Jedro

Tožnik je bil poškodovan v prometni nesreči kot voznik motornega vozila - reševalec. Tedaj je bilo ugotovljeno, da gre za poškodbo pri delu in več let je bil tudi v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu. Tožnik je bil obravnavan pri ZPIZ zaradi priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Priznanje invalidskih pravic in premestitev na drugo ustrezno delo pa ne pomeni, da je prišlo do pretrganja vzročne zveze.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 229,05 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in odločbo toženca št. ... z dne 8. 3. 2024 odpravilo. Odločbo št. ... z dne 30. 1. 2024 pa je odpravilo v delu glede vzroka, in sicer se beseda "bolezen" nadomesti z besedno zvezo "poškodba pri delu". Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka, o katerih bo sodišče odločalo po pravnomočnosti sodbe.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je vzrok za tožnikovo začasno nezmožnost za delo (bolniški stalež) v spornem obdobju poškodba pri delu. Svojo odločitev je oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista MDPŠ. Toženec se ne strinja s tem, da je vzrok bolniškega staleža poškodba pri delu, ki jo je tožnik utrpel leta 2004. Tožniku je bila zaradi posledic omenjene poškodbe pri delu z odločbo ZPIZ1 priznana II. kategorija invalidnosti s pravico do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic ali delo z določenimi omejitvami, s polnim delovnim časom od 19. 1. 2009 dalje. Po končani poklicni rehabilitaciji pa mu je bila z odločbo ZPIZ2 priznana II. kategorija invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delo z omejitvami, s polnim delovnim časom od 30. 9. 2010 dalje, in sicer na delovno mesto višji strokovni delavec v splošnih službah. Delodajalec je tožnika tudi premestil na drugo delovno mesto, na katerem tožnik dela od 30. 9. 2010 dalje. V letu 2021 pa se je začel nov postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, s tem, da je ZPIZ z odločbo3 odločil, da je pri tožniku še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana II. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje,4 ki je bilo podlaga za izdajo sporne odločbe, izhaja, da se tožnik zdravi zaradi kronične nevropatske bolečine in da je glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost bolečina v udu. Ker je bil tožnik pred IK I. stopnje že obravnavan zaradi nevropatske bolečine in so mu bile zaradi te bolezni že priznane pravice iz invalidskega zavarovanja ter mu je delodajalec tudi zagotovil drugo delo, ki je zanj ustrezno, toženec meni, da tokratna začasna nezmožnost za delo ne more biti več posledica poškodbe pri delu, ki jo je utrpel v letu 2004. Da pri tožniku po nastanku invalidnosti ni prišlo do trajnega poslabšanja kronične bolečine, pa je ugotovila že IK I. stopnje. V konkretnem primeru tudi niso izpolnjeni pogoji za poškodbo pri delu iz 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).5 Nevropatska bolečina, za katero trpi tožnik, namreč ne sodi med poškodbe. V Mednarodni klasifikaciji bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene (MKB-10) je razvrščena med bolezni in ne med poškodbe. Nevropatska bolečina tudi ni v vzročni zvezi z opravljanjem dela, na podlagi katerega je tožnik zavarovan. Delodajalec je namreč tožnika po dokončnosti odločbe ZPIZ premestil na drugo delo, ki ga tožnik opravlja od 30. 9. 2010 dalje. Vzrok za tožnikovo začasno nezmožnost za delo je tako lahko le bolezen, ne pa poškodba pri delu, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam. Iz izvedenskega mnenja povsem jasno izhaja, da je nevropatska bolečina posledica tožnikove poškodbe pri delu iz leta 2004. Na omenjeno ne vplivajo priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, torej tudi ne pravica do premestitve na drugo delo. Težave so še vedno zaradi posledic poškodbe pri delu. Tudi 66. člen ZPIZ-2 jasno določa, da gre za poškodbo pri delu, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Tožnik je bil leta 2004 zavarovan pri istem delodajalcu, poškodoval se je kot reševalec na motorju, in sicer na intervenciji. Težave, ki so nastale takrat, niso prenehale, ampak bodo trajne. Težave so v vzročni zvezi s prometno nesrečo in ne izhajajo iz bolezni. Poškodba je bila v trenutku njenega nastanka v vzročni zvezi z opravljanjem dela, na podlagi katere je bil tožnik zavarovan. Glede sklicevanja toženca na Mednarodno klasifikacijo bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene, pa je toženec s takšnimi navedbami prekludiran, saj jih prvič navaja šele v pritožbi zoper sodbo. Poleg tega pa pravno podlago predstavlja ZPIZ-2. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)6 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)7 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca z dne 8. 3. 2024, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo imenovanega zdravnika z dne 30. 1. 2024. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da je tožnik od 1. 2. 2024 do 29. 2. 2024 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno (bolezen) in od 1. 3. 2024 do 10. 3. 2024 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po šest ur dnevno (bolezen).

7.V zadevi je sporen vzrok začasne nezmožnosti za delo.

8.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listin v spisu izhaja, da je tožnik v letu 2004 utrpel poškodbo pri delu, in sicer je prišlo do prometne nesreče, ko je tožnik opravljal službeno intervencijo kot reševalec in je utrpel politravmo. Zaradi poškodbe pri delu je bil od 8. 9. 2004 do 31. 3. 2009 začasno nezmožen za delo. Nadaljnje začasne nezmožnosti za delo so bile posledica bolezni. Iz predloga imenovanemu zdravniku št. ... z dne 9. 1. 2024 izhaja, da se kot vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo ugotovi poškodba pri delu. Gre za obdobje od 1. 2. 2024 do 29. 2. 2024 in od 1. 3. 2024 do 10. 3. 2024.

9.Vprašanje, za kakšne zdravstvene težave je šlo in pa glede vzroka začasne nezmožnosti za delo je sodišče razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za področje MDPŠ. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 15. 11. 2024 in kasnejših pisnih dopolnitev izhaja, da gre pri tožniku za nevropatsko bolečino, ki je posledica poškodbe pri delu. Nihanje intenzivnosti je običajno, lahko pa se z leti bolečine povečujejo tudi brez znanega zunanjega sprožilca ali triggerja. Po mnenju sodnega izvedenca je vzrok nevropatske bolečine poškodba perifernega živčevja (avulzija vratnih korenin in poškodba brahialnega pleteža), ki je nastala zaradi prometne nesreče. Poškodba živčevja sproži kaskado patofizioloških mehanizmov, ki prispevajo k razvoju nevropatske bolečine, vključno z ektopičnim proženjem bolečinskih impulzov, periferno senzibilizacijo in centralno senzibilizacijo. Tudi iz strokovne literature izhaja, da se nevropatska bolečina pojavi v do 95 odstotkih primerov takšnih poškodb. Zaradi centralne senzibilizacije se lahko bolečina s časom še intenzivira. Na intenziteto bolečine lahko vplivajo nespecifični sprožilci, kot so dotik, spremembe temperature in drugi senzorični dražljaji, vendar ti niso vzrok nevropatske bolečine. Osnovni in primarni vzrok nevropatske bolečine pri tožniku ostaja z delovnimi obveznostmi povezana prometna nesreča, ki je povzročila poškodbo živčevja. Svoje izvedensko mnenje je sodni izvedenec podkrepil s strokovnimi stališči specialistov s področja kirurgije - travmatologije in nevrologije in protibolečinske ambulante. Specialist anesteziolog pojasnjuje, da gre za nadaljevanje nevropatske bolečine. Pri tem ne gre za dodatni zunanji vzrok poslabšanja, pač pa za patološko dojemanje bolečine v centralnem živčevju, kar je po definiciji nevropatska bolečina in ne potrebuje nobenega zunanjega triggerja. Za nevropatsko bolečino je značilno, da po okvari somatosenzoričnega živčevja pogosto ostane prisotna še leta. Vzročnega zdravljenja nevropatske bolečine po poškodbi živčevja ne poznamo, zato je zdravljenje simptomatsko (medikamentozne in nemedikamentozne metode). Stanje pogosto niha, pri težki kronični obliki pa se z leti slabša.

10.Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje. Tožnik je bil poškodovan v prometni nesreči kot voznik motornega vozila - reševalec. Tedaj je bilo ugotovljeno, da gre za poškodbo pri delu in več let je bil tudi v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu. Tožnik je bil obravnavan pri ZPIZ zaradi priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Priznanje invalidskih pravic in premestitev na drugo ustrezno delo pa ne pomeni, da je prišlo do pretrganja vzročne zveze, kot to v pritožbi neutemeljeno uveljavlja toženec. Iz izvedenskega mnenja namreč povsem jasno izhaja, da gre za isti vzrok, ne pa za nek nov vzrok, ki bi vplival na tožnikovo zmožnost za delo. V primeru nevropatske bolečine gre za nihanja, kar pomeni, da tudi če je bila zaradi nevropatske bolečine in ostalih zdravstvenih težav tožniku priznana invalidnost, lahko pride do začasnega poslabšanja zdravstvenega stanja (intenzivnejše nevropatske bolečine) in je v teh primerih torej utemeljen bolniški stalež. Ne gre pa v tem primeru za spremembo vzroka, torej da bi bila nevropatska bolečina kot poškodba pri delu kasneje obravnavana kot bolezen.

11.Za spremembo vzroka tudi ni podlage v 66. členu ZPIZ-2, na katerega se sklicuje toženec. V 1. alineji prvega odstavka 66. člena ZPIZ-2 je določeno, da se za poškodbo pri delu po tem zakonu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. V času, ko je prišlo do poškodbe pri delu (prometna nesreča), je bil tožnik zavarovan na podlagi delovnega razmerja. V prometni nesreči je prišlo do poškodbe perifernega živčevja. Ta poškodba pa je vzrok nevropatske bolečine. V tem primeru gre za izpolnitev pogoja naravne vzročnosti, kot tudi pravne vzročnosti. Ključno za to odločitev je torej dejstvo, da ni prišlo do pretrganja vzročne zveze med poškodbo pri delu, kjer je prišlo do poškodbe živčevja in posledično nevropatsko bolečino, zaradi katere je utemeljen bolniški stalež. V relevantnem obdobju namreč ni bilo nobenega drugega dejavnika, ki bi vplival na tožnikovo zdravstveno stanje oziroma na nevropatsko bolečino in s tem na njegovo zmožnost za delo. V tem primeru so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da je prišlo do spremembe vzroka invalidnosti, torej namesto poškodba pri delu, bolezen. Na omenjeno tudi ne vpliva sklicevanje toženca na Mednarodno klasifikacijo bolezni, kajti ključen je vzrok za nastanek nevropatske bolečine, to pa je poškodba perifernega živčevja, do katere je prišlo v prometni nesreči leta 2004.

12.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13.Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 229,05 EUR, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri odmeri je upoštevalo 375 točk po tar. št. 16, točka 4 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT),8 in 2 odstotka od skupne vrednosti storitve za materialne stroške ter vrednost odvetniške točke 0,60 EUR.

-------------------------------

Zveza: