Jedro

Temeljno načelo izvršilnega postopka - kar zadeva njegovo sprožitev, izbiro podlage in izvršilnih sredstev, končanja postopka in podobno - načelo dispozitivnosti (2. in nadaljnji členi ZIP). Izvršilno sodišče je zato pri vodenju izvršilnega postopka vezano na upnikove predloge, tudi glede izbire izvršilnih naslovov oziroma izvršilnih podlag. V tem primeru to pomeni, da sta sodišči nižjih stopenj lahko odločali o upnikovem izvršilnem predlogu le na podlagi v predlogu uveljavljene oziroma izbrane podlage (ki je temeljila na odločbi sodišča združenega dela).

Upnikova denarna terjatev do dolžnika v odločbi sodišča združenega dela sicer ni bila zneskovno opredeljena ampak le opisana. V izvršilnem predlogu in pozneje med samim postopkom je upnik zneskovno opredelil svoje terjatve oziroma dolžnikove obveznosti do njega.

Te ugotovitve potrjujejo sklep, da je v izreku odločbe SZD vsebovan opis dolžnikovih obveznosti do upnika omogočal opredelitev upnikove terjatve (saj je izrek navajal časovni okvir upnikovih terjatev in vrsto obveznosti to je osebnega dohodka oziroma razlike osebnega dohodka, ki je upniku pripadal v zadevnem časovnem obdobju). Osebni dohodki oziroma plače, ki pripadajo delavcu pri določeni pravni osebi in v določenem času, pa so glede na naravo take terjatve izračunljivi oziroma določljivi. Take ugotovitve utemeljujejo sklep (kot ga je prvotno sprejelo sodišče prve stopnje), da je izrek odločbe SZD dovolj natančen in da je upnikova terjatev določljiva oziroma določna. Odločba SZD s takim izrekom je dajatvena in torej izvršljiva.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.

Obrazložitev

1. S pravnomočno odločbo Sodišča združenega dela v Novi Gorici z dne 29.9.1992, opr. št. S 287/92 v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije z dne 3.12.1992, opr. št. S 1490/92, je bil ustavljen disciplinski postopek zoper upnika zaradi zastaranja ter v IV. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje odločeno naslednje: udeleženec je dolžan pozvati predlagatelja v 8 dneh po pravnomočnosti te odločbe nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal po krivdi udeleženca, priznati vse pravice iz dela in po delu ter mu izplačati odškodnino za neizplačano razliko med prejetim nadomestilom OD in OD, ki bi ga prejel, če bi delal v času suspenza v višini te razlike in odškodnino v višini neizplačanega OD, ki bi ga prejel, če bi delal od dokončnosti odločbe disciplinske komisije dalje do dne, ko bo predlagatelj ponovno pozvan nazaj na delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zapadlega zneska razlike OD oziroma OD do plačila, v 8 dneh.

2. Sklicujoč se na odločbo iz točke 1. je upnik predlagal izvršbo z rubežem dolžničinega dobroimetja in izplačilom zarubljenega zneska zaradi prisilne izterjave - upoštevajoč končni njegov predlog - a) zaostalih osebnih dohodkov za čas od 10.7.1991 do 31.12.1992 v znesku 675.000,00 SIT, b) za osebne dohodke iz leta 1993 razliko 81.085,90 SIT in c) za polovico osebnega dohodka iz januarja 1994 - 38.184,00 SIT vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter č) vse prispevke pristojnim inštitucijam, izvirajočih iz osebnega dohodka upnika ter stroškov postopka.

3. Sodišče prve stopnje je s sklepom 19.5.1995 dovolilo izvršbo zaradi prisilne izterjave denarnih terjatev, navedenih spredaj v točki 2. Na ugovor dolžnika, da je poravnal vse obveznosti do upnika, vključno s plačilom prispevkov in davkov in kar je med postopkom podkrepil z izračunom vseh obveznosti in s potrdili o plačilih teh obveznosti (na naslov upnika po upnikovih podatkih 1,409.321,20 SIT brez upoštevanja prispevkov in davkov), je sodišče prve stopnje s sklepom 21.8.1998 ugodilo dolžnikovemu ugovoru, izvršilni sklep razveljavilo in upnikov predlog zavrglo. Ocenilo je, da izvršba nima podlage v odločbah sodišč združenega dela, da ta odločba tudi ne predstavlja primernega izvršilnega naslova za izvršbo (v smislu 20. člena ZIP), sicer pa da ne gre za primer izvršbe po določilu 232. člena ZIP, ker upnik z izvršbo ni zahteval vrnitev delavca na delo. Sodišče druge stopnje je upnikovo pritožbo zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje zavrnilo, pri čemer je sprejelo pravna naziranja sodišča prve stopnje.

4. Državno tožilstvo Republike Slovenije je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper oba sklepa, ki sta navedena v točki 3. spredaj, pri čemer je uveljavljalo bistveno kršitev določb postopka iz 20. in 232. člena ZIP, kar da je vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepov. V zahtevi navaja, da je bil dolžnik na podlagi odločb, ki sta navedeni v 1. točki razlogov tega sklepa, zavezan plačati upniku (1) za čas, ko je bil v suspenzu, razliko med prejetim nadomestilom in plačo, ki bi jo prejel, če bi ta čas delal ter (2) odškodnino v višini plače, ki bi jo prejel v času od dokončnosti odločbe disciplinske komisije do ponovnega poziva na delo. Tako določena obveznost je dovolj natančna in terjatev ter zapadlost določljiva in zato predstavlja odločba sodišča združenega dela primeren izvršilni naslov po 20. členu ZIP ob upoštevanju posebnega določila 232. člena ZIP. Na podlagi podatkov spisa bi sodišče moralo v izvršilnem postopku določiti znesek, ki upniku pripada, za morebiten presežek pa ga po 54. členu ZIP napotiti na pravdo. Glede na tako stanje sta sodišči nižjih stopenj po izvajanjih zahteve kršili določili 20. in 232. člena ZIP, ker sta na ugovor dolžnika sklep o dovolitvi izvršbe razveljavili in predlog zavrgli iz razloga, ker da odločba sodišča združenega dela ni primeren izvršilni naslov, da terjatev ni določena in da navedena odločba predstavlja vmesno odločbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pooblaščencema upnika in dolžnika, ki na zahtevo nista odgovorila (14. člen Zakona o izvršilnem postopku - ZIP - v zvezi z drugim odstavkom 408. člena in tretjim odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je vrhovno sodišče moralo uporabiti v tem postopku na podlagi določila 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99). Ker je bilo na prvi stopnji odločeno še pred uveljavitvijo Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98) t.j. še po določbah ZIP, je moralo vrhovno sodišče uporabiti v tej zadevi določbe ZIP (15. člen ZIZ v zvezi z 498. členom sedaj veljavnega ZPP). Pri navajanju sodišč je moralo uporabiti njihove nazive kot so jih imela v času odločanja: SZD (sodišče združenega dela in ne Delovno in socialno sodišče kot se imenuje sedaj po določbah Zakona o sodiščih - Ur. l. RS, št. 19/94).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti (naprej ZVZ) se je vrhovno sodišče v skladu z določilom prvega odstavka 408. člena ZPP omejilo le na preizkus kršitev 20. in 232. člena ZIP, ki jih je državno tožilstvo uveljavljalo v svoji zahtevi. Obe določbi govorita o naslovih za izterjavo upnikovih terjatev, ki lahko temeljijo na (a) izvršljivi sodni odločbi (20. člen v zvezi s 16. in nasl. členi ZIP), ali pa (b) - kadar je predmet izterjave nadomestilo OD (plače) - na sklepu izvršilnega sodišča (232. člen ZIP). ZIP v 20. členu določa primernost izvršilnega naslova za izvršbo in njegov prvi odstavek se glasi: izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Določilo 232. člena ZIP, ki je v poglavju o vrnitvi delavca na delo, pa ureja (mimo izvršbe zaradi vrnitve delavca na delo, ki ni predmet tega postopka) izterjavo nadomestila osebnega dohodka pri vrnitvi delavca v pravno osebo. Po določilu prvega odstavka navedenega člena lahko delavec uveljavlja nadomestilo le za čas od pravnomočnosti sodbe (odločbe) pa dotlej, dokler ne bo vrnjen na delo, če je predlagal vrnitev na delo v pravni osebi. Po določilu šestega odstavka istega člena lahko delavec uveljavlja svojo terjatev za nadomestilo osebnega dohodka pred pristojnim sodiščem, pred katerim (sedmi odstavek) lahko uveljavlja tudi le ostanek nadomestila, če mu v izvršilnem postopku ni bilo v celoti ugodeno. Na podlagi 232. člena ZIP tako lahko izvršilno sodišče dovoli vrnitev delavca na delo (na podlagi odločbe SZD) in določi višino pripadajočega nadomestila za čas od pravnomočnosti odločbe o vrnitvi delavca na delo pa do poziva delodajalca delavcu, da pride na delo (če je ta to zahteval).

Izterjavo denarne terjatve po pravilih iz točke a) more upnik uveljavljati le, če ima zanjo izvršilni naslov (v tem primeru naj bi to bila pravnomočna odločba sodišča združenega dela). Tak izvršilni naslov mora vsebovati vse sestavine iz 20. člena ZIP, da je primeren za izvršbo (med drugim mora vsebovati predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve obveznosti). Za izterjavo nadomestil iz točke b) pa upnik pred začetkom izvršilnega postopka še nima naslova. Določi ga šele izvršilno sodišče v izvršilnem postopku v zvezi z upnikovo zahtevo za vrnitev na delo pri dolžniku in zato izvršilni predlog za tako terjatev praviloma ne temelji neposredno na izvršilnem naslovu (ta mora biti podan le za delavčevo izvršbo na nedenarno terjatev to je na vrnitev na delo). Upnik pa lahko terjatev take vrste v celoti ali le deloma uveljavlja tudi v samostojni pravdi (šesti in sedmi odstavek 232. člena ZIP) in tako pride do samostojnega izvršilnega naslova za tovrstno terjatev.

V tem primeru je upnik - glede na vsebino izvršilnega predloga in v njem naveden izvršilni naslov - izterjeval vse denarne terjatve (torej vključno z nadomestilom osebnega dohodka za čas od pravnomočnosti odločbe sodišča združenega dela pa do dneva poziva za vrnitev na delo) na podlagi odločbe sodišča združenega dela. Ta ugotovitev je pomembna, ker je temeljno načelo izvršilnega postopka - kar zadeva njegovo sprožitev, izbiro podlage in izvršilnih sredstev, končanja postopka in podobno - načelo dispozitivnosti (2. in nadaljnji členi ZIP). Izvršilno sodišče je zato pri vodenju izvršilnega postopka vezano na upnikove predloge, tudi glede izbire izvršilnih naslovov oziroma izvršilnih podlag. V tem primeru to pomeni, da sta sodišči nižjih stopenj lahko odločali o upnikovem izvršilnem predlogu le na podlagi v predlogu uveljavljene oziroma izbrane podlage (ki je temeljila na odločbi sodišča združenega dela). Glede na tako stanje je moglo izvršilno sodišče odločati o izvršilnem predlogu le na podlagi uveljavljenega izvršilnega naslova (16., 20. in dr. členi ZIP in ne tudi na podlagi 232. člena ZIP).

Iz podatkov spisa izhaja, da je upnik uveljavljal izvršbo zaradi izterjave treh glavničnih terjatev (675.000,00 SIT, 81.085,90 SIT in 38.184,00 SIT, vse z datumsko opredeljenimi obrestnimi zahtevki), plačilo stroškov postopka z obrestmi in plačilo prispevkov iz osebnega dohodka za čas od 10.7.1991 do 15.1.1994 (brez označbe višine). Iz podatkov spisa dalje izhaja, da je dolžnik plačal upniku po izjavi samega upnika iz naslova osebnih dohodkov in obresti, naslednje zneske: 60.002,80 SIT, 868.573,50 SIT, 75.207,00 SIT, 389.494,90 SIT in 16.043,00 SIT. Dolžnik je na poziv sodišča prve stopnje obračunal svoje obveznosti do upnika tako glede osebnih dohodkov oziroma nadomestil kot prispevkov in davkov ter zamudnih obresti (priloga B 14 in obračun obresti Komercialne banke Nova Gorica) in v spis vložil potrdila o zatrjevanih plačilih. Po njegovih izvajanjih je upniku izplačal vse obveznosti tudi za leto 1993 ter da mu zato ničesar ne dolguje več (listovna št. 27).

Zgoraj povzeto stanje stvari je pomembno za pravno oceno zadeve in s tem za presojo pravilnosti izpodbijanih sklepov obeh sodišč nižjih stopenj oziroma za presojo utemeljenosti ZVZ. Upnikova denarna terjatev do dolžnika v odločbi sodišča združenega dela sicer ni bila zneskovno opredeljena ampak le opisana. V izvršilnem predlogu in pozneje med samim postopkom je upnik zneskovno opredelil svoje terjatve oziroma dolžnikove obveznosti do njega. Sodišče prve stopnje je na podlagi upnikovega izvršilnega predloga in priložene odločbe SZD ocenilo, da je predlog utemeljen in je predlagano izvršbo tudi dovolilo. Iz podatkov spisa (kot je že spredaj navedeno) izhaja, da je dolžnik po vložitvi upnikovega predloga plačal vrsto njegovih terjatev in podal tudi svoj obračun obveznosti ter plačil. Te ugotovitve potrjujejo sklep, da je v izreku odločbe SZD vsebovan opis dolžnikovih obveznosti do upnika omogočal opredelitev upnikove terjatve (saj je izrek navajal časovni okvir upnikovih terjatev in vrsto obveznosti to je osebnega dohodka oziroma razlike osebnega dohodka, ki je upniku pripadal v zadevnem časovnem obdobju). Osebni dohodki oziroma plače, ki pripadajo delavcu pri določeni pravni osebi in v določenem času, pa so glede na naravo take terjatve izračunljivi oziroma določljivi. Take ugotovitve utemeljujejo sklep (kot ga je prvotno sprejelo sodišče prve stopnje), da je izrek odločbe SZD dovolj natančen in da je upnikova terjatev določljiva oziroma določna. Odločba SZD s takim izrekom je dajatvena in torej izvršljiva ter ne predstavlja vmesne odločbe oziroma ugotovitvene odločitve, kot sta to po vložitvi dolžnikovega ugovora pravno zmotno zaključevali sodišči nižjih stopenj v pobijanih sklepih. Tako njuno zmotno stališče, ki predstavlja nepravilno uporabo 20. člena ZIP (v zvezi s 16. členom ZIP) oziroma njegovo kršitev, je vplivalo na zakonitost in pravilnost obeh izpodbijanih sklepov. Tako se pokaže, da je ZVZ v navedenem obsegu utemeljena. Vrhovno sodišče je moralo v skladu z navedenim stanjem razveljaviti sklepa sodišč prve stopnje (z dne 21.8.1998) in druge stopnje (z dne 19.5.1999) ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnjo postopanje (408. člen v zvezi s 400. in 394. členom ZPP ter 14. členom ZIP).

V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati utemeljenost dolžnikovega ugovora zoper sklep o dovolitvi izvršbe. To pomeni, da bo moralo postopati po določbi 53. in naslednjih členov ZIP.