Jedro

Pogodbena ureditev, po kateri poslovodni delavec po odpoklicu s funkcije (tudi krivdnem) nadaljuje z delovnim razmerjem, ni v nasprotju z moralnimi načeli. Opravljanje dela v delovnem razmerju ni nemoralno. Pogodbeno določilo o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja ne predpostavlja, kot neutemeljeno prikazuje toženka v pritožbi, da bi članica uprave svojo funkcijo opravljala brez zahtevane skrbnosti, pri čemer sodišče prve stopnje tega, ali toženka tožnici (še) lahko zaupa, utemeljeno ni ugotavljalo, saj za odločitev ni bistveno (bistveno bi bilo v primeru, če bi si tožnica prizadevala za reintegracijo na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1).

Tožnici po odpoklicu s funkcije članice uprave, ker ji toženka skladno z veljavnim določilom pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe ni zagotovila nadaljevanja delovnega razmerja, delovno razmerje ni zakonito prenehalo.

Izrek

I.Pritožbama tožnice in toženke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi:

-v I. točki izreka glede dela odločitve, da je nezakonito prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec za področje revizije med strankama z dne 6. 3. 2012, in se v tem delu tožba zavrže,

-v II., III., IV. in V. točki izreka sodbe ter 3. in 4. točki sklepa, in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V preostalem izpodbijanem delu (delu I. točke izreka, ki se nanaša na odločitev, da je prenehanje delovnega razmerja med strankama nezakonito, in v 2. točki izreka sklepa, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti individualne pogodbe o zaposlitvi za dobo 4 let na delovnem mestu, ki glede na osebni dohodek ustreza delovnemu mestu vodje področja oziroma organizacijske enote) se pritožbi tožnice in toženke zavrneta in se potrdi izpodbijani nerazveljavljeni del sodbe in sklepa.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

IV.Pritožba stranskih intervenientov se šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nezakonito prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu samostojni strokovni delavec za področje revizije in prenehanje delovnega razmerja med strankama (I. točka), da je delovno razmerje med strankama trajalo do vključno 29. 12. 2017, ko je prenehalo na podlagi te sodbe, tožničin zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 30. 12. 2017 do 11. 12. 2024 pa je zavrnilo (II. točka). Toženki je naložilo, naj tožnici plača denarno povračilo 94.780,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, višji zahtevek (do 243.720,00 EUR) pa je zavrnilo (III. točka). Zavrnilo je zahtevek za vpis delovne dobe od 29. 12. 2017 do izdaje sodbe ter plačilo mesečnih plač 8.713,68 EUR od 29. 12. 2017 do 11. 12. 2014 (pravilno: 2024) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ter plačilo odškodnine za čas v obdobju od 29. 12. 2017 do 30. 12. 2021, za katerega ni priznan obstoj delovnega razmerja med strankama v določenih zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka). Za obdobje od 29. 12. 2017 do 11. 12. 2024 je zavrnilo še zahtevek za plačilo 1.150,00 EUR letno iz naslova regresa (V. točka), 1.500,00 EUR letno iz naslova managerskega pregleda in 7.000,00 EUR letno iz naslova dodatnega izobraževanja (VI. točka), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov. Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na ničnost sklepa nadzornega sveta toženke z dne 29. 12. 2017 glede prenehanja veljavnosti pogodbe z dne 2. 9. 2015 z dodatki, da toženka tožnici zaradi odpoklica ni dolžna ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za štiri leta z dohodkom vodje področja oziroma organizacijske enote, da preneha veljati pogodba o zaposlitvi z dne 6. 3. 2012 in da s prenehanjem pogodbe z dne 2. 9. 2015 tožnici preneha delovno razmerje pri toženki (1. točka), in v delu, ki se nanaša na nezakonitost prenehanja veljavnosti individualne pogodbe o zaposlitvi za štiri leta na delovnem mestu, ki po dohodku ustreza delovnemu mestu vodje področja ali organizacijske enote (2. točka). Na znanje je vzelo umik tožbe v delu, ki se nanaša na prenehanje veljavnosti pogodbe o poslovodenju z dne 2. 9. 2015 v delu zahtevane sodne razveze in zneskom mesečne plače, ki presega 8.713,68 EUR (še ena 2. točka). Sklenilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti polovico stroškov postopka (3. točka) in plačati polovico odmerjene sodne takse (4. točka).

2.Tožnica se pritožuje zoper točke II, III, IV, V, 2 (glede zavrženja tožbe), 3 ter 4 sodbe in sklepa sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja tožnice pri toženki do 29. 12. 2017 in zavrnitvijo reparacijskih zahtevkov; sodba ni jasna in obrazložena; ni naveden razlog, zakaj je bil obstoj delovnega razmerja ugotovljen le do dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Trdi, da bi ji moralo biti delovno razmerje priznano vsaj za obdobje brezposelnosti oziroma obdobje kratkotrajnih zasilnih zaposlitev. Nasprotuje sodni razvezi na dan nezakonitega prenehanja in posledični zavrnitvi pravic za čas nezakonitega prenehanja. Trdi, da reparacijski zahtevki, vezani na ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje področja, niso prepozni, vezani so na ugotovitev nezakonitosti delovnega razmerja oziroma njegovega trajanja, kar je zahtevala že v tožbi, tega dela zahtevka ni umaknila in ponovno postavila. Sklicuje se na stališča vrhovnega sodišča o zahtevkih ob nezakonitem prenehanju delovnega razmerja (VIII Ips 11/2023, VIII Ips 163/2018 in VIII Ips 40/2022). Pove, da je zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje na podlagi 118. člena ZDR-1, kar ni v nasprotju s trditvijo, da nadaljevanje delovnega razmerja s toženko ni več mogoče. Meni, da bi v primeru zavrnitve reparacijskih zahtevkov moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti presojati utemeljenost njenih zahtevkov po drugih pravnih podlagah. Sklicuje se na trditve v zvezi s protipravnim ravnanjem toženke (neupoštevanjem pogodbene zaveze za nadaljevanje delovnega razmerja), zaradi katerega je bila oškodovana zaradi nižjih prihodkov pri drugih delodajalcih; upravičena je do odprave posledic protipravnega ravnanja toženke; sklicuje se na odločitev VDSS Pdp 1088/2015. Zavzema se za odmero denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 v višini 18 plač, izplačanih pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja. Trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh zakonskih kriterijev za odmero povračila; iz sodbe ne izhaja, da bi bile upoštevane okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja; upoštevati bi bilo treba nenadno in nepričakovano izgubo zaposlitve kljub zavezi za delovnopravno kontinuiteto, čas trajanja brezposelnosti in kratkotrajnih zaposlitev, precej nižje prihodke in večjo oddaljenost novega delovnega mesta pri drugem delodajalcu, javno stigmatizacijo tožnice v medijih ter dejstvo, da ni uveljavila pravic za čas do prenehanja delovnega razmerja, ki je bilo sodno razvezano na dan prenehanja delovnega razmerja. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških in plačilu sodne takse. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka vlaga pritožbo zoper I., II. (v ugodilnem delu), III., 3. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa zaradi vseh pritožbenih razlogov ter predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevek v celoti zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje bistvene kršitve določb postopka zaradi pomanjkljive obrazložitve in medsebojnega nasprotja med navedenimi razlogi, nepravilnega povzemanja delov listin in izpovedi prič, nenavedbe podlage za mirovanje pogodbe, (neobrazložene) zavrnitve dokaznih predlogov ter upoštevanja prepoznih trditev tožnice. Nasprotuje tudi dokazni oceni in zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, predvsem v zvezi s presojo mirovanja pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec in presojo ničnosti določila šestega odstavka 17. člena pogodbe o poslovodenju v zvezi z zavezo ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Vztraja, da je določilo t. i. kaskadnega sistema v primeru krivdnega odpoklica v nasprotju z zakonom, sodno prakso, pravičnostjo in moralnimi načeli; po analogiji je treba upoštevati določbe ZGD-1 in ZPPOGD v zvezi s pravico do odpravnine. Meni, da je sporno določilo nično per se, izpodbijanje zaradi napak volje ni bilo potrebno. Trdi, da se tožnica o nadaljevanju delovnega razmerja po krivdnem odpoklicu ni mogla dogovarjati z nadzornim svetom, katerega predsednica je presegla svoja pooblastila, temveč bi se morala to dogovoriti po prenehanju mandata z novo upravo. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti odločitve na izpoved priče A. A., ki je kot tožnik v istovrstni zadevi zainteresiran za izid spora. Graja zaključek, da bi lahko tvegani pogoj nadaljevanja delovnega razmerja zavrnila takoj. Trdi, da je presenečenje ugotovitev, da določilo ni nično, ker je toženka imela pravno pomoč in pristojno ministrstvo ni ugotovilo njegovega neskladja z ustavo, prisilnimi predpisi in moralo; sodišče je tisto, ki presoja, ali je določilo nično, ugotovitev pa nasprotuje ustavnim načelom delitve oblasti in neodvisnosti sodnikov. Navaja, da je sodišče prve stopnje ni enakopravno obravnavalo; poseglo je v njeno ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva (22. člen Ustave RS), zato je dvakrat predlagala izločitev predsednice senata. Trdi, da je njeno delovanje kot družbe oteženo, če mora zaposlovati krivdno odpoklicane člane uprave. Meni, da je odločitev v zadevi VIII Ips 11/2023 temeljila na drugačnih dejstvih. Vztraja, da je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto samostojni strokovni delavec nična, saj kavza pogodbe ni bilo delo, ampak zagotovitev nadaljnje zaposlitve pri toženki po koncu funkcije ne glede na razlog razrešitve, posledično na njeni podlagi do tožnice nima nobenih zavez. Trdi, da tožnica ni izpolnila procesne predpostavke za sodno varstvo (prvi in drugi odstavek 200. člena v povezavi s 53. členom ZDR‑1). Dosojeni višini povračila očita, da je pretirana in ni skladna s sodno prakso; upoštevati je treba, da je tožnica mesečno prejemala 7,9-kratnik povprečne plače v RS. Dalje trdi, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, saj je sodišče prisodilo 7 plač, pri čemer je v obrazložitvi navedeni znesek 94.781,12 EUR, in ne 94.780,00 EUR. Pove še, da ji je v nasprotju s sodno prakso sodišče prve stopnje naložilo, naj v korist tožnice plača davke in prispevke, čeprav o tem ni pristojno odločati. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi stroškovna odločitev.

4.Zoper 3. točko sklepa se pritožujejo stranski intervenienti zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlagajo njeno spremembo tako, da se jim priznajo priglašeni stroški, oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navajajo, da je v izpodbijani točki sodišče prve stopnje glede njihovih stroškov napačno odločilo, da jih krijejo sami. Nasprotujejo presoji, da je vsebina tega spora samo prenehanje delovnega razmerja, čeprav je tožnica neuspešno uveljavljala tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti dela sklepa nadzornega sveta toženke, zato odločitev o stroških zmotno temelji le na petem odstavku 41. člena ZDSS-1. Menijo, da bi jim tožnica morala povrniti stroške postopka skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Navajajo, da jim je bila udeležba dovoljena v delu, v katerem izkazujejo pravni interes, tj. v zvezi z zatrjevano ničnostjo sklepa nadzornega sveta. Trdijo, da iz razlogov ni razvidna ustrezna presoja odločitve o stroških; podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ga ni mogoče preizkusiti. Uveljavljajo še separatne stroške zaradi pristopa na narok 20. 5. 2024. Priglašajo stroške pritožbe.

5.Toženka je odgovorila na pritožbo tožnice. Tožnica je odgovorila na pritožbi toženke in stranskih intervenientov ter priglasila stroške odgovora na pritožbi.

6.Pritožbi tožnice in toženke sta delno utemeljeni. Pritožba stranskih intervenientov pa se šteje kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

7.Po 325. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, naj sodbo dopolni. Po tretjem odstavku 327. člena ZPP se pritožba, če se izpodbija sodba samo zaradi tega, ker sodišče ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih strank, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Pritožbeno sodišče je pritožbo stranskih intervenientov na strani toženke štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe (sklepa), saj sodišče prve stopnje o pravdnih stroških, ki so jih priglasili, ni odločilo.

8.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP v mejah razlogov iz pritožb strank; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

9.Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala sodno varstvo zaradi prenehanja delovnega razmerja 29. 12. 2017 (ko je bila odpoklicana). Da ji je tega dne delovno razmerje pri toženki prenehalo, med strankama ni bilo sporno. Upoštevaje tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je tožba, vložena 26. 1. 2018, pravočasna, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje. Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo dopustnost sodnega varstva presojati glede na določbi prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1 (da bi morala tožnica uveljavljati kršitev pravic pri delodajalcu), saj glede na vrsto spora za to ni zakonske podlage.

10.Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi neupoštevanja prekluzije. Kršitev v nobenem primeru ne bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj se očitek nanaša na upoštevanje zatrjevano prepoznih navedb tožnice, ki niso bistvene za odločitev, in sicer glede načina, ali je toženka neposredno kadrovala, ali je člane uprave izbirala na javnem razpisu, ali se je tožnica odločila za to funkcijo zato, ker je ponujena pogodba že vsebovala določilo o ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi po prenehanju funkcije članice uprave, kako je potekal kandidacijski postopek v upravo, ali je nadzorni svet toženke potrdil osnutek pogodbe o poslovodenju, kdo je to pogodbo pripravil in ali je njeno skladnost z zakonodajo potrdila odvetniška pisarna oziroma ali so imeli na ministrstvu kakšne pripombe.

11.Povzete navedbe, ne le, da niso bistvene za odločitev, tožnica jih je po vsebini zatrjevala že v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 28. 12. 2022, vloženi pred prvim narokom za glavno obravnavo. Pripravljalna vloga z dne 12. 1. 2024 je bila vložena v roku, ki ga je tožnici dodelilo sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo 13. 12. 2023 za odgovor na navedbe toženke (in stranskih intervenientov na njeni strani) v pripravljalni vlogi, vloženi neposredno na naroku. Tudi če bi šteli, da gre za nove navedbe, pa te niso zavlekle reševanja spora, saj je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze šele na narokih 10. 7. 2024 in 22. 11. 2024. Določba četrtega odstavka 286. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom istega člena ZPP tako ni bila prekršena.

12.Toženka v pritožbi na več mestih sodišču prve stopnje očita kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka ZPP. Ta ni podana, saj je v izpodbijani sodbi navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Tudi če bi držalo, kar zatrjuje toženka v pritožbi, da se ne bi opredelilo do določenih njenih bistvenih navedb, to ne pomeni, da bi bila sodba obremenjena z uveljavljano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (kvečjemu bi šlo za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi ta očitek ni utemeljen).

13.V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje jasno navedlo, da sporno določilo pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje ni v nasprotju z moralo. Opredelilo se je do toženkine primerjave z odpravnino, ki ne more biti izplačana, če se direktor po prekinitvi pogodbe ponovno zaposli v družbi, in (pravilno) razlikovalo med pravico do odpravnine in delovnim razmerjem (glej 7. točko obrazložitve).

14.V pritožbi toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tudi če bi bili protispisni razlogi sodbe v delu, ki se nanaša na pogojevanje A. A. za prevzem funkcije člana uprave z nadaljevanjem delovnega razmerja, ne gre za dejstvo, ki bi bilo za odločitev bistveno. Ta kršitev že pojmovno ne more biti podana, če sodišče prve stopnje dela izpovedi priče ne povzame, kar mu neutemeljeno očita toženka v zvezi z izpovedjo B. B. in C. C., v vsakem primeru pa to, ali je B. B. menil, da je vprašljiva pravna veljavnost določila in ali je na to opozoril pričo C. C., za odločitev ni bistveno. Enako velja glede samih pogajanj glede sklenitve pogodbe. Glede na to, da je bila izpoved A. A. predlagana za dokazovanje dejstev, ki niso bistvena za odločitev, toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da gre za pričo, ki je zainteresirana za izid spora.

15.Čeprav sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve vseh dokaznih predlogov, ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo kljub temu mogoče preizkusiti, niti ne gre za kršitev (drugega odstavka 287. člena ZPP), ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj dejstva, ki jih je toženka z njimi dokazovala, za odločitev v tem sporu niso bila bistvena. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje članov nadzornega sveta v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje zavrnilo, kot je obrazložilo (točka 13), ker gre pri presoji, ali določilo te pogodbe nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom in je zato nično, za pravno vprašanje (v domeni sodišča). Isti razlog velja za zavrnitev predloga za zaslišanje priče D. D. ki je na stani odvetniške pisarne sodeloval pri pripravi pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje. Priča bi sicer, kot je navedla toženka v pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2024, lahko izpovedal, kako so potekala pogajanja pred sklenitvijo pogodbe (gre za dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje ugotavljalo), kar pa za odločitev ni bistveno. Ni bistveno niti to, ali sta bili stranki ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje v enakopravnem položaju. Zaslišanje stranskega intervenienta E. E. je toženka predlagala v pripravljalni vlogi z dne 12. 1. 2024 glede vsebine sklenjenih pogodb o poslovodenju s F. F., G. G. in H. H., novo upravo, ki naj ne bi vsebovale določilo o nadaljevanju delovnega razmerja pri toženki, kar za odločitev ni bistveno. Dokazni predlog za vpogled v spis Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I Pg 16/2021 ni ustrezno substanciran. Pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis mora stranka določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj se s tem dokazuje ter kako bi izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Toženka tem zahtevam s povsem splošnim predlogom za vpogled v spis ni zadostila, zato ta dokaz pravilno ni bil izveden. Glede na odločitev sodišča prve stopnje, da se tožnici ne prizna pravic po obljubljeni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto, ki je po plači primerljivo z delovnim mestom vodje področja oziroma organizacijske enote, za odločitev ni bil potreben dokaz z zaslišanjem priče I. I., ki naj bi pojasnila izračun simulacije plače in kakšna je bila običajna višina dodatka k plači v primeru individualnih pogodb z vodji področij. Iz dokaznega sklepa, sprejetega na naroku 22. 11. 2024, je razvidno, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v prilogo B 26, tj. USB ključek, drugačno pritožbeno zatrjevanje tako ne drži. Na članek J. J. se je toženka sklicevala v pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2024, vendar ga ni predložila, tako da tega dokaza sodišče prve stopnje niti ni moglo izvesti, tudi sicer pa iz njenih navedb ne izhaja, katero (za odločitev bistveno dejstvo) bi se z izvedbo tega dokaza ugotovilo.

16.Ker toženka pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje ni izpodbijala (na primer zaradi napak volje), niti ni zatrjevala, da bi bilo odločilno pogodbeno določilo nejasno, je za odločitev v tej zadevi bistveno le vprašanje, ali določilo nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, kar bi pomenilo njegovo ničnost (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s prvim odstavkom 88. člena OZ in 14. členom ZDR-1). Tudi pri uveljavljanju ničnosti so toženkine navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi, same s seboj v nasprotju, saj po eni strani trdi, da gre za pravno praznino (da ni prisilnega predpisa, ki bi prepovedoval nadaljevanje delovnega razmerja po odpoklicu s funkcije), hkrati pa se sklicuje na številne določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZDG-1; določbe o pristojnostih nadzornega sveta in uprave ter prejemkih članov uprave), Zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZPPOGD; določbe glede odpravnine) in na splošna načela obligacijskega prava.

17.S tem ko sodišče prve stopnje ni sledilo prizadevanju toženke, ki nima podlage v materialnem pravu, da je sporno določilo pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje nično, ni poseglo v njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva.

18.Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da v obrazložitvi sodbe ni navedlo primerov sodne prakse, na katero se je sklicevalo. Materialnopravno zmotno pa nasprotuje upoštevanju stališč iz sodbe in sklepa VSRS VIII Ips 11/2023 (prim. 9. točko obrazložitve). Ne le v tej sodbi in sklepu, tudi v predhodni sodbi VSRS VIII Ips 298/2015 je šlo za primerljivo dejansko stanje, kot je v tem sporu, zavzeta stališča pa so bila v tem individualnem delovnem sporu pravilno upoštevana.

19.Sodbi sodišča prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da je t. i. sodba presenečenja, za katero gre lahko le v primeru, ko sodišče odločitev opre na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati in je zato izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena (prim. VSRS II Ips 75/2016). Česa takega pritožba niti ne zatrjuje. Prepoved sodbe presenečenja pa stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč (le) pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku - in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic.

20.Tožnica je imela s toženko sklenjene tri pogodbe o zaposlitvi: pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 3. 2012 za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec za področje notranje revizije za nedoločen čas, t. i. individualno pogodbo o zaposlitvi za vodjo področja računovodstva in financ z dne 29. 8. 2014 in pogodbo o poslovodenju z dne 2. 9. 2015. Posebno pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo ureja ZDR-1 v 73. členu. V prvem odstavku tega člena ZDR-1 dopušča, da stranki v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Sporno določilo pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje v šestem odstavku 17. člena se glasi: "V primeru prenehanja te pogodbe o poslovodenju zaradi krivdnih razlogov, ki se nanašajo na kršitev obveznosti članice uprave iz naslova poslovodenja oz. izvajanja poslovodnih obveznosti, kot tudi v drugih primerih prenehanja mandata članice uprave, razen v primeru prenehanja mandata, opredeljenem v naslednjem odstavku tega člena, članici uprave ne preneha delovno razmerje v družbi, temveč se nadaljuje za nedoločen čas, in sicer na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi za dobo štirih let na delovnem mestu, ki glede na osebni dohodek ustreza delovnemu mestu vodje področja oz. organizacijske enote v družbi, po prenehanju prej navedene individualne pogodbe o zaposlitvi pa na delovnem mestu Samostojni strokovni delavec (področje notranje revizije), za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 6. 3. 2012." Po prenehanju pogodbe o poslovodenju bi skladno s tem določilom toženka tožnici morala ponuditi v podpis novo individualno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu, ki glede plače ustreza delovnemu mestu vodje področja oziroma organizacijske enote, po prenehanju njene veljavnosti pa "oživi" predhodna za nedoločen čas sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca za področje notranje revizije.

21.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da takšno določilo ni nično. Po prvem odstavku 86. člena OZ, je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Toženka niti v pritožbi ne ponudi nobene konkretne (prisilne) določbe, s katero bi bilo dogovorjeno nadaljevanje delovnega razmerja po odpoklicu s funkcije članice uprave (tudi iz krivdnih razlogov) v nasprotju. Ponavlja svoje dosedanje navedbe, ki se nanašajo na primerjavo z omejitvijo odpravnin in pristojnostmi nadzornega sveta in uprave družbe. Neutemeljeno je tudi njeno vztrajanje, da je sporno določilo pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje v nasprotju s splošnimi načeli obligacijskega prava. Splošna načela, vsebovana v I. poglavju OZ, so konkretizirana v nadaljnjih določbah zakona (na primer za kršitev načela enake vrednosti dajatev je v prvem odstavku 119. člena OZ določena sankcija ničnosti za oderuško pogodbo), pri čemer je za obligacijska razmerja značilna dispozitivna narava zakonskih določb (2. člen OZ) in prosto urejanje obligacijskih razmerij (3. člen OZ; ne v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli). ZDR-1 avtonomijo pogodbenih strank omejuje zaradi varstva delavca v 9. členu, pri čemer so v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo, kot je bila tožnica, dovoljeni odstopi od tega načela (prvi odstavek 73. člena ZDR-1). Toženka se je tako s tožnico lahko dogovorila za drugačen način prenehanja delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi, kot so določeni v 77. členu ZDR-1. Prav za takšen dogovor gre pri nadaljevanju delovnega razmerja (na podlagi druge pogodbe o zaposlitvi, ki bi jo tožnica po odpoklicu s funkcije članice uprave sklenila z (novo) upravo toženke, oziroma na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, sklenjene 6. 3. 2012). V pritožbi zatrjevano dejstvo, da toženka zaposlitve tožnice ne rabi (upoštevaje, da je bila zaveza glede nadaljevanja delovnega razmerja v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje), ki ga sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo, v zadevi ni odločilno.

22.Pritožbeno sodišče pritrjuje podanim pravilnim razlogom sodišča prve stopnje, zakaj pogodbeno določilo o nadaljevanju delovnega razmerja po odpoklicu s funkcije ni v nasprotju z zakonskima omejitvama, da odpravnina ne more biti izplačana v določenih primerih odpoklica s funkcije (drugi odstavek 270. člena ZGD-1 v zvezi z drugim odstavkom 268. člena ZGD-1) niti višino odpravnine (tretji odstavek 4. člena ZPPOGD), ki sta povezani z namenom in naravo delovnega razmerja. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi, ki je odplačna pogodba delovnega prava. Delavec opravlja delo za plačilo. Odpravnina je (le) ena od pravic iz te pogodbe, do katere je delavec upravičen v določenih primerih prenehanja. Ravno zato je v 7. alineji prvega odstavka 4. člena ZPPOGD določeno, da direktorju, ki se po prekinitvi pogodbe zaposli v družbi, odpravnina ne more biti izplačana. V drugem odstavku 270. člena ZGD-1 je določeno, da odpravnina ne more biti izplačana, če je član uprave odpoklican iz razlogov, določenih v prvi, drugi ali tretji alineji drugega odstavka 268. člena tega zakona, tudi zaradi hujše kršitve obveznosti. Takšna ureditev pa ne pomeni, da v primeru odpoklica zaradi (hujše) kršitve obveznosti, ne bi bil upravičen do nadaljevanja delovnega razmerja, če bi se tako dogovoril (kot se je tožnica).

23.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila vsebina spornega določila pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje vsebovana v sklepu nadzornega sveta. Drugačnih navedb toženka pred sodiščem prve stopnje ni podala niti ni zaslišanja članov nadzornega sveta predlagala za ugotavljanje tega, kakšna je bila vsebina sklepa (šlo bi za neprimeren dokaz). Sklep nadzornega sveta (sklep št. 336) določa: "Z imenovano K. K., članico uprave za področje financ in računovodstva, se sklene Pogodba o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe L., d. d., ki se prične uporabljati z dnem pričetka mandata članice uprave. Pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje na njeni podlagi je vezano na funkcijo članice uprave in preneha s prenehanjem funkcije članice uprave. Članici uprave se delovno razmerje v družbi po prenehanju funkcije članice uprave nadaljuje brez prekinitve, razen v primeru, da članici uprave funkcija preneha iz krivdnih razlogov, ki se ne nanašajo na samo poslovodno funkcijo članice uprave oz. v primerih, ko tako izrecno določa pogodba o zaposlitvi za poslovodenje družbe. V primeru nadaljevanja delovnega razmerja po prenehanju funkcije članice uprave se to nadaljuje na delovnem mestu, ki glede na osebni dohodek ustreza delovnemu mestu vodje področja oz. organizacijske enote v družbi. Nadzorni svet odobri Pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe L., d. d. za K. K., članico uprave, in predsednico nadzornega sveta pooblasti za njeno sklenitev."

24.Prekoračitve pooblastila toženka ni uveljavljala v razmerju do nadzornega sveta, ampak (nove) uprave toženke. Tožnica je kot članica uprave pogodbo o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe sklenila s predsednico nadzornega sveta toženke (po sklepu nadzornega sveta). Nadzorni svet je organ, ki je po zakonu pristojen za zastopanje delodajalca proti poslovodni osebi (tretji odstavek 20. člena ZDR-1). Člen 283. ZGD-1 določa, da predsednik nadzornega sveta zastopa družbo proti članom uprave. Zastopanje ni z ničimer omejeno niti ni nikjer določeno, da pogodba o zaposlitvi, ki jo sklene članica uprave, ne bi smela urejati morebitnega nadaljevanja delovnega razmerja po prenehanju funkcije. Tudi sicer pa toženka tožnici delovnega razmerja po odpoklicu ni bila dolžna ohraniti le na podlagi določil pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe (s sklenitvijo obljubljene pogodbe o zaposlitvi na ravni vodje področja ali organizacijske enote), temveč že na podlagi določb samega zakona. Delovno razmerje bi tožnici hkrati s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe glede na pogodbena določila (sedmi odstavek 17. člena pogodbe v zvezi z drugim odstavkom 20. člena, devetim in desetim odstavkom 17. člena pogodbe) lahko prenehalo le v primeru krivdnih kršitev, ki se ne nanašajo izključno na obveznosti iz naslova poslovodenja družbe, so podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ali za izredno odpoved po določilih ZDR-1, ter je v zvezi z njimi izveden ustrezen postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZDR-1 (z izjemo predhodnega pisnega opozorila). Med strankama ni bilo sporno, da toženka takšnega postopka ni izvedla, zato v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da krivdni razlog po ZGD-1, po katerem lahko poslovodni osebi predčasno preneha mandat, po naravi stvari pomeni tudi krivdni razlog po ZDR-1, s čimer je podana podlaga za postopek v zvezi z redno odpovedjo iz krivdnega razloga ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter s tem za prenehanje delovnega razmerja. Tudi če bi sledili njenemu stališču, pa postopka, predvidenega v drugem odstavku 20. člena pogodbe (v zvezi s sedmim, devetim in desetim odstavkom 17. člena), ki je predstavljal pogodbeno (ne pa nujno tudi zakonito) podlago za prenehanje delovnega razmerja, ni izvedla. Tožnici pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe ni odpovedala skladno z določbo sedmega odstavka 17. člena pogodbe v zvezi z drugim odstavkom 20. člena pogodbe, temveč ji je pogodba o zaposlitvi za poslovodenje družbe in hkrati delovno razmerje, kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, prenehalo z dnem odpoklica, brez posebnega postopka, torej na podlagi prvega odstavka 20. člena pogodbe. Kot izhaja iz pogodbenih določil je bilo zgolj za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe po drugem odstavku 20. člena pogodbe v devetem in desetem odstavku 17. člena pogodbe predvideno, da z dnem prenehanja funkcije članice uprave in pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe preneha veljati tudi pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec (področje notranje revizije) in pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu vodje področja oziroma organizacijske enote v družbi, dogovor pa ima naravo sporazuma o prenehanju te pogodbe o zaposlitvi. Glede na obrazloženo, toženka neutemeljeno nasprotuje zaključku, da je tožnici delovno razmerje 29. 12. 2017 prenehalo nezakonito, in se glede svoje obveznosti, da z njo tudi po odpoklicu ohrani delovno razmerje, v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določila 17. člena pogodbe.

25.Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da pogodbena ureditev, po kateri poslovodni delavec po odpoklicu s funkcije (tudi krivdnem) nadaljuje z delovnim razmerjem, ni v nasprotju z moralnimi načeli. Opravljanje dela v delovnem razmerju ni nemoralno. Pogodbeno določilo o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja ne predpostavlja, kot neutemeljeno prikazuje toženka v pritožbi, da bi članica uprave svojo funkcijo opravljala brez zahtevane skrbnosti, pri čemer sodišče prve stopnje tega, ali toženka tožnici (še) lahko zaupa, utemeljeno ni ugotavljalo, saj za odločitev ni bistveno (bistveno bi bilo v primeru, če bi si tožnica prizadevala za reintegracijo na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1).

26.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnici po odpoklicu s funkcije članice uprave, ker ji toženka skladno z veljavnim določilom pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe ni zagotovila nadaljevanja delovnega razmerja, delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Glede na to je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da je delovno razmerje med strankama 29. 12. 2017 prenehalo nezakonito (353. člen ZPP).

27.Na utemeljen ugovor toženke pa je bilo treba razveljaviti odločitev o ugotovitvi nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu samostojni strokovni delavec za področje revizije z dne 6. 3. 2012 in v tem delu tožbo zavreči, saj zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni zahtevek za ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, temveč gre za ugotovitev dejstva, kar pa ni v skladu s 181. členom ZPP (tretji odstavek 354. člena v povezavi s 3 točko prvega odstavka 339. člena ZPP). Iz istega razloga je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnice v delu, ki se nanaša na prvo 2. točko izreka sklepa, v kateri je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti individualne pogodbe o zaposlitvi za dobo 4 let na delovnem mestu, ki glede na osebni dohodek ustreza delovnemu mestu vodje področja oziroma organizacijske enote med strankama, ter ta del izreka sklepa potrdilo (353. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju tega dela tožbe sicer sprejelo na podlagi (zmotne) ugotovitve o tem, da je tožnica zahtevek postavila prepozno, po izteku prekluzivnega roka. Vendar pa navedeno na pravilnost odločitve o zavrženju tega dela zahtevka ni bistveno, ker skladno s 181. členom ZPP v sodnem postopku ni mogoče zahtevati ugotovitve dejstev.

28.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da delovno razmerje med strankama ugotovi od njegovega (nezakonitega) prenehanja 29. 12. 2017 do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje glede odločitve, da trajanje delovnega razmerja ugotovi do navedenega datuma, ko je bila razrešena kot članica uprave, ni navedlo razlogov oziroma so ti nejasni. Glede na to pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe glede odločitve o datumu prenehanja delovnega razmerja ni moglo vsebinsko preizkusiti, v tem delu je namreč nepopolna oziroma sama s seboj v nasprotju in torej obremenjena z bistveno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V primeru odločanja o sodni razvezi skladno z določbo 118. člena ZDR-1 sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, pri čemer "najdalj" pomeni, da določi datum trajanja delovnega razmerja glede na okoliščine primera. Odločitev o datumu prenehanja delovnega razmerja mora razumljivo in nedvoumno obrazložiti, pri čemer lahko kot okoliščine, od katerih je odvisen ta datum, smiselno upošteva tudi okoliščine in interese pogodbenih strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče (npr. vprašanje zaupanja). To velja tudi v primeru, ko sodno razvezo predlaga tožnik. Sodišče prve stopnje je v zvezi z višino prisojenega denarnega povračila pojasnilo, da se je tožnica za kratek čas zaposlila pri drugem delodajalcu že dan po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, vendar iz obrazložitve ni jasno, ali je to okoliščino upoštevalo tudi pri odločitvi glede datuma prenehanja delovnega razmerja. Iz sodne prakse glede navedenega sicer izhaja, da krajše zaposlitve delavca po prenehanju delovnega razmerja, ki so se končale še pred odločitvijo sodišča, same po sebi ne vplivajo na datum sodne razveze, zato so pri odločitvi pomembne še morebitne druge okoliščine. Ali je pri tej odločitvi sodišče prve stopnje upoštevalo še kakšne druge okoliščine, iz obrazložitve ni jasno razvidno. Ker so razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z datumom sodne razveze oziroma datumom prenehanja delovnega razmerja na podlagi sodbe sodišča nejasni, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo utemeljeni pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

29.Sodišče prve stopnje je zato, ker je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama do vključno 29. 12. 2017 (do tega datuma je bila tožnica nesporno v delovnem razmerju), v celoti zavrnilo reparacijski zahtevek. Vendar pa je tožnica podredno, če bi sodišče ugotovilo nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, ne bi pa ji priznalo delovnega razmerja po 29. 12. 2017, zaradi protipravnosti ravnanja toženke pravočasno in obrazloženo uveljavljala še odškodninski zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo. Tudi glede zavrnitve odškodninskega zahtevka sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar se pazi po uradni dolžnosti.

30.Ker sta zahtevek v zvezi z denarnim povračilom in zahtevek za reparacijo (podredno odškodnino), vključno z regresi za letni dopust (kot del reparacije), neločljivo vezana na odločitev o datumu prenehanja delovnega razmerja, je pritožbeno sodišče posledično na pritožbi obeh strank razveljavilo tudi celotno III. točko izreka, v kateri je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo denarno povračilo v znesku 94.780,00 EUR, na pritožbo tožnice nadalje tudi odločitev glede reparacije (podredno: odškodnine), o kateri je odločeno v IV. točki izreka, odločitev glede regresov za letni dopust za čas od 29. 12. 2017 do 11. 12. 2024 (V. točka izreka) in odločitev v stroških postopka ter zavezancu za plačilo sodne takse (3. in 4. točka izreka sklepa), ker je ta odločitev vezana na odločitev o glavni stvari, ter tudi v tem delu zadevo vrnilo v novo sojenje (354. člen ZPP). Ob tem je treba dodati, da sta reparacija in zahtevek za plačilo denarnega povračila del spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja in se stroški zanju ločeno ne priznavajo.

31.Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sme pritožbeno sodišče v primeru, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen), pa kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, odločbo prve stopnje s sklepom razveljaviti, in zadevo vrniti istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo ugotovljenih kršitev (sodba je v navedenih delih neobrazložena oziroma so razlogi nejasni ter drug z drugim v nasprotju, deloma celo v nasprotju z izrekom) jih pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Glede na to, da je sporen celoten sklop dejstev v zvezi s podredno uveljavljano odškodnino, v primeru odločitve o kasnejšem datumu sodne razveze pa sklop dejstev, ki se nanaša na reparacijo, o čemer sodišče prve stopnje do sedaj še ni odločilo, bi bila v primeru, da bi o teh dejstvih prvo odločalo pritožbeno sodišče, strankam odvzeta pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. Z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj bo sodišče prve stopnje dokazni postopek lahko le dopolnilo, pritožbeno sodišče pa bi moralo vse dokaze v zvezi z relevantnimi dejstvi ponoviti. Tudi sicer bi bilo v tem primeru ob konkurenci dveh ustavnih pravic (pravice do sojenja v razumnem roku in pravice do pritožbe) treba dati prednost pravici do pritožbe.

32.V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odločiti o posledicah nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. o datumu predlagane sodne razveze, višini denarnega povračila in v primeru, da bo tožnici skladno s sodbo sodišča prenehalo delovno razmerje po 29. 12. 2017 (dan razrešitve in dan, ko ji je toženka zaključila delovno razmerje), o reparaciji, tj. denarnih zahtevkih za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze, oziroma odškodninskih zahtevkih tožnice. Skladno z določbo 118. člena ZDR-1 bo moralo navesti razloge za določitev datuma sodne razveze ter pri denarnem povračilu ustrezno upoštevati vse kriterije iz te določbe zakona in relevantno sodno prakso, pri morebitnem priznanju reparacijskih zahtevkov oziroma podredno odškodninskega zahtevka pa bo moralo glede na veljavne zaveze toženke iz pogodbe o poslovodenju ugotoviti višino tožničinega prikrajšanja oziroma vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženke.

33.Ker je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo že zaradi pojasnjenih razlogov, se do ostalih pritožbenih navedb strank ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

34.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo, ker je odvisna od končnega uspeha strank v postopku (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Tako tudi VSRS, opr. št. VIII Ips 163/2018 in druge.

2Tako npr. VSRS, opr. št. VIII Ips 33/2014.

3VSRS opr. št. VIII Ips 148/2015, VIII Ips 220/2014, VIII Ips 61/2014.

4V izreku je naveden drugačen znesek denarnega povračila kot v obrazložitvi.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 9, 14, 20, 20/3, 73, 73/1, 77, 118, 118/1, 200, 200/1, 200/2, 200/3 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 2, 3, 86, 86/1, 88, 88/1, 119, 119/1 Zakon o gospodarskih dru
7ebah (2006) - ZGD-1 - člen 270, 270/2, 286, 286/2, 286/2-2, 286/2-3, 283 Zakon o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih dru
7ebah v ve
0dinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (2010) - ZPPOGD - člen 4, 4/1, 4/1-7, 4/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 181, 286, 286/3, 286/4, 287, 287/2, 325, 327, 327/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 354, 354/1

Pridru
7eeni dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodi
61
0de sprejelo vsebinsko enako stali
61
0de o procesnih oz. materialnopravnih vpra
61anjih.