Jedro

V primeru, da je bil delavec prevzet k delodajalcu, pri katerem mu je prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu, od drugega delodajalca, je podana kontinuiteta delovnega razmerja, zato je potrebno upoštevati pri odmeri odpravnine delovno dobo, doseženo pri obeh delodajalcih , tudi za obdobje pred uveljavitvijo SKPG iz leta 1993, ki le formalno uveljavlja že uveljavljeno sodno prakso.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je razsodilo, da se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnikom izplačati odpravnino in sicer M. L. v znesku 126.000,00 SIT, D. R. v znesku 198.000,00 SIT, L. K. v znesku 144.000,00 SIT, S. K. v znesku 180.000,00 SIT in M. K. v znesku 171.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.1.1993 dalje do plačila ter jim povrniti stroške ugovornega postopka pri toženi stranki v znesku 51.408,00 SIT in vse stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje prvostopenjske odločbe dalje, vse na žiro račun pooblaščenca tožnikov v 15 dneh, da ne bo izvršbe, zavrnilo in sklenilo, da se umik tožbe glede razveljavitve izpodbijanih sklepov, na podlagi katerih jim je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje ter v zvezi z zahtevano reintegracijo tožnikov v delovno razmerje k toženi stranki s plačilom prikrajšanja pri plači in temu ustreznih prispevkov ter ostalih pravic iz delovnega razmerja, vzame v vednost. Samo zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujejo tožniki iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinjajo se z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek tožnikov z obrazložitvijo, da tožniki niso bili vsaj dve leti zaposleni pri toženi stranki in jim zato odpravnina po določbi 3. odst. 36. f člena ZDR ne pripada, razen tega pa v spornem obdobju še niso veljale določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, po katerih se delovna doba delavca, ki je prevzet na delo v drugo organizacijo, šteje v celoti za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Pritožniki menijo, da je kljub temu, da določba 3. alinee 1. odst. 11. člena SKPG iz leta 1993 še ni veljala, potrebno zavzeti stališče, da taka ureditev velja tudi za primere izpred časa uveljavitve SKPG iz leta 1993. V nasprotnem primeru, bi namreč lahko delodajalec zaobšel zakon in prevzetim delavcem ne priznal pravic, ki so jih pridobili v delovnem razmerju. Tako bi bili delavci izigrani in bi jih lahko kar naprej razporejali od delodajalca k delodajalcu, tako da bi jih določili za trajni presežek pred potekom dveh let in bi bil delodajalec prost obveznosti po 3. odst. 36. f člena ZDR. Poleg navedenega je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in sicer je spregledalo določbo 4. člena Sporazuma o prehodu delavcev, ki sta ga sklenila TGP Pohorje in tožena stranka dne 14.1.1991, v katerem je izrecno navedeno, da se tožena stranka zavezuje tožnikom priznati vse pravice iz dela in po delu, kot jim gredo po zakonu in kolektivni pogodbi. Tudi iz pogodbe o dodelitvi koncesije z dne 14.1.1991, ki je bila sklenjena med Občino A. in toženo stranko in ki je bila podlaga za navedeni sporazum, izhaja, da velja ta pogodba samo v primeru, če tožena stranka dejansko prevzame v delovno razmerje vse osebe, ki so bile v času prevzema zaposlene na sistemu A. žičnic. Iz obeh aktov torej jasno izhaja, da so bili tožniki prevzeti k toženi stranki. Glede na vse navedeno tožniki predlagajo, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži povrnitev vseh stroškov postopka vključno s pritožbenimi stroški in zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Podredno predlagajo, da se pritožbeni ugodi izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe tožnikov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Meni, da kasneje uveljavljena splošna kolektivna pogodba ne more vplivati na pravice in obveznosti, ki jih je tožena stranka prevzela v skladu s tedaj veljavno zakonodajo. Sporazum je bil sklenjen 14.1.1991 in tožena stranka se je zavezala tožnikom priznati vse pravice iz dela in po delu v skladu s takrat veljavno zakonodajo, pri čemer pa takrat določilo 36. f člena ZDR, na katerega se sklicujejo tožniki sploh še ni veljalo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb materialnega prava in sicer 3. odst. 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 5/91) v povezavi s 15. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) v posledici česar tudi ni v celoti razčistilo dejanskega stanja.

Pravilno opozarja pritožba, da ima institut prevzema delavcev posebno naravo in sicer pride do prevzema delavca od enega delodajalca k drugemu brez volje delavca. Zato je potrebno glede uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja šteti delovno razmerje kot enotno delovno razmerje, torej kumulativno delovno razmerje pridobljeno pri prejšnjem delodajalcu in pri novem delodajalcu. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je potrebno seštevati navedeno delovno dobo tudi v času pred veljavnostjo Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo iz leta 1993 (Ur. l. RS, št. 30/93), ki je tako pravico delavcev posebej opredelila. Določba 3. odst. 36. f člena ZDR, ki je veljal v času prenehanja delovnega razmerja tožnikov pri toženi stranki, določa, da je delodajalec dolžan izplačati delavcu, ki je zaposlen pri delodajalcu najmanj dve leti odpravnino v višini najmanj polovice njegovega povprečnega mesečnega osebnega dohodka v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela pri delodajalcu. Kot je bilo že obrazloženo, je po oceni pritožbenega sodišča potrebno sešteti delovno dobo, ki so jo tožniki dosegli pri prejšnjem delodajalcu in pri toženi stranki in ji nato odmeriti pravico do odpravnine po določbi 3. odst. 36. f člena ZDR. Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ugotavljalo koliko let delovne dobe je na ta način dosegel posamezen tožnik, niti ni ugotovilo kakšen povprečni mesečni osebni dohodek oz. plačo so dosegli tožniki v zadnjih treh mesecih dela pri toženi stranki pred prenehanjem delovnega razmerja.

Neutemeljene so navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da tožene stranke določbe 3. odst. 36. f člena ZDR ne morejo zavezovati, ker še niso veljale v času prevzema tožnikov k toženi stranki.

Bistveno za razrešitev tega individualnega delovnega spora je namreč dejstvo, da so navedene določbe veljale dne 7.7.1992, ko je bil tožnikom izdan sklep, da so trajni tehnološki presežki, zaradi česar so zavezovale tudi toženo stranko. Takrat je novela ZDR (Ur. l. RS, št. 5/91), ki je stopila v veljavo dne 16.2.1991, že določala, da delavcem, katerim ni mogoče trajno zagotoviti dela, preneha delovno razmerje po poteku 6 mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja (1. odst. 36. e člena) in da je tem delavcem, ki so zaposleni pri delodajalcu najmanj dve leti, delodajalec dolžan izplačati odpravnino v višini najmanj polovice delavčevega povprečnega mesečnega osebnega dohodka v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela pri delodajalcu. Te določbe bi toženo stranko zavezovale tudi v primeru, če v sporazumu o prehodu delavcev, ki sta ga sklenili T. P. in tožena stranka dne 14.1.1991 ne bi bilo posebej določeno, da je tožena stranka dolžna tožnikom priznati vse pravice iz dela in po delu, kajti pravica do odpravnine po 36. f členu ZDR gre tožnikom že na podlagi samega zakona.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, da bo sodišče prve stopnje lahko po dopolnjenem dokaznem postopku o zahtevku odločilo.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 166. člena ZPP.

Določbe ZPP in ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na temelju 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).