Jedro

Jedro

V praksi izreki stroškovnih odločitev praviloma ne vsebujejo zavrnilnega dela, saj je v odločbi o povrnitvi stroškov a contrario vsebovana odločitev, da stranka nepriznani del stroškov krije sama. Zadostuje torej, da so razlogi glede nepriznanih stroškov vsebovani v obrazložitvi odločbe.

V praksi izreki stroškovnih odločitev praviloma ne vsebujejo zavrnilnega dela, saj je v odločbi o povrnitvi stroškov a contrario vsebovana odločitev, da stranka nepriznani del stroškov krije sama. Zadostuje torej, da so razlogi glede nepriznanih stroškov vsebovani v obrazložitvi odločbe.

Čeprav je prvostopenjski organ tožničinem zahtevku delno ugodil, delno pa ga je zavrnil, je treba upoštevati, da gre v osnovi še vedno za odločitev o istem zahtevku oziroma o isti pravici. Delna pravnomočnost je mogoča samo, če gre za zahtevke, glede katerih je mogoče v upravnem postopku sprejeti različne, medsebojno nepovezane odločitve, za kar pa po presoji sodišča ne gre v primeru, ko organ isti zahtevek delno zavrne, delno pa mu ugodi. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki delno pravnomočnosti veže na posamezno pravico oziroma obveznost, je po presoji sodišča nepomembno, da je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o stroških kot stranskem (in ne glavnem) zahtevku.

Čeprav je prvostopenjski organ tožničinem zahtevku delno ugodil, delno pa ga je zavrnil, je treba upoštevati, da gre v osnovi še vedno za odločitev o istem zahtevku oziroma o isti pravici. Delna pravnomočnost je mogoča samo, če gre za zahtevke, glede katerih je mogoče v upravnem postopku sprejeti različne, medsebojno nepovezane odločitve, za kar pa po presoji sodišča ne gre v primeru, ko organ isti zahtevek delno zavrne, delno pa mu ugodi. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki delno pravnomočnosti veže na posamezno pravico oziroma obveznost, je po presoji sodišča nepomembno, da je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o stroških kot stranskem (in ne glavnem) zahtevku.

Izrek

Izrek

I.Tožba se zavrne.

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

Potek upravnega postopka

1.Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Dravograd - Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom št. 0610-9950/2020-26-31016 z dne 15. 6. 2022 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) zavrnil zahtevo družbe A., d. o. o. (v nadaljevanju tožnica) za plačilo dodatnih stroškov postopka z dne 20. 4. 2022 in 25. 5. 2022 ter za plačilo zakonitih zamudnih obresti na stroške postopka, ki so bili tožnici priznani s sklepom št. 0610-9950/2020-17-31016 z dne 10. 1. 2022 (v nadaljevanju sklep z dne 10. 1. 2022), od 24. 2. 2022 do plačila.

1.Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Dravograd - Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom št. 0610-9950/2020-26-31016 z dne 15. 6. 2022 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) zavrnil zahtevo družbe A., d. o. o. (v nadaljevanju tožnica) za plačilo dodatnih stroškov postopka z dne 20. 4. 2022 in 25. 5. 2022 ter za plačilo zakonitih zamudnih obresti na stroške postopka, ki so bili tožnici priznani s sklepom št. 0610-9950/2020-17-31016 z dne 10. 1. 2022 (v nadaljevanju sklep z dne 10. 1. 2022), od 24. 2. 2022 do plačila.

2.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ s sklepom z dne 10. 1. 2022 odločil o stroških ustavljenega postopka inšpekcijskega nadzora in tožniku priznal stroške zagovornika v višini 894,50 EUR z upoštevanim 22 % DDV. Zoper sklep z dne 10. 11. 2022 je tožnica 24. 1. 2022 vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju drugostopenjski organ, tudi toženka) zavrnilo z odločbo št. 0211-3/2022-2-MC z dne 5. 4. 2022. Tožnica je pri prvostopenjskem organu 20. 4. 2022 vložila poziv, v katerem je navedla, da se je njena pritožba zoper sklep z dne 10. 1. 2022 nanašala zgolj na njegov zavrnilni del. Ker bi moralo biti plačilo v zvezi s pravnomočnim sklepom izvršeno do 23. 2. 2022, je pričakovala plačilo 894,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2022 do plačila ter priznanje in plačilo stroškov poziva. V zvezi s tem je prvostopenjski organ pojasnil, da navedbe tožnice, da se je pritožila zgolj zoper zavrnilni del sklepa z dne 10. 1. 2022, ne vzdržijo pravne presoje, saj izrek tega sklepa sploh nima zavrnilnega dela. Njena pritožba se je štela kot pritožba zoper izrek tega sklepa, ki obsega odločitev o stroških postopka in rok, v katerem se ti stroški nakažejo zavezancu. Odločba drugostopenjskega organa, s katero je bilo odločeno o pritožbi zoper sklep z dne 10. 1. 2022, je bila tožnici vročena 14. 4. 2022. Ker tožnica zoper sklep z dne 10. 1. 2022 po vedenju prvostopenjskega organa ni vložila tožbe, je postal pravnomočen 14. 5. 2022. Prvostopenjski organ je zato bil dolžan plačati stroške postopka v 20 dneh od pravnomočnosti, to je do 3. 6. 2022, po tem datumu pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila. Ker je bil poziv tožnice z dne 20. 4. 2022 neutemeljen, ji zanj ni mogoče priznati priglašenih stroškov. V zvezi s pozivom z dne 25. 5. 2022 pa je prvostopenjski organ pojasnil, da je tudi ta bil nepotreben, saj organ pozna svoje zakonske obveznosti in dolžnosti ter ne potrebuje pravnega poduka s strani tožnice. Prvostopenjski organ je zato zavrnil tudi stroške za ta poziv.

2.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ s sklepom z dne 10. 1. 2022 odločil o stroških ustavljenega postopka inšpekcijskega nadzora in tožniku priznal stroške zagovornika v višini 894,50 EUR z upoštevanim 22 % DDV. Zoper sklep z dne 10. 11. 2022 je tožnica 24. 1. 2022 vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju drugostopenjski organ, tudi toženka) zavrnilo z odločbo št. 0211-3/2022-2-MC z dne 5. 4. 2022. Tožnica je pri prvostopenjskem organu 20. 4. 2022 vložila poziv, v katerem je navedla, da se je njena pritožba zoper sklep z dne 10. 1. 2022 nanašala zgolj na njegov zavrnilni del. Ker bi moralo biti plačilo v zvezi s pravnomočnim sklepom izvršeno do 23. 2. 2022, je pričakovala plačilo 894,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2022 do plačila ter priznanje in plačilo stroškov poziva. V zvezi s tem je prvostopenjski organ pojasnil, da navedbe tožnice, da se je pritožila zgolj zoper zavrnilni del sklepa z dne 10. 1. 2022, ne vzdržijo pravne presoje, saj izrek tega sklepa sploh nima zavrnilnega dela. Njena pritožba se je štela kot pritožba zoper izrek tega sklepa, ki obsega odločitev o stroških postopka in rok, v katerem se ti stroški nakažejo zavezancu. Odločba drugostopenjskega organa, s katero je bilo odločeno o pritožbi zoper sklep z dne 10. 1. 2022, je bila tožnici vročena 14. 4. 2022. Ker tožnica zoper sklep z dne 10. 1. 2022 po vedenju prvostopenjskega organa ni vložila tožbe, je postal pravnomočen 14. 5. 2022. Prvostopenjski organ je zato bil dolžan plačati stroške postopka v 20 dneh od pravnomočnosti, to je do 3. 6. 2022, po tem datumu pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila. Ker je bil poziv tožnice z dne 20. 4. 2022 neutemeljen, ji zanj ni mogoče priznati priglašenih stroškov. V zvezi s pozivom z dne 25. 5. 2022 pa je prvostopenjski organ pojasnil, da je tudi ta bil nepotreben, saj organ pozna svoje zakonske obveznosti in dolžnosti ter ne potrebuje pravnega poduka s strani tožnice. Prvostopenjski organ je zato zavrnil tudi stroške za ta poziv.

3.Zoper izpodbijani sklep je tožnica vložila pritožbo, o kateri je z odločbo št. 0211-25/2022-2-MC z dne 17. 8. 2022 odločil drugostopenjski organ. Ta je najprej povzel dotedanji potek postopka, nato pa pritrdil odločitvi prvostopenjskega organa. Pojasnil je, da ni mogoče slediti navedbam tožnice, da je sklep z dne 10. 1. 2022 postal pravnomočen 3. 2. 2022 in da je upravičena do izplačila priznanih stroškov do 23. 2. 2022, ker je pritožbo vložila zgolj zoper zavrnilni del sklepa. V zvezi s tožničinimi navedbami, da je upravičena do povračila (dodatnih) stroškov, saj da njegove aktivnosti štejejo za potrebne, je drugostopenjski organ pojasnil, da je tožnica prezrla, da je sklep z dne 10. 1. 2022 postal pravnomočen šele 14. 5. 2022. Prvostopenjski organ se je v izpodbijanem sklepu opredelil tudi do vseh relevantnih pravnih in dejanskih navedb tožnice in ocenil njeno konkretno postopanje. Drugostopenjski organ je še pojasnil, da ni mogoče avtomatično ali pavšalno priznati vseh priglašenih stroškov v upravnem postopku, ampak je treba opraviti presojo, ali je bilo posamezno dejanje tako, da je pripomoglo k rešitvi upravne zadeve, torej da je bilo z vidika vodenja postopka potrebno. Drugostopenjski organ je po povedanem pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno.

3.Zoper izpodbijani sklep je tožnica vložila pritožbo, o kateri je z odločbo št. 0211-25/2022-2-MC z dne 17. 8. 2022 odločil drugostopenjski organ. Ta je najprej povzel dotedanji potek postopka, nato pa pritrdil odločitvi prvostopenjskega organa. Pojasnil je, da ni mogoče slediti navedbam tožnice, da je sklep z dne 10. 1. 2022 postal pravnomočen 3. 2. 2022 in da je upravičena do izplačila priznanih stroškov do 23. 2. 2022, ker je pritožbo vložila zgolj zoper zavrnilni del sklepa. V zvezi s tožničinimi navedbami, da je upravičena do povračila (dodatnih) stroškov, saj da njegove aktivnosti štejejo za potrebne, je drugostopenjski organ pojasnil, da je tožnica prezrla, da je sklep z dne 10. 1. 2022 postal pravnomočen šele 14. 5. 2022. Prvostopenjski organ se je v izpodbijanem sklepu opredelil tudi do vseh relevantnih pravnih in dejanskih navedb tožnice in ocenil njeno konkretno postopanje. Drugostopenjski organ je še pojasnil, da ni mogoče avtomatično ali pavšalno priznati vseh priglašenih stroškov v upravnem postopku, ampak je treba opraviti presojo, ali je bilo posamezno dejanje tako, da je pripomoglo k rešitvi upravne zadeve, torej da je bilo z vidika vodenja postopka potrebno. Drugostopenjski organ je po povedanem pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4.Zoper izpodbijani sklep je tožnica pri tukajšnjem sodišču vložila tožbo, v kateri povzema potek upravnega postopka, nato pa trdi, da je bila pritožba zoper sklep z dne 10. 1. 2022 povsem jasna in uperjena zgolj zoper zavrnilni del sklepa z dne 10. 1. 2022, saj za pritožbo zoper ugodilni del ne bi imela pravnega interesa. Nepomembno je, ali je zavrnilni stroškovni del izrecno del izreka. Odločanje o stroških postopka ni podvrženo procesnim pravilom o celovitem izreku glede postavljenega zahtevka, zato od sodišča ali upravnega organa ni mogoče zahtevati, da o delu stroškov, ki jih ni priznal, odloči z dopolnilno odločbo. Postopkovne določbe glede stroškov postopka so za to ločene od postopkovnih določb glede zahtevka. Tožnica meni, da, če ni pritožbe zoper stroškovno odločitev tistega, ki mu je naloženo plačilo stroškov, postane odločitev v tem delu dokončna in pravnomočna z dnem, ki sledi zadnjemu dnevu, ko bi še lahko vložil pritožbo. Sklep z dne 10. 1. 2022 je zato postal pravnomočen 3. 2. 2022, tožnici pa bi morali biti priznani stroški izplačani do 23. 2. 2022. Trdi še, da stranka oziroma udeleženec ni dolžan ugibati, ali uradna oseba, ki vodi postopek, ne zmore odločati v rokih, ki jo vežejo po zakonskih določilih, ali tega noče. Ker prvostopenjski organ o tožničinih zahtevah ni odločil v roku, meni, da je upravičena tudi do priznanja stroškov za poziv z dne 20. 4. 2022 in 25. 5. 2022.

4.Zoper izpodbijani sklep je tožnica pri tukajšnjem sodišču vložila tožbo, v kateri povzema potek upravnega postopka, nato pa trdi, da je bila pritožba zoper sklep z dne 10. 1. 2022 povsem jasna in uperjena zgolj zoper zavrnilni del sklepa z dne 10. 1. 2022, saj za pritožbo zoper ugodilni del ne bi imela pravnega interesa. Nepomembno je, ali je zavrnilni stroškovni del izrecno del izreka. Odločanje o stroških postopka ni podvrženo procesnim pravilom o celovitem izreku glede postavljenega zahtevka, zato od sodišča ali upravnega organa ni mogoče zahtevati, da o delu stroškov, ki jih ni priznal, odloči z dopolnilno odločbo. Postopkovne določbe glede stroškov postopka so za to ločene od postopkovnih določb glede zahtevka. Tožnica meni, da, če ni pritožbe zoper stroškovno odločitev tistega, ki mu je naloženo plačilo stroškov, postane odločitev v tem delu dokončna in pravnomočna z dnem, ki sledi zadnjemu dnevu, ko bi še lahko vložil pritožbo. Sklep z dne 10. 1. 2022 je zato postal pravnomočen 3. 2. 2022, tožnici pa bi morali biti priznani stroški izplačani do 23. 2. 2022. Trdi še, da stranka oziroma udeleženec ni dolžan ugibati, ali uradna oseba, ki vodi postopek, ne zmore odločati v rokih, ki jo vežejo po zakonskih določilih, ali tega noče. Ker prvostopenjski organ o tožničinih zahtevah ni odločil v roku, meni, da je upravičena tudi do priznanja stroškov za poziv z dne 20. 4. 2022 in 25. 5. 2022.

5.Toženka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je poslala upravni spis.

5.Toženka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je poslala upravni spis.

Glavna obravnava

Glavna obravnava

6.Sodišče glavne obravnave v predmetni zadevi ni izvedlo, ker dejansko stanje, pomembno za odločitev v tej zadevi, ni sporno (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve, so bila med strankama sporna zgolj pravna vprašanja. Tudi tožnica v tožbi ni navajala nobenih pravno pomembnih dejanskih okoliščin, ki bi bile zmotno ali nepopolno ugotovljene, temveč je svoje navedbe v glavnem utemeljevala s sklicevanjem na razlago pravil o nastopu pravnomočnosti sklepa z dne 10. 1. 2022.

6.Sodišče glavne obravnave v predmetni zadevi ni izvedlo, ker dejansko stanje, pomembno za odločitev v tej zadevi, ni sporno (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve, so bila med strankama sporna zgolj pravna vprašanja. Tudi tožnica v tožbi ni navajala nobenih pravno pomembnih dejanskih okoliščin, ki bi bile zmotno ali nepopolno ugotovljene, temveč je svoje navedbe v glavnem utemeljevala s sklicevanjem na razlago pravil o nastopu pravnomočnosti sklepa z dne 10. 1. 2022.

K I. točki izreka:

K I. točki izreka:

7.Tožba ni utemeljena.

7.Tožba ni utemeljena.

8.V tem upravnem sporu je predmet presoje odločitev prvostopenjskega organa, da tožnici ne prizna stroškov za vlogi z dne 20. 4. 2022 in z dne 25. 5. 2022 ter zakonitih zamudnih obresti za stroške, ki so ji bili priznani s sklepom z dne 10. 1. 2022, že od dne 24. 2. 2022 dalje do plačila.

8.V tem upravnem sporu je predmet presoje odločitev prvostopenjskega organa, da tožnici ne prizna stroškov za vlogi z dne 20. 4. 2022 in z dne 25. 5. 2022 ter zakonitih zamudnih obresti za stroške, ki so ji bili priznani s sklepom z dne 10. 1. 2022, že od dne 24. 2. 2022 dalje do plačila.

9.Uvodoma sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil sklep z dne 10. 1. 2022 tožnici vročen 18. 1. 2022, odločba št. 0211-3/2022-2-MC z dne 5. 4. 2022, s katero je bila pritožba zoper sklep z dne 10. 1. 2022 zavrnjena, pa 14. 4. 2022.

9.Uvodoma sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil sklep z dne 10. 1. 2022 tožnici vročen 18. 1. 2022, odločba št. 0211-3/2022-2-MC z dne 5. 4. 2022, s katero je bila pritožba zoper sklep z dne 10. 1. 2022 zavrnjena, pa 14. 4. 2022.

10.Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v prvem odstavku 118. člena določa, da organ v odločbi odloči o stroških postopka, kdo trpi stroške postopka, koliko znašajo ter komu in v katerem roku jih je treba plačati. Po izrecni določbi ZUP je torej organ tisti, ki določi, v kakšen roku je treba povrniti stroške in kdaj ta rok začne teči. Iz sklepa z dne 10. 1. 2022 (priloga A11) je razvidno, da je bil prvostopenjski organ dolžan plačati priznani znesek stroškov v 20 dneh po pravnomočnosti tega sklepa. Prvostopenjski organ je torej tek paricijskega roka vezal na pravnomočnost sklepa z dne 10. 1. 2022, kar med strankama niti ni sporno; sporno pa je, kdaj je sklep z dne 10. 1. 2022 postal pravnomočen in kdaj je posledično začel teči rok za plačilo stroškov.

10.Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v prvem odstavku 118. člena določa, da organ v odločbi odloči o stroških postopka, kdo trpi stroške postopka, koliko znašajo ter komu in v katerem roku jih je treba plačati. Po izrecni določbi ZUP je torej organ tisti, ki določi, v kakšen roku je treba povrniti stroške in kdaj ta rok začne teči. Iz sklepa z dne 10. 1. 2022 (priloga A11) je razvidno, da je bil prvostopenjski organ dolžan plačati priznani znesek stroškov v 20 dneh po pravnomočnosti tega sklepa. Prvostopenjski organ je torej tek paricijskega roka vezal na pravnomočnost sklepa z dne 10. 1. 2022, kar med strankama niti ni sporno; sporno pa je, kdaj je sklep z dne 10. 1. 2022 postal pravnomočen in kdaj je posledično začel teči rok za plačilo stroškov.

11.Odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (prvi odstavek 225. člena ZUP). Odločba se ne more več izpodbijati v upravnem sporu, če je potekel rok za vložitev tožbe, pa ta ni bila vložena. Če je tožba bila vložena, pa se odločba ne more več izpodbijati, če je bila tožba pravnomočno zavržena ali zavrnjena.

11.Odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (prvi odstavek 225. člena ZUP). Odločba se ne more več izpodbijati v upravnem sporu, če je potekel rok za vložitev tožbe, pa ta ni bila vložena. Če je tožba bila vložena, pa se odločba ne more več izpodbijati, če je bila tožba pravnomočno zavržena ali zavrnjena.

12.V zvezi s tem je prvostopenjski organ v izpodbijanemu sklepu zavzel stališče, da je celoten sklep z dne 10. 1. 2022 postal pravnomočen po izteku roka za vložitev tožbe v upravnem sporu (te tožnica nesporno ni vložila), to je 14. 5. 2024. Tožnica takšnemu stališču nasprotuje in meni, da je sklep z dne 10. 1. 2022 v delu, s katerim so ji bili priznani stroški in zoper katerega ni vložila pritožbe, saj zanjo ni imela pravnega interesa, postal pravnomočen že po izteku roka za vložitev pritožbe, to je 3. 2. 2022.

12.V zvezi s tem je prvostopenjski organ v izpodbijanemu sklepu zavzel stališče, da je celoten sklep z dne 10. 1. 2022 postal pravnomočen po izteku roka za vložitev tožbe v upravnem sporu (te tožnica nesporno ni vložila), to je 14. 5. 2024. Tožnica takšnemu stališču nasprotuje in meni, da je sklep z dne 10. 1. 2022 v delu, s katerim so ji bili priznani stroški in zoper katerega ni vložila pritožbe, saj zanjo ni imela pravnega interesa, postal pravnomočen že po izteku roka za vložitev pritožbe, to je 3. 2. 2022.

13.Glede tožničinih navedb, da je sklep z dne 10. 1. 2022 izpodbijal le delno (kolikor zahtevku ni bilo ugodeno), je prvostopenjski organ v izpodbijanemu sklepu zavzel stališče, da postane pravnomočen, dokončen in izvršljiv le izrek odločbe, in izpostavil, da izrek sklepa z dne 10. 1. 2022 ne vsebuje zavrnilnega dela. V zvezi s tem sodišče izpostavlja, da se v skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka, pri čemer se določi njihov znesek, kdo jih mora plačati, komu in v katerem roku, ali pa se navede, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep. V praksi izreki stroškovnih odločitev praviloma ne vsebujejo zavrnilnega dela, saj je v odločitvi o povrnitvi stroškov a contrario vsebovana odločitev, da stranka nepriznani del stroškov krije sama. Zadostuje torej, da so razlogi glede nepriznanih stroškov vsebovani v obrazložitvi odločbe. Okoliščina, da izrek sklepa z dne 10. 1. 2022 ne vsebuje izrecnega zavrnilnega dela, zato ne vpliva na presojo sodišča v tej zadevi.

13.Glede tožničinih navedb, da je sklep z dne 10. 1. 2022 izpodbijal le delno (kolikor zahtevku ni bilo ugodeno), je prvostopenjski organ v izpodbijanemu sklepu zavzel stališče, da postane pravnomočen, dokončen in izvršljiv le izrek odločbe, in izpostavil, da izrek sklepa z dne 10. 1. 2022 ne vsebuje zavrnilnega dela. V zvezi s tem sodišče izpostavlja, da se v skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka, pri čemer se določi njihov znesek, kdo jih mora plačati, komu in v katerem roku, ali pa se navede, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep. V praksi izreki stroškovnih odločitev praviloma ne vsebujejo zavrnilnega dela, saj je v odločitvi o povrnitvi stroškov a contrario vsebovana odločitev, da stranka nepriznani del stroškov krije sama. Zadostuje torej, da so razlogi glede nepriznanih stroškov vsebovani v obrazložitvi odločbe. Okoliščina, da izrek sklepa z dne 10. 1. 2022 ne vsebuje izrecnega zavrnilnega dela, zato ne vpliva na presojo sodišča v tej zadevi.

14.Delno pravnomočnost v upravnem postopku, ki jo v zvezi s sklepom z dne 10. 1. 2022 smiselno zatrjuje tožnica, ureja drugi odstavek 225. člena ZUP. Ta določa, da lahko, če se s pritožbo ali s tožbo izpodbijajo posamezne točke ali vsebinsko ločljivi deli izreka odločbe, postanejo posamezne točke ali posamezni vsebinski deli izreka odločbe ali posameznih njenih točk, ki se ne izpodbijajo in medsebojno niso odvisni, dokončni ali pravnomočni. Določbo drugega odstavka 225. člena ZUP je treba po oceni sodišča upoštevati tudi pri presoji izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo vsebinsko odločeno o povrnitvi stroškov kot pravici tožnika, zato po svoji pravni naravi in vsebini ni postopkovni sklep v smislu 226. člena ZUP. Nenazadnje tudi iz prvega odstavka 225. člena ZUP izrecno izhaja, da postane pravnomočna odločba, s katero je stranka pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti; prav takšen pa je tudi izpodbijani sklep, s katerim je bila tožnici priznana pravica do povrnitve stroškov.

14.Delno pravnomočnost v upravnem postopku, ki jo v zvezi s sklepom z dne 10. 1. 2022 smiselno zatrjuje tožnica, ureja drugi odstavek 225. člena ZUP. Ta določa, da lahko, če se s pritožbo ali s tožbo izpodbijajo posamezne točke ali vsebinsko ločljivi deli izreka odločbe, postanejo posamezne točke ali posamezni vsebinski deli izreka odločbe ali posameznih njenih točk, ki se ne izpodbijajo in medsebojno niso odvisni, dokončni ali pravnomočni. Določbo drugega odstavka 225. člena ZUP je treba po oceni sodišča upoštevati tudi pri presoji izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo vsebinsko odločeno o povrnitvi stroškov kot pravici tožnika, zato po svoji pravni naravi in vsebini ni postopkovni sklep v smislu 226. člena ZUP. Nenazadnje tudi iz prvega odstavka 225. člena ZUP izrecno izhaja, da postane pravnomočna odločba, s katero je stranka pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti; prav takšen pa je tudi izpodbijani sklep, s katerim je bila tožnici priznana pravica do povrnitve stroškov.

15.V zvezi z razlago določbe drugega odstavka 225. člena ZUP se je v upravnopravni teoriji in upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča RS oblikovalo enotno stališče, da je delna pravnomočnost možna le pri odločbah, s katerimi je bilo odločeno o več pravicah ali obveznosti

15.V zvezi z razlago določbe drugega odstavka 225. člena ZUP se je v upravnopravni teoriji in upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča RS oblikovalo enotno stališče, da je delna pravnomočnost možna le pri odločbah, s katerimi je bilo odločeno o več pravicah ali obveznosti

16.V obravnavani zadevi je treba najprej upoštevati, da se vsi stroški, o katerih je prvostopenjski organ z odločil s sklepom z dne 10. 1. 2022, nanašajo na isti upravni postopek, čeprav jih je tožnica priglasila v več posameznih vlogah. Vsebinsko gledano je torej prvostopenjski organ s sklepom z dne 10. 1. 2022 odločil o enem zahtevku, konkretno o pravici do povrnitvi stroškov upravnega postopka do izdaje sklepa o ustavitvi postopka inšpekcijskega nadzora.

16.V obravnavani zadevi je treba najprej upoštevati, da se vsi stroški, o katerih je prvostopenjski organ z odločil s sklepom z dne 10. 1. 2022, nanašajo na isti upravni postopek, čeprav jih je tožnica priglasila v več posameznih vlogah. Vsebinsko gledano je torej prvostopenjski organ s sklepom z dne 10. 1. 2022 odločil o enem zahtevku, konkretno o pravici do povrnitvi stroškov upravnega postopka do izdaje sklepa o ustavitvi postopka inšpekcijskega nadzora.

17.Tožničino naziranje, da je sklep z dne 10. 1. 2022 v delu, ki se je nanašal na višino priznanih stroškov in ki ga ni izpodbijala, postal pravnomočen z iztekom roka za vložitev pritožbe, je ob upoštevanju povzetih stališč Vrhovnega sodišča RS napačno. Čeprav je prvostopenjski organ tožničinem zahtevku delno ugodil, delno pa ga je zavrnil, je treba upoštevati, da gre v osnovi še vedno za odločitev o istem zahtevku oziroma o isti pravici. Delna pravnomočnost je mogoča samo, če gre za zahtevke, glede katerih je mogoče v upravnem postopku sprejeti različne, medsebojno nepovezane odločitve

17.Tožničino naziranje, da je sklep z dne 10. 1. 2022 v delu, ki se je nanašal na višino priznanih stroškov in ki ga ni izpodbijala, postal pravnomočen z iztekom roka za vložitev pritožbe, je ob upoštevanju povzetih stališč Vrhovnega sodišča RS napačno. Čeprav je prvostopenjski organ tožničinem zahtevku delno ugodil, delno pa ga je zavrnil, je treba upoštevati, da gre v osnovi še vedno za odločitev o istem zahtevku oziroma o isti pravici. Delna pravnomočnost je mogoča samo, če gre za zahtevke, glede katerih je mogoče v upravnem postopku sprejeti različne, medsebojno nepovezane odločitve

17., za kar pa po presoji sodišča ne gre v primeru, ko organ isti zahtevek delno zavrne, delno pa mu ugodi. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki delno pravnomočnost veže na posamezno pravico oziroma obveznost, je po presoji sodišča nepomembno, da je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o stroških kot stranskem (in ne glavnem) zahtevku. Ob upoštevanju značilnosti upravnega postopka pa so neutemeljene tudi tožničine navedbe, da odločitev o stroških postane dokončna in pravnomočna z dnem, ki sledi zadnjemu dnevu, ko bi lahko zavezanec za plačilo stroškov še vložil pritožbo. Upravni postopek namreč temelji na oblastnem odločanju, posledično pa je lahko zavezanec za plačilo stroškov v določenih primerih upravni organ, ki je vodil postopek in ki s pritožbo ne more izpodbijati svoje lastne odločitve.

18.Po povedanem je zmotno stališče tožnice, da je sklep z dne 10. 1. 2022 v delu, v katerem so ji bili priznani stroški, postal pravnomočen že z iztekom roka za vložitev pritožbe zoper ta sklep. Ker je bilo s sklepom z dne 10. 1. 2022 odločeno le o enem, vsebinsko nerazdružljivem zahtevku, sklep ni mogel postati delno pravnomočen že z iztekom roka za vložitev pritožbe, temveč je to lastnost lahko pridobil le kot celota. Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je tožnica zoper sklep z dne 10. 1. 2022 vložila pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil z odločbo št. 0211-3/2022-2-MC z dne 5. 4. 2022, in da zatem tožnik sklepa z dne 10. 1. 2022 ni izpodbijal še v upravnem sporu, to pomeni, da je pravnomočnost nastopila šele z iztekom roka za vložitev tožbe, kot je v izpodbijanem sklepu ugotovil tudi prvostopenjski organ (od dneva nastopa pravnomočnosti pa je posledično tekel tudi paricijski rok iz sklepa z dne 10. 1. 2022, na katerega je vezana zapadlost oziroma zamuda s plačilom priznanih stroškov).

19.Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ odločil tudi o stroških za vlogo z dne 20. 4. 2022 in za vlogo z dne 25. 5. 2022, obe naslovljeni "poziv". Z vlogo z dne 20. 4. 2022 (priloga A8) je tožnica prvostopenjski organ obvestila, da se je pritožila le zoper zavrnilni del sklepa z dne 10. 1. 2022, zato je sklep v delu, s katerim so ji bili priznani stroški, postal pravnomočen, plačilo pa bi moralo biti izvršeno do 23. 2. 2022. Tožnica je zato prvostopenjski organ pozvala k plačilu stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2022. V vlogi z dne 25. 5. 2022 (priloga A6) pa je tožnica navedla, da je v pozivu z dne 20. 4. 2022 postavila zahtevek, o katerem je treba odločiti, sicer bo izkoristila pravno sredstvo.

20.Sodišče pritrjuje prvostopenjskemu organu, da se stroški priznajo, kolikor so dejansko pripomogli k rešitvi upravne zadeve. Kot potrebni stroški se lahko priznajo le tisti, ki se nanašajo na dejanja, s katerimi je stranka uspešno zagotovila svojo varstvo pravic. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je tožnica v vlogi z dne 20. 2. 2024 zahtevala plačilo stroškov po sklepu z dne 10. 1. 2022, ki ga je (sicer skopo) utemeljevala s svojim stališčem glede nastopa pravnomočnosti, ki so bila, kot že pojasnjeno, nepravilna. V vlogi z dne 25. 5. 2022 pa tožnica niti ni podala nikakršnih vsebinskih navedb, temveč je s sklicevanjem na vlogo z dne 20. 4. 2022 želela doseči takojšnjo izvedbo plačila. K plačilu stroškov, ki ga je tožnica želela doseči z vložitvijo spornih vlog, prvostopenjski organ v času njune vložitve še ni bil zavezan, saj sklep z dne 10. 1. 2022, ki naj bi bil podlaga za plačilo, ni bil pravnomočen. Sporni vlogi sta tako bili nepotrebni tako z vidika celotnega postopka, kot tudi zgolj z vidika izplačila stroškov po sklepu z dne 10. 1. 2022, ne glede na subjektivno oceno tožnice. Sodišče zato zaključuje, da je prvostopenjski organ utemeljeno zavrnil tudi stroške za vlogo z dne 20. 4. 2022 in dne 25. 5. 2022.

21.Ker je po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

22.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Na primer o odmeri davka za več posameznih koledarskih let.

2Glej sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 419/2009 z dne 22. 9. 2010, sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 170/2003 z dne 17. 11. 2005, sodba Vrhovnega sodišča I Up 1169/2002 z dne 16. 12. 2004.

3Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 1169/2002 z dne 16. 12. 2004.

4V odločitvah višjih sodišč s pravdnega področja je mogoče zaslediti tudi drugačna stališča, vendar je sodišče pri presoji te zadeve sledilo odločbam Vrhovnega sodišča RS. Pri tem je upoštevalo tudi, da pravdni postopek in upravni postopek urejata različna temeljna sistemska predpisa, zato je treba tudi posamezne institute razlagati s celostnim upoštevanjem značilnosti posameznega postopka.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 225

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.