Jedro

Tožnik ne izpolnjuje ne pogoja pokritosti razširjanja svojega programa, ne kadrovskega pogoja, kakor tudi ne programskih pogojev, zaradi česar je toženka glede na namen programov s statusom posebnega pomena, ki je izpolnjevati posebni javni interes na področju medijev (kar na eni strani torej pomeni predvideno doseganje višjih standardov in drugih obveznosti, na drugi strani pa zato pridobitev določenih finančnih ugodnosti s strani države), sprejela pravilno oceno, da je odločitev o odvzemu statusa upravičena.

Predhodno mnenje Sveta za radiodifuzijo po četrti alineji prvega odstavka 100. člena ZMed za toženko ni zavezujoče. Določba četrtega odstavka 78. člena ZMed torej daje toženki možnost, da odloči po prostem preudarku, kar pomeni, da pri določenem ugotovljenem dejanskem stanju odloči v stvari tako, kot šteje, da je najprimernejše.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se televizijskemu programu A., izdajatelja B. d.o.o. odvzame status lokalnega televizijskega programa. V obrazložitvi je navedla, da opravlja strokovno nadzorstvo po Zakonu o medijih (v nadaljevanju ZMed) in je po uradni dolžnosti na podlagi druge alineje drugega odstavka 109. člena ZMed uvedla strokovno nadzorstvo nad navedenim televizijskim programom, kateremu je bil z odločbo, št. 740-57/2003/32 z dne 21. 5. 2004, dodeljen status lokalnega televizijskega programa posebnega pomena. Toženka je ugotavljala izpolnjevanje pogojev po ZMed in Pravilniku o programih posebnega pomena (v nadaljevanju Pravilnik). V ta namen je v skladu z Zakonom o avdiovizualnih medijskih storitvah in Metodologijo nadzora programskih vsebin radijskih in televizijskih programov (v nadaljevanju Metodologija) od izdajatelja – tožnika pridobila posnetke programa, predvajanega od 9. 4. 2012 do 15. 4. 2012 od 00:00 do 24:00, na podlagi katerih je opravila analizo televizijskega programa in izvedla strokovno nadzorstvo. Toženka je na podlagi analize podatkov operaterja Javnega zavoda RTV Slovenija ter analize območja pokrivanja, ki izhaja iz odločbe, št. 38112-26/2010/4 dne 8. 11. 2010, ugotovila, da se navedeni program razširja na območju, kjer živi 12,67 % prebivalstva RS. To pomeni, da program ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 77. člena ZMed, saj za 2,67 % odstotni točki presega dovoljeni odstotek pokritosti prebivalstva. Tožnikovo pojasnilo v zvezi z ugotovljenim obsegom, v katerem navaja v preteklosti neuspešno pridobitev statusa regionalnega programa posebnega pomena, na ugotovljeno kršitev ne vpliva. Toženka je opravila še analizo televizijskega programa in ugotovila, da so bile v analiziranem programu zastopane štiri različne vrste programskih vsebin iz 4. člena Pravilnika: - informativna programska vsebina, - kulturno-umetniška programska vsebina, - izobraževalna programska vsebina in – otroška oziroma mladinska programska vsebina. Glede na povedano program ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 6. člena Pravilnika, saj v tedenski programski shemi ni bilo zastopanih lokalnih programskih vsebin iz vsaj petih različnih vrst programskih vsebin iz 4. člena Pravilnika, temveč le iz štirih vrst programskih vsebin. Tožnik je glede teh ugotovitev navedel, da je bila v nadzorovanih dneh zagotovo prisotna tudi zabavna programska vsebina lastne produkcije – C. Toženka je ugotovila, da je bila res v nadzorovanih dneh predvajana tudi vsebina s tem naslovom, vendar je pa ni mogoče šteti kot ene izmed taksativno naštetih programskih vsebin iz 4. člena Pravilnika, saj je predmetno programsko vsebino toženka (kot tožnik) opredelila kot zabavno programsko vsebino, ta pa ne spada med lokalne programske vsebine. Glede izpolnjevanja tega pogoja je tožnik še pojasnil, da je na programu redno predvajana verska programska vsebina D., ki je na sporedu vsako soboto in nedeljo, da pa je bil analizirani teden ravno en teden po veliki noči, v katerem duhovniki, ki oddajo pripravljajo, le-te namenoma niso pripravili. Navedeno je tožnik izkazoval s priloženim sporedom za 7. 4. in 8. 4. 2012, iz katerega izhaja, da so to vsebino predvajali oba dneva. Na ta način je tožnik skušal izpolnjevanje tega pogoja dokazati tudi s predvajanjem športne programske vsebine dne 7. 4. in 8. 4. 2012, vendar pa to na pravilnost ugotovitev glede programa v času od 9. 4. do 15. 4. 2012 ne vpliva. Zahteva iz drugega odstavka 6. člena Pravilnika velja za vsak posamezen teden televizijskega programa, programskih vsebin, ki se predvajajo v določenem tednu, ni mogoče (pri)šteti med vsebine, predvajane v kakšnem drugem tednu. Tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev iz sedme alineje prvega odstavka 78. člena ZMed, saj ima glede na podatke Zavoda za zdravstveno zavarovanje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom le z enim zaposlenim, moral pa bi jih imeti vsaj s tremi. Tožnik je navedel, da je imel do 2012 ves čas najmanj 6 zaposlenih, vendar po pretresih in množični odpovedi delavcev zaradi stanja, ki je posledica splošnega gospodarskega razpoloženja v Slovenija, zaradi statusov bivših zaposlenih in zaradi pravil zaposlovanja na istih delovnih mestih do danes niso mogli dobiti novih delavcev, jih bodo pa v najkrajšem času redno zaposlili. Ker ZMed ne dopušča izjem, tožnik tudi tega pogoja ne izpolnjuje. Ostale tožnikove navedbe glede izpolnjevanja ostalih pogojev pa tudi ne morejo biti relevantne glede zgornjih ugotovitev. Toženka je na podlagi 16. člena Pravilnika in na podlagi četrte alineje prvega odstavka 100. člena ZMed posredovala Poročilo o opravljeni analizi televizijskega programa A. Svetu za radiodifuzijo v predhodno mnenje. Svet je (ne glede na obveznost iz 16. člena Pravilnika) sporočil, da toženki ne daje pozitivnega mnenja k odvzemu statusa lokalnega televizijskega programa posebnega pomena in je predlagal 6-mesečni rok za odpravo nepravilnosti. Iz obrazložitve tega sklepa je razvidno, da Svet ugotovitvam toženke ne oporeka, da sicer ocenjuje, da toženka naj ne bi v celoti upoštevala tožnikove izjasnitve, občutljivosti mejnega področja in trenutnih gospodarskih razmer, s čimer se toženka ne strinja, saj ne more upoštevati razlogov, ki za izpolnjevanje pogojev niso relevantni. Svet pa tudi ni podal nobenega konkretnega mnenja, ki bi se nanašalo na izsledke in ugotovitve iz analize, ali navedel utemeljitev predloga, ki bi imela podlago v veljavnih predpisih in bila uresničljiva v okviru danih zakonskih možnosti. Glede na četrti odstavek 78. člena ZMed ima toženka diskrecijsko pravico odvzema statusa, nima pa možnosti naložitve roka za odpravo nepravilnosti. Namen programov s statusom posebnega pomena je izpolnjevati posebni javni interes na področju medijev, zato je zanje zakonodaja predvidela doseganje višjih programskih standardov in drugih obveznosti, zaradi navedenega pa tudi nekatere ugodnosti, npr. sofinanciranje oziroma prednostno upoštevanje pri sofinanciranju z javnimi sredstvi, zagotovljenimi iz proračuna. Status programa posebnega pomena lahko pridobijo torej posebej kvalitetni programi, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, s katerimi naj bi bilo med drugim zagotovljeno tudi prevladovanje uresničevanja pravice prebivalcev lokalnih in regionalnih področij do obveščenosti nad komercialnimi interesi. Če toženka programu, ki ne izpolnjuje vseh pogojev za tak status, statusa ne bi odvzela, bi se izničila razlika med programom s statusom in programom brez statusa, hkrati pa bi bil izdajatelju takega programa neupravičeno omogočen boljši položaj. Toženka je zato odločila, kot izhaja iz izreka odločbe.

2. Tožnik je vložil tožbo iz razlogov 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navedel je, da je glede vseh opisanih pomanjkljivosti podal obrazložen ugovor, vendar toženka teh navedb ni upoštevala. Dejstvo je, da je bila tožniku vloga za status regionalnega televizijskega programa dne 28. 5. 2010 zavrnjena, zaradi česar je ostal na statusu lokalnega televizijskega programa. Tekom leta se lahko glede zastopanja vsaj petih vrst programskih vsebin pojavljajo določena odstopanja, kot prav v inšpiciranem tednu, kar pa ne more dati prave slike tega programa za strokovno oceno, če ni bil pregledan oziroma vsaj v obzir vzet tudi mesečni ali večmesečni spored ali druge objektivne okoliščine. Ker tožnik ni zmogel plačevanja plač, je prišlo do odpovedi delavcev, zaradi česar je v sanaciji in zaposlovanju novih delavcev. Tudi Svet za radiodifuzijo ni soglašal z odvzemom statusa. Toženka je opravila nadzor v najbolj kritičnem času – tako glede razširitve programa nad 10 %, postopka prilagajanja programa morebitnemu novemu regionalnemu statusu, kot glede odpovedi delavcev in zaposlovanja novih, kot tudi glede kontroliranega tedna. Po prepričanju tožnika ima toženka možnost drugačne odločitve, saj ji zakon daje diskrecijsko pravico tako glede izbire časa nadzora, kot tudi glede same odločitve. Toženka je tako napačno uporabila prvi in drugi odstavek 77. člena in četrti odstavek 78. člena ZMed. Prav četrti odstavek 78. člena ZMed dopušča možnost, ki jo je predlagal Svet za radiodifuzijo. O tem obstaja že praksa naslovnega sodišča – U 377/2008 z dne 23. 6. 2009. Tudi v tem primeru toženka ni presojala smotrnosti in interesa odvzema statusa oziroma zakaj je njena odločitev najprimernejša, še zlasti, ker je mnenje Sveta za radiodifuzijo v nasprotju z njeno odločitvijo. Nenazadnje analiza pogojev iz 78. člena ZMed ne zajema nobenih kršitev zakona, ki bi jih bilo mogoče očitati tožniku, razen po sedmi alineji, ker nima zaposlenih treh delavcev. Ta kršitev pa je enaka očitku iz sodbe U 377/2008. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi in odločbo odpravi ter jo vrne toženki v ponovno odločanje, sodišče pa naj toženki naloži stroške tega postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izdani odločbi, poudarila, da tudi morebitna kasnejša ravnanja tožnika ne morejo vplivati na zakonitost odločbe. Vplivala bi lahko le na morebitno kasnejše novo odločanje o ponovni podelitvi statusa. Ne drži, da se lahko tekom leta pojavijo odstopanja v programu, saj mora program ves čas izpolnjevati vse pogoje. Mnenje Sveta za radiodifuzijo pa ni zavezujoče. Toženka tudi ni imela nobenega ''hotenja'' po odvzemu statusa, postopek nadzora je uvedla po prejemu dveh prijav, da tožnikov program ne izpolnjuje vseh programskih zahtev. Prav tako je kontrolirala en teden in ne pet dni. Ker tožnik ne izpolnjuje kar treh od osmih pogojev glede programskih zahtev, ni mogla in tudi ni smela odločiti drugače. Določbe Pravilnika in ZMed so jasne in zavezujoče, zlasti glede na namen dodelitve statusa. Če izdajatelj ne izpolnjuje vseh pogojev, to pomeni, da s tem neupravičeno koristi proračunska sredstva, do katerih je sicer upravičen po 4.a členu ZMed. Pri državnih dovoljenjih ne more biti odločilno nikakršno ''razumevanje situacije'', saj bi to pomenilo razpad pravne države. Zato navedbe tožnika v tem delu niso utemeljene, tega pa tudi ne potrjuje sodba U 377/2008. Zakonski pogoj o vsaj treh zaposlenih za nedoločen čas pa ni predpisan brez razloga, saj je le na ta način mogoče zagotoviti dovolj kadrovskih kapacitet za ustrezno pripravo vseh programskih vsebin, ki jih mora tak izdajatelj zagotavljati. Tožnik ima pa še vedno možnost pridobiti ta status nazaj. Predlagala je zavrnitev tožbe in zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov postopka.

4. Tožnik je še dodal, da vztraja pri svoji tožbi, ker izpolnjuje pogoje in mu status ne bi smel biti odvzet. Toženka je ravnala v nasprotju z zakonom, norme pa dopuščajo reševanje zadev na način, kakršen je namen zakona. Namen nedvomno ni tak, da medij, ki 364 dni v letu zagotavlja program s predpisanimi vsebinami, en dan pa manjka katera od vsebin, ne izpolnjuje pogojev za status. Takšno ravnanje je pravni državi v sramoto, kot npr.: gasilski aparat, postavljen 8 cm prenizko ali vpisi v knjige gostov brez šumnikov, kar je kršitelje stalo nekaj tisoč evrov. Toženka tudi ne ve, kaj je diskrecijska pravica, saj jo jemlje kot dolžnost, pri tem pa se ne zaveda, da s takšnim ravnanjem država oziroma državljani ostajajo brez medijev in s tem brez informacij (razen državnih monopolov). Tožnik zagotavlja, da je imel že vsak medij teden ali dan, ko ni zagotovil vseh programskih vsebin, prav tako se je že vsak medij srečal z odpovedmi svojih delavcev. Toženkino ravnanje je v nasprotju z njenim poslanstvom in v nasprotju z namenom zakona.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, toženka pa je za svojo odločitev navedla pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev toženke o odvzemu statusa lokalnega televizijskega programa posebnega pomena mediju A. izdajatelja - tožnika.

8. Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je toženka po uradni dolžnosti uvedla postopek nadzorstva lokalnega televizijskega programa posebnega pomena A. Podlago za uvedbo postopka ji daje 109. člen ZMed, po katerem toženka izvaja strokovno nadzorstvo nad izvajanjem določb tega zakona. Po pribavi ustreznih podatkov, upoštevaje 78. člen ZMed, ki predpisuje posebne pogoje za pridobitev (in posledično ohranitev) statusa lokalnega radijskega oziroma televizijskega programa, ki jih je pridobila od tožnika in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, je toženka opravila analizo obravnavanega programa v času od 9. 4. 2012 do 15. 4. 2012 od 00:00 do 24:00, ki jo je posredovala tožniku v izjavo s pozivom za izjasnitev. Tožnik ugovarja, da je toženka opravila nadzor v ''kritičnem'' času (v tednu po veliki noči), zaradi česar program ni vseboval vsaj pet različnih vrst programskih vsebin glede na drugi odstavek 6. člena tega pravilnika (po tej določbi morajo biti v tedenski programski shemi zastopane programske vsebine iz vsaj petih različnih vrst programskih vsebin iz 4. člena tega pravilnika, to so: informativne, kulturno-umetniške, izobraževalne, otroške in mladinske, verske, športne in kulturno-zabavne programske vsebine iz pravilnika o merilih za opredelitev vsebin lastne produkcije). Ker mora lokalni televizijski program ves čas izpolnjevati vse pogoje za ohranitev tega statusa (78. člen ZMed v zvezi s 109. členom ZMed), torej ne glede na morebitne praznične oziroma dela proste ali normalne delovne dni v nadzorovanem tednu, ta tožbeni ugovor za odločitev ni pravno relevanten. Iz enakega razloga sodišče zato tudi ne sprejme tožbenega ugovora o ''kritičnem času'' oprave nadzora glede na ugotovljeno 12,67 % razširjenost obravnavanega televizijskega programa (tožnik je namreč zaprosil za status regionalnega televizijskega programa, ki ga ni dobil), saj je lokalni televizijski program tisti program, ki pokriva območje ene ali več lokalnih skupnosti oziroma pokriva območje, ki s prizemeljskim radiodifuznim oddajanjem pokriva območja, na katerih živi največ 10 odstotkov prebivalstva Republike Slovenije in ima v oddajnem času med 8. in 24. uro dnevno najmanj 20 odstotkov lokalnih vsebin lastne produkcije (drugi odstavek 77. člena ZMed). Z navedbami o težavah z zaposlitvijo novih delavcev glede na sedanjo gospodarsko situacijo pa tožnik tudi ne more uspeti, saj pogoja iz sedme alineje 78. člena ZMed (po katerem mora imeti izdajatelj takega programa zaposlene vsaj tri delavce s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom) še vedno ne izpolnjuje.

9. Nadalje se sodišče tudi strinja, da je toženka kljub predhodnemu mnenju Sveta za radiodifuzijo, ki ni soglašal z odvzemom statusa, temveč predlagal določitev roka za odpravo ugotovljenih nepravilnosti, status programu A. lahko odvzela, saj predhodno mnenje Sveta za radiodifuzijo po četrti alineji prvega odstavka 100. člena ZMed za toženko ni zavezujoče. Tako odločitev pa je toženka tudi sprejela ob upoštevanju prostega preudarka, katerega uporaba je predpisana v četrtem odstavku 78. člena ZMed, katere napačno uporabo tožnik toženki tudi očita. Po tej določbi lahko v primeru, če lokalni radijski ali televizijski program ne izpolnjuje več predpisanih pogojev iz tega člena, toženka status z odločbo odvzame in o tem obvesti pristojno ministrstvo. Navedena določba torej daje toženki možnost, da odloči po prostem preudarku, kar pomeni, da pri določenem ugotovljenem dejanskem stanju odloči v stvari tako, kot šteje, da je najprimernejše. Če ima upravni organ po predpisu takšno pooblastilo, lahko tako pri istem dejanskem stanju izmed več pravno enako možnih (alternativnih) odločitev izbere tisto odločitev, ki jo šteje glede na konkretni primer za najbolj smotrno oziroma primerno, pri čemer je vezan na javno korist. Odločanje zato ne more biti samovoljno, odločba pa mora biti tudi izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je organu dana ta možnost. 10. Tudi po presoji sodišča je toženka v obravnavanem primeru pravilno odločila v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je organu dana ta možnost, svojo odločitev pa tudi ustrezno obrazložila. Kot že povzeto v točki 8 in kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tožnik namreč ne izpolnjuje ne pogoja pokritosti razširjanja svojega programa, ne kadrovskega pogoja, kakor tudi ne zgoraj opredeljenih programskih pogojev, zaradi česar je toženka glede na namen programov s statusom posebnega pomena, ki je izpolnjevati posebni javni interes na področju medijev, kar na eni strani torej pomeni predvideno doseganje višjih standardov in drugih obveznosti, na drugi strani pa zato pridobitev določenih finančnih ugodnosti s strani države, sprejela pravilno oceno, da je odločitev o odvzemu statusa upravičena. Glede na povzete okoliščine pa sodišče tudi ugotavlja, da ugotovljeno dejansko stanje v tej zadevi nedvomno ni primerljivo z ugotovljenim dejanskim stanjem v zadevi U 377/2008. V zadevi U 377/2008 je naslovno sodišče s sodbo z dne 23. 6. 2009 odločilo, da mora toženka zaradi pomanjkljive obrazložitve in posledično napačne uporabe četrtega odstavka 78. člena ZMed ponovno odločiti o odvzemu statusa tam navedenega lokalnega televizijskega programa, saj tožnik v zadevi U 377/2008 (tj. izdajatelj lokalnega televizijskega programa) ni izpolnjeval le predpisanega kadrovskega pogoja, saj je imel zaposlena le dva delavca za nedoločen čas s polnim delovnim časom, ostale delavce pa je zaposloval po pogodbi o delu preko kadrovske agencije glede na potrebe medija, toženka pa ni obrazložila, zakaj je odvzem statusa glede na tako ugotovljeno dejansko stanje smotrna odločitev in v javnem interesu. Sodišče tako ugotavlja, da napačna uporaba materialnega prava ni podana in ta tožbeni ugovor tudi zavrača. 11. Zaradi navedenega je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 12. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.