Jedro

Samoiniciativno širjenje trditvene podlage stranke s strani sodišča oziroma opiranje sodbe na dejstva, ki jih stranka ni zatrjevala, lahko pomeni kršitev pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), vendar gre v tem primeru za t. i. relativno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki ni zakonsko predviden pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Do enakega zaključka pridemo, če bi ugotavljanje nezatrjevanih dejstev šteli kot zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno naziranje, da gre v tem primeru za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je zmotno, saj ne gre za to, da bi sodbi manjkali razlogi o odločilnih dejstvih – teh dejstev je glede na pritožbene navedbe celo preveč oziroma so med njimi tista, ki jih sodišče ne bi smelo ugotavljati.

Obseg trditvenega in dokaznega bremena v pravdi je odvisen tudi od obsega in konkretiziranosti navedb nasprotne stranke.

Ker toženec v konkretnem primeru ni specificirano izpodbijal višine zahtevka, ni bilo nujno, da tožnica poda bolj podrobne trditve v zvezi z višino, zato je tudi nepomembno, ali je sodišče prve stopnje v zvezi s tem samoiniciativno ugotavljalo nezatrjevana dejstva.

Pavšalnost in nekonkretiziranost ugovorov je posledica dejstva, da je toženec izginil, ne da bi pristojnim organom prijavil svoje dejansko prebivališče, zato začasna zastopnica (ki o zadevi ne ve nič, saj ji je toženčevo izginotje onemogočilo posvet s stranko) objektivno ni mogla podati bolj določnih ugovorov, če je želela spoštovati načelo resnicoljubnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v predmetnem sporu majhne vrednosti v celoti ugodilo zahtevku in naložilo tožencu, da tožniku plača 1.102,82 EUR s pripadki (I. točka izreka) in nadalje odločilo, da »stroške postopka nosi tožena stranka« (II. točka izreka). Ker je toženec neznanega bivališča, ga že ves čas postopka zastopa začasna zastopnica.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec in med drugim navaja, da gre za sodbo presenečenja, saj je sodišče v 19., 20. in 27. točki obrazložitve sámo dopolnjevalo trditve tožnice, ko je povzemalo določbe splošnih pogojev in jih pretvorilo v trditveno podlago, ki bi jo morala sicer oblikovati tožnica. Ker slednja tovrstnih trditev poprej ni podala, se toženec ni mogel niti braniti pred njimi. Tako postopanje pomeni kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila; predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet spora je denarni znesek, ki ne presega 2.000 EUR, zato gre za spor majhne vrednosti v smislu določb 442. do 458. člena ZPP. V tovrstnih sporih so pritožbeni razlogi omejeni, in sicer je mogoče sodbo v sporu majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ali zaradi napačne uporabe materialnega prava.

6. Bistvo pritožbenih navedb toženke je, da je sodišče prve stopnje sámo, brez in mimo trditev tožnice, ugotavljalo določena dejstva. Pritožba ima prav, da so v pravdnem postopku prvič in predvsem stranke tiste, ki morajo navajati pravno pomembna dejstva in predlagati dokaze, sodišče pa sme po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva le v zelo omejenih primerih. Vendar pritožba kljub temu ni utemeljena.

7. Samoiniciativno širjenje trditvene podlage stranke s strani sodišča oziroma opiranje sodbe na dejstva, ki jih stranka ni zatrjevala, lahko pomeni kršitev pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), vendar gre v tem primeru za t. i. relativno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki ni zakonsko predviden pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Do enakega zaključka pridemo, če bi ugotavljanje nezatrjevanih dejstev šteli kot zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno naziranje, da gre v tem primeru za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je zmotno, saj ne gre za to, da bi sodbi manjkali razlogi o odločilnih dejstvih – teh dejstev je glede na pritožbene navedbe celo preveč oziroma so med njimi tista, ki jih sodišče ne bi smelo ugotavljati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da si sicer razlogi prvostopenjske sodbe med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, saj je odločitev oprlo na pravilno pravno podlago (pogodbo o nudenju telekomunikacijskih storitev, kombinirano s pogodbo o prodaji mobilnega telefona).

8. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da četudi je sodišče prve stopnje določena dejstva ugotavljalo brez podlage v trditvah tožnice in s pomočjo splošnih pogojev sámo preračunavalo višino obveznosti toženca, so ti razlogi prvostopenjskega sodišča (ki pomenijo po vsebini utemeljitev zahtevka po višini) pravzaprav odveč. Bistvena za odločitev je namreč ugotovitev (ki je pritožba ne izpodbija), da toženec višine in zapadlosti vtoževane terjatve ni konkretizirano prerekal (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato se šteje (drugi odstavek 214. člena ZPP), da so bile trditve o višini priznane.

9. Obseg trditvenega in dokaznega bremena v pravdi je odvisen tudi od obsega in konkretiziranosti navedb nasprotne stranke. Toženec se je v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine branil z ugovorom t. i. negativnega dejstva oziroma ugovorom nevednosti (da ne ve, na kaj se nanaša vtoževani znesek), kar je v fazi izvršbe na podlagi verodostojne listine zadoščalo za obrazloženost ugovora. V dopolnitvi tožbe (prvi vlogi v pravdnem postopku), je tožnica pojasnila temelj in deloma tudi višino, vendar pa toženec v prvi pripravljalni vlogi (v odgovoru na dopolnitev tožbe) višine ni konkretizirano izpodbijal, temveč je izražal dvom glede pristnosti podpisa, nedoločno in nedokazano navajal, da bi lahko kdo zlorabil njegove osebne podatke in nadalje, da mu sporni računi oziroma opomini niso bili vročeni. S tem je napadal temelj tožbenega zahtevka, ne pa tudi višine.

10. Sodišče prve stopnje se je do teh toženčevih ugovorov ustrezno opredelilo in jih zavrnilo kot pavšalne in neizkazane1 (12., 13. in 14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), v 17. točki pa se je opredelilo do ugovora neprejema računov. Vsi ti razlogi prvostopenjskega sodišča so po oceni pritožbenega sodišča pravilni in jih pritožba konkretizirano ne napada. Kot že povedano: ker toženec v konkretnem primeru ni specificirano izpodbijal višine zahtevka, ni bilo nujno, da tožnica poda bolj podrobne trditve v zvezi z višino, zato je tudi nepomembno, ali je sodišče prve stopnje v zvezi s tem samoiniciativno ugotavljalo nezatrjevana dejstva.

11. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Ker niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

12. Ker je toženec s pritožbo propadel, tožnica pa je podala vsebinsko obrazložen odgovor na pritožbo, je toženec slednji dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP), ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (250 točk ali 150 EUR), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV na odvetniške storitve. Priznane stroške mora plačati v 8 dneh (četrti odstavek 458. člena ZPP v zvezi s 313. členom ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

1 Pavšalnost in nekonkretiziranost ugovorov je posledica dejstva, da je toženec izginil, ne da bi pristojnim organom prijavil svoje dejansko prebivališče, zato začasna zastopnica (ki o zadevi ne ve nič, saj ji je toženčevo izginotje onemogočilo posvet s stranko) objektivno ni mogla podati bolj določnih ugovorov, če je želela spoštovati načelo resnicoljubnosti.