Jedro

Glede odredb o hišni preiskavi se že v tožbi pravilno ugotavlja, da ne gre za upravna akta oziroma upravni odločbi ter da zato upravni spor po 2. členu ZUS-1 v konkretnem primeru ne pride v poštev. Odredb pa po presoji sodišča tudi ni mogoče šteti za drug posamičen akt, zoper katerega ni zagotovljenega (drugega) sodnega varstva iz 4. člena ZUS-1. Odredbi je namreč izdalo in torej odločilo v zadevi sodišče, kar že samo po sebi pomeni, da je bilo tožeči stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja in da zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno oziroma zahtevano. Odločitev rednih sodišč se ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči in tam sprejetih odločitev.

Določb ZUS-1 v povezavi s 157. členom Ustave ni mogoče razlagati tako, da v odsotnosti pritožbe ali drugega pravnega sredstva zoper odločitev sodnika vselej vstopi možnost upravnega spora.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani z odredbo IV Kpd ... z dne 30. 6. 2016, izdano v predkazenskem postopku zoper osumljene A.A., B.B., C.C. in Č.Č., zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem v zvezi s petim odstavkom 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 odredilo hišno preiskavo prostorov Banke Slovenije, in sicer pisarn in drugih prostorov, ki jih uporabljajo osebe, ki nastopajo kot osumljenci v tej zadevi in druge poimensko naštete osebe, zaposlene pri tožeči stranki, ter (poudarjeno) tudi „drugih prostorov Banke Slovenije, med drugim tistih, za katere bi se med preiskavo ugotovilo, da se v njih nahaja dokumentacija, ki je pomembna za predmetni kazenski postopek“. Z isto odredbo je Okrožno sodišče odredilo zaseg predmetov, in sicer poleg v odredbi opisanih sklopov različne dokumentacije tožeče stranke (poudarjeno) tudi zaseg „naprav in nosilcev s podatki v elektronski obliki, ki bi lahko razkrili vsebino korespondence in dogovarjanj oziroma vsebino osnutkov pri nastajanju dokumentacije“ ter „druge morebitne dokumentacije, ki je pomembna za uspešno izvedbo predkazenskega postopka in je neposredno povezana z ugotavljanjem dejanskega stanja preiskovanega kaznivega dejanja“. Z odredbo z dne 6. 7. 2016 je Okrožno sodišče hišno preiskavo razširilo tudi na prostore Banke Slovenije na naslovu ... Izvršitev odredbe pa prepustilo delavcem Policije GPU Ljubljana, UKP, Nacionalnega preiskovalnega urada. Istega dne (6. 7. 2016) je bila opravljena hišna preiskava, kot to izhaja iz zapisnikov o preiskavi po odredbi sodišča z dne 6. 7. 2016. 2. Tožeča stranka nadalje povzema ustavno in zakonsko ureditev upravnega spora ter pristojnosti, ki jih ima Upravno sodišče po zakonu (ZUS-1) in Ustavi RS v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri tem poudarja, da ji niti zoper odredbi Okrožnega sodišča niti zoper ravnanja delavcev Policije pri izvrševanju odredb, s katerimi je tožena stranka posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke, ni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Tožeča stranka namreč po določbah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki urejajo hišno preiskavo in zaseg predmetov, nima možnosti pritožbe. Stranke kazenskega postopka imajo na voljo učinkovita pravna sredstva v kazenskem postopku, medtem ko tožeča stranka, ki nima položaja osumljene osebe, teh pravnih sredstev nima, kar pomeni, da niti zoper odredbi niti zoper ravnanja delavcev Policije nima na voljo nobenega pravnega sredstva. Učinkovitega sodnega varstva tudi nima pred sodiščem splošne pristojnosti, saj posegi v njene pravice temeljijo na pravnomočni sodni odločbi in jih kot takšnih ni šteti za protipravne. In končno ji ni zagotovljeno niti varstvo v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, saj v primeru odredb preiskovalne sodnice ne gre za dokončni upravni akt. Zato ji ostaja za varstvo njenih ustavnih pravic le tožba v upravnem sporu po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 in zato tožeča stranka vlaga zadevno tožbo v zakonitem 30-dnevnem roku na podlagi navedene določbe.

3. V tožbi zatrjuje poseg v ustavno pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave, v pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave in v pravico do tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave. Vse te pravice uživa (tudi) tožeča stranka kot pravna oseba javnega prava. Nadalje se obširno obrazlaga in utemeljuje tudi, zakaj je stopnja pričakovanja prostorske in komunikacijske zasebnosti tožeče stranke kot pravne osebe javnega prava in kot dela Evropskega sistema centralnih bank celo višja kot sicer velja za pravne osebe ter zakaj samovoljen poseg v ustavno varovane pravice, zlasti v pravico do zasebnosti, za kakršnega gre v primeru uvodoma navedenih ravnanj Policije, ni dopusten. Obširno se opisujejo tudi pomanjkljivosti zakonske ureditve (v ZKP in v Zakonu o bančništvu, ZBan-2), ki po navedbah v tožbi ne dajejo možnosti preprečitve nedovoljenih ali prekomernih posegov v zaupne podatke v okviru opravljene preiskave in s tem predstavljajo neustavno pravno praznino. Pomanjkljiva je tudi vsebina odredb, ki dajeta toženi stranki izjemno široka pooblastila in ki jih je le-ta izkoristila na način, da je zasegla tudi dokumentacijo, ki ni povezana z dejanskim stanjem preiskovanega kaznivega dejanja. Ob tem tožeča stranka posebej izpostavlja, da je tožena stranka v konkretnem primeru sama še bistveno presegla pooblastila oziroma pristojnosti, ki jih je imela po odredbah ter da je v nasprotju s pooblastilom sodišča in kljub temu, da je bila s strani navzočih oseb na to večkrat opozorjena, zasegla tudi dokumentacijo, ki ni bila z ničemer povezana z ugotavljanjem dejanskega stanja preiskovanega kaznivega dejanja.

4. Ker je torej tožena stranka kršila pravice tožeče stranke iz 35., 36. in 37. člena Ustave, tožeča stranka sodišču predlaga, da ugotovi, da so ji bile z opisanimi dejanji delavcev Policije pri hišni preiskavi in zasegu predmetov na podlagi odredb Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Kpd ... z dne 30. 6. 2016 in z dne 6. 7. 2016 kršene že omenjene ustavne pravice, toženi stranki in Specializiranemu državnemu tožilstvu (kolikor le-ta že razpolaga z zaseženo dokumentacijo) pa naloži, da v roku 3 dni vrneta vse zasežene predmete in dokumentacijo ter morebitne kopije v roku 3 dni uničita in o tem v istem roku obvestita tožečo stranko. Toženi stranki pa naj sodišče naloži še, da tožeči povrne stroške postopka. V zvezi z zatrjevano neustavnostjo zakonske ureditve (v ZKP in ZBan-2) tožeča stranka sodišču predlaga prekinitev postopka ter začetek postopka pred Ustavnim sodiščem.

5. Sodišče je moralo tožbo zavreči. 6. Na podlagi 4. člena ZUS-1, na katerega tožeča stranka opira svojo upravičenost za tožbo, sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov ali dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Citirana določba ZUS-1 je z ozirom na predhodne določbe, kot se pravilno ugotavlja že v tožbi, subsidiarne narave, kar pomeni, da se lahko uporabi samo v primeru, če gre pri odločanju za dejanje ali za (drug) posamičen (in ne upravni) akt in če zoper dejanje ali drug posamičen akt ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

7. V konkretnem primeru je predmet spora ravnanje Policije pri preiskavi prostorov tožeče stranke in s tem po navedbah tožbe dejanje, zoper katerega ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Obenem pa že tožeča stranka sama v tožbi pove, da je hišna preiskava v prostorih tožeče stranke in s tem sporno ravnanje Policije v konkretnem primeru temeljilo na dveh odredbah o hišni preiskavi, ki ju je izdala okrožna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani. Isti odredbi sta bili tudi podlaga za zaseg dokumentacije pri tožeči stranki.

8. Že iz tožbenih navedb je torej razvidno, izhaja pa tudi iz tožbi priloženih listin, da ravnanje Policije v konkretnem primeru ni bilo samovoljno in brez podlage, temveč da je bilo opravljeno v izvrševanju odredb preiskovalne sodnice in s tem v izvrševanju sodne odločbe. Preiskovalna sodnica je namreč na zahtevo Specializiranega državnega tožilstva na podlagi 166. člena ZKP (in s tem še pred izdajo sklepa o preiskavi) kot nujno preiskovalno dejanje odredila hišno preiskavo pri tožeči stranki, vključno z zasegom predmetov in listin, izvršitev odredb pa v skladu s 172. členom ZKP prepustila policiji. To pa pomeni, da spornega ukrepanja Policije ni mogoče šteti za samostojno dejanje pristojnega (upravnega) organa iz 4. člena ZUS-1 in s tem za samostojen predmet spora, temveč sta v konkretnem primeru v smislu 4. člena ZUS-1 lahko (kot drug posamičen akt), vključno z njunim izvrševanjem, sporni le izdani odredbi.

9. Glede odredb o hišni preiskavi pa se prav tako že v tožbi pravilno ugotavlja, da ne gre za upravna akta oziroma upravni odločbi ter da zato upravni spor po 2. členu ZUS-1 v konkretnem primeru ne pride v poštev. Odredb pa po presoji sodišča tudi ni mogoče šteti za drug posamičen akt, zoper katerega ni zagotovljenega (drugega) sodnega varstva iz 4. člena ZUS-1. Odredbi je namreč izdalo in torej odločilo v zadevi sodišče, kar že samo po sebi pomeni, da je bilo tožeči stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja in da zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno oziroma zahtevano (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016 in sklep I Up 37/2016 z dne 18. 5. 2016). Vrhovno sodišče je poleg tega v zadevi I Up 178/2015 in tudi sicer že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč, v konkretnem primeru gre za Okrožno sodišče v Ljubljani, ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči in tam sprejetih odločitev.

10. Tega po presoji sodišča ne spreminja niti dejstvo, da zoper odredbo ni pritožbe, kot se izpostavlja v tožbi. Določb ZUS-1 v povezavi s 157. členom Ustave namreč ni mogoče razlagati tako, da v odsotnosti pritožbe ali drugega pravnega sredstva zoper odločitev sodnika vselej vstopi možnost upravnega spora. V povezavi s situacijo, kakršna je podana v konkretnem primeru in ko pri tožeči stranki ne gre za obdolženca, temveč za „drugo osebo“ iz 214. člena ZKP, pri kateri se opravi hišna preiskava in ki torej med vodenjem kazenskega postopka nima možnosti nasprotovati sodni odredbi in izločati dokazov, se sicer lahko postavi vprašanje ustavne skladnosti predmetnega (kazenskega) postopka, ki se izpostavlja v tožbi, vendar pa se sodišče v upravnem sporu do tega vprašanja iz že navedenih razlogov ne more opredeljevati.

11. Ker torej izpodbijani sodni odredbi in dejanja, opravljena v njunem izvrševanju, niso akti oziroma dejanja, ki se lahko izpodbijano s tožbo v upravnem sporu, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, pa se tudi do nadaljnjih, vsebinskih razlogov tožbe ni opredeljevalo.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.