Jedro

V predmetni zadevi ni jasno, katera odločba je bila predmet presoje na drugi stopnji na podlagi pritožbe tožnika. Iz uvoda izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi bil to „odgovor“, vendar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pisnemu odgovoru omenjenega izvedenca z dne 6. 2. 2010 sledila zahteva tožnika z dne 20. 2. 2010, v kateri je tožnik postavil 13 vprašanj, in na to zahtevo omenjeni izvedenec ni odgovoril. Iz tega bi sledilo, da je tožnik na toženo stranko podal pritožbo iz razloga, ker prvostopenjski organ na zahtevo stranke ni izdal odločbe, to pa je primer iz 255. člena ZUP in nikakor ne more iti za primer iz 246. člena ZUP. V obrazložitvi na zadnji strani odločbe je sicer omenjen 3. odstavek 255. člena ZUP, vendar pa iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka odločala o pritožbi, kot da bi bila odločba organa na prvi stopnji izdana. Pa tudi, če bi tožena stranka pravilno oziroma jasno odločala na podlagi 255. člena ZUP in ne na podlagi 3. odstavka 246. člena ZUP, bi v konkretnem primeru morala dati tožniku in prizadeti stranki možnost, da se pred izdajo odločbe izrečeta o ključnih dejstvih, ki so pomembni za odločitev pred izdajo odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 0710-55/2010/4 z dne 10. 9. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Zahtevek prizadete stranke A.A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

V uvodu izpodbijane odločbe je navedeno, da je Informacijski pooblaščenec izpodbijano odločbo izdal na podlagi 3. alinee 1. odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), 3. odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06, 126/07 in 65/08; v nadaljevanju: ZPacP), in sicer o pritožbi B.B. zoper odgovor D.D. dr. med., v zadevi odločanja o pravici posameznika do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki. V izreku odločbe je odločeno, da se pritožba zavrne. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je „posameznik“ na upravljavca naslovil pisno zahtevo z dne 10. 2. 2010, za pridobitev odgovora, na kakšni osnovi je prišel do ugotovitve, da lahko A.A. sama piše, ob dejstvu, da sedemletna hčerka C.C. sama ugotavlja, da mami ni sposobna napisati niti enega samega stavka, kvečjemu kakšno besedo, pa še to ima velike probleme. Upravljavec je posamezniku dne 16. 2. 2010 posredoval pisni odgovor, v katerem je pojasnil, da je glede izvedenskega mnenja, ki ga je podal, povsem prepričan, da je pravilen, predvsem v dveh odgovorih, in sicer, da je A.A. sposobna izražati svojo voljo glede skrbništva in da ne želi več, da bi bil posameznik njen skrbnik, ter da se je njeno stanje precej izboljšalo in da sposobnost pisanja ni nujna za izražanje volje.

Dne 20. 2. 2010 je posameznik (tožnik) upravljavcu (izvedencu D.D. dr. med.) ponovno poslal zahtevo za pridobitev odgovorov na vprašanja, ki jih tožena stranka povzema v 13 točkah. Med njimi so na primer naslednja vprašanja: zakaj je izdal psihiatrično poročilo in izvedeniško mnenje o A.A. glede opravilne sposobnosti in skrbništva; zakaj je sprejel izdelavo izvedeniškega mnenja, saj je bil zaprošen kot sodni izvedenec za izdelavo izvedeniškega mnenja za namene uradnega – upravnega postopka, glede na to, da je lečeči zdravnik A.A. v zavodu Z.; poleg tega pa je upravljavec še na „plačilni listi“ zavoda Z., katera pa do sedaj tudi ni ravnala v premoženjskem interesu A.A. in hčerke C.C., zaradi česar je tudi proti zavodu podana ustrezna prijava; zakaj v ugotovitvah o opravilni sposobnosti omenja posameznika (tožnika), saj je bila njegova naloga ugotovitev opravilne sposobnosti žene A.A., ne pa ugotovitev posameznikove primernosti ali neprimernosti kot skrbnika za posebni primer in če je že to počel, zakaj ni opravil nobenega razgovora s posameznikom, da bi slišal še drugo plat dejstev; ali je žena popolnoma sama in brez kakršnekoli pomoči napisala izjavo, ki je tudi priloga izvedeniškega mnenja; kdo vse je bil prisoten, ko je žena pisala izjavo, kdaj in kje jo je napisala; kako da v izvedeniškem mnenju, ki ga je upravljavec izdelal 24. 10. 2009, navaja ugotovitve in listine z datumi 26. 10. 2009 in 27. 10. 2009; zakaj se v izvedeniškem mnenju sklicuje na navedbe psihološkega poročila (izdelala dr. E.E. v Kliničnem centru); katere teste (poimensko) je upravljavec sam izvedel in v kakšni zahtevnosti – če ta del ni varovan z varovanjem podatkov pacienta, glede na to, da ima posameznik v rokah izvedeniško mnenje, naj ne bi bilo več skrivnosti; ali je upravljavec izvedel katerega od testov razumevanja pisane in govorjene besede; glede na to, da je upravljavec v izvedeniškem mnenju napisal, da je žena opravilno povsem sposobna, tožnika zanima, kako je lahko človek polno opravilno sposoben, če ne razume niti ne zna rešiti besedilnih nalog za drugi razred osnovne šole; če je žena napisala sama izjavo, zakaj ne more sedemletni hčerki C.C., kadar sta sami skupaj, napisati niti enega samega stavka; zakaj A.A. ne zna rešiti nalog, ki jih sedemletna hčerka sama sestavi oziroma prepiše iz delovnega zvezka, če A.A. vse razume in vse zna in je polno opravilno sposobna. Tožena stranka ugotavlja, da upravljavec na zahtevo posameznika z dne 20. 2. 2010 ni več odgovoril. V nadaljevanju tožena stranka pravi, da pravica posameznika do seznanitve z lastno zdravstveno dokumentacijo izhaja ne le iz splošne ustavne pravice posameznika do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki iz 38. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06; v nadaljevanju: Ustava RS), pač pa tudi iz pravice posameznika do samoodločbe in avtonomije (35. člen Ustave v povezavi s 34. členom Ustave RS) ter pravice do prostovoljnega zdravljenja (3. odstavek 51. člena Ustave RS). Na področju zdravstvenih podatkov se zato še toliko bolj domneva pravni interes posameznika do seznanitve z lastno zdravstveno dokumentacijo, hkrati pa tudi interes posameznika na zavarovanju njegovih občutljivih osebnih podatkov. Pravica do vpogleda v lastno zdravstveno dokumentacijo je natančneje urejena v ZPacP, ki predstavlja specialni zakon za to področje. Tožena stranka se sklicuje na določila 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10. odstavka 41. člena ZpacP.

V postopku je Pooblaščenec ugotovil, da: A.A. posameznika ni pooblastila, da v njenem imenu izvršuje pravico do seznanitve z njeno zdravstveno dokumentacijo (2. odstavek 41. člena ZPacP); A.A. posameznika ni pooblastila, da odloča o njeni zdravstveni oskrbi (6. odstavek 41. člena ZPacP); A.A. posameznika ni pisno pooblastila za svojega zdravstvenega pooblaščenca (32. člen ZPacP); A.A. je dne 23. 2. 2010 na zapisnik o pogovoru med njo in D.D. dr. med., izrecno izjavila, da ne želi, da bi njenemu možu – posamezniku karkoli odgovarjal o njej (8. odstavek 44. člena ZpacP); pri navedenem pogovoru med A.A. in D.D. dr. med. sta prisostvovala tudi psiholog F.F. in G.G.; A.A. ni izpolnila t. im. privolitvenega obrazca (27. člen ZPacP), v katerem ima pravico določiti komu, kdaj in katere informacije o njenem zdravstvenem stanju sme, mora ali ne sme zdravnik ali druga oseba, ki jo zdravnik pooblasti, sporočiti. A.A. je dne 23. 2. 2010 izrecno izjavila, da ne želi, da bi njenemu možu, B.B. – posamezniku, karkoli odgovarjal o njej.

V postopku vpogleda v zdravstveno dokumentacijo je Pooblaščenec ugotovil, da je zahteva posameznika neutemeljena, ker posameznik ni izkazal pooblastila za seznanitev z zdravstveno dokumentacijo, kot to zahteva 2. odstavek 41. člena ZPacP. Določba 2. odstavka 41. člena ZPacP namreč določa, da se pacientu (A.A.) oziroma njegovemu pooblaščencu omogoči seznanitev pod pogojem, da je zagotovljena njihova identifikacija in izkazana pravna podlaga. V konkretnem primeru pa tega pooblastila ni bilo in s tem tudi ne izkazana pravna podlaga. Organ je pregledal tudi odločbe Centra za socialno delo Ljubljana Moste Polje (št. 584-28/2007-21 z dne 31. 3. 2007; št. 584-28/2007-21 z dne 26. 6. 2007 in 584-28/2007-21 z dne 2. 7. 2007), ki jih je predložil posameznik in s katerimi je bil postavljen A.A. za skrbnika za posebni primer. Obseg skrbništva je v navedenih odločbah natančno konkretiziran, tako da ni dvoma, da po predloženih odločbah posameznik nikoli ni imel položaja skrbnika A.A. pri izvrševanju pravice do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo. Temelj pravice do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo izhaja iz temeljne človekove pravice do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave RS), ki vsebuje tudi pravico vpogleda v osebne podatke in njihovega popravka. Pravica je vezana na posameznika kot fizično osebo, ki pa lahko pooblasti tudi drugo osebo, da v njenem imenu uresničuje to pravico (2. odstavek 41. člena ZPacP). Ker A.A. kot nosilka pravice do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo ni pooblastila posameznika, da bi to njeno pravico uresničeval v njenem imenu in ker po predloženih odločbah centra za socialno delo, skrbništvo za poseben primer nikoli ni obsegalo izvajanja pravice do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo v imenu in za račun varovanke, posameznik do te dokumentacije oziroma do informacij tudi ni upravičen. Prav tako pa je A.A. na zapisnik o pogovoru med njo in upravljavcem dne 23. 2. 2010 izrecno izjavila, da ne želi, da bi njenemu možu, karkoli odgovarjal o njej. Pri navedenemu pogovoru med A.A. in D.D. dr. med. sta prisostvovala tudi psiholog F.F. in G.G. V postopku je Pooblaščenec vpogledal v navedeni zapisnik in se prepričal o njegovi vsebini. Pooblaščenec je na podlagi vsega navedenega in dokumentov, ki se nahajajo v spisu, ki se vodi pod opr. št. 0710-55/2010, ugotovil, da poseduje dovolj dokazov, da lahko v skladu s 3. odstavkom 255. člena ZUP sam reši zadevo in izda svojo odločbo. Na podlagi navedene pravne podlage je Pooblaščenec sam ugotovil dejansko stanje, in sicer da posameznik ni izkazal pooblastila za seznanitev zdravstveno dokumentacijo A.A., kot to zahteva 2. odstavek 41. člena ZPacP ter da je A.A. dne 23. 2. 2010 izrecno izjavila, da ne želi, da bi njenemu možu – posamezniku, upravljavec karkoli odgovarjal o njej. Pri navedenemu pogovoru med A.A. in D.D. dr. med. sta prisostvovala tudi psiholog F.F. in G.G., kar je navedeno v zapisniku, v katerega je vpogledal Pooblaščenec. Pooblaščenec je zato odločil, da posameznik ni upravičen do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo A.A. in za pridobitev informacij o njenem zdravstvenem stanju in da s tem posledično tudi ne gre za kršitev pravice iz 41. člena ZPacP. V skladu z vsem navedenim je Pooblaščenec pritožbo posameznika v skladu s 3. odstavkom 246. člena ZUP zavrnil kot neutemeljeno, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

V tožbi tožnik pravi, da vlaga tožbo zoper odločbo tožene stranke. V tožbi navaja, da so nezakonitosti v omenjenih postopkih bile že ugotovljene tako s strani upravnega inšpektorja kot tudi s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča (I U 360/2010-12), poleg tega pa se nezakonitosti CSD nadaljujejo (glede na informacije, ki se pojavljajo zadnje čase v javnosti, je to ustaljena praksa).

Pri vsem tem pa gre tudi za varovanje socialno materialnih interesov mladoletne osemletne hčerke C.C., ki bo zaradi nezakonitega ravnanja pristojnih služb in organov ostala brez preživnine oziroma rente. Poleg tega pa postopki, ki se vlečejo že več kot tri leta, načenjajo psihično in zdravstveno stanje tako tožnika kot tudi hčerke, za katero tožnik 100 % skrbi in jo preživlja.

Predlaga, da sodišče v postopku odločanja odpravi izpodbijano odločbo in naloži Informacijskemu pooblaščencu, da izvede postopek v celoti (pridobi vse listine in odgovore) po vseh točkah njegove vloge z dne 8. 3. 2010, povezano z zahtevami do sodnega izvedenca prim. D.D. dr. med., podredno pa, da vrne postopek v ponovno obravnavo Informacijskemu pooblaščencu.

Iz zastavljenih vprašanj in prijave izhaja, da se vprašanja sploh ne nanašajo na pridobitev osebnih (zdravstvenih) podatkov oziroma ne zadevajo vpogleda v zdravstveno dokumentacijo žene A.A. Tožnikove zahteve so povezane z vprašanji potrditve posameznih navedb (od oseb, ki so oziroma naj bi te navedbe podale), ki se nahajajo v posameznih listinah (tudi v Izvedeniškem mnenju) upravnega spisa Centra za socialno delo Ljubljana Moste Polje. Te listine in navedbe se namreč pri omenjenem CSD uporabljajo kot materialni dokaz v postopku odločanja, katerega aktivna stranka je tudi sam (kar tudi nedvoumno izhaja iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča I U 360/2010-12 z dne 27. 5. 2010); postopek pred CSD pa še poteka. Glede na že izkazane uradno ugotovljene nepravilnosti in nezakonitosti (kot tudi glede na ponarejene listine v spisu) utemeljeno obstaja dvom tudi o verodostojnosti podanih izjav in listin (vključno z izvedeniškim mnenjem), ki se nahajajo v spisni dokumentaciji CSD. Ker gre za dokumentacijo v spisni mapi CSD, na podlagi katere se vodi upravni postopek pred CSD, je tudi podal pritožbo (zahtevo) Informacijskemu pooblaščencu, da le-ta v okviru svojih pristojnosti in pooblastil ugotovi dejansko materialno stanje (ker CSD ne odreagira na njegove zahteve in nadaljuje z nezakonitostmi). Po zakonu mora sodni izvedenec, ki poda izvedeniško mnenje v upravnem postopku, strankam v postopku odgovoriti na zastavljena vprašanja, seveda v povezavi z izvedeniškim mnenjem in ugotovitvami v njegovem izvedeniškem mnenju. Pri tem se ne more sklicevati na prepoved same stranke o tem, da mu je dala prepoved dajanja kakršnihkoli informacij o njej in na osnovi tega odrekati odgovore v povezavi z upravnim postopkom in izvedeniškim mnenjem.

Ker sodni izvedenec ni odreagiral na te zahteve, je te zahteve podal v zahtevi Informacijskemu pooblaščencu dne 8. 3. 2010 (listina 1). V nadaljevanju tožbe kot dokaz, da tožnikove zahteve Informacijskemu pooblaščencu niso povezane z osebnimi podatki žene A.A., temveč se zgolj nanašajo na ugotovitev vira informacije ter nastanka informacije pri omenjenem viru (torej gre očitno za neutemeljeno zavrnitev Informacijskega pooblaščenca), še enkrat navaja nekatere zahteve iz vloge z dne 8. 3. 2010 oziroma ugotovitev dejanskega materialnega stanja, navedenega v spisni mapi CSD. Gre za točke 1., 5. in 7. Podobno velja tudi za vse ostale točke iz njegovih zahtev sodnemu izvedencu, ki jih je kasneje v omenjenem obsegu podal v zahtevi Informacijskemu pooblaščencu. V vseh točkah želi le zagotoviti, da se ugotovi dejansko materialno stanje, ki ga navajajo posamezne listine v upravnem spisu CSD (tudi Psihiatrično poročilo in izvedeniško mnenje). Pri tem gre za informacije, povezane z uradnim postopkom in uradno listino v spisu CSD, in ne za osebne zdravstvene podatke iz osebne mape A.A. pri imenovanemu izvedencu, ki je hkrati tudi lečeči zdravnik žene A.A. in na plačilni listi zavoda Z. Še enkrat poudarja, da v zahtevi ne gre za pridobitev osebnih (zdravstvenih) podatkov glede žene A.A. Gre zgolj za uveljavljanje pravice do pridobivanja določenih informacij oziroma ugotavljanja vira glede informacij in zadev, ki so povezane s tožnikom in njegovimi osebnimi podatki oziroma ugotovitev dejanskega materialnega stanja v spisni mapi CSD. Kršitev določb ZUP pa izkazuje s tem, da Informacijski pooblaščenec še vedno ni izpeljal postopka, ki bi določil, kdo je dejansko stranka v postopku in na kakšnem pravnem temelju. To velja tako za sklep št. 0710-49/2009/29 povezan s prijavo 0710-49/2009 kot tudi s prijavo pod št. 0710-46/2009. Nenazadnje pa se to kaže tudi pri zavrnilnih odločbah 0710-56/2010-5 in 0710-55/2010/4 /tekoča zadeva/. V vseh teh primerih so bili tudi zaradi nedoločenosti strank v postopkih postopki nezakonito ustavljeni oziroma prijave zavržene. Glede na vso navedeno kronologijo in predložene listine ter glede na dejstvo, da so potekali in še vedno potekajo pred CSD postopki glede skrbništva in da so za ženo takrat že bile izdane nekatere skrbniške odločbe, bi moral Informacijski pooblaščenec najprej ugotoviti veljavnost pooblastil posameznih oseb in dejansko voljo posameznih vložnikov, kot tudi procesno in poslovno sposobnost tožnikove žene A.A. V dopolnitvi tožbe je med drugim priglasil stroške postopka in se med drugim sprašuje, kdo bo pridobil odgovore, ki se tičejo njegovih osebnih podatkov (listin, izjav povezanih z njegovim osebnim imenom in osebnimi podatki), če ne prav Informacijski pooblaščenec. Če pa to ni pravi naslov, pa organ prosi za pojasnilo in pravni temelj, na koga se potem lahko obrne z vsemi zahtevami Informacijskemu pooblaščencu z dne 8. 3. 2010. V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da B.B. ni izkazal pooblastila A.A. za vpogled v njene osebne podatke. Tožena stranka navaja, da je poleg navedenega postopka, ki se je vodil pod opr. št. 0710-55/2010, vodila še več postopkov, ki se med seboj vsebinsko prepletajo, in sicer tri postopke vpogleda v lastne osebne podatke (opr. št. 0710-49/2009, 0710-54/2010 in 0710-56/2010), šest inšpekcijskih postopkov (opr. št. 0613-233/2010, 0613-237/2010, 0613-266/2010, 0613-267/2010, 0613-268/2010 in 0612-44/2010) in en postopek dostopa do informacij javnega značaja (opr. št. 0900-237/2009). Tožena stranka še dodaja, da so zoper odločbi, ki sta bili izdani v postopku pod opr. št. 0710-56/2010 (0710-56/2010/5 z dne 10. 9. 2010), opr. št. 0710-54/2010 (0710-54/2010/6 z dne 21. 9. 2010) ter zoper sklep, ki je bil izdan v postopku pod opr. št. 0710-49/2010 (0710-49/2009/29 z dne 6. 9. 2010), prav tako vložene tožbe na naslovno sodišče. Spisi zadev so poslani naslovnemu sodišču skupaj z odgovori na tožbe, gre pa za vsebinsko povezane zadeve, zoper katero tožeča stranka izpodbija izpodbijano odločbo.

Predlaga, da sodišče tožbo zavrže. V odgovoru na odgovor tožene stranke tožnik pravi, da organ zopet ni navedel niti očitno ne zna pojasniti, kako postavljena vprašanja in zahteve posegajo v pridobivanje osebnih podatkov tožnikove žene A.A. Vprašanja se namreč nikakor ne nanašajo na osebne, zdravstvene ali kakršnekoli druge osebne podatke žene A.A.; razen mogoče posamezno vprašanje sodnemu izvedencu iz naslova izvedeniškega mnenja, na katero pa v postopku pred CSD ni dobil odgovorov ne s strani CSD ne sodnega izvedenca; sodni izvedenec pa sploh ni bil vabljen na ustno obravnavo, kljub temu, da je po ZUP zaslišanje sodnega izvedenca obvezen del postopka in ima že iz tega naslova pravico taka vprašanja postavljati sodnemu izvedencu, le ta pa dolžnost nanje odgovoriti. Informacijski pooblaščenec v spisu navaja, da se zadeva nanaša na varstvo pacientovih pravic. Meni, da gre pri postavljenih vprašanjih za širšo problematiko in da je ta dikcija Informacijskega pooblaščenca zavajajoča – glede na naravo postavljenih vprašanj in na samo dikcijo vprašanj, kjer ne zahteva zdravstvenih oziroma osebnih podatkov A.A. Že informacijski pooblaščenec je leta 2009 med postopki ugotavljal, da je s procesno sposobnostjo žene A.A. nekaj hudo narobe in pri razjasnitvi tega vprašanja očitno ni postopal skladno z zakonom. Sklicuje se na pravnomočne ugotovitve Izvedenskega mnenja invalidske komisije ZPIZ tako I. stopnje kot tudi II. stopnje (št. 004 4190093 0100 z dne 23. 12. 2008). Informacijski pooblaščenec bi moral po uradni dolžnosti postaviti skrbnika za poseben primer oziroma to zahtevati od pristojnega CSD, vendar očitno tega ni naredil, glede na dejanski potek dogodkov. Glede na navedeno v pripravljalni vlogi z dne 12. 11. 2010 so pooblastilo in tudi dejanja odvetniške pisarne nezakonita, postopki pred Informacijskim pooblaščencem pa nezakonito ustavljeni. Tako je tudi sklicevanje Informacijskega pooblaščenca (na odvetniška pooblastila) v odločbah/sklepu, ki jih je tožniku izdal in proti katerim je vložil zgoraj navedene tožbe, neutemeljeno (nezakonito).

A.A. je po pooblaščenih odvetnikih podala odgovor na tožbo, v katerem predlaga, da se zahtevek tožnika zavrže, podredno zavrne in se mu odmeri ter naloži v plačilo vse stroške tega upravnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka z ničemer ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe. Prav tako tožnik ni predložil pooblastila A.A. za vložitev te tožbe. Pooblastilo, ki ga je tožeča stranka pred leti imela, je bilo preklicano, kar dokazuje predložena listina. Tako na podlagi navedenega ni jasno, ali je tožba dopustna, saj A.A. ni pooblastila tožeče stranke za vložitev te tožbe. Stranka z interesom zato predlaga, da se tožbeni zahtevek zavrne, saj ni podana ne trditvena ne dokazna podlaga in so zato s stališča stranke z interesom vse navedbe tožeče stranke neutemeljene ali brezpredmetne. Prilaga preklic pooblastila z dne 11. 12. 2009 in fotokopijo priglasitve pooblastila 18. 11. 2009. Stranka z interesom še dodaja, da so okoliščine, ki jih navaja tožeča stranka, neutemeljene, saj se tožnik opira le na čas pred preklicem pooblastila. Samo dejstvo, da je tožnik enkrat imel pooblastilo ni relevantna okoliščina, da bi lahko pravno veljavno dostopal do osebnih podatkov stranke z interesom, kar pa mu je gotovo znano. Stranka z interesom še dodaja, da očitno tožeča stranka poskuša pridobiti podatke pod krinko, češ da gre za njegove. Kakšni pa so dejanski interesi tožeče stranke pa že izhaja iz ostalih postopkov pred naslovnim sodiščem, ki jih je vložila tožeča stran. Stranka z interesom, po svojih s pooblastilom izkazanih pooblaščencih, kot edina stranka s pravnim interesom za vložitev predmetne tožbe, tožbo nepreklicno umika.

V odgovoru na vlogo prizadete stranke tožnik pravi, da odvetniška družba vseskozi deluje v smeri dikreditacije nasprotne stranke. Zastopniki ravnajo bolj v lasten prid ter v prid zaščite določenih oseb v Kliničnem centru in Centru za socialno delo. Prav zato tudi ugovarja, da omenjeni odvetniki v imenu žene A.A. zlorabljajo institut stranke z interesom. Tudi dosedanje odvetniške floskule kažejo na dejstvo, da odvetniki spisa sploh niso proučili in da se jim gre v glavnem za finančno izčrpavanje stranke ter tratenje časa vseh ostalih v postopku ter lastno zaščito. Informacijski pooblaščenec je tožniku izdal odločbo, pritožuje pa se na odločbo Informacijskega pooblaščenca. Ni mu jasno, od kje torej odvetnikom trditev, da ne izkazuje pravnega interesa. Prav tako odvetniki navajajo, da naj ne bi imel pooblastila A.A. V navedenem primeru mu sploh ni jasen namen odvetnikove navedbe. Očitno je, da odvetnik sploh ni pogledal, kaj je stvar predmetnega postopka pred Informacijskim pooblaščencem in posledično tožbe na Upravno sodišče. Predmet zadeve je zahteva do sodnega izvedenca, ki je za namene upravnega postopka pred CSD izdelal izvedensko mnenje. Izvedensko mnenje je polno nasprotij (v mnenju so tudi sklicevanja na posamezne listine in dejstva, ki so nastala po izdelavi samega mnenja), tik pred izdelavo izvedenskega mnenja pa je gospod odvetnik H.H. sedel na skupnem sestanku z izvedencem, kjer se je dogovarjalo, kaj in kdo za namene izvedenskega mnenja napiše, pridobi, ... (o tem obstaja uradni zapisnik v spisni mapi CSD Moste Polje – listine 210 in 210 a v zadevi 584-28/2007). Da je bilo vse skupaj nezakonito iz procesnega vidika, je ugotovilo že Upravno sodišče s pravnomočno sodbo I U 360-2010, ki se pa ni spuščalo v samo vsebino izvedenskega mnenja. Izvedenec ni pojasnil niti enega nasprotja v navedbah in materialnih dokazih. Do zaslišanja izvedenca namreč sploh ni prišlo. Ker sam CSD ne želi izpeljati navedenega postopka ugotovitve dejanskega stanja in zakonsko predpisanega postopka zaslišanja izvedenca (proti CSD so bila podana naznanila sumov kaznivih dejanj), je tožnik vložil zahtevo pred Informacijskim pooblaščencem glede pridobitve določenih podatkov. Pri tem je kljub temu, da lahko kot stranka v postopku zahteva od izvedenca vsa pojasnila v zvezi z izvedenskim mnenjem in dejanskim stanjem žene A.A., v podaji zahteve Informacijskemu pooblaščencu ognil vseh vprašanj, ki so dejansko povezana z kakršnimi koli osebnimi ali zdravstvenimi podatki A.A., in jih je dejansko omejil na nasprotujoče navedbe znotraj samega izvedenskega mnenja oziroma na navedbe o tožniku osebno. Navajanje odvetnikov, da gre za čas pred preklicem pooblastila, je v predmetni zadevi brezpredmetno, saj zadeva pred CSD še vedno poteka, novo imenovani izvedenec pa se celo v postopku, ki še vedno poteka, sklicuje na izvedensko mnenje D.D. dr. med. in njegove ugotovitve (kljub sodbi Upravnega sodišča). Iz pisanj zastopnikov zopet ni prav iz ničesar razvidno, katere osebne ali zdravstvene podatke naj bi jih tožnik želel pridobiti v zahtevi in kako in na kakšen način zahtevani podatki kakor koli škodijo A.A. Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Temeljna pravna zahteva upravnega odločanja je, da upravni organi opravljajo svoje delo na podlagi ustave in zakonov (2. odstavek 120. člena Ustave) oziroma da posamični akti državnih organov temeljijo na zakonu ali na zakonitem predpisu (4. odstavek 153. člena Ustave). Iz uvoda izpodbijanega akta izhaja, da je zakonska podlaga za odločanje tožene stranke v konkretnem primeru določilo 1. odstavka 2. člena ZInfP in 3. odstavek 246. člena ZUP. Določilo 3. odstavka 246. člena ZUP ne more biti podlaga za odločitev tožene stranke iz naslednjega razloga: Po določilu 3. odstavka 246. člena ZUP namreč organ druge stopnje lahko pritožbo zavrne, in »odločbo« odpravi ali jo spremeni ali jo izreče za nično. Vendar v predmetni zadevi tožena stranka »odločbe« ni ne odpravila, niti spremenila niti je ni izrekla za nično, niti ni jasno, katera odločba je bila predmet presoje na drugi stopnji na podlagi pritožbe tožnika. Iz uvoda izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi bil to »odgovor« prim. D.D. dr. med., vendar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pisnemu odgovoru omenjenega izvedenca z dne 16. 2. 2010 sledila zahteva tožnika z dne 20. 2. 2010, v kateri je tožnik postavil 13 vprašanj, in na to zahtevo – kot to izhaja iz izpodbijane odločbe – omenjeni izvedenec (tožena stranka ga imenuje »upravljavec«) ni odgovoril. Iz tega bi sledilo, da je tožnik na toženo stranko podal pritožbo iz razloga, ker prvostopenjski organ na zahtevo stranke ni izdal odločbe, to pa je primer iz 255. člena ZUP in nikakor ne more iti za primer iz 246. člena ZUP. V primeru iz 255. člena ZUP organ druge stopnje zahteva od organa prve stopnje, da sporoči, zakaj odločbe ni izdal, in če razlog ni opravičljiv, organ druge stopnje pozove organ prve stopnje, da mu predloži vse dokumente; nato organ druge stopnje »izda odločbo« na podlagi dokumentov ali pa izvede postopek in s svojo odločbo reši stvar. V obrazložitvi na zadnji strani odločbe je sicer omenjen 3. odstavek 255. člena ZUP, vendar pa iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka odločala o pritožbi, kot da bi bila odločba organa na prvi stopnji izdana. Pa tudi, če bi tožena stranka pravilno oziroma jasno odločala na podlagi 255. člena ZUP in ne na podlagi 3. odstavka 246. člena ZUP, bi v konkretnem primeru morala dati tožniku in prizadeti stranki možnost, da se pred izdajo odločbe izrečeta o ključnih dejstvih, ki so pomembni za odločitev pred izdajo odločbe (1. odstavek 138. člena in 1. odstavek 9. člena ZUP); z vidika tožnika je ključno dejstvo v smislu 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP vprašanje, ali v konkretni zadevi tožnik sploh uveljavlja nekaj, za kar potrebuje pooblastilo prizadete stranke glede na to, da je že v dopisu z dne 8. 3. 2010 toženi stranki navedel, da se njegova vprašanja ne nanašajo na osebne podatke prizadete stranke. Ker tožena stranka tega ni storila, je ne glede na pravno podlago, na kateri je tožena stranka vodila predmetni upravni postopek, izpodbijani akt nezakonit in gre za bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1. To je ključna sporna okoliščina in je tudi bistvena za določitev prave pravne podlage za upravno odločanje (pristojnost) organa, pri čemer tudi tožnik, na primer v tožbi, pravi, da so poleg vprašanj pod točkami 1., 5. in 7 tudi vprašanja pod drugimi točkami „podobno“ izven okvira osebnih podatkov prizadete stranke; tudi v odgovoru na odgovor tožene stranke se zdi, da tožnik dopušča majhno možnost (pravi: „razen mogoče posamezno vprašanje“), da se posamezni deli vprašanj nanašajo na osebne podatke prizadete stranke.

Kar zadeva drugo - v uvodu izpodbijane odločbe navedeno podlago za upravno odločanje – pa sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe ni v zadostni meri razvidno, da je podlaga za odločanje iz 3. alinee 1. odstavka 2. člena ZInfP v konkretnem primeru podana. Po določilu 3. alinee 1. odstavka 2. člena ZInfP je namreč ta organ pristojen za odločanje o pritožbi posameznika, kadar upravljavec osebnih podatkov ne ugodi zahtevi posameznika glede pravice posameznika do seznanitve s podatki po določbah zakona o varstvu osebnih podatkov. Tožena stranka namreč ni v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe presojala, ali katero izmed postavljenih 13. vprašanj zadeva osebne podatke prizadete stranke, četudi je tožnik ugovor, da ne gre za osebne podatke, podal že pred izdajo izpodbijane odločbe in na tem vztraja tudi v upravnem sporu. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi niti ne sklicuje na Zakon o varstvu osebnih podatkov, ampak zgolj na ZPacP. Pri tem pa je tudi uporaba ZPacP očitno zmotna. ZPacP namreč v pretežnem delu, čeprav ne v izključnem delu, ureja varstvo pacientovih pravic v razmerju med pacienti (uporabniki zdravstvenih storitev) in izvajalci zdravstvenih storitev (1., 2., 5., 20., 22., 26. člen ZPacP ter členi od oddelka 7.2. do 11. ZPacP in 43. člen ZPacP) v procesu poteka zdravljenja in pred medicinskim posegom ali pred in med zdravstveno oskrbo. Tako je tudi določilo 41. člena iz 12. oddelka ZPacP, ki se nanaša na pacienta v procesu zdravljenja in na izvajalca zdravstvenih storitev ter na zdravstveno dokumentacijo v zvezi s konkretno zdravstveno oskrbo. Samo na to določilo se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi. V predmetni zadevi pa očitno ne gre za tako situacijo, saj izvedenec oziroma njegovo mnenje ni v funkciji izvajanja zdravstvene storitve in prizadeta stranka v tem spornem razmerju ni udeležena kot pacientka oziroma uporabnica določene zdravstvene storitve. Tožena stranka torej ni uporabila pravilne materialno-pravne podlage za upravno odločanje. Za predmetno področje bi bila lahko materialno-pravna podlaga določilo 44. in/ali 45. člena ZPacP, skupaj z zadnjim stavkom 10. odstavka 41. člena ZPacP, ki ima samo procesni pomen. Vendar pa bo morala tožena stranka v ponovnem postopku poleg navedenega v vsakem primeru upoštevati tudi pravnomočno sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 360/2010-12 z dne 27. 5. 2010, na katero se je tožnik tudi skliceval pred izdajo izpodbijane odločbe v vlogi z dne 9. 6. 2010, a je tožena stranka v izpodbijani odločbi ni upoštevala. To je še posebej relevantno zaradi tega, ker tožnik sam v tožbi in dopolnitvah tožbe pravi, da je od tožene stranke v upravnem postopku zahteval nekaj, kar se nanaša na potek dokaznega postopka pred pristojnim centrom za socialno delo; iz sodbe Upravnega sodišča pa izhaja, da ima tožnik procesno pravico, da pristojni organ centra za socialno delo opravi presojo predmetnega izvedenskega mnenja v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, kar pomeni, da tožnik v postopku pred centrom za socialne zadeve lahko zahteva zaslišanje izvedenca oziroma strokovnjaka, ki je v dokaznem postopku podal svoje mnenje, in mu tam postavi določena vprašanja v zvezi z izdelavo izvedenskega mnenja. Tožena stranka mora torej v ponovnem postopku ugotoviti, ali tožnik v zadnji zahtevi, na katero strokovnjak ni odgovoril, zahteva samo tisto, kar se lahko kot dokaz izvaja v upravnem postopku pred centrom za socialno delo, ali pa je med 13 vprašanji tudi kaj drugega, kar ni pokrito z dokaznim postopkom pred centrom za socialno delo.

Iz zgornje obrazložitve izhaja, da je sodišče priznalo tožniku pravni interes za tožbo. Razlog za to je dejstvo, da je tožena stranka v izreku odločila, da zavrne tožnikovo pritožbo. S tem je tožnikov pravni interes za tožbo izkazan. Ker pa iz tožbe implicitno in tudi izrecno izhaja, da je tožnik privolil v to, da tožena stranka tožnikovo zahtevo s 13 vprašanji šteje za pritožbo, sodišče ni odločilo, da je izpodbijana odločba nična (4. točka 279. člena ZUP), ker je izdana, brez da bi tožnik pred tem podal pritožbo; iz vlog pred izdajo izpodbijane odločbe in tudi po pozivu tožniku, da v roku 30 dni konkretizira svojo zahtevo iz vlog z dne 30. 6. 2010 in z dne 9. 6. 2010 namreč ne izhaja, da je tožnik podal pritožbo zoper (ne)odločitev izvedenca. To izhaja šele iz tožbe, kjer je tožnik privolil, da je tožena stranka štela njihove vloge za pritožbo zoper odločitev izvedenca.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3., 4. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki zadevajo postopek.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka, v upravnem sporu pa ga ni zastopal odvetnik, je sodišče presodilo tudi, da mu mora tožena stranka v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, dalje Pravilnik). Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Na podlagi 1. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo povrnitev stroškov postopka v višini 80,00 EUR, ki mu jih mora tožena stranka plačati v roku 15 dni od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev k tretji točki izreka: Ker po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbi ugodi, tožniku prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s pravilnikom, prizadeta stranka, ni upravičena do povrnitve stroškov. Na tej podlagi je sodišče v tretji točki izreka zavrnilo stroškovni zahtevek prizadete stranke, ki ga je ta postavila v odgovoru na tožbo.