Jedro

Delodajalec je dolžan in ima vse možnosti za to, da delavcu pravilno obračuna prejemke iz delovnega razmerja. Tožeča stranka je vedela, da je toženki iz naslova potnih stroškov plačala več kot je bila dolžna, pri tem pa se tudi ni sklicevala npr. na to, da je plačilo izvedla zaradi izognitve sili. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo podlage za to, da bi toženki naložilo povračilo vtoževanega zneska.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 554,84 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2015 do plačila. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke ter ji naložilo, da mora v 8 dneh od vročitve sodbe toženi stranki povrniti stroške postopka 450,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo nedvomno toženki za junij 2013 plačano za 554,84 EUR preveč potnih stroškov, sodišče pa je zahtevek za povračilo napačno zavrnilo. Poudarilo je, da je delodajalec dolžan poskrbeti za pravilen obračun plače in stroškov. Toženka je dobila nadure, ki so se izplačevale pod postavko potni stroški, plačane še na podlagi sodbe I Pd 965/2014. Sodišče je napačno odločilo, da toženka ni dolžna vrniti neupravičeno pridobljenega zneska, saj je tožeča stranka za ta znesek prikrajšana. V dogovoru s toženko so se nadure in drugi dodatki plačevali preko potnih stroškov oziroma preko stimulacije. Delavka tekom delovnega razmerja ni ugovarjala takšnim izplačilom oziroma prikazu izplačil, nato pa je vložila tožbo (spor I Pd 965/2014). Delodajalec je v tem sporu navajal, da je delavka prejela plačane vse dodatke v okviru stimulacije ali potnih stroškov, a je delavka to zanikala. Plačilo po navedeni pravnomočni sodbi je bilo že izvršeno. Ker je delavka na podlagi navedene sodbe že prejela vsa plačila, je s tem odpadla podlaga za izplačilo potnih stroškov, ki so zato predmet vtoževanega vračila. Tožeča stranka je sprva plačala z jasnim namenom, kaj plačuje, potem pa je morala to plačati še enkrat na podlagi sodbe. Ni verjeti delavki, da prevelikega izplačila ni opazila in zanj ni vedela. Ni pravično in ni podlage, da bi delavka, ki je v sodnem postopku že dosegla plačilo nadur, obdržala znesek iz naslova nadur, ki je bil na plačilni listi prikazan kot potni strošek. Napačna je ugotovitev, da delodajalec ni dokazal, da je bil namen preplačila potnih stroškov plačilo nadur. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Za odločitev v predmetnem sporu, v katerem zahteva tožeča stranka (delodajalec) od toženke (delavke) vračilo preveč izplačanih potnih stroškov za junij 2013, ni pomembno sklicevanje tožeče stranke na izvršitev pravnomočne sodbe I Pd 965/2014 z dne 21. 4. 2016, s katero ji je bilo za čas od 1. 5. 2013 do 31. 7. 2013 med drugim naloženo tudi plačilo nadurnega dela.

6. Tožeča stranka namreč v pritožbi poudarja, da je toženki najprej plačala nadure pod postavko potni stroški v plačilni listi za junij 2013, nato pa še enkrat na podlagi pravnomočne sodbe I Pd 965/2014 z dne 21. 4. 2016. Že v tem sporu I Pd 965/2014 se je delodajalec skliceval na okoliščino, da je plačilo nadur izvedeno oziroma na plačilnih listah zajeto bodisi pod pod postavko stimulacija bodisi pod postavko potni stroški, vendar pa je sodišče ugotovilo, da takšni ugovori v smislu izpolnitve niso utemeljeni. Tovrstni ugovori v predmetnem sporu, kjer je ključna uporaba pravil Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) o neupravičeni obogatitvi, niso odločilni. Zgolj zatrjevanje dvakratnega plačila, brez izpolnitve ostalih pogojev za naložitev vračila, še ne daje podlage za ugoditev zahtevku na vračilo preveč plačanega zneska.

7. Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, ali je prejel nekaj na podlago, ki se ni uresničila oziroma je pozneje odpadla, je prejeto dolžan vrniti (190. člen OZ). To pravilo o vračanju pa se ne uporabi, kadar kdo plača nekaj, za kar ve, da ni dolžan ali če je plačal, da bi se izognil sili (191. člen OZ).

8. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je tožeča stranka toženki iz naslova potnih stroškov vedoma izplačala preveč, in sicer 554,84 EUR (kot razliko med dejanskimi potnimi stroški v višini 95,31 EUR ter izplačanim zneskom 650,15 EUR). Zaključilo je tudi, da tožena stranka ni dokazala, da je s spornim zneskom 554,84 EUR plačala ravno nadure, ki jih je plačala po sodbi I Pd 965/2014. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da tudi če bi tožena stranka dokazala, da je s spornim zneskom plačala ravno nadure, tudi to ne bi zadostovalo za naložitev vračila po pravilih o neopravičeni obogatitvi. Zgolj zaradi izvršitve pravnomočne sodbe v letu 2016 namreč ni mogla odpasti podlaga za predhodno izvedeno plačilo v letu 2013. Prav tako ni odločilno pritožbeno zavzemanje, da ni verjeti toženki, da prevelikega izplačila ni opazila in zanj ni vedela. Kot je utemeljeno poudarilo sodišče prve stopnje, je odločilno to, da je delodajalec dolžan in ima vse možnosti za to, da delavcu pravilno obračuna prejemke iz delovnega razmerja. Tožeča stranka je vedela, da je toženki iz naslova potnih stroškov plačala več kot je bila dolžna, pri tem pa se tudi ni sklicevala npr. na to, da je plačilo izvedla zaradi izognitve sili. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo podlage za to, da bi toženki naložilo povračilo vtoževanega zneska.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).