Jedro

Toženka je, v skladu s pogoji Javnega razpisa (vključujoč navodila), lahko zaključila, da tožnik ni zagotovil zaprte finančne konstrukcije in s tem ni izpolnil pogoja iz Javnega razpisa.

Tožnik bi moral plačati DDV v znesku, kot ga je tudi sam predvidel, in bi zanj ta znesek predstavljal strošek, ne glede na to, da bi ga kasneje poračunal (vhodni; izhodni DDV).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo tožnika na Javni razpis za sofinanciranje aktivne udeležbe podjetij na mednarodnih poslovnih dogodkih v letu 2017 (v nadaljevanju Javni razpis). V obrazložitvi je navedla, da je vlogo obravnavala v skladu z določilom drugega odstavka 7. točke Javnega razpisa - Merila za ocenjevanje in način dodeljevanja sredstev. Pri tem je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev za kandidiranje, opredeljenih v točki 6.2. Javnega razpisa - Posebni pogoji za kandidiranje, in sicer ne izpolnjuje pogoja, ki se glasi "prijavitelj v celoti zagotavlja sredstva za zaprtje finančne konstrukcije udeležbe na mednarodnem poslovnem dogodku v tujini, ki ga navaja v vlogi na javni razpis". Namreč na obrazcu št. 2, Podatki o operaciji, je prijavitelj navedel skupno vrednost operacije v višini 11.382,60 EUR, zaprošeno subvencijo v višini 5.598,00 EUR ter lastne vire v višini 3.732,00 EUR. Ker vsota sredstev zaprošene subvencije ter lastnih virov ne zadostuje za kritje celotnih stroškov operacije, to pomeni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za kandidiranje, da v celoti zagotavlja sredstva za zaprtje finančne konstrukcije.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je toženka zmotno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, opredeljenih v točki 6.2. Javnega razpisa. Naveden sklep ni v skladu z dejstvi oziroma razpisanimi navodili, upoštevanimi pri pripravi vloge. Iz obrazca št. 2 jasno izhaja, da skupna vrednost operacije znaša 11.382,60 EUR, vključno z DDV (točka D). V opombi št. 11 je jasno zapisano, da DDV ni upravičen strošek in ni predmet sofinanciranja. Tožnik je v posledici navedenega pri izračunu sofinanciranja izhajal iz vrednosti brez DDV, ki znaša 9.330,00 EUR. Ker je stopnja sofinanciranja omejena na največ 60 % (opomba št. 13) upravičenih stroškov, je tožnik zaprosil za znesek 5.598,00 EUR, razlika, predvidena za financiranje iz lastnih sredstev, pa znaša 3.732,00 EUR. Toženko moti dejstvo, da ni predvidel financiranja iz lastnih virov, sredstev, ki se nanašajo na DDV, ki naj bi skladno s finančno konstrukcijo znašal 2.052,60 EUR. Tožnik plačila DDV pri višini subvencije ni upošteval, ker ne predstavlja upravičenega stroška. Lastnih virov za financiranje zneska DDV pa, ker je organiziran kot podjetje z omejeno odgovornostjo, ni upošteval, saj to zanj ne predstavlja stroška. Tožnik namreč poračunava znesek vhodnega in izhodnega DDV-ja in tovrstni znesek za podjetje ne predstavlja stroška. Ugovarja tudi, da toženka ni spoštovala časovnega okvira odločanja. Rok za oddajo je bil določen 29. 3. 2017, sklep je tožnik prejel 10. 7. 2017, kar je skoraj 2 meseca prepozno. Takšno postopanje predstavlja izigravanje namena in postopka javnega razpisa. Predlaga, da sodišče po izvedenem dokaznem postopku odpravi izpodbijani sklep in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa. Obrazlaga, da bi tožnik moral zagotoviti zaprto finančno konstrukcijo. Navedeno neposredno, jasno in nedvoumno izhaja iz opombe 11. Tožnik bi moral zagotoviti lastne finančne vire v višini najmanj 5.784,60 EUR, tako pa je v prijavi navedel, da lastni finančni viri znašajo le 3.739,00 EUR. Znesek 2.052,60 EUR ostaja nepokrit. Brezpredmetne so navedbe, da DDV zanj ne predstavlja stroška. Besedilo javnega razpisa je v celoti jasno in razumljivo ter ne dopušča interpretacije, za katero se zavzema tožnik. Poračunavanje vhodnega in izhodnega DDV ne spremeni dejstva, da bo tožnik ob plačilu operacije moral plačati tudi DDV v znesku 2.052,60 EUR. Ta znesek je sestavni del skupne vrednosti operacije (točka A. finančne konstrukcije) in bo za tožnika predstavljal strošek, ne glede na to, da ga bo kasneje poračunal z vhodnim DDV. Ker ta znesek v skladu s pogoji Javnega razpisa predstavlja neupravičen strošek, bi sredstva za njegovo plačilo moral zagotoviti iz lastnih finančnih virov. V zvezi z nespoštovanjem časovnega okvira pa pojasnjuje, da gre za instrukcijske roke. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrnila tožnikovo vlogo na Javni razpis iz razloga, ker tožnik ni izpolnil pogoja iz alinee c) točke 6.2. Javnega razpisa. Presoja (ne)pravilnosti izpolnitve le-tega je med strankama sporna. Pogoj določa: "Prijavitelj v celoti zagotavlja sredstva za zaprtje finančne konstrukcije udeležbe na mednarodnem poslovnem dogodku v tujini, ki ga navaja v prilogi na ta javni razpis. Pri tem se poleg lastnih sredstev upoštevajo tudi pričakovana sredstva iz naslova tega javnega razpisa."

6. Toženka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da podatki v finančnem načrtu operacije, obrazec št. 2 izkazujejo, da vsota sredstev zaprošene subvencije ter lastnih virov ne zadostuje za kritje celotnih stroškov operacije. V obrazcu 2 je tožnik pod točko D - Finančna konstrukcija, pod A. Skupna vrednost operacije (upravičeni in neupravičeni stroški) z DDV, navedel znesek 11.382,60 EUR; pod G. - Zaprošena višina subvencije znesek 5.598,00 EUR, in pod I. - Lastni finančni viri znesek 3.732,00 EUR.

7. Prijavitelji so morali v skladu s pogojem zagotavljanja sredstev ter na podlagi navodila v opombi št. 11 Javnega razpisa zagotoviti zaprto finančno konstrukcijo. Razliko od zaprošene višine subvencije do zneska skupne vrednosti operacije so morali zagotoviti iz lastnih finančnih virov, katerih višino so vpisali pod točko I. Navedeno izhaja iz opombe 11, ki glasi: "Prijavitelj mora zagotoviti zaprto finančno konstrukcijo, kar pomeni, da mora biti seštevek zaprošene višine subvencije in lastnih finančnih virov enak ali večji od skupne vrednosti operacije (upravičenih in neupravičenih stroškov) z DDV (G. + I. ≥ A.)". Na podlagi navedenih navodil sodišče sprejema razlago toženke, da bi moral seštevek lastnih finančnih virov in zaprošene subvencije biti najmanj enak skupni vrednosti operacije z DDV, da bi se taka finančna konstrukcija lahko štela za zaprto ter bi le tako izpolnjena prijava pomenila izpolnitev pogoja iz točke 6.2. Javnega razpisa.

8. Sodišče soglaša s toženko, da so bila pojasnila v opombi št. 11 jasna in nedvoumna in ne dopuščajo druge razlage, kot jo ponuja toženka. Tožnik bi moral zagotoviti lastne finančne vire, glede na druge zneske, ki jih je navedel, v višini najmanj 5.784,60 EUR. S tem, ko je navedel, da znašajo lastni finančni viri le 3.732,00 EUR, je znesek 2.052,60 EUR ostal nepokrit in zato je toženka, v skladu s pogoji Javnega razpisa (vključujoč navodila) lahko zaključila, da tožnik ni zagotovil zaprte finančne konstrukcije in s tem ni zapolnil pogoja iz alinee c) točke 6.2. Javnega razpisa.

9. Tudi po oceni sodišča so brezpredmetne navedbe tožnika, da DDV zanj ne predstavlja stroška. Sredstva vrednosti operacije, ki jih v okviru sofinanciranja prijavitelji ne pridobijo prek subvencije toženke, morajo zagotoviti sami iz lastnih virov. Sodišče soglaša z razlogovanjem toženke, ki zavrača pravilnost tožnikovega ugovora v zvezi z DDV, da DDV za tožnika kot d.o.o. ne pomeni stroška. Tožnik bi moral plačati DDV v znesku 2.052,60 EUR, kot je tudi sam predvidel v točki E) Finančne konstrukcije, in bi zanj ta znesek predstavljal strošek, ne glede na to, da bi ga kasneje poračunal (vhodni; izhodni DDV). Tožnik zato z ugovorom, ki se nanaša na DDV, pravilnosti odločitve toženke, da ni zagotovil zaprte finančne konstrukcije, ni uspel izpodbiti.

10. Tožnik ugovarja nespoštovanju časovnega okvira, določenega v Javnem razpisu. Kolikor tožnik s tem meni, da so v postopku storjene bistvene kršitve postopka, je njegov ugovor neutemeljen. Prekoračitev instrukcijskega roka v obravnavani zadevi ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev, tega, da je vplivala, pa tudi sam tožnik ne zatrjuje.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Tožnik predlaga, da sodišče odloči o njegovem tožbenem predlogu po izvedenem dokaznem postopku. V dokaz predlaga dokazila, ki so del upravnega spisa in jih je sodišče presodilo v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, razen dokaza z zaslišanjem direktorja tožeče stranke. Dokaz z zaslišanjem predlaga v uvodu, v katerem povzema postopek pri toženki. Predlagan dokaz z zaslišanjem ni substinciran, torej, kaj naj bi predlagani povedal v zvezi s spornim, pa tudi iz navedb uvoda ne izhaja, kaj naj bi izpovedal, zato ga sodišče, ker je nesubstanciran, ni izvedlo.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.