Jedro

Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, so določila v prevzemnem listu in pravilih in pogojih za članstvo, ki urejajo solidarno obveznost imetnika (poslovne) kartice in družbe jasna – toženec je nedvomno dolžnik solidarne obveznosti in odgovarja tožeči stranki za celo obveznost in lahko ta zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka primarno zahtevati plačilo od družbe, so zato neutemeljene. Tožeča stranka je dokazala obstoj in višino svoje terjatve in je bilo na strani toženca, da izkaže, da je bodisi družba bodisi on sam kot solidarni dolžnik, to terjatev že poravnal(a) oziroma, da je prenehala na kakšen drug način.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 136213/2013 z dne 30. 8. 2013 obdržalo v veljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka, in odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.346,15 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitev določb pravdnega postopka po določbah 14. točke drugega odstavka in tudi prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi (ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje). Navaja, da je sodišče napačno presodilo zapis na prevzemnem listu za poslovno kartico družbe T., d. o. o. Iz nje izhaja, da je za nastanek obveznosti toženca potrebna tudi predložitev D. kartice, na kateri bi bil podpis toženca, ki je tožeča stranka ni predložila, niti ni zatrjevala, da je bil toženec uporabnik te kartice. Iz izjave tudi izhaja, da sta primarno zavezana za plačilo družba ali podjetnik („v kolikor tega ne stori družba“), kar pomeni, da je potrebno tako tolmačiti tudi zapis „solidarni dolžnik.“ Tožeča stranka bi morala primarno zahtevati plačilo od imetnika poslovne kartice, to je od družbe T., d. o. o., šele, če ta ne bi poravnala obveznosti, bi bil k plačilu zavezan tudi toženec. Tožeča stranka je v postopku trdila, da do družbe T., d. d., niti do toženca, nima nobenega dolga, česar pa ni utemeljevala z nobenim pravno relevantnim dokazom. Toženec pa je predložil dokazila, iz katerih izhaja, da je tožeča stranka, že po podaji navedene trditve, družbi T., d. o. o., izvršila dve plačili, pri čemer ni pojasnila pravnih podlag za plačili, sodišče pa se do tega v sodbi ni opredelilo, zato sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tudi, če bi obstajal dolg družbe do tožeče stranke, tožeča stranka ne bi opravila plačila, temveč bi opravila pobot terjatev. Tudi ni bila izkazana blokada računov družbe, pri čemer je tožeča stranka zatrjevala, da dolg izterjuje od toženca, ker ima družba T., d. o. o. blokiran račun. Sodišče je prezrlo temeljni pogodbeni odnos med tožečo stranko in navedeno družbo, ta je nastal na podlagi pobude tožeče stranke, osnovni način plačila obveznosti pa je bilo plačilo s kompenzacijo storitev družbe. Pogodbeni stranki sta se torej dogovorili za način plačila obveznosti, takemu dogovoru tožeča stranka ni oporekala. Glede na tak temeljni poslovni odnos je tako bolj utemeljen ugovor toženca, da so bile obveznosti družbe poravnane s kompenzacijami. Te se izvršujejo z verodostojnimi listinami, ki bi jih tožeča stranka morala predložiti sodišču. Stališče sodišča, da bi moral to dokazovati toženec, nima podlage v navedenem temeljnem pogodbenem odnosu med tožečo stranko in družbo T., d. o. o. V skladu s 3. točko 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) je prav prenos dokaznega bremena na potrošnika, podlaga za nepoštenost pogodbenih pogojev.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih absolutnih bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene trditve pa še dodaja:

6. Za uspešno uveljavljanje terjatve ni pogoj predložitev plačilne kartice, ki je tožeča stranka tudi sicer ne more predložiti (saj ni njena imetnica).

7. Toženec ni pravno relevantno nasprotoval pristnosti svojega podpisa na prevzemnem listu z dne 1. 4. 2009 (priloga A2)1, s katerim se je kot imetnik in solidarni obveznik D. kartice obvezal, da bo poravnal stroške nastale z uporabo kartice, če tega ne stori družba ali podjetnik, potrdil pa je tudi, da sprejema Pravila in pogoje za članstvo v D. (v nadaljevanju Pravila), s katerimi se je predhodno seznanil. Ob zaslišanju je potrdil, da je kartico prejel, že v trditveni podlagi pa, da jo je tudi uporabljal (kakor tudi ostali v podjetju). Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje so določila v prevzemnem listu in Pravilih, ki urejajo solidarno obveznost imetnika kartice in družbe jasna – toženec je nedvomno dolžnik solidarne obveznosti in odgovarja tožeči stranki za celo obveznost in lahko ta zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (395. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka primarno zahtevati plačilo od družbe (T., d. o. o.) so zato neutemeljene.

8. Tožeča stranka je dokazala obstoj in višino svoje terjatve (glej točke 14 do 17 obrazložitve). Na strani toženca je bilo, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da izkaže, da je bodisi družba bodisi on sam kot solidarni dolžnik, to terjatev že poravnal(a) oziroma, da je prenehala na kakšen drug način. Toženec je trdil, da je terjatev že prenehala oziroma bila „zaprta“ z medsebojno kompenzacijo (pobotom) terjatev, ki je bila običajen način zapiranja medsebojnih terjatev tožeče stranke in družbe T., d. o. o, česar pa ni izkazal in pritožbeno sodišče vse razloge sodišča prve stopnje za takšen zaključek sprejema kot pravilne (glej točke 18 do 29 obrazložitve).

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj točko 5 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje