Jedro

Jedro

Jedro

Jedro

Sporni kredit predstavlja skupno premoženje nekdanjih zunajzakonskih partnerjev (67. člen DZ). Tožnica bi zoper prvega toženca lahko zahtevala tisto, kar je ob poravnavi obveznosti plačala več, kot znaša njen del obveznosti. Za takšen zahtevek pa se mora najprej ugotoviti, kolikšen je delež tožnice in prvega toženca na skupnem premoženju, saj je sama višina terjatve, do katere je tožnica upravičena, odvisna od notranjega razmerja med tožnico in prvim tožencem na skupnem premoženju.

Sporni kredit predstavlja skupno premoženje nekdanjih zunajzakonskih partnerjev (67. člen DZ). Tožnica bi zoper prvega toženca lahko zahtevala tisto, kar je ob poravnavi obveznosti plačala več, kot znaša njen del obveznosti. Za takšen zahtevek pa se mora najprej ugotoviti, kolikšen je delež tožnice in prvega toženca na skupnem premoženju, saj je sama višina terjatve, do katere je tožnica upravičena, odvisna od notranjega razmerja med tožnico in prvim tožencem na skupnem premoženju.

Sporni kredit predstavlja skupno premoženje nekdanjih zunajzakonskih partnerjev (67. člen DZ). Tožnica bi zoper prvega toženca lahko zahtevala tisto, kar je ob poravnavi obveznosti plačala več, kot znaša njen del obveznosti. Za takšen zahtevek pa se mora najprej ugotoviti, kolikšen je delež tožnice in prvega toženca na skupnem premoženju, saj je sama višina terjatve, do katere je tožnica upravičena, odvisna od notranjega razmerja med tožnico in prvim tožencem na skupnem premoženju.

Sporni kredit predstavlja skupno premoženje nekdanjih zunajzakonskih partnerjev (67. člen DZ). Tožnica bi zoper prvega toženca lahko zahtevala tisto, kar je ob poravnavi obveznosti plačala več, kot znaša njen del obveznosti. Za takšen zahtevek pa se mora najprej ugotoviti, kolikšen je delež tožnice in prvega toženca na skupnem premoženju, saj je sama višina terjatve, do katere je tožnica upravičena, odvisna od notranjega razmerja med tožnico in prvim tožencem na skupnem premoženju.

Izrek

Izrek

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

II.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

II.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

II.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da ji toženca plačata znesek v višini 3.640,41 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 325,74 EUR od dne 9. 9. 2020 dalje do plačila, od zneska 139,56 EUR od dne 9. 9. 2020 dalje do plačila, od zneska 2.114,61 EUR od dne 8. 9. 2020 dalje do plačila in od zneska 1.060,50 EUR od dne 8. 9. 2020 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna v roku 15 dni tožencema plačati stroške tega postopka v višini 779,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da ji toženca plačata znesek v višini 3.640,41 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 325,74 EUR od dne 9. 9. 2020 dalje do plačila, od zneska 139,56 EUR od dne 9. 9. 2020 dalje do plačila, od zneska 2.114,61 EUR od dne 8. 9. 2020 dalje do plačila in od zneska 1.060,50 EUR od dne 8. 9. 2020 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna v roku 15 dni tožencema plačati stroške tega postopka v višini 779,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da ji toženca plačata znesek v višini 3.640,41 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 325,74 EUR od dne 9. 9. 2020 dalje do plačila, od zneska 139,56 EUR od dne 9. 9. 2020 dalje do plačila, od zneska 2.114,61 EUR od dne 8. 9. 2020 dalje do plačila in od zneska 1.060,50 EUR od dne 8. 9. 2020 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna v roku 15 dni tožencema plačati stroške tega postopka v višini 779,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da ji toženca plačata znesek v višini 3.640,41 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 325,74 EUR od dne 9. 9. 2020 dalje do plačila, od zneska 139,56 EUR od dne 9. 9. 2020 dalje do plačila, od zneska 2.114,61 EUR od dne 8. 9. 2020 dalje do plačila in od zneska 1.060,50 EUR od dne 8. 9. 2020 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna v roku 15 dni tožencema plačati stroške tega postopka v višini 779,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2.Zoper to sodbo se je pritožila tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (dalje: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, da toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, vključno s stroški pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2.Zoper to sodbo se je pritožila tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (dalje: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, da toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, vključno s stroški pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2.Zoper to sodbo se je pritožila tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (dalje: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, da toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, vključno s stroški pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2.Zoper to sodbo se je pritožila tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (dalje: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, da toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, vključno s stroški pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3.Tožnica navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica poplačala dolgove po pokojnem A. A., in sicer dne 7. 9. 2020 1.060,50 EUR neposredno upniku banki B. za plačilo po Amex kartici, dne 8. 9. 2020 znesek 139,56 EUR neposredno upniku banki C in dne 7. 9. 2020 zneska v višini 2.114,61 EUR in 325,74 EUR prav tako neposredno upniku banki C, kar vse skupaj znaša 3.640,41 EUR. Sodišče prve stopnje pa je napravilo napačen zaključek, ko je ugotovilo, da se tožnica z drugo toženko nikoli ni pogovarjala glede poplačila dolga. Navaja, da je druga toženka izpovedala, da je bila poleg, ko je tožnica poplačevala kredit pri banki B., kar pomeni, da se je ne samo pogovarjala, temveč je bila prisotna, ko je tožnica poplačevala dolg po pokojnem A. A. Tožnica je na naroku izpovedala tudi, zakaj je ravno ona vzela kredit za poplačilo dolgov in sicer zato, ker je imela druga toženka prenizko pokojnino, prvi toženec pa je bil kreditno nesposoben. Na takšen način je tožnica pomagala tožencema (svojemu tedanjemu zunajzakonskemu partnerju in tašči), ki sta bila kot dediča pokojnega A. A. odgovorna za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Med pravdnimi strankami je bil dogovor, da toženca ta dolg tožnici povrneta. Sodišče prve stopnje je napačno sklenilo, da je tožnica sama prevzela pobudo za poplačilo teh dolgov. Bila je edina, ki je lahko dobila kredit in tako je bila edina možnost, da pomaga tožencema. Prvostopenjsko sodišče ni sledilo izpovedbi tožnice in tega niti ni pojasnilo. Ni šlo za medsebojno pomoč med zunajzakonskima partnerjema in za skupno premoženje. Izpostavlja izpovedbo prvega toženca, ki je izpovedal, da je bilo dogovorjeno, da bo tožnica plačala dolgove A. A., je bilo pa tudi dogovorjeno, da prvi toženec potem dobi avto po zapustniku, ki se bo prodal in da bo s tem denarjem poplačan ta dolg. To pomeni, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, na kakšen način se bo dolg poplačal, in sicer s kupnino od prodaje osebnega vozila, ki je predmet zapuščine.

3.Tožnica navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica poplačala dolgove po pokojnem A. A., in sicer dne 7. 9. 2020 1.060,50 EUR neposredno upniku banki B. za plačilo po Amex kartici, dne 8. 9. 2020 znesek 139,56 EUR neposredno upniku banki C in dne 7. 9. 2020 zneska v višini 2.114,61 EUR in 325,74 EUR prav tako neposredno upniku banki C, kar vse skupaj znaša 3.640,41 EUR. Sodišče prve stopnje pa je napravilo napačen zaključek, ko je ugotovilo, da se tožnica z drugo toženko nikoli ni pogovarjala glede poplačila dolga. Navaja, da je druga toženka izpovedala, da je bila poleg, ko je tožnica poplačevala kredit pri banki B., kar pomeni, da se je ne samo pogovarjala, temveč je bila prisotna, ko je tožnica poplačevala dolg po pokojnem A. A. Tožnica je na naroku izpovedala tudi, zakaj je ravno ona vzela kredit za poplačilo dolgov in sicer zato, ker je imela druga toženka prenizko pokojnino, prvi toženec pa je bil kreditno nesposoben. Na takšen način je tožnica pomagala tožencema (svojemu tedanjemu zunajzakonskemu partnerju in tašči), ki sta bila kot dediča pokojnega A. A. odgovorna za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Med pravdnimi strankami je bil dogovor, da toženca ta dolg tožnici povrneta. Sodišče prve stopnje je napačno sklenilo, da je tožnica sama prevzela pobudo za poplačilo teh dolgov. Bila je edina, ki je lahko dobila kredit in tako je bila edina možnost, da pomaga tožencema. Prvostopenjsko sodišče ni sledilo izpovedbi tožnice in tega niti ni pojasnilo. Ni šlo za medsebojno pomoč med zunajzakonskima partnerjema in za skupno premoženje. Izpostavlja izpovedbo prvega toženca, ki je izpovedal, da je bilo dogovorjeno, da bo tožnica plačala dolgove A. A., je bilo pa tudi dogovorjeno, da prvi toženec potem dobi avto po zapustniku, ki se bo prodal in da bo s tem denarjem poplačan ta dolg. To pomeni, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, na kakšen način se bo dolg poplačal, in sicer s kupnino od prodaje osebnega vozila, ki je predmet zapuščine.

3.Tožnica navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica poplačala dolgove po pokojnem A. A., in sicer dne 7. 9. 2020 1.060,50 EUR neposredno upniku banki B. za plačilo po Amex kartici, dne 8. 9. 2020 znesek 139,56 EUR neposredno upniku banki C in dne 7. 9. 2020 zneska v višini 2.114,61 EUR in 325,74 EUR prav tako neposredno upniku banki C, kar vse skupaj znaša 3.640,41 EUR. Sodišče prve stopnje pa je napravilo napačen zaključek, ko je ugotovilo, da se tožnica z drugo toženko nikoli ni pogovarjala glede poplačila dolga. Navaja, da je druga toženka izpovedala, da je bila poleg, ko je tožnica poplačevala kredit pri banki B., kar pomeni, da se je ne samo pogovarjala, temveč je bila prisotna, ko je tožnica poplačevala dolg po pokojnem A. A. Tožnica je na naroku izpovedala tudi, zakaj je ravno ona vzela kredit za poplačilo dolgov in sicer zato, ker je imela druga toženka prenizko pokojnino, prvi toženec pa je bil kreditno nesposoben. Na takšen način je tožnica pomagala tožencema (svojemu tedanjemu zunajzakonskemu partnerju in tašči), ki sta bila kot dediča pokojnega A. A. odgovorna za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Med pravdnimi strankami je bil dogovor, da toženca ta dolg tožnici povrneta. Sodišče prve stopnje je napačno sklenilo, da je tožnica sama prevzela pobudo za poplačilo teh dolgov. Bila je edina, ki je lahko dobila kredit in tako je bila edina možnost, da pomaga tožencema. Prvostopenjsko sodišče ni sledilo izpovedbi tožnice in tega niti ni pojasnilo. Ni šlo za medsebojno pomoč med zunajzakonskima partnerjema in za skupno premoženje. Izpostavlja izpovedbo prvega toženca, ki je izpovedal, da je bilo dogovorjeno, da bo tožnica plačala dolgove A. A., je bilo pa tudi dogovorjeno, da prvi toženec potem dobi avto po zapustniku, ki se bo prodal in da bo s tem denarjem poplačan ta dolg. To pomeni, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, na kakšen način se bo dolg poplačal, in sicer s kupnino od prodaje osebnega vozila, ki je predmet zapuščine.

3.Tožnica navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica poplačala dolgove po pokojnem A. A., in sicer dne 7. 9. 2020 1.060,50 EUR neposredno upniku banki B. za plačilo po Amex kartici, dne 8. 9. 2020 znesek 139,56 EUR neposredno upniku banki C in dne 7. 9. 2020 zneska v višini 2.114,61 EUR in 325,74 EUR prav tako neposredno upniku banki C, kar vse skupaj znaša 3.640,41 EUR. Sodišče prve stopnje pa je napravilo napačen zaključek, ko je ugotovilo, da se tožnica z drugo toženko nikoli ni pogovarjala glede poplačila dolga. Navaja, da je druga toženka izpovedala, da je bila poleg, ko je tožnica poplačevala kredit pri banki B., kar pomeni, da se je ne samo pogovarjala, temveč je bila prisotna, ko je tožnica poplačevala dolg po pokojnem A. A. Tožnica je na naroku izpovedala tudi, zakaj je ravno ona vzela kredit za poplačilo dolgov in sicer zato, ker je imela druga toženka prenizko pokojnino, prvi toženec pa je bil kreditno nesposoben. Na takšen način je tožnica pomagala tožencema (svojemu tedanjemu zunajzakonskemu partnerju in tašči), ki sta bila kot dediča pokojnega A. A. odgovorna za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Med pravdnimi strankami je bil dogovor, da toženca ta dolg tožnici povrneta. Sodišče prve stopnje je napačno sklenilo, da je tožnica sama prevzela pobudo za poplačilo teh dolgov. Bila je edina, ki je lahko dobila kredit in tako je bila edina možnost, da pomaga tožencema. Prvostopenjsko sodišče ni sledilo izpovedbi tožnice in tega niti ni pojasnilo. Ni šlo za medsebojno pomoč med zunajzakonskima partnerjema in za skupno premoženje. Izpostavlja izpovedbo prvega toženca, ki je izpovedal, da je bilo dogovorjeno, da bo tožnica plačala dolgove A. A., je bilo pa tudi dogovorjeno, da prvi toženec potem dobi avto po zapustniku, ki se bo prodal in da bo s tem denarjem poplačan ta dolg. To pomeni, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, na kakšen način se bo dolg poplačal, in sicer s kupnino od prodaje osebnega vozila, ki je predmet zapuščine.

4.Toženca sta odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev, skupaj s stroškovno posledico.

4.Toženca sta odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev, skupaj s stroškovno posledico.

4.Toženca sta odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev, skupaj s stroškovno posledico.

4.Toženca sta odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev, skupaj s stroškovno posledico.

5.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče sprejema skrbno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila tožnica in prvi toženec zunajzakonska partnerja od leta 2013 do konca junija 2021, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Nadalje je ugotovilo, da je tožnica nedvomno najela in črpala kredit v višini 10.000 EUR dne 3. 9. 2020 (tudi) z namenom plačati dolg po zapustniku, tj. očetu prvega toženca in možu druge toženke, da banke ne bi uveljavljale zahtevkov zoper njiju kot dediča na podlagi 142. člena Zakona o dedovanju (ZD). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil kredit najet v času trajanja zunajzakonske skupnosti med tožnico in prvim tožencem in je predstavljal njuno skupno premoženje. Kreditno razmerje je bilo res sklenjeno med banko in tožnico, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni z ničemer izkazala, niti ni zatrjevala, da bi kredit odplačevala iz svojega posebnega premoženja. Tožnica v pritožbi ponovno izrecno navaja, da kredit ne predstavlja skupnega premoženja, pri čemer to podkrepi zgolj z izpovedbo prvega toženca, v smislu, da je prvi toženec izpovedal, da bo po prodaji podedovanega vozila s kupnino tožnici povrnil vtoževani dolg. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta izpovedba ne spreminja narave najetega kredita, ki predstavlja skupno premoženje. Trditvene podlage glede poplačila dolga s prodajo podedovanega osebnega vozila tožnica v tožbi in pripravljalni vlogi ni navedla. Trditveno in dokazno breme sta ločena, stranka pa mora zadostiti obema. Izpovedba stranke ali priče ne more nadomestiti ustreznih strankinih trditev.

6.Pritožbeno sodišče sprejema skrbno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila tožnica in prvi toženec zunajzakonska partnerja od leta 2013 do konca junija 2021, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Nadalje je ugotovilo, da je tožnica nedvomno najela in črpala kredit v višini 10.000 EUR dne 3. 9. 2020 (tudi) z namenom plačati dolg po zapustniku, tj. očetu prvega toženca in možu druge toženke, da banke ne bi uveljavljale zahtevkov zoper njiju kot dediča na podlagi 142. člena Zakona o dedovanju (ZD). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil kredit najet v času trajanja zunajzakonske skupnosti med tožnico in prvim tožencem in je predstavljal njuno skupno premoženje. Kreditno razmerje je bilo res sklenjeno med banko in tožnico, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni z ničemer izkazala, niti ni zatrjevala, da bi kredit odplačevala iz svojega posebnega premoženja. Tožnica v pritožbi ponovno izrecno navaja, da kredit ne predstavlja skupnega premoženja, pri čemer to podkrepi zgolj z izpovedbo prvega toženca, v smislu, da je prvi toženec izpovedal, da bo po prodaji podedovanega vozila s kupnino tožnici povrnil vtoževani dolg. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta izpovedba ne spreminja narave najetega kredita, ki predstavlja skupno premoženje. Trditvene podlage glede poplačila dolga s prodajo podedovanega osebnega vozila tožnica v tožbi in pripravljalni vlogi ni navedla. Trditveno in dokazno breme sta ločena, stranka pa mora zadostiti obema. Izpovedba stranke ali priče ne more nadomestiti ustreznih strankinih trditev.

6.Pritožbeno sodišče sprejema skrbno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila tožnica in prvi toženec zunajzakonska partnerja od leta 2013 do konca junija 2021, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Nadalje je ugotovilo, da je tožnica nedvomno najela in črpala kredit v višini 10.000 EUR dne 3. 9. 2020 (tudi) z namenom plačati dolg po zapustniku, tj. očetu prvega toženca in možu druge toženke, da banke ne bi uveljavljale zahtevkov zoper njiju kot dediča na podlagi 142. člena Zakona o dedovanju (ZD). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil kredit najet v času trajanja zunajzakonske skupnosti med tožnico in prvim tožencem in je predstavljal njuno skupno premoženje. Kreditno razmerje je bilo res sklenjeno med banko in tožnico, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni z ničemer izkazala, niti ni zatrjevala, da bi kredit odplačevala iz svojega posebnega premoženja. Tožnica v pritožbi ponovno izrecno navaja, da kredit ne predstavlja skupnega premoženja, pri čemer to podkrepi zgolj z izpovedbo prvega toženca, v smislu, da je prvi toženec izpovedal, da bo po prodaji podedovanega vozila s kupnino tožnici povrnil vtoževani dolg. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta izpovedba ne spreminja narave najetega kredita, ki predstavlja skupno premoženje. Trditvene podlage glede poplačila dolga s prodajo podedovanega osebnega vozila tožnica v tožbi in pripravljalni vlogi ni navedla. Trditveno in dokazno breme sta ločena, stranka pa mora zadostiti obema. Izpovedba stranke ali priče ne more nadomestiti ustreznih strankinih trditev.

6.Pritožbeno sodišče sprejema skrbno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila tožnica in prvi toženec zunajzakonska partnerja od leta 2013 do konca junija 2021, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Nadalje je ugotovilo, da je tožnica nedvomno najela in črpala kredit v višini 10.000 EUR dne 3. 9. 2020 (tudi) z namenom plačati dolg po zapustniku, tj. očetu prvega toženca in možu druge toženke, da banke ne bi uveljavljale zahtevkov zoper njiju kot dediča na podlagi 142. člena Zakona o dedovanju (ZD). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil kredit najet v času trajanja zunajzakonske skupnosti med tožnico in prvim tožencem in je predstavljal njuno skupno premoženje. Kreditno razmerje je bilo res sklenjeno med banko in tožnico, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni z ničemer izkazala, niti ni zatrjevala, da bi kredit odplačevala iz svojega posebnega premoženja. Tožnica v pritožbi ponovno izrecno navaja, da kredit ne predstavlja skupnega premoženja, pri čemer to podkrepi zgolj z izpovedbo prvega toženca, v smislu, da je prvi toženec izpovedal, da bo po prodaji podedovanega vozila s kupnino tožnici povrnil vtoževani dolg. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta izpovedba ne spreminja narave najetega kredita, ki predstavlja skupno premoženje. Trditvene podlage glede poplačila dolga s prodajo podedovanega osebnega vozila tožnica v tožbi in pripravljalni vlogi ni navedla. Trditveno in dokazno breme sta ločena, stranka pa mora zadostiti obema. Izpovedba stranke ali priče ne more nadomestiti ustreznih strankinih trditev.

1Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) mora stranka najprej postaviti ustrezne (konkretizirane) trditve, resničnost le-teh pa se preveri s predlaganimi dokazi.

1. Za ugotovitev obstoja skupnega premoženja pritožbeno sodišče še opozarja, da niti ni bistveno, ali je tožnica kredit v celoti odplačala v času trajanja zunajzakonske skupnosti ali ga je odplačevala še po razpadu zunajzakonske skupnosti.

Za ugotovitev obstoja skupnega premoženja pritožbeno sodišče še opozarja, da niti ni bistveno, ali je tožnica kredit v celoti odplačala v času trajanja zunajzakonske skupnosti ali ga je odplačevala še po razpadu zunajzakonske skupnosti.

1Za ugotovitev obstoja skupnega premoženja pritožbeno sodišče še opozarja, da niti ni bistveno, ali je tožnica kredit v celoti odplačala v času trajanja zunajzakonske skupnosti ali ga je odplačevala še po razpadu zunajzakonske skupnosti.

7.Pritožbeno sodišče tako v celoti sprejema argumentiran zaključek sodišča prve stopnje, da je sporni kredit predstavljal skupno premoženje. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica iz tega kredita poplačala dolgove po zapustniku A. A., ki je umrl konec avgusta 2020, in sicer v skupni višini 3.640,41 EUR in da sta dediča zapustnika toženca.

7.Pritožbeno sodišče tako v celoti sprejema argumentiran zaključek sodišča prve stopnje, da je sporni kredit predstavljal skupno premoženje. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica iz tega kredita poplačala dolgove po zapustniku A. A., ki je umrl konec avgusta 2020, in sicer v skupni višini 3.640,41 EUR in da sta dediča zapustnika toženca.

7.Pritožbeno sodišče tako v celoti sprejema argumentiran zaključek sodišča prve stopnje, da je sporni kredit predstavljal skupno premoženje. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica iz tega kredita poplačala dolgove po zapustniku A. A., ki je umrl konec avgusta 2020, in sicer v skupni višini 3.640,41 EUR in da sta dediča zapustnika toženca.

7.Pritožbeno sodišče tako v celoti sprejema argumentiran zaključek sodišča prve stopnje, da je sporni kredit predstavljal skupno premoženje. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica iz tega kredita poplačala dolgove po zapustniku A. A., ki je umrl konec avgusta 2020, in sicer v skupni višini 3.640,41 EUR in da sta dediča zapustnika toženca.

8.Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se tožnica o poplačilu tega dolga ni nikoli pogovarjala z drugo toženko - mamo prvega toženca (tj. tožničino taščo), da ji nikoli ni rekla, da mora ta denar vrniti in da se je o vračilu denarja pogovarjala zgolj s prvim tožencem. To potrjuje tudi izpovedba tožnice, ki je izpovedala, da je šlo za "težke trenutke tašče" in da zato ni od druge toženke nikoli zahtevala vračila denarja, smiselno enako pa sta izpovedala oba toženca. Pritožbeno sodišče tako sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica druge toženke ni obravnavala kot dolžnice in okoriščenke ter da od nje nikoli ni zahtevala povrnitve opravljenih plačil. Sodišče prve stopnje je v luči navedenega pravilno odločilo, da zoper drugo toženko tožnica nima zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

8.Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se tožnica o poplačilu tega dolga ni nikoli pogovarjala z drugo toženko - mamo prvega toženca (tj. tožničino taščo), da ji nikoli ni rekla, da mora ta denar vrniti in da se je o vračilu denarja pogovarjala zgolj s prvim tožencem. To potrjuje tudi izpovedba tožnice, ki je izpovedala, da je šlo za "težke trenutke tašče" in da zato ni od druge toženke nikoli zahtevala vračila denarja, smiselno enako pa sta izpovedala oba toženca. Pritožbeno sodišče tako sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica druge toženke ni obravnavala kot dolžnice in okoriščenke ter da od nje nikoli ni zahtevala povrnitve opravljenih plačil. Sodišče prve stopnje je v luči navedenega pravilno odločilo, da zoper drugo toženko tožnica nima zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

8.Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se tožnica o poplačilu tega dolga ni nikoli pogovarjala z drugo toženko - mamo prvega toženca (tj. tožničino taščo), da ji nikoli ni rekla, da mora ta denar vrniti in da se je o vračilu denarja pogovarjala zgolj s prvim tožencem. To potrjuje tudi izpovedba tožnice, ki je izpovedala, da je šlo za "težke trenutke tašče" in da zato ni od druge toženke nikoli zahtevala vračila denarja, smiselno enako pa sta izpovedala oba toženca. Pritožbeno sodišče tako sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica druge toženke ni obravnavala kot dolžnice in okoriščenke ter da od nje nikoli ni zahtevala povrnitve opravljenih plačil. Sodišče prve stopnje je v luči navedenega pravilno odločilo, da zoper drugo toženko tožnica nima zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

8.Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se tožnica o poplačilu tega dolga ni nikoli pogovarjala z drugo toženko - mamo prvega toženca (tj. tožničino taščo), da ji nikoli ni rekla, da mora ta denar vrniti in da se je o vračilu denarja pogovarjala zgolj s prvim tožencem. To potrjuje tudi izpovedba tožnice, ki je izpovedala, da je šlo za "težke trenutke tašče" in da zato ni od druge toženke nikoli zahtevala vračila denarja, smiselno enako pa sta izpovedala oba toženca. Pritožbeno sodišče tako sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica druge toženke ni obravnavala kot dolžnice in okoriščenke ter da od nje nikoli ni zahtevala povrnitve opravljenih plačil. Sodišče prve stopnje je v luči navedenega pravilno odločilo, da zoper drugo toženko tožnica nima zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

9.Glede zahtevka zoper prvega toženca pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sporni kredit predstavlja skupno premoženje nekdanjih zunajzakonskih partnerjev (67. člen Družinskega zakonika - DZ). Tožnica bi zoper prvega toženca lahko zahtevala tisto, kar je ob poravnavi obveznosti plačala več, kot znaša njen del obveznosti. Za takšen zahtevek pa se mora najprej ugotoviti, kolikšen je delež tožnice in prvega toženca na skupnem premoženju, saj je sama višina terjatve, do katere je tožnica upravičena, odvisna od notranjega razmerja med tožnico in prvim tožencem na skupnem premoženju. Teh trditev pa tožnica ni podala, celo izrecno je trdila, da ne gre za skupno premoženje, pri čemer vztraja tudi v pritožbi.

9.Glede zahtevka zoper prvega toženca pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sporni kredit predstavlja skupno premoženje nekdanjih zunajzakonskih partnerjev (67. člen Družinskega zakonika - DZ). Tožnica bi zoper prvega toženca lahko zahtevala tisto, kar je ob poravnavi obveznosti plačala več, kot znaša njen del obveznosti. Za takšen zahtevek pa se mora najprej ugotoviti, kolikšen je delež tožnice in prvega toženca na skupnem premoženju, saj je sama višina terjatve, do katere je tožnica upravičena, odvisna od notranjega razmerja med tožnico in prvim tožencem na skupnem premoženju. Teh trditev pa tožnica ni podala, celo izrecno je trdila, da ne gre za skupno premoženje, pri čemer vztraja tudi v pritožbi.

9.Glede zahtevka zoper prvega toženca pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sporni kredit predstavlja skupno premoženje nekdanjih zunajzakonskih partnerjev (67. člen Družinskega zakonika - DZ). Tožnica bi zoper prvega toženca lahko zahtevala tisto, kar je ob poravnavi obveznosti plačala več, kot znaša njen del obveznosti. Za takšen zahtevek pa se mora najprej ugotoviti, kolikšen je delež tožnice in prvega toženca na skupnem premoženju, saj je sama višina terjatve, do katere je tožnica upravičena, odvisna od notranjega razmerja med tožnico in prvim tožencem na skupnem premoženju. Teh trditev pa tožnica ni podala, celo izrecno je trdila, da ne gre za skupno premoženje, pri čemer vztraja tudi v pritožbi.

9.Glede zahtevka zoper prvega toženca pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sporni kredit predstavlja skupno premoženje nekdanjih zunajzakonskih partnerjev (67. člen Družinskega zakonika - DZ). Tožnica bi zoper prvega toženca lahko zahtevala tisto, kar je ob poravnavi obveznosti plačala več, kot znaša njen del obveznosti. Za takšen zahtevek pa se mora najprej ugotoviti, kolikšen je delež tožnice in prvega toženca na skupnem premoženju, saj je sama višina terjatve, do katere je tožnica upravičena, odvisna od notranjega razmerja med tožnico in prvim tožencem na skupnem premoženju. Teh trditev pa tožnica ni podala, celo izrecno je trdila, da ne gre za skupno premoženje, pri čemer vztraja tudi v pritožbi.

10.Tožnica je uveljavljala tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer jih ni posebej konkretizirala. V nadaljevanju pritožbe je nato zatrjevala, da sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbi tožnice in tega niti ni pojasnilo, s čimer je smiselno zatrjevala kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedbi prvega toženca in druge toženke, opredelilo pa se je tudi do navedb in izpovedbe tožnice (6. točka obrazložitve sodbe). Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe je jasna, prepričljiva in skladna z metodološkimi napotki v 8. členu ZPP, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

10.Tožnica je uveljavljala tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer jih ni posebej konkretizirala. V nadaljevanju pritožbe je nato zatrjevala, da sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbi tožnice in tega niti ni pojasnilo, s čimer je smiselno zatrjevala kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedbi prvega toženca in druge toženke, opredelilo pa se je tudi do navedb in izpovedbe tožnice (6. točka obrazložitve sodbe). Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe je jasna, prepričljiva in skladna z metodološkimi napotki v 8. členu ZPP, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

10.Tožnica je uveljavljala tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer jih ni posebej konkretizirala. V nadaljevanju pritožbe je nato zatrjevala, da sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbi tožnice in tega niti ni pojasnilo, s čimer je smiselno zatrjevala kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedbi prvega toženca in druge toženke, opredelilo pa se je tudi do navedb in izpovedbe tožnice (6. točka obrazložitve sodbe). Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe je jasna, prepričljiva in skladna z metodološkimi napotki v 8. členu ZPP, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

10.Tožnica je uveljavljala tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer jih ni posebej konkretizirala. V nadaljevanju pritožbe je nato zatrjevala, da sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbi tožnice in tega niti ni pojasnilo, s čimer je smiselno zatrjevala kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedbi prvega toženca in druge toženke, opredelilo pa se je tudi do navedb in izpovedbe tožnice (6. točka obrazložitve sodbe). Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe je jasna, prepričljiva in skladna z metodološkimi napotki v 8. členu ZPP, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

11.Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstev, da tožnica s pritožbo ni uspela ter da odgovor tožene stranke na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

12.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstev, da tožnica s pritožbo ni uspela ter da odgovor tožene stranke na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

12.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstev, da tožnica s pritožbo ni uspela ter da odgovor tožene stranke na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

12.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstev, da tožnica s pritožbo ni uspela ter da odgovor tožene stranke na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------

-------------------------------

-------------------------------

-------------------------------

1Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) mora stranka najprej postaviti ustrezne (konkretizirane) trditve, resničnost le-teh pa se preveri s predlaganimi dokazi.

1. Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) mora stranka najprej postaviti ustrezne (konkretizirane) trditve, resničnost le-teh pa se preveri s predlaganimi dokazi.

1Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) mora stranka najprej postaviti ustrezne (konkretizirane) trditve, resničnost le-teh pa se preveri s predlaganimi dokazi.

1Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) mora stranka najprej postaviti ustrezne (konkretizirane) trditve, resničnost le-teh pa se preveri s predlaganimi dokazi.

Zveza:

Zveza:

Zveza:

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 67 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 7/1, 8, 212 Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 142

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 67 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 7/1, 8, 212 Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 142

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 67 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 7/1, 8, 212 Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 142

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 67 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 7/1, 8, 212 Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 142

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.