Jedro

Iz tožnikovih navedb je očitno, da ne gre za beg pred preganjanjem ali resno škodo, ampak je izvorno državo zapustil izključno iz ekonomskih razlogov. Tožena stranka zato pravilno ugotavlja, da obravnavane okoliščine niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene od oblik mednarodne zaščite

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika, ki trdi, da je A.A., rojen ... 1988 v Alžiriji kot očitno neutemeljeno, na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

2. V svoji obrazložitvi tožena stranka najprej navaja razloge tožnika za zapustitev izvorne države. Povedal je, da v Alžiriji ni služb, da je sicer delal, vendar zelo malo zaslužil. Delal je kot pek in zaslužil 50 EUR mesečno. Njegovo življenje v Alžiriji ni bilo ogroženo. V nadaljevanju obrazložitve povzema tožnikove navedbe, kot jih je podal na osebnem razgovoru. Povedal je, da je vse do odhoda iz izvorne države delal kot pek in zaslužil 50 EUR na mesec, da je v Alžiriji živel z mamo, očetom, bratom in sestro v najetem stanovanju, da se je z družino odlično razumel in da niso bili ne revni, ne bogati. Želel si je v Nemčijo, kjer ima sorodnike. Tožena stranka glede na navedene okoliščine ugotavlja, da le-te niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene od oblik mednarodne zaščite. Iz tožnikovih navedb je očitno, da ne gre za beg pred preganjanjem ali resno škodo, ampak je izvorno državo zapustil izključno iz ekonomskih razlogov. Ker je po oceni tožene stranke tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, je presodila, da je potrebno njegovo prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Poleg tega tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada RS dne 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo v smislu 61. člena ZMZ-1. Glede na navedeno je bilo treba tožnikovo prošnjo zavrniti tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 3. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da se ne more strinjati z navedbo tožene stranke, da je prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov. Opozarja na 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Meni namreč, da je treba tudi primere, ko gre za prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče, torej za bistvene elemente dostojnega življenja, šteti enako kot zaščito pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja. Alžirijo je zapustil, ker ni dela, tudi če le-to je, pa so plače zelo nizke, kar ne zadostuje za dostojno življenje. Opozarja tudi na načelo nevračanja, saj je glede tega načela Evropsko sodišče za človekove pravice zavzelo stališče, da je prepoved nevračanja absolutno prepovedana, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Zato obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo, v kateri se bo tožniku priznala mednarodna zaščita po ZMZ, podrejeno pa, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti zavrača tožnikove navedbe in se sklicuje na obrazložitev svoje odločbe ter na uveljavljeno sodno prakso. Meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Poudarja, da pri tožniku ni šlo za preganjanje, niti ne za utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1, saj je tožnik sam izjavil, da njegovo življenje v izvorni državi nikoli ni bilo ogroženo. Pri tožniku je šlo za zapustitev Alžirije iz ekonomskih razlogov. Nesmiselno se ji zdi tožnikovo opozarjanje na 3. člen EKČP, saj je ugotovila, da tožnikove navedbe za zapustitev izvorne države ne ustrezajo nobenemu izmed razlogov, na podlagi katerih bi mu lahko priznala mednarodno zaščito. V zvezi s tožnikovo navedbo o načelu nevračanja pa pojasnjuje, da se v postopku ugotavljanja upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite presoja zgolj, ali je oseba upravičena do mednarodne zaščite, nadaljnji postopek pa se vodi po Zakonu o tujcih. Sodišču predlaga, da tožnikovo tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba tožene stranke, s katero je le-ta tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno.

7. Na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjenem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Po tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1 pa se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo kot jo določa 28. člen tega zakona in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

8. Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1. Prva alineja 52. člena ZMZ-1 določa, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu; v drugi alineji 52. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se prošnjo prosilca šteje kot očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

9. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav, podanih ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru, iz zgoraj navedenih razlogov, pravilno ugotovila, da je za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji podan razlog po prvi alineji 52. člena ZMZ-1, da je torej tožnik kot razloge za zapustitev izvorne države v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, saj je navajal, da je delal kot pek, za kar je dobil plačilo 50 EUR na mesec in si sicer poskušal najti boljšo zaposlitev, ki pa je ni dobil, kar v konkretnem primeru pomeni, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov. Tudi iz nobenega drugega podatka v spisu ni razvidno, da bi tožnik zatrjeval strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju ali mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v oboroženih spopadih. Tožnik je na izrecno vprašanje uradne osebe tako ob podaji prošnje kot tudi na osebnem razgovoru, ali je bilo njegovo življenje v Alžiriji ogroženo, odgovoril z „ne“. Ker je tožnik kot razloge za zapustitev izvorne države navajal ekonomske razloge, je tožena stranka utemeljeno štela, da to niso razlogi, na podlagi katerih bi mu lahko priznala mednarodno zaščito bodisi v obliki statusa begunca, bodisi v obliki subsidiarne zaščite, zato se sodišče sklicuje na razloge iz izpodbijanega akta (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

10. Po presoji sodišča se je tožena stranka glede na to, da je bila tožnikova izvorna država z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), pravilno oprla tudi na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1. Tožnik pa niti ob vložitvi prošnje, niti ob osebnem razgovoru ni navedel ničesar, kar bi omajalo uporabo koncepta varne izvorne države iz prvega dostavka 62. člena ZMZ-1 in temu tudi v tožbi ne oporeka.

11. Tožnik v tožbi opozarja tudi na 3. člen EKČP. Slednji določa, da se nikogar ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati. Tožnik namreč meni, da je treba tudi primere, ko gre za prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče, torej za bistvene elemente dostojnega življenja, šteti enako kot zaščito pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja. Pri tem pa je v postopku večkrat povedal (le), da je Alžirijo zapustil, ker tam ni dela, tudi če le-to je, pa so plače zelo nizke, kar ne zadostuje za dostojno življenje. Tožnik ne zatrjuje natančno, konkretno in prepričljivo, da bi njegova vrnitev v Alžirijo pomenila nečloveško ravnanje v smislu 3. člena EKČP. Upravno sodišče je v istovrstni zadevi I U 1004/2018 z dne 16. 5. 2018 istovrsten ugovor prosilca obravnavalo tako, da je odločilo, da se sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki bi lahko bila relevantna za subsidiarno zaščito zaradi bivanjskih razmer v Alžiriji, ne nanaša na situacijo, ko stranki grozi smrtna kazen ali usmrtitev (prva alineja 28. člena ZMZ-1). Navedlo je tudi, da v Alžiriji ni notranjega oboroženega spopada z visoko stopnjo nediskriminatornega nasilja, da bi lahko prišla v poštev določba tretje alineje 28. člena ZMZ-1. Poudarilo je, da bi določba 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ki (lahko) v zadevah varstva prosilcev za mednarodno zaščito ustreza določbi 3. člena EKČP1 lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v Alžirijo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Navedlo je še, da ponižujoče ravnanje povzroča občutke strahu, podrejenosti, psihično trpljenje, kar lahko stre človekovo moralno in fizično držo, pri čemer lahko zadošča, da je posameznik ponižan v očeh žrtve, četudi ne tudi v očeh drugih. Navedlo je tudi, da je morebiten namen poniževanja treba upoštevati, vendar obstoj tega namena ni pogoj za to, da je podana kršitev te pravice.2 Poudarilo je še, da bi v kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz druge alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja3, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.4 Tudi v konkretnem primeru sodišče zato ne vidi razlogov za drugačno stališče, kot ga je zavzelo v zgoraj navedeni sodbi.

12. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega ostavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Glej na primer: C-465/07, Elgafaji, 17. 2. 2009, odst. 28. 2 Decision as to the admssibility Budina against Russia, app. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220. 3 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 252-254, 263 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41. 4 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41.