oceno, da je sodišče sledilo pristranskim izpovedbam delavcev pa tudi ni pritrditi, pri čemer je pojasniti, da pritožba s takšnimi navedbami v bistvu graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o izpovedbi delavcev, kar pa predstavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dokazna ocena, ki jo v obravnavani zadevi sprejme sodišče prve stopnje in s katero se pritožnik ne strinja, ne predstavlja v pritožbi zatrjevane pristranskosti sodišča in kršitve iz člena 371/II ZKP, saj pritožba ne pojasni vpliv uveljavljane kršitve na pravilnost in zakonitost napadene sodbe. Oceno izvedenih dokazov tako tudi izpovedbe zaslišanih prič sodišče prve stopnje stori po prosti presoji dokazov, ki jo mora v napadeni sodbi tehtno obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

5. Res je, kar navaja zagovornik, da mora tožilec obdolžencu dokazati kar trdi v obtožnem aktu, saj domneva nedolžnosti za sam kazenski postopek pomeni, da nosi dokazno breme tožilec. Tožilec mora dokazati vse prvine obtožbe, to je dejanski stan, ki se ujema z zakonskimi znaki očitanih dejanj, protipravnost dejanj in obdolženčevo krivdo, saj je tožilec enako kot sodišče zavezan k iskanju resnice. Obdolžencu pa se v samem kazenskem postopku ni potrebno braniti in mu ni treba ničesar dokazovati ter je lahko dokazno aktiven ali pasiven. Obdolženec prav tako ni dolžan dokazovati zatrjevanih dejstev, da se izogne obsodbi. V obravnavani zadevi je tožilec prepričljivo izkazal utemeljenost obtožbe, obdolženec pa je dejanja zanikal, pri čemer pa je imel vse možnosti, da se obtožbi zoperstavi z nasprotnimi dokazi, ki so lahko znani samo njemu in jih lahko dokazuje le on, tožilec pa le težko ali sploh ne, zato ni mogoče govoriti o domnevi nedolžnosti. Tožilec je namreč navedel zadostna dejstva in dokaze v podkrepitev utemeljenosti obtožbe in je v obravnavani zadevi svojo vlogo odigral pravilno. Zato so vsi pomisleki pritožbe, ki trdijo nasprotno, neutemeljeni, tudi ko se zagovornik sklicuje na to, da napadena sodba nima razlogov o tem, da je breme dokazovanja bilo na strani obdolženca, saj so takšne trditve neutemeljene.

6. Uspešen tudi ne more biti zagovornik, ko trdi, da tožilstvo ni pojasnilo, kdaj, kje in kakšna navodila naj bi obdolženi komu dal v zvezi z izplačili, zaradi česar je izrek napadene sodbe nejasen, s čimer meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Kot izhaja iz izreka napadene sodbe obdolžencu očitani kaznivi dejanji vsebujejo vse njihove zakonite znake iz člena 196/I KZ-1, navedbe, ki jih pogreša v opisu pritožnik, pa niso sestavni del opisa obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Obdolžencu se namreč očita, da zavestno ni ravnal o predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajšal delavce za pravice, ki jim pripadajo, ali jim jih omejil, s tem da kot direktor družbe ni ravnal v skladu s členom 131 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ter ni ravnal v skladu s členom 44 v zvezi s členom 134 ZDR-1 ter v zvezi z 2. in 3. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV) in drugim odstavkom 352. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), saj delavcem ni plačal obveznih prispevkov za socialno varnost iz njihovih plač. S takšnim ravnanjem pa je obdolženi prikrajšal delavce za pravico do bruto plače po členu 44 ZDR-1, z neplačilom prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa odvzel pravico, da bi se jim na podlagi prvega odstavka 30. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) plača upošteva v izračun pokojninske osnove. S takšnim opisom pa so znaki obdolžencu očitanih kaznivih dejanj zadosti konkretizirani in zato izrek napadene sodbe ni nejasen in se v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

7. Nadalje zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj je potrditvah pritožbe na glavni obravnavi prišlo do kršitve pravice do obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožnik namreč trdi, da je sodišče kršilo privilegij zoper samoobtožbo, ki izhaja iz domneve nedolžnosti ter s tem kršilo tudi Ustavo iz člena 27 in 4. alineje 29. člena. Pri tem se sklicuje na pravico obdolženca, da v kazenskem postopku ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde ter trdi, da sodišče prve stopnje ni ocenilo obdolženčevega zagovora ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov. Takšnim pritožbenim navedbam pritožbeno sodišče ne more slediti, saj nimajo podlage v podatkih kazenskega spisa iz katerih izhaja, da so obdolžencu pred podajo zagovora bili podani vsi ustrezni pravni pouki, tudi tisti, ki jih navaja zagovornik, ki niti ne konkretizira na kak način je bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe, saj sodišče prve stopnje ni na obdolženca prevalilo dokazno breme, kot že navedeno, saj je bil pred zaslišanjem posebej poučen, da se mu ni potrebno braniti in mu tudi ni treba ničesar dokazovati, dolžnost sodišča prve stopnje pa je, da oceni izvedene dokaze in zagovor obdolženca, v kolikor se ta zagovarja, kar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi storilo. Povsem pavšalne in nekonkretizirane pa so navedbe zagovornika, da sodišče prve stopnje obdolžencu ni omogočilo aktivnega sodelovanja v postopku in da je kršilo privilegij zoper samoobtožbo. Privilegij zoper samoobtožbo je ohraniti obdolženčevo procesno subjektiviteto in s tem pošten postopek, pri čemer pa obdolženca ne more varovati pred obremenilnimi dokazi. Po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni bil kršen privilegij zoper samoobtožbo, kar ne predstavlja niti trditev pritožbe, da je sodišče prve stopnje napadeno sodbo oprlo na izpovedbe pristranskih prič. Prav tako pa so brez podlage, v podatkih kazenskega spisa, tudi navedbe zagovornika, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zakaj je zavrnilo predlagane dokaze, saj do takšne situacije v obravnavani zadevi ni prišlo, saj nobena od strank ni predlagala izvedbo dodatnih dokazov, zato so te navedbe brezpredmetne in tudi ni podana kršitev iz člena 371/II ZKP, v kolikor je imel pritožnik v mislih takšno kršitev.

8. Ker sodišče v obravnavani zadevi v opis kaznivega dejanja ni poseglo, pritožba, ki v napadeni sodbi pogreša razloge o posegu v opis, ne more biti uspešna. Pavšalne trditve pritožbe, da je sodišče prve stopnje vodilo kazenski postopek v nasprotju z materialnim pravom, ter je s tem bila kršena obdolženčeva pravica do učinkovite obrambe, niso utemeljene, saj v bistvu ostanejo neobrazložene, pa tudi nimajo podlage v podatkih kazenskega spisa. S tem, ko pritožba navaja, da naklep obdolžencu ni dokazan, pa ni kršena pravica obdolženca do obrambe, saj krivda obdolženca predstavlja dejansko vprašanje in je stvar dejanske ocene. Napadena sodba pa ima o krivdi obdolženca ustrezne razloge, kot navedeno.

9. Pritožnik uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ko navaja, da dejanje zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje, prav tako pa so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost in kazenski pregon, s čimer meri na kršitev kazenskega zakona iz 1. in 3. točke 372. člena ZKP. Uveljavljani kršitvi po oceni pritožbenega sodišča nista podani, saj ima opis obdolžencu očitanih kaznivih dejanj vse zakonite znake. Z navedbo, da je sodišče prve stopnje pavšalno ocenilo krivdo obdolženca in sicer naklep, pa zagovornik v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je glede krivde ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je sicer v napadeni sodbi razloge o krivdi in sicer direktnem naklepu obdolženca, ki ga je ugotovilo, navedlo tehtne in zadostne razloge. Kršitev kazenskega zakona kot posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ni mogoča, saj ta predvideva, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo, oziroma ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Zato kršitev ustavne pravice do pritožbe, ki jo zagovornik vidi v tem, ker je sodišče prve stopnje nezadostno obrazložilo krivdo obdolženca, tudi ni podana. Pojasniti je potrebno, da je ugotavljanje krivde dejansko vprašanje in ga sodišče prve stopnje ugotavlja na podlagi izvedenih dokazov, torej po prosti presoji dokazov, kar je storilo tudi v obravnavani zadevi. S čim je sodišče prve stopnje kršilo pošten način izrekanja kazenske sankcije, iz pritožbe zagovornika ni jasno, kot pa že navedeno je sodišče prve stopnje naklep obdolženca v napadeni sodbe tako glede zavesti kot hotenja storitve kaznivih dejanj ustrezno obrazložilo. Zato so vsi nadaljnji pomisleki pritožnika v tej smeri neutemeljeni.

10. Neutemeljena je tudi pritožba zagovornika, ko sodišču prve stopnje očita, da je kršilo privilegij zoper samoobtožbo, ki izhaja iz domneve nedolžnosti in 27. člena Ustave in je eden izmed temeljnih pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku ter kršitev iz 4. alineje 29. člena Ustave. Zagovornik namreč navedene kršitve vidi v tem, ker sodišče prve stopnje obdolženčevega zagovora ni ovrglo s prepričljivimi dokazi, saj izvedeni dokazi kažejo na to, da obdolženi ni kriv, oziroma sodišču prve stopnje očita, da zagovora obdolženca ni ocenilo. Takšne navedbe so nejasne, saj iz razlogov napadene sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo vse izvedene dokaze, pa tudi zagovor obdolženca, saj je potrebno obrazložitev sodbe gledati kot celoto. Očitno pa je, da zagovornik s takšno oceno sodišča prve stopnje ne soglaša, s čimer pa graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje. Zato ne more biti govora o kršenju privilegija zoper samoobtožbo in ustavnih pravic, na katere se sklicuje pritožba.

11. Z ostalimi pritožbenimi navedbam, ki jih pritožnik skuša prikazati kot kršitve kazenskega postopka in sicer, da obdolženi objektivno ni bil zmožen plačil delavcem in da je vsak priliv na računu namenil plačilom plač, ter da je bila družba insolventna in da sodišče ni upoštevalo dejstev, ki so obdolžencu v korist, ter zadeve ni ocenjevalo po načelu „in dubio pro reo“, kakor tudi, da podano izvedensko mnenje potrjuje, da obdolženi ni storil očitani kaznivi dejanji, graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje.

12. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanih mu kaznivih dejanj, kar vse je v napadeni sodbi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika obdolženega dodaja:

13. Bistvo pritožbe je v trditvi, da obdolžencu naklepno ravnanje ni dokazano, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbam oškodovanih delavcev in da izvedensko mnenje potrjuje, da obdolženi ni storil očitani kaznivi dejanji.

14. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da je obdolžencu izvršitev kaznivih dejanj dokazana na podlagi izpovedb zaslišanih oškodovanih delavcev, ki so obdolženca pogosto opozarjali na neizpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja in da kljub temu, da so imeli ogromno dela, saj so delali tako ob sobotah in nedeljah, niso dobili vsega plačanega, kljub temu, da jim je obdolženi zatrjeval, da je vse plačano, kar pa ni bilo res. Računovodkinja S.Š. pa je povedala, da je vodila knjigovodstvo in da ji je znano, da so delavci dobili neto plače, da pa prispevki niso bili plačani. V začetku je družba poslovala dobro, zalomilo pa se je pri objektu v Izoli, kjer so jim praktično ostali dolžni ves znesek. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo skladnim in prepričljivim izpovedbam prič, ki so povedali, da je bilo dela dovolj in da niso dobili plačila. V postopek je sodišče prve stopnje pritegnilo izvedenko finančne stroke A.D., ki je po pregledu dokumentacije in stanja ter poteku prometa na TRR družbe ugotovila, da je ta imela presežek sredstev nad obveznostmi in je razpolagala z dovolj sredstvi, da bi lahko poravnala obveznosti zaposlenih. Tako iz izvedenskega mnenja izhaja, da je družba v kritičnem času to je od aprila 2014 do septembra 2015 preko štirih aktivnih TRR realizirala 1.004.430,39 EUR, odlivov pa je imela za 1.006.178,69 EUR od česar pa je za plače, prispevke in za vračila kreditov porabila 307.473,36 EUR, za dvig gotovine 24.500,00 EUR, razliko pa je uporabila za plačilo ostalih obveznosti. Od 11. 9. 2015 naprej so bili TRR družbe blokirani in izvrševanje plačil ni bilo več mogoče. Tako primerjava sredstev in obveznosti pokaže, da je družba razpolagala z več kratkoročnimi sredstvi kot obveznostmi v letu 2014, v letu 2015 pa je bilo to razmerje v korist obveznosti, ter z dolgoročnimi opredmetenimi sredstvi, ki so v obeh obravnavanih letih presegale dolgoročne obveznosti. Terjatve družbe v višini 179.990,00 EUR pa so zapadle in so neizterljive. Izvedenka je tudi ugotovila, da so se sredstva iz družbe B. d.o.o. prehajala na račun družbe D. d.o.o. in da je družba B. d.o.o. v obdobju od 1. 4. 2014 do 30. 9. 2015 izstavila družbi D. d.o.o. za okoli 310.000,00 EUR računov, prejela pa 103.000,00 EUR plačil. Ob zaslišanju pa je izvedenka še dodatno pojasnila, da je družba D. d.o.o. razpolagala s terjatvami in tudi s sredstvi za poplačilo zaposlenih, pri čemer pa ni zasledila, da bi družba B. d.o.o. vložila izvršbo zoper D. d.o.o. Poslovna logika tega, da imaš dve identični družbi, pa je po oceni izvedenke v izogibanju obveznosti oziroma v prevelikih prevzetih obveznostih. Sicer je obdolženi višino oškodovanja delavcev oziroma neplačila svojih obveznosti slednjim priznal, sama višina pa se mu dokazuje tudi z listinsko dokumentacijo v spisu, in sicer izpisov iz računov pri bankah iz katerih izhaja kakšen delež regresa so delavci prejeli, plačilnih list in podatkov FURS-a o obveznih prispevkih iz delovnega razmerja, iz česar izhaja višina neplačanih prispevkov. Iz podatkov kazenskega spisa pa tudi izhaja, da so delavci zoper obdolženca podajali kazenske ovadbe ter pri delovnem sodišču vodili civilne postopke iz katerih izhaja, da obdolženi sploh ni reagiral na opomine delavcev za poravnavo obveznosti, prav tako pa ni reagiral na prejete tožbe, kar kaže na njegov odnos do zaposlenih, kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Ker je izveden dokazni postopek pokazal, da bi obdolženi lahko delavcem poravnal obveznosti iz delovnega razmerja, pa tega ni storil, in je ta sredstva porabil za druge namene in sicer vračilo kreditov, dvig gotovine ter pokrivanje limita pri banki in plačila dobaviteljem, zagovor obdolženca, da objektivno ni bil zmožen plačila delavcem utemeljeno ni sprejelo sodišče prve stopnje. Obdolžencu se namreč očita, da v časovnem obdobju od julija 2014 do julija 2015 ni plačeval obveznosti do delavcev, torej gre za daljše časovno obdobje in tudi ničesar ni storil, da bi to spremenil, saj je delavcem kljub temu, da so ga opozarjali na neplačila, le obljubljal, da bo plačal. Pri tem pa ni spregledati, da je bil obdolženec direktor in dejanski lastnik obeh družb in sicer B. d.o.o., ki jo je ustanovil, ko je družba D. d.o.o. že bila v finančnih težavah ter je delavce prerazporedil v družbo B. d.o.o. in sicer v času, ko je do delavcev že izkazoval dolg iz naslova neplačanega regresa in prispevkov ter kljub temu, da je družba delala na polno, celo ob sobotah in nedeljah, delalo pa se je tudi nadure, svojih obveznosti do delavcev kljub obljubam ni poravnal. Tudi izvedenka je ugotovila, da je družba D. d.o.o. do družbe B. d.o.o. v kritičnem času izkazovala terjatev v višini 192.000,00 EUR, od skupaj terjanih 309.000,00 EUR, zato zagovoru obdolženca, ki se je skliceval na družbo P.I. in jo krivil za nezmožnost plačila obveznosti do delavcev, ter trdil, da plačila delavcem objektivno ni bil zmožen, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo in pravilno zaključilo, da je obdolženec glede na način poslovanja in s tem, ko je ustanovil novo družbo z namenom nadaljnjega poslovanja, pri obeh svojih družbah (B. d.o.o. in D. d.o.o.) točno vedel koliko in kaj je dolžan delavcem. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na navedeno sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanih mu kaznivi dejanj, pravilno je ugotovilo tudi njegovo krivdo in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Ker se pritožba sklicuje na zagovor obdolženca, kateremu utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje in podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešna, niti ko skuša prepričati, da so izpovedbe oškodovanih delavcev neutemeljene in da krivda obdolžencu ni dokazana.

15. Po oceni pritožbenega sodišča so tudi nadaljnje pritožbene navedbe glede neobrazloženosti sodbe, s čimer naj bi bila obdolžencu odvzeta pravica do sodnega varstva, neutemeljene. Kot že navedeno ima napadena sodba povsem ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje pa tudi ni kršilo obdolženčeve pravice do sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je namreč v obravnavani zadevi ocenjevalo le tista dejstva, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi, ko je izvajalo in ocenjevalo dokaze in si je na ta način neposredno ustvarilo vtis o dokazni vrednosti posameznega dokaza. S takšno procesno določbo pa je obdolžencu bila zagotovljena pravica do učinkovite obrambe. Izvajanje slednje bi mu bilo onemogočeno, če bi sodba temeljila na dejstvih, ki niso bila obravnavana v kontradiktornem postopku na glavni obravnavi, ali na dokazih, ki niso bili izvedeni na glavni obravnavi tako, da bi se obdolženec lahko z njimi soočil. Po določbi 22. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Vse to pa je obdolžencu v obravnavani zadevi bilo zagotovljeno, zato so vsi nadaljnji pomisleki v tej smeri povsem nesprejemljivi.

16. Glede na navedeno, in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Zagovornika pa sodišču prve stopnje očitata tudi, da obdolžencema ni zanesljivo dokazano, da bi prejela kakršenkoli denarni znesek, s čimer jima koristoljubje ni dokazano ter trdita, da jima ni dokazano naklepno ravnanje, pritožbeno sodišče takšnim pritožbenim navedbam ne more slediti, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila pridobljena protipravna premoženjska korist v skupnem znesku najmanj 48.857,26 EUR, ki jo je obdolženi storil v imenu, na račun in korist pravne osebe B. d.o.o. Prav na podlagi tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tudi obdolžena pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje, kot se ji očita, ter ji na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP naložilo plačilo premoženjskopravnih zahtevkov, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve napadene sodbe. Glede navedb pritožbe in sicer da obdolženi ni imel namena oškodovati nobenega delavca, kar potrjuje podano izvedensko mnenje, pa je potrebno povedati, da izvedenka ne ocenjuje krivde obdolženca, ampak je to dolžnost sodišča, ki na podlagi presoje tako izvedenskega mnenja kot vseh ostalih dokazov, tudi zagovora obdolženca, oceni subjektivni element obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, kar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi storilo, kot to izhaja iz razlogov napadene sodbe. Zato trditve pritožbe, da sodišče tega v napadeni sodbi ni obrazložilo in sklicevanje na pravice do poštenega obravnavanja in člen 6 EKČP, ne morejo biti uspešne in so vsi pomisleki pritožbe v tej smeri neutemeljeni.

18. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje tudi glede odločitve o plačilu stroškov kazenskega postopka, ki ga je obdolženima naložilo v skladu s členom 95/I ZKP, sodno takso pa v skladu z Zakonom o sodni taksi, pri čemer je sodišče upoštevalo premoženjske razmere obeh ter pravilno ugotovilo, da ni nobenih okoliščin, ki bi narekovale drugačno odločitev. Zato pritožbi, ki menita, da bi bilo potrebno obdolženca oprostiti stroškov, ker da jima kazniva dejanja niso dokazana in da sodišče prve stopnje izreka o stroških ni obrazložilo, nista utemeljeni.

19. Sicer se zagovornica obdolžene pravne osebe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, vendar jih v pritožbi ne obrazlaga, oba pritožnika pa grajata odločbo o izrečenih kazenskih sankcijah. Pri preizkusu napadene sodbe v tem delu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije, ter ustrezno težo dalo ugotovljenim olajševalnim okoliščinam ter obdolžencu določilo ustrezni zaporni kazni kakor tudi izreklo pravično enotno zaporno kazen v trajanju 11 mesecev zapora. Tudi pritožbeno sodišče je prepričano, da bo prav izrečena zaporna kazen tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj. Zato pritožba, ki meni, da izrečena kazen ni pravična in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo olajševalnih okoliščin, ne more biti uspešna, saj so se trditve pritožbe, da obdolžencu naklep ni dokazan, pokazale kot neuspešne. Tudi nekaznovanost obdolženca ne narekuje spremembe izrečene kazenske sankcije v korist, saj jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Zato pritožba, ki se zavzema za izrek milejše kazni in sicer pogojne obsodbe, saj okoliščine na katere se sklicuje tega ne narekujejo. Prav tako ne more biti uspešna pritožba, ki se zavzema za izrek milejše kazni obdolženi pravni osebi, ter trdi, da si ni pridobila nobene premoženjske koristi, saj so te trditve v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, kot že navedeno, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolženi pravni osebi izreklo pogojno obsodbo, s katero ji je določilo primerno denarno kazen, kakor tudi preizkusno dobo, s čimer je v zadostni meri izkazana dosedanja nekaznovanost pravne osebe. Ker na strani obdolžene pravne osebe ni nobenih takšnih okoliščin, ki bi narekovale izrek milejše kazni, za kar se zavzema pritožba, te ne more biti uspešna. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bo namreč izrečena pogojna obsodba na obdolženo pravno osebo vplivala tako, da v bodoče ne bo ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj.

20. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe, skladno z določilom člena 383/I ZKP, ni ugotovilo kršitev, je pritožbo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Izrek o stroških pritožbenega postopka in sicer plačilu sodne takse temelji na določilu členov 95/I v zvezi s členom 98/I ZKP, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.