Jedro

Tožena stranka samo s predlaganim dokazom lastnega zaslišanja, s katerim bi lahko potrdila svoje trditve o nepuščenem obvestilu o prispeli pošiljki v hišnem predalčniku, zakonske domneve o resničnosti takšnih dejstev iz vročilnice ne more ovreči. Če bi že samo dokaz z zaslišanjem stranke, s katerim ta dokazuje zatrjevanja o neresničnosti dejstev, izhajajočih iz javne listine, lahko izpodbila takšno zakonsko domnevo, bi bilo to v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ZPP takšno dokazno moč javnim listinam sploh določil. Glede na prejeto obvestilo bi tožena stranka ob razumni skrbnosti in odsotnosti sodne pošiljke po izteku petnajstdnevnega roka morala preveriti kje je sodno pisanje in poskrbeti za njegov prevzem. Na pravilnost vročitve, ki je opravljena skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP s potekom petnajstdnevnega roka za prevzem pošiljke na pošti, vračilo pošiljke sodišču, ki je vročitev odredilo, ne vpliva. Zato ni pravno odločilna pritožbena navedba, da tožena stranka ni prejela sodbe oziroma da ji ni bila puščena v hišnem nabiralniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zaradi izostanka s pripravljalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo z dne 14. 7. 2022 ter zaradi vložitve pritožbe zoper sodbo z dne 14. 7. 2022. Ugotovilo je, da je tožena stranka prepozno vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče 14. 7. 2022 izdalo sodbo, s katero je v celoti ugodilo zahtevku in toženi stranki naložilo povračilo stroškov. Sodba je bila vročena toženi stranki s fikcijo 1. 9. 2022. Obveščena je bila o prispelem pismu 17. 8. 2022. Obvestilo o prispelem pismu je bilo toženi stranki puščeno v hišnem predalčniku. Petnajstdnevni rok za prevzem pisanja se je iztekel 1. 9. 2022 in ker tožena stranka ni prevzela pisanja, je tega dne nastopila fikcija vročitve. Sodba je bila toženi stranki vročena s fikcijo 1. 9. 2022 in v zakonskem prekluzivnem roku 30 dni ni vložila pritožbe, prav tako ne tožeča stranka, zato je sodba 4. 10. 2022 postala pravnomočna in izvršljiva. Tožena stranka bi lahko pritožbo zoper sodbo vložila do vključno 3. 10. 2022. Navedeno pomeni, da je zamuda nastopila 4. 10. 2022 in bi tožena stranka lahko zahtevala vrnitev v prejšnje stanje v subjektivnem roku 15 dni od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je zamudila narok ali rok. Če je stranka šele pozneje izvedela za zamudo, pa od dneva, ko je to izvedela, v konkretnem primeru najkasneje do 19. 10. 2022. Tožena stranka v predlogu ni podala trditvene podlage niti ni predložila dokazil, da so njeni trije zakoniti zastopniki (iz zdravstvenih razlogov le na 13. 10. 2022, na kar se sklicujejo) nesposobni vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje v 15-dnevnem roku po nastanku zamude oziroma od dneva, ko je prenehal vzrok za zamudo, šteto bodisi od izostanka z naroka dne 14. 7. 2022 bodisi od izteka roka za pritožbo zoper sodbo (najkasneje), da bi izkazala upravičenost razloga za zamudo. Ob upoštevanju, da je bil predlog vložen šele 8. 12. 2022 je sodišče zavrglo predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot prepoznega in nedovoljenega.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi navaja, da ji je bil 25. 11. 2022 vročen nezakonit sklep o izvršbi I 332/2022 Okrajnega sodišča v Velenju, kateremu je bila priložena sodba z dne 14. 7. 2022 in šele takrat se je seznanila z nezakonito sodbo, ki ji prej ni bila vročena niti ni prejela pošte sodišča pred tem pisanjem. Ni ji bilo puščeno obvestilo o prispelem pismu z dne 17. 8. 2022 v hišnem predalčniku niti ji ni bila vročena sodba z dne 14. 7. 2022 s fikcijo v hišni predalčnik, kar nepravilno navaja sklep, ki ne pojasni kje sploh je sodba, saj je do 25. 11. 2022 ni prejela. Prav tako tožena stranka ni prejela in ji ni bil vročen zapisnik o pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka ni zamudila subjektivnega niti objektivnega roka, saj je pravočasno v roku 15 dni, odkar je izvedela za zamudo, s priporočeno pošto poslala predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Poslan je bil v objektivnem roku znotraj šestih mesecev od zamude. Tožena stranka je 12. 8. 2022 poslala zdravniška opravičila in potrdila o okužbi s koronavirusom Covid-19 z dne 13. 7. 2022 - datum prvega pozitivnega testa, ki dokazuje, da so bili vsi zakoniti zastopniki tožene stranke bolni in okuženi s koronavirusom, ki je splošno znana huda bolezen in terja večtedensko izolacijo ter okrevanje ter se ni mogla udeležiti naroka z dne 14. 7. 2022. Tožena stranka je takoj, ko ji je zdravje dopuščalo, poslala dokazila s priporočeno pošto. Na zdravniških opravičilih je jasno navedeno, da niso sposobni udeležbe na sodišču od 13. 7. dalje in ne le na 13. 7. 2022, kar je nepravilno navedlo sodišče. 3. Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločilo o predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude dveh procesnih dejanj. Vendar glede na izdano sodbo z dne 14. 7. 2022, ki naj bi bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje vročena toženi stranki s fikcijo 1. 9. 2022 (četrta točka obrazložitve sklepa), je bistvena odločitev o drugi zamudi, to je roka za vložitev pritožbe zoper sodbo. Šele v primeru utemeljenega tega predloga bi bila relevantna upravičenost zamude tožene stranke za pristop na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo.

6. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do nevročitve zapisnika o pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo ter da sklepa ni mogoče preizkusiti. Po pojasnjenem uvodoma, vročitev zapisnika z naroka ni pravno odločilna v tem pritožbenem postopku. Vseeno je iz spisa razvidno, da je sodišče prve stopnje dvakrat vročalo toženi stranki zapisnik o prepisu zvočnega posnetka z dne 14. 7. 2022 z dopisom z dne 18. 7. 2022. Prvič je tožena stranka prejela obvestilo o prispelem sodnem pisanju 20. 7. 2022 (na list. št. 89 spisa) in drugič 17. 8. 2022 (na list. št. 100 spisa). Če pisanja ni dvignila, je to opustila na lasten rizik.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila sodba z dne 14. 7. 2022 vročena toženi stranki s fikcijo 1. 9. 2022 in da je bila obveščena o prispelem pismu 17. 8. 2022, ki ji je bilo puščeno v hišnem predalčniku (četrta točka obrazložitve sklepa). Dokaz o tem je obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi (pripeto list. št. 101 spisa), ki predstavlja javno listino po prvem odstavku 224. člena ZPP.

8. Tožena stranka na večih mestih v pritožbi navaja, da ni prejela nikakršne pošte sodišča in da ji ni bilo puščeno obvestilo o prispelem pismu z dne 17. 8. 2022 v hišnem predalčniku. Razen listin, ki se niso nanašale na nepuščeno obvestilo, je bil njen edini dokaz v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje lastno zaslišanje. Vendar tožena stranka samo s predlaganim dokazom lastnega zaslišanja, s katerim bi lahko potrdila svoje trditve o nepuščenem obvestilu o prispeli pošiljki v hišnem predalčniku, zakonske domneve o resničnosti takšnih dejstev iz vročilnice ne more ovreči. Če bi že samo dokaz z zaslišanjem stranke, s katerim ta dokazuje zatrjevanja o neresničnosti dejstev, izhajajočih iz javne listine, lahko izpodbila takšno zakonsko domnevo, bi bilo to v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ZPP takšno dokazno moč javnim listinam sploh določil. Ta je določil takšno dokazno pravilo ravno zaradi zaupanja v nosilce javnih pooblastil, ki je bilo izkustveno potrjeno.1 Kot dokaz opravljene vročitve ima obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi vse elemente javne listine in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njem potrjeno. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v njem ugotovljena dejstva neresnična, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke.2 Zato tožena stranka ni izpodbila ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila obveščena o prispelem pismu 17. 8. 2022, ko ji je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku (četrta točka obrazložitve sklepa).

9. Poštni delavec je ravnal v skladu s tretjim odstavkom 142. člena ZPP, ki določa za primer, če vročitev po 140. členu tega zakona ni možna, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše. 10. Nadalje je poštni delavec na obvestilu zaznamoval, da ima tožena stranka odprt hišni predalčnik in da se pisanje vrača sodišču (na list. št. 101 spisa). Torej je bila tožena stranka s prejetim obvestilom seznanjena, da ne bo prejela pisanja v nabiralnik. Tudi to ravnanje poštnega delavca je bilo v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP. Ta določa, da se vročitev po prejšnjem odstavku šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Namesto naslovnika lahko pisanje dvigne oseba, ki jo je naslovnik na pošti pooblastil kot pooblaščenca za dvig pisanj, če je pooblastilo deponirano na pošti in se ta oseba na pošti identificira z osebnim dokumentom s fotografijo. Ta oseba na vročilnici poleg svojega podpisa pripiše besedi »po pooblastilu«. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti.

11. Glede na prejeto obvestilo bi tožena stranka ob razumni skrbnosti in odsotnosti sodne pošiljke po izteku petnajstdnevnega roka morala preveriti kje je sodno pisanje in poskrbeti za njegov prevzem. Na pravilnost vročitve, ki je opravljena skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP s potekom petnajstdnevnega roka za prevzem pošiljke na pošti, vračilo pošiljke sodišču, ki je vročitev odredilo, ne vpliva.3 Zato ni pravno odločilna pritožbena navedba, da tožena stranka ni prejela sodbe oziroma da ji ni bila puščena v hišnem nabiralniku. Prav tako ne drži, da bi se tožena stranka šele z vročitvijo sklepa o izvršbi I 332/2022 Okrajnega sodišča v Velenju, kateremu je bila priložena sodba z dne 14. 7. 2022, seznanila s sodbo. Če je po prejemu obvestila opustila prevzem sodnega pisanja, je to storila na lastno nevarnost. 12. Tožena stranka je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje kot razlog za zamudo zatrjevala hudo bolezen zakonitih zastopnikov, visoko vročino, glavobole, akutne težave z dihanjem in slabostjo ter bruhanjem zaradi okuženost s koronavirusom COVID-19 od 13. 7. 2022, kar je bilo dan pred narokom 14. 7. 2022, dalje. Kot dokaz je s priporočeno pošiljko Hrvaške pošte Veli Lošinj 12. 8. 2022 (priloga B 22) predložila zdravniška potrdila za zakonite zastopnike z dne 19. 7. 2022, da zaradi bolezni niso sposobni udeležbe na sodišču od 13. 7. dalje (priloga B 12 – B 14, B 16 do B 18) in EU digitalna Covid potrdila o pozitivnem testu 13. 7. 2022 za vse zakonite zastopnike (priloga B 19 – B 21).

13. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je COVID-19 kot splošno znana huda bolezen terjala večtedensko izolacijo in okrevanje in da je takoj, ko je zdravje dopuščalo, poslala dokazila s priporočeno pošto. Čeprav ni navedla konkretno koliko časa bi naj trajala "večtedenska izolacija" in okrevanje zakonitih zastopnikov, je glede na zmožnost pošiljanja zdravniških potrdil iz Hrvaške trajalo najkasneje do 12. 8. 2022, kar je 1 mesec po obolelosti. Vendar tega dne tožena stranka sploh še ni prejela obvestila o sodbi, temveč 5 dni kasneje 17. 8. 2022, kot je bilo ugotovljeno. Torej je že pred prejemom obvestila in pred fikcijo vročitve sodbe 1. 9. 2022 pri toženi stranki prenehal vzrok za zamudo in bi lahko po prejetem obvestilu prevzela sodbo in pravočasno vložila pritožbo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo 30-dnevni rok pritožbeni rok zoper sodbo in začelo šteti 15-dnevni subjektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje iz drugega odstavka 117. člena ZPP od izteka roka za pritožbo 4. 10. 2022 dalje (četrta in peta točka obrazložitve sklepa). Torej je v korist tožene stranke dejansko podaljšalo vzrok za njeno zamudo še po 12. 8. 2022 do 4. 10. 2022, kar je skoraj še za nadaljnja dva meseca.

14. V skladu z drugim odstavkom 117. člena ZPP se mora predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložiti v petnajstih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela.

15. Tožena stranka je vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje priporočeno 8. 12. 2022, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (sedma točka obrazložitve sklepa) in pritožbeno ni sporno. Prav tako je bilo pojasnjeno, da ne drži, da bi se tožena stranka šele z vročitvijo sklepa o izvršbi I 332/2022 Okrajnega sodišča v Velenju, kateremu je bila priložena sodba z dne 14. 7. 2022, seznanila s sodbo. Upoštevaje začetek in iztek 15-dnevnega prekluzivnega subjektivnega roka 19. 10. 2022 po sodišču prve stopnje, je pravilno zavrglo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje kot prepoznega. Tožena stranka še neutemeljeno navaja, da je bil predlog poslan v objektivnem roku znotraj šestih mesecev od zamude. Če stranka zamudi subjektivni rok, je ne varuje objektivni rok.

16. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

1 Sodba VSL I Cpg 413/2013. 2 Sklep VSL II Cpg 121/2019. 3 Sodba VSL I Cp 363/2018, ki se sklicuje na sodbo VSL I Cp 854/2015, sklep VSL I Cpg 223/2018, sklep VSL II Ip 1729/2016, sklep VSL I Cp 1335/2015.