Jedro

Vendar pa nujnega sosporništva ni na aktivni strani, saj vseh udeležencev materialnopravnega razmerja ni mogoče prisiliti k tožbi ali drugačnemu aktivnemu ravnanju, zato za vložitev tožbe za varstvo lastninske pravice na skupnih delih po členu 100 SPZ ni potrebno, da sodelujejo vsi tožniki, in je materialnopravno napačno zato stališče sodišča prve stopnje, da so tožniki nujni sosporniki.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi in se izpodbijana odločba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče v ponovnem odločanju zavrglo primarni in prvi podrejeni tožbeni zahtevek ter zavrglo tožbo proti drugemu podrednemu zahtevku glede desetih tožnikov ter delno ugodilo drugemu podrednemu zahtevku glede solastnine posameznih tožnikov v procentualnem deležu na spornih nepremičninah. Prvo sodišče je še ugotovilo, da so kupoprodajne pogodbe št. 2/2004 z dne 23. 12. 2003, št. 3/2004 z dne 15. 3. 2004, št. 10/2003 z dne 21. 1. 2014 in št. 15/2004 z dne 22. 4. 2004 z aneksi sklenjene med drugotoženo in prvotoženo stranko, nične v delu, ki se nanaša na parcele …, iz katerih so nastale v predhodni točki IV navedene parcele. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške.

2. Zoper tako odločbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo tožniki in obe toženi stranki in predlagajo spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane odločbe.

3. Tožniki v pritožbi navajajo, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da so etažni lastniki in solastniki skupnih delov nujni sosporniki, saj tega ne predpisuje nobeno zakonsko določilo in je tudi sicer pojmovno izključeno. Varstvo etažnih lastnikov glede skupnih delov ne more biti odvisno od pridružitve posameznega etažnega lastnika k tožbi. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbah II Ips 13/2012 in II Ips 71/2011. Primarni tožbeni zahtevek je oblikovan v skladu z zahtevo iz člena 100 SPZ, da ima skupni lastnik pravico do tožbe zaradi varstva lastninske pravice na celi stvari. Napačna je ugotovitev, da posamezni tožniki niso bili navedeni kot tožniki in da eden izmed tožnikov ni predložil pooblastila. Napačna je odločitev, da so pogodbe nične samo v delih in ne v celoti. Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj zaradi zavrženja niso nastali posebni stroški.

Prvotoženec v pritožbi navaja, da so se prvotnim tožnikom pridružili novi tožniki in sta se toženi stranki upirali takim nepreglednim spremembam in je tožbeni zahtevek neizvršljiv tudi zaradi tega, ker nepremičnine niso označene z identifikacijskimi podatki, s katerimi so vpisane v zemljiški knjigi in ki se uporabljajo v pravnem prometu. Sodba se opira na navedbe in dokaze, ki so jih tožniki predložili prepozno, saj so ugotavljanje solastniških deležev z izvedencem predlagali šele leta 2013. Napačno je stališče prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za pravnomočno razsojeno stvar, saj je bilo o zahtevku O. 21 do 25 odloženo že s sodbo P 2729/2010, da pogodba št. 3/2004 ni nična. Glede objektov na L. 20 – 24 pa je bilo funkcionalno zemljišče odmerjeno z upravno odločbo in se o tem sodišče ni izjasnilo. Sodišče ni pojasnilo, s kakšnimi dokazi so tožniki dokazali, da so postali lastniki spornih nepremičnin. Zemljišča, ki so predmet pravde, niso funkcionalna zemljišča in graja zaključke izvedenke. Napačni so zaključki, da prvotoženec ni bil v dobri veri. Z določitvijo deležev na način, kot je storilo sodišče prve stopnje, se vzpostavlja nezakonito in za etažne lastnike nevzdržno stanje.

Drugotožena stranka v pritožbi navaja, da neko zemljišče ne more biti skupno le nekaterim etažnim lastnikom, ampak je lahko skupno le za vse etažne lastnike, ki pa morajo biti udeleženi v postopku in vztraja pri stališču, da gre za nujno sosporništvo. Tudi če ne gre za nujno sosporništvo, pa iz materialnega predpisa ne izhaja tak zahtevek, kakršnega uveljavljajo tožniki. Predpisa, ki bi dopuščal, da so solastniški deleži določeni v odstotku ni in se pri tem sklicuje na člen 65 SPZ in prvi odstavek člena 15 ZZK-1. Če je stavba v etažni lastnini, je pripadajoče zemljišče k stavbi skupni del stavbe, ki je v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe in se solastninska pravica ne more vpisati v korist posamičnih oseb. Deleži, ki jih je določilo sodišče prve stopnje, so prenosljivi in se lahko prenašajo povsem ločeno od etažne lastnine. V nadaljevanju pritožbe drugotožena stranka opozarja na neskladja med posameznimi objekti in lastništvom posameznih stanovanj in določenimi solastninskimi deleži. Sodišče je solastninske deleže na zemljiščih dodelilo tudi številnim osebam, ki sploh niso etažni lastniki in nekateri celo niso tožniki. V nadaljevanju pritožbe drugotožena stranka opozarja na kršitve določb členov 190 in 191 ZPP ter vezanosti na pravnomočne upravne odločbe o funkcionalnem zemljišču in sodišče ne sme posegati v njihovo pravnomočnost, nadalje graja izvedensko mnenje S. B. in očita sodišču prve stopnje uporabo dvojih meril ter da je sodišče v podobni zadevi I Cp 1551/2010 odločilo o vezanosti na upravno odločbo povsem drugače. Nadalje trdi, da je pridobila lastninsko pravico na originaren način.

4. Pritožbe so utemeljene.

5. V konkretnem primeru tožeča stranka uveljavlja proti toženi stranki primarni zahtevek na ugotovitev, da so sporne nepremičnine solastnina navedenih tožnikov in ostalih vsakokratnih etažnih lastnikov večstanovanjskih stavb šestih objektov, prvi podredni zahtevek posameznih naštetih lastnikov ter drugi podredni zahtevek na ugotovitev višine solastninskih deležev. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo po primarnem in prvem podrednem tožbenem zahtevku, ker so tožniki nujni sosporniki in na njihovi strani niso zajeti lastniki etažnih stanovanj, sklicujoč se na predhodno odločbo pritožbenega sodišča I Cp 472/2012. Sodna praksa se je spremenila, saj je Vrhovno sodišče RS v podobnem primeru v odločbah II Ips 71/2011 in 13/2012 zavzelo drugačno stališče, da etažni lastniki niso nujni sosporniki. Čeprav je sosporništvo institut procesnega prava, za katerega procesni zakon predpisuje določene predpostavke, je v tesni povezavi s civilnopravnim (materialnopravnim) večosebnim razmerjem. Večja ali manjša stopnja medsebojne povezanosti oseb materialnopravnega razmerja se odraža v položaju in samostojnosti posameznega sospornika v pravdi. Glede na to, da se sosporništvo deli na navadno in enotno, slednje pa na dispozitivno in nujno. Materialnopravna vsebina določenega razmerja med udeleženci nam torej pove, ali je mogoče spore med njimi reševati le tedaj, če so s tožbo zajeti vsi ali pa tudi tedaj, ko so le nekateri med njimi. Za kakšno obliko sosporništva gre v konkretnem primeru pove predpis materialnega prava. Zmotna presoja, da gre v določenem sporu za nujno sosporništvo, pomeni zmotno presojo stvarne legitimacije. V obravnavanem primeru eni izmed tožnikov kot etažni lastniki vlagajo tožbo na ugotovitev skupne lastnine na določenih zemljiščih v korist vsakokratnih lastnikov posameznih etažnih enot. Njihov zahtevek temelji na določbi člena 100 SPZ, po katerem ima skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da so skupni lastniki nujni sosporniki in lahko zato vložijo lastninsko tožbo le vsi skupaj. Skupna lastnina je lastnina več oseb na nerazdeljeni stvari, kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni (prvi odstavek člen 72 SPZ). Zaradi nedeljivosti pravnega razmerja razmerja je povezanost skupnih lastnikov posebej tesna. Skupni lastniki, kadar so toženi ali tožijo v zvezi s skupnim premoženjem, so enotni sosporniki zaradi medsebojne zveze po materialnem pravu in bodo pogosto tudi nujni sosporniki. Vendar pa nujnega sosporništva ni na aktivni strani, saj vseh udeležencev materialnopravnega razmerja ni mogoče prisiliti k tožbi ali drugačnemu aktivnemu ravnanju, zato za vložitev tožbe za varstvo lastninske pravice na skupnih delih po členu 100 SPZ ni potrebno, da sodelujejo vsi tožniki in je materialnopravno napačno zato stališče sodišča prve stopnje, da so tožniki nujni sosporniki.

6. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitve sodišča prve stopnje, da sporna zemljišča predstavljajo funkcionalno zemljišče k posameznim objektom in da so imeli etažni lastniki na teh parcelah ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe, prav tako s stališčem, da odločba upravnega organa ne preprečuje, da bi lastniki stanovanj pridobili lastninsko pravico na zemljišču, ki presega z odločbo odmerjeno funkcionalno zemljišče. Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da prvotoženec ob sklepanju spornih pogodb ni bil v dobri veri, isto velja za trditve prvotožene stranke, da sodišče ne sme posegati v pravnomočne odločbe upravnih organov in zatrjevano pridobitvijo lastninske pravice na originaren način, kot je bilo že pojasnjeno toženim strankam v predhodni razveljavitveni odločbi.

7. Ker je sodišče prve stopnje zavrglo primarni in prvi podredni zahtevek, ni pogojev za spremembo tožbe in je bilo v posledici tega pritožbam ugoditi, izpodbijano odločbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (člen 354 ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje meritorno odločiti o primarnem zahtevku, šele v primeru zavrnitve pride v poštev odločanje o ostalih dveh zahtevkih.

8. Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 ZPP.