Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša pravična denarna odškodnina za negmotno škodo, ki jo je dne 15. 4. 2004 pri delu v rudniku utrpel tožnik 56.565 EUR. Od tako prisojene odškodnine je odštelo revalorizirano vrednost že nesporno plačane odškodnine ter toženi stranki naložilo v plačilo 7.395,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 47.000 EUR za čas od 6. 4. 2007 do 4. 4. 2008. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo tako, da je znižalo prisojeni odškodnini za telesne bolečine ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ugotovilo je, da pravična denarna odškodnina za nematerialno škodo v konkretnem primeru znaša 56.500 EUR, od česar je odštelo valorizirano vrednost nesporno plačane odškodnine ter invalidnino. Ugotovilo je, da že plačana odškodnina predstavlja pravično in primerno odškodnino, zato je tožbeni zahtevek za plačilo 41.500 EUR v celoti zavrnilo.

3. Tožnik zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo, ki je po svoji vsebini identična z vloženo pritožbo. Izpodbija zavrnilna dela sodb sodišč druge in prve stopnje, s katerima je bil zavrnjen njegov zahtevek za plačilo nematerialne škode v višini 41.500 EUR. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je v nasprotju z določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) tožniku dosodilo odškodnino, ki ni pravična ter primerna glede na utrpljeno nepremoženjsko škodo. Prisojena odškodnina je bistveno nižja, kot jih za primerljiv obseg škode prisoja Vrhovno sodišče. Vrhovno sodišče je v zadevah II Ips 942/93 ter II Ips 353/2000 prisodilo bistveno višjo odškodnino za telesne bolečine kot v tožnikovem primeru. Primerna odškodnina iz tega naslova bi bila v višini 33 povprečnih neto plač, kar v konkretnem primeru predstavlja 32.000 EUR. Pritožbeno sodišče je napačno argumentiralo sodbe, na katere se je sklicevalo v svoji odločbi. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila tožniku prisojena prenizko. Zaradi posledic poškodbe so zmanjšane tožnikove splošne vsakodnevne življenjske aktivnosti, kot tudi sposobnost za pridobitno delo. Opustiti je moral delo rudarja in se zaposliti v invalidskem podjetju, kjer pretežno opravlja sedeče delo. Dela na kmetiji ne zmore več, prav tako je opustil športne aktivnosti. Sodna praksa je v podobnih primerih (II Ips 942/93, II Ips 352/2000, Cp 375/2009) naklonjena prisoji odškodnine v višini 47 povprečnih neto plač. Zaradi vštetja invalidnine v odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo. Sodišči nista navedli konkretne podlage za takšno odločitev, zaradi česar sta kršili pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opiranje na Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ter Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ) v členih, ki urejajo pokojnine, je povsem neutemeljeno. Sodba v tem delu ne omogoča preizkusa. Sodba praksa ni pravni vir, niti formalna podlaga. Sklicevanje na sodno prakso je lahko le sekundarno in ne primarno. Zakonske podlage za vštevanje invalidnine v višino odškodnine sodišče ni navedlo. Instituta invalidnine ter odškodnine sta povsem različna in se vsebinsko ne prekrivata. Korelacije med njima pa ni vzpostavil niti zakonodajalec. Vštevanje invalidnine v višino odškodnine je odraz drugačnega družbenega sistema. Zavarovalnica je zaradi vštevanja neupravičeno obogatena. Tudi do pritožbenega očitka na kakšen način je sodišče določilo velikost vpliva, se pritožbeno sodišče ni izreklo. Neskladna s sodno prakso je tudi višina odškodnine, ki je bila tožniku prisojena za duševne bolečine zaradi skaženosti (primeri II Ips 24/98, VSC Cp 375/2009), saj je bilo oškodovancem v primerljivih primerih prisojenih 10 povprečnih neto plač.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine

je 179. člen OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine

za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije ter

načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine

. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu ter izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine

pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

7. Po presoji revizijskega sodišče sta z izpodbijano sodbo pravilno upoštevani obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera, kar je dejanska podlaga izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ugotovljeno je bilo, da je tožnik utrpel kompliciran večfragmentni odprt zlom obeh kosti leve goleni z defektom mehkih tkiv, kar je huda telesna poškodba. Zdravljenje je bilo zaključeno 11. 10. 2006 ter je trajalo dve leti in pol. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, ki so bili določeni z izpodbijano sodbo, to je: za telesne bolečine 20.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 28.000 EUR, za strah 3.500 EUR ter za skaženost 5.000 EUR, pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Skupni znesek zadoščenja, katerega je sodišče priznalo tožniku v višini 56.500 EUR, je glede na obseg utrpele škode ustrezen. Tudi upoštevanje valorizirane vrednosti nesporno plačane odškodnine ter višine invalidnine je materialnopravno pravilna, revizijski očitek, da iz sodb ne izhaja, na kakšen način je bila določena velikost vpliva, pa je pavšalen ter neutemeljen. Upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, (celotna) prisojena odškodnina predstavlja znesek takratnih 58,6 povprečnih neto plač. Takšna odškodnina je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljenih konkretnosti in specifičnosti tega primera ter upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Primeri, na katere se v reviziji sklicuje revident, niso primerljivi s tožnikovim, saj iz njih izhajajo za oškodovanca hujše posledice, kot jih je utrpel tožnik v konkretnem primeru.

8. Pri ugotavljanju pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče pravilno upoštevalo tudi nadomestilo za telesno okvaro, do katerega ima oškodovanec pravico po predpisih o invalidskem zavarovanju, in na podlagi vseh okoliščin primera po prostem preudarku ugotovilo, v kolikšni meri nadomestilo za telesno okvaro vpliva na višino denarne odškodnine za to obliko negmotne škode(1). Tako ni mogoče pritrditi tožniku, da je bilo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti

zmotno uporabljeno materialno pravo, ali celo storjena bistvena kršitev pravil postopka, zaradi vštevanja invalidnine kot dajatve iz pravic socialnega zavarovanja. Določbi 152. in 153. člena ZPIZ, na kateri se sklicuje izpodbijana sodba sta ustrezna pravna odlaga za takšno odločitev, očitek revidenta, da sodba v tem delu ne omogoča preizkusa, pa predstavlja popolno sprenevedanje. Po prvem odstavku 152. členu ZPIZ je podana telesna okvara, če pri zavarovancu nastane izguba, bistvenejša prizadetost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov, ali dela telesa, kar otežuje aktivnost organizma ter zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb. Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare, z ustreznim zadoščenjem omiliti prizadetost oškodovančeve osebne sfere torej. I nvalidnina

ni namenjena kritju višjih stroškov zaradi invalidnosti. I nvalidnina

ima podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti

, zato lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, ki mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. I nvalidnina

se kot ena izmed okoliščin primera iz 179. člena OZ upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine (II Ips 91/2003, II Ips 549/2000, II Ips 267/99, II Ips 413/99, II Ips 397/96). Postopanje sodišča druge stopnje, ki je pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi invalidnino, ki jo prejema tožnik, je zakonsko dopustno ter utemeljeno na podlagi zgoraj navedene določbe OZ, revizijski očitki glede višine vračunanega zneska pa so neutemeljeni, saj revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila višina tega zneska med strankama nesporna.

9. Revizija tožeče stranke ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov.

Op. št. (1): Poročilo VS SRS II/86 str.15.