Jedro

Določbe prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD ni mogoče razlagati in uporabiti tako, da mora stranka dokazati, da je neposredno in izključno zaradi izbrisa ter takoj po izbrisu zapustila Slovenijo. /.../ Zato z vidika dokaznega bremena velja, da mora stranka za uspeh v postopku dovolj prepričljivo izkazati, da so jo posledice izbrisa oziroma splet okoliščin povezanih z izbrisom prisilile, da je zapustila Slovenijo v tem smislu, da je bil izbris odločilni razlog za njen odhod.

Tožena stranka ni upoštevala pravilne interpretacije prve alineje tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD, saj je naredila selektivno dokazno oceno s tem, da je upoštevala - na načelni ravni - zgolj pravno ureditev tedaj veljavnega Zakona o osnovni šoli glede dostopa do osnovnošolskega izobraževanja za tujce z urejenim statusom. Tožena stranka bi morala upoštevati izpovedbo tožnikovega očeta, da so jim v šoli, na katero je bil vpisan tožnik, in na kateri je bila zaposlena tožnikova mama, ravnatelj in drugi zaposleni dejali, da tožnik kot tujec ne more več nadaljevati šolanja. Po presoji sodišča je povsem življenjsko, da so se tožnikovi starši glede informacij o pravicah njunih otrok do šolanja v Sloveniji zanesli na informacije ravnatelja in učiteljev in glede tega niso pridobivali pravnih mnenj o takrat veljavni zakonodaji oziroma niso sprožali pravnih sporov. Dokazna ocena pravno relevantnih okoliščin glede na to, da je do izbrisa nesporno prišlo, bi morala biti celostna, življenjska in realna, ne pa formalistična in selektivna, in tega napotka oziroma pravne interpretacije določila prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD se tožena stranka ni držala.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Kranj št. 214-1251/2013-62 z dne 26. 4. 2019 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je bila zavrnjena prošnja tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi določil Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD). Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 1089/2016-10 z dne 15. 10. 2018, s katero je bilo upravni enoti naloženo, da mora v ponovnem postopku vse zbrane dokaze ponovno ovrednotiti in opraviti celovito dokazno oceno in tudi ugotoviti, ali so potekali kakršni koli poskusi vračanja po zapustitvi Slovenije ter razčistiti, zakaj je tožnikova mati ostala v Sloveniji in na kakšni podlagi mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje.

2. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da je v ponovljenem postopku ponovno pregledal vsa v dotedanjih postopkih zbrana dokazila ter ponovno pridobil dokazila iz lastnih evidenc, in sicer vloge za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenj za začasno prebivanje in za sprejem v državljanstvo. V nadaljevanju obrazložitve povzame navedbe tožnikovega očeta in tedanjega pooblaščenca na ustnem zaslišanju dne 8. 10. 2013. Tožnikov oče je izpovedal, da je Slovenijo zapustil v mesecu oktobru 1993, skupaj z obema sinovoma A. in B., ker niso dobili dovoljenja za prebivanje. Na občini je izvedel, da so bili izbrisani, oziroma da jih je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) odjavilo. Oče tožnika je bil po izgubi zaposlitve v Tekstilindusu zaradi stečaja podjetja leta 1991 prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, ker ni imel delovnega dovoljenja, je moral Slovenijo zapustiti. Tako na tem zaslišanju, kot v kasnejših izjavah (dne 5. 4. 2014 in dne 18. 12. 2015) je povedal, da je s sinovoma Slovenijo zapustil oktobra ali novembra 1993, ker so bili izbrisani in ker mu je bilo rečeno, da otroka kot tujca ne moreta več nadaljevati šolanja v Sloveniji in jih mora vpisati v šolo v Srbiji. Tožnikova mama je bila kot čistilka do upokojitve leta 1996 zaposlena v Osnovni šoli C., kjer ji je direktor povedal, da se njena otroka tu ne moreta več šolati, ker stalnega prebivališča niso več imeli in so zato morali vrniti tudi stanovanje, zaradi česar očetu niso več podaljšali delovnega dovoljenja, kljub temu, da sta s soprogo zaprosila za sprejem v državljanstvo. Ker samo z eno plačo niso mogli preživeti, je oče skupaj z obema otrokoma Slovenijo zapustil, medtem ko je soproga tu ostala, saj je imela delovno dovoljenje. Navedel je še, da pri tem dejstvo, da so imeli dovoljenje za začasno prebivanje, samo po sebi ni pomenilo nič, saj svojega stanovanja niso več imeli, otroka se nista mogla šolati, žena pa je prebivala pri prijateljih. Povedal je tudi, da se v Slovenijo niso poskušali vrniti.

3. Nadalje organ na podlagi izpovedb treh prič ugotavlja, da se priče D. D., E. E. in F. F. ne spominjajo več dobro odhoda tožnika iz Slovenije skupaj z očetom in bratom, zdi pa se jim, da je to bilo leta 1993 ali 1994, medtem ko je mama oziroma soproga tu še ostala. Tudi o okoliščinah glede vračanja niso vedeli povedati ničesar.

4. Po izvedenem ugotovitvenem postopku prvostopenjski organ ugotavlja, da je imel tožnik od dne 9. 9. 1986 do dne 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na naslovu ..., Kranj. Po tem je imel v obdobju med 22. 4. 1992 in 6. 8. 1992 in nato od 11. 6. 1993 do 20. 6. 1994 prijavljeno začasno prebivališče na naslovu ..., Kranj, oziroma ..., Kranj. Na tem naslovu so imeli poleg tožnika vsi družinski člani prijavljeno stalno prebivališče od 9. 9. 1986 do 26. 2. 1992, ko so za celo družino pričele veljati določbe 81. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/1991), stalno prebivališče pa je bilo odjavljeno.

5. V zvezi z navedbo, da sta oče in mama tožnika zaprosila za državljanstvo Republike Slovenije za vso družino, organ ugotavlja, da sta prošnjo dne 3. 9. 1992 res vložila in da je bila ta z odločbo MNZ z dne 21. 3. 1997 zavrnjena, po ugotovitvi, da so Slovenijo že zapustili. Nadalje na podlagi obvestila OŠ C. z dne 5. 9. 2014 organ ugotavlja še, da je tožnik obiskoval osnovno šolo do zaključenega tretjega razreda dne 24. 6. 1993 in da ga je oče dne 18. 10. 1993 izpisal zaradi prešolanja na OŠ v Srbiji. Tožnik je sicer še v letu 1993 v Sloveniji obiskoval ortopedsko ambulanto in fizioterapijo.

6. Prvostopenjski organ je na podlagi podatkov iz registra tujcev ugotovil, da so bili tožnikovemu očetu izdani naslednji vizumi: bivalni (z veljavnostjo 5. 5. 1992 do 6. 11. 1992), delovni (z veljavnostjo 3. 12. 1992 do 20. 9. 1993), bivalni iz razloga prejemanja denarnega nadomestila (z veljavnostjo 27. 9. 1993 do 27. 9. 1994), bivalni iz razloga zaposlitve oz. pravice iz dela (z veljavnostjo 4. 10. 1994 do 6. 11. 1994, v tem času je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje) ter osebno delovno dovoljenje (z veljavnostjo 17. 11. 1992 do 20. 9. 1993). Tožniku in njegovemu bratu sta bila izdana dva bivalna vizuma (z veljavnostjo 22. 4. 1992 do 6. 8. 1992 ter 20. 6. 1993 do 20. 6. 1994), tožnikovi materi pa dva delovna vizuma (z veljavnostjo 6. 5. 1992 do 6. 8. 1992 ter 20. 6. 1993 do 6. 3. 1997). Njeni prošnji za izdajo vizuma je bila predložena najemna pogodba na naslovu ..., Kranj, sklenjena 12. 11. 1993, z veljavnostjo do 6. 3. 1997. 7. V zvezi z očetovimi trditvami, da so morali Slovenijo zapustiti med drugim zato, ker sinova tu nista mogla več obiskovati osnovne šole, organ po pregledu takrat veljavnega Zakona o osnovni šoli (Uradni list SRS št. 5/1980 in naslednji, ki je veljal do 27. 2. 1996) ugotavlja, da je bilo v 17. členu določeno, da imajo otroci tujih državljanov in oseb brez državljanstva, ki živijo v Sloveniji, pravico obiskovati osnovno šolo in pripravo na osnovno šolo pod enakimi pogoji kot državljani SFRJ. Zato bi oba otroka, tako tožnik kot tudi njegov brat, osnovnošolsko izobraževanje v Sloveniji po presoji organa lahko nemoteno nadaljevala, saj sta imela urejen status tujca in urejeno začasno prebivališče v Sloveniji. Glede na takrat veljavno zakonsko ureditev tako ne drži trditev, da sta morala tožnik in njegov brat zapustiti Slovenijo, ker tu šolanja nista mogla več nadaljevati.

8. V zvezi z navedbo tožnikovega očeta, da so svoje najemniško stanovanje morali vrniti Samoupravni stanovanjske skupnosti Občine Kranj, je organ po vpogledu Pravilnika o merilih za dodeljevanje stanovanj v najem (Uradni list RS, št. 2/1992, v nadaljevanju Pravilnik) ugotovil, da je 2. člen Pravilnika dejansko določal, da so do dodelitve socialnega stanovanja v najem upravičeni le državljani Republike Slovenije, ki ne presegajo določenega dohodkovnega cenzusa. Nadalje je še ugotovil, da je tožnikova družina morala stanovanje vrniti zato, ker niso bili državljani Republike Slovenije in ne zaradi izbrisa ter še, da za državljanstvo Republike Slovenije niso zaprosili v roku do 26. 12. 1991, kljub izpolnjevanju pogojev iz 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS), pač pa šele pozneje, in sicer 1. 9. 1992, njihova prošnja pa je zavrnjena z odločbo z dne 21. 3. 1997 po ugotovitvi, da niso več izpolnjevali pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS glede dejanskega življenja v Sloveniji.

9. Tožnikov oče je z obema sinovoma zapustil Slovenijo v oktobru ali novembru 1993, v času, ko so imeli urejen status tujca z veljavnimi dovoljenji za začasno prebivanje in prijavljenim začasnim prebivališčem še vse do 20. 6. 1994 oziroma 27. 9. 1994. Razen tega je tožnikova mama G. ostala v Sloveniji, kjer je bila zaposlena na osnovni šoli do upokojitve dne 31. 8. 1996, torej bi po oceni upravnega organa tudi sinova lahko ostala v Sloveniji skupaj z njo in normalno nadaljevala šolanje, saj sta imela urejen status tujca. Ob upoštevanju tega dejstva navedbe tožnikovega očeta, da je tožnik Slovenijo zapustil, ker on ni uspel pridobiti novega delovnega dovoljenja, niso utemeljene.

10. Organ je tako tudi v ponovljenem postopku ocenil, da tožnikov odhod iz Slovenije ni posledica izbrisa oziroma enega od razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. S to ugotovitvijo je seznanil tožnika, ki je pisno odgovoril, da se ne strinja z ugotovitvami organa. Poudaril je, da je moral Slovenijo zapustiti, ker je bilo staršem v šoli pojasnjeno, da kot tujec nima več pravice do šolanja. Glede na vse navedeno je predlagal ponovno zaslišanje očeta in dveh prič, ki sta prijatelja in sta bila v enakem položaju, kot tožnikova družina. Trditev upravnega organa, da sta z bratom lahko nemoteno nadaljevala z izobraževanjem, ni resna in ne drži. Prav tako ne drži, da je bil dne 25. 6. 1991 državljan druge države SFRJ, saj v tem času ni bil vpisan v knjigo državljanov Republike Srbije. Problem njihove družine je bil sistemski - brez stanovanja, službe in možnosti šolanja v Sloveniji niso več mogli živeti. Dejstvo, da je imel status tujca, pa samo pomeni, da so kot družina poizkušali vse, da se ne bi ločili. Navedel je še, da je srednjo šolo v Srbiji zaključil leta 2002 in je bila torej njegova odsotnost glede na 1.č člen ZUSDDD upravičena. Starša sta vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo, ki je bila zavrnjena. Od leta 2002 do vložitve prošnje niso obstajale realne možnosti za ureditev statusa. Večkrat se je poskušal vrniti v Slovenijo, o tem je spraševal sorodnike v Kranju, prav tako je informacije iskal na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu.

11. Organ je po tako izvedenem ugotovitvenem glede na določbo prvega odstavka 1. člena ZUSDDD zaključil, da odhod tožnika iz Slovenije ni posledica enega od razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, temveč osebne odločitve njegovih staršev. Posledično prvostopenjski organ tudi ni ugotavljal ravnanj, ki kažejo na to, da se je oseba po izbrisu poskušala vrniti v Slovenijo, saj je te okoliščine potrebno ugotavljati le v primeru, da je podan upravičen razlog odsotnosti. Predlog za ponovno zaslišanje tožnikovega očeta in dveh prič je upravni organ zavrnil, saj ponovno zaslišanje ne bi spremenilo ugotovitev, glede na dejstvo, da so bile v postopku že večkrat pridobljene izjave tako vložnika kot pooblaščenca, ki pa se ponavljajo in torej nekih novih dejstev, kljub izvedenemu zaslišanju upravni organ ne bi izvedel. 12. Tožnik se je zoper navedeno prvostopenjsko odločbo pritožil, pritožbeni organ druge stopnje pa je njegovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP.

13. V tožbi, ki jo vlaga ob sklicevanju na določila 22. in 23. člena Ustave, tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek upravnemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Posebej poudarja, da v trenutku, ko je bil izbrisan, tožnik ni bil državljan nobene države nekdanje SFRJ in da je državljan Srbije postal šele pozneje, leta 1997. Toženi stranki očita, da izpodbijana odločba nima jasne obrazložitve in da upravna organa nista sledila napotkom sodišča v citirani pravnomočni sodbi št. I U 1089/2016-10 z dne 15. 10. 2018, predvsem glede vprašanja "ali je izbris odločilno prispeval k temu, da je oče H. H. moral izbrati možnost zapustitve Republike Slovenije...", v zvezi s čimer je tožnik predlagal zaslišanje prič (glede odhoda tožnikovega očeta iz Slovenije in njegovimi poskusi vrnitve), prvostopenjski organ pa o tem predlogu ni odločil, s čimer so bile kršene tožnikove pravice do sodnega varstva, do izjave in do sodelovanja v postopku oziroma do poštenega postopka. Tožnik o zaslišanju prič v upravnem postopku ni bil obveščen, zato jim ni mogel zastaviti vprašanj, postopek pa je potekal enostransko in v njem ni bilo zagotovljene enakosti orožij. Poudarja, da je bil razlog za odhod iz Slovenije izbris, ki se je _de facto_ zgodil, tožnik in njegov brat pa tedaj nista imela urejenega statusa, kot se to neupravičeno navaja, saj takrat oziroma na dan 25. 6. 1991 nista imela državljanstva Republike Srbije, zato so morali Slovenijo zapustiti, čeprav sta bila tu rojena. Poudarja, da so njegovim staršem tako ravnatelj, kot tudi ostali zaposleni na osnovni šoli povedali, da se otroka ne moreta več šolati v Sloveniji, šolanje otrok pa je upravičen razlog odsotnosti. Zaradi tega je tožnik več let živel ločeno od svoje mame, s čimer je bila kršena njegova pravica do družinskega življenja. Dejstvo, da niso imeli sredstev za preživetje, je zgolj posledica neurejenega statusa in čeprav so Slovenijo zapustili, so se nameravali vrniti nazaj, tožnikova mama pa je nadaljevala z življenjem v Sloveniji in čakala na vročitev odločbe o prošnji za sprejem v državljanstvo. Ker vsega tega organ ni upošteval ter je po mnenju tožnika selektivno, necelovito in izkrivljeno ocenil njegovo izjavo ter življenjepis, tožnik meni, da je bilo dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno. Organ, ki očitno ne verjame tožniku in pričam, ni pojasnil, zakaj je temu tako. Poleg tega je nepravilno štel, da razlog odsotnosti ni bil izbris, čeprav zaradi izteka veljavnosti očetovega delovnega dovoljenja in stečaja očetovega delodajalca niso imeli drugih možnosti za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji v posledici neurejenega statusa po izbrisu. Po mnenju tožnika v konkretnem primeru niso bile pravilno uporabljene določbe veljavnih predpisov, pri čemer opozarja na stališča Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevah Kurić proti Sloveniji in Nezirović proti Sloveniji, sprejetih v njegovemu primeru primerljivih zadevah. Tožnik dodaja, da si je status večkrat skušal urediti in da ni bil pasiven ter je nedvomno pokazal dovolj interesa za stalno prebivanje v Sloveniji in če do izbrisa ne bi prišlo, bi za to imel vse možnosti, kar vse pomeni, da je bila njegova odsotnost iz Slovenije upravičena in da izpolnjuje predpisane zakonske pogoje iz 1. člena ZUSDDD za izdajo zaprošenega dovoljenja. Sklepno navaja, da je pogoj, da je odsotnost izbrisane osebe trajala največ 10 let, protiustaven in da kot mladoletnik ni imel vpliva na svoje starše, tožena stranka pa ni navedla, kdaj je v njegovem primeru začelo teči to desetletno obdobje.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v drugostopenjski odločbi. Zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

15. Tožba je utemeljena.

16. Upravno sodišče je s pravnomočno sodbo št. I U 1089/2016-10 z dne 15. 10. 2018 na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi tožnika zoper takrat izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa in je zadevo vrnilo v ponovno odločanje s podrobno obrazloženimi napotki in stališči sodišča, ki bi jih tožena stranka morala v skladu za načelom delitve oblasti v celoti in natančno upoštevati pri ponovnem odločanju v zadevi tako glede uporabe materialnega prava, kot tudi na njegova stališča, ki se tičejo postopka.(2. člen Ustave, 4. odstavek 64. člena ZUS-1).

17. Na podlagi določila 5. odstavka 64. člena ZUS-1 pa je na pravno mnenje in stališča sodišča iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan tudi vsak drug upravni organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča. Pravnomočno odločbo sodne oblasti mora v skladu s 1. odstavkom 2. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji.

18. Upravno sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da upravna organa prve in druge stopnje v ponovljenem postopku nista sledila pravnemu mnenju sodišča in njegovim napotkom glede vodenja ponovnega postopka, izraženim v pravnomočni sodbi št. I U 1089/2016-10 z dne 15. 10. 2018. 19. Sodišče je namreč v 13. in 14. točki sodbe št. I U 1089/2016-10 z dne 15. 10. 2018 izpeljalo naslednjo interpretacijo:

20. „_Določbe prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD namreč ni mogoče razlagati in uporabiti tako, da mora stranka dokazati, da je neposredno in izključno zaradi izbrisa ter takoj po izbrisu zapustila Slovenijo.1 /.../ Zato z vidika dokaznega bremena velja, da mora stranka za uspeh v postopku dovolj prepričljivo izkazati, da so jo posledice izbrisa oziroma splet okoliščin povezanih z izbrisom prisilile, da je zapustila Slovenijo v tem smislu, da je bil izbris odločilni razlog za njen odhod.2 Zaradi takšne razlage določbe prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD je sodišče v sodni praksi že opozorilo,3 da mora upravni organ dosledno spoštovati načelo proste presoje dokazov (10. člena ZUP). To načelo pa pomeni, da mora dokazna ocena upravnega organa temeljiti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, torej tudi tistih dokaznih elementov, ki morebiti bolj govorijo v prid stranki, pri čemer tudi v zvezi z ZUSDDD izjave stranke oziroma sorodnikov ter prič predstavljajo dokaze, ki jih je treba ovrednotiti skupaj z dokazom oziroma argumentom, ki ga je sicer tožena stranka štela za edinega relevantnega._“

21. Tožena stranka ni upoštevala zgoraj citirane interpretacije prve alineje tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD, saj je naredila selektivno dokazno oceno s tem, da je upoštevala - na načelni ravni - zgolj pravno ureditev tedaj veljavnega Zakona o osnovni šoli glede dostopa do osnovnošolskega izobraževanja za tujce z urejenim statusom. Tožena stranka bi morala upoštevati izpovedbo tožnikovega očeta, da so jim v šoli, na katero je bil vpisan tožnik, in na kateri je bila zaposlena tožnikova mama, ravnatelj in drugi zaposleni dejali, da tožnik kot tujec ne more več nadaljevati šolanja. Po presoji sodišča je povsem življenjsko, da so se tožnikovi starši glede informacij o pravicah njunih otrok do šolanja v Sloveniji zanesli na informacije ravnatelja in učiteljev in glede tega niso pridobivali pravnih mnenj o takrat veljavni zakonodaji oziroma niso sprožali pravnih sporov. Dokazna ocena pravno relevantnih okoliščin glede na to, da je do izbrisa nesporno prišlo, bi morala biti celostna, življenjska in realna, ne pa formalistična in selektivna, in tega napotka oziroma pravne interpretacije določila prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD se tožena stranka ni držala.

22. V nasprotju z napotki oziroma interpretacijo v predhodni sodbi je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla tudi na formalistično ugotovitev, da tožniki do socialnega stanovanja (glede na določbe tedaj veljavnega Pravilnika o merilih za dodeljevanje stanovanj v najem) niso bili več upravičeni, ker so bili tujci in ne zaradi izbrisa. Tak zaključek je ravno tako selektiven, saj bi tožena stranka morala vse bistvene okoliščine ocenjevati v medsebojni povezanosti, med bistvene okoliščine pa nedvomno sodi stečaj delodajalca tožnikovega očeta leta 1991, kar je v povezavi z nespornim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva potrditvah tožnikovega očeta povzročilo socialno stisko družine, ki so jo reševali z odhodom v Srbijo.

23. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je v zadevi Up-430/19-13, Up-432/19-14 z dne 19. 5. 2022 posledice oziroma okoliščine, ki so sledile izbrisu, interpretiralo široko, kot razne oblike socialne in ekonomske negotovosti, in jih ni razlagalo ozko,in iz česar je izpeljalo, da je različen splet teh okoliščin nedvomno lahko vplival na odločitev posameznika, da zapusti Slovenijo.4 Ustavno sodišče je to razlago postavilo v kontekst cilja poprave kršitve človekovih pravic in izvršitev sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi _Kurić in ostali proti Sloveniji5_ in to je relevantno tudi za obravnavani primer.

24. Tožena stranka je poleg tega ravnala v nasprotju z izrecnim navodilom sodišča iz 15. točke sodbe I U 1089/2016-10 in ni ugotavljala, ali so potekali kakršni koli drugi poskusi vračanja ali ureditve statusa v Sloveniji, ali so bile navedbe tožnika o tem, da po zapustitvi Slovenije njegov oče ni bil pasiven glede vzpostavljanja (pravnih) vezi s Slovenijo, dovolj zanesljive in verodostojne oziroma da tega standarda niso dosegle ter zakaj je tožnikova mati ostala v Sloveniji, kljub temu da so ostali družinski člani Slovenijo zapustili.

25. Če bo tožena stranka v ponovljenem postopku v dokazno oceno vključila tudi izjave prič, bo tožnik moral dobiti priložnost, da postavlja vprašanja pričam in s tem tvorno sodeluje v dokaznem postopku.

26. Ker tožena stranka v ponovljenem postopku ni sledila pravnemu mnenju oziroma stališčem sodišča v pravnomočni sodbi št. I U 1089/2016-10 z dne 15. 10. 2018, je bistveno kršila določbe postopka (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), zakon pa je bil uporabljen nepravilno (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), saj tožnik na podlagi prve alineje tretjega odstavka člena 1.č. ZUSDDD nima dokaznega bremena, da dokaže, da je izključno in neposredno zaradi izbrisa moral zapustiti Slovenijo.

27. Ker je tako že na podlagi tožbe, izpodbijanega upravnega akta ter upravnih spisov očitno, da je utemeljen tožbeni očitek, ki ga je tožnik neuspešno uveljavljal že v svoji pritožbi, da prvostopenjski organ v ponovljenem postopku ni sledil pravnemu mnenju oziroma stališčem sodišča v pravnomočni sodbi I U 1089/2016-10 z dne 15. 10. 2018, pritožbeni organ pa se do tega pritožbenega očitka v drugostopenjski odločbi ni opredelil, pač pa ga je povsem spregledal, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Ker je bilo tožbi ugoditi že iz razloga po 3. in 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, se ni dodatno še posebej opredeljevalo do preostalih tožbenih navedb, ki pa jih bo moral upoštevati prvostopenjski organ pri ponovnem odločanju v zadevi ter pri tem upoštevati tudi novejša stališča relevantne ustavno-sodne prakse, kot izhajajo iz odločbe v primerljivi zadevi Ustavnega sodišča št. Up-430/19-13, Up-432/19-14 z dne 19. 5. 2022 (tč. 6 - 12).

28. Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je zaradi napačne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka ugotovilo, da je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in spisa zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti in v upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K točki 2:

29. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik o povrnitvi stroškov). Ker se po določbi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku, ki v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 15,00 EUR, če je bila zadeva rešena na seji, je sodišče v konkretnem primeru tožniku stroške odmerilo v navedeni višini, ker je o zadevi odločeno na seji, tožnika pa ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, pač pa je nastopal tožnik sam.

1 Glej na primer sodne odločbe Upravnega sodišča v zadevah: I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 in I U 1555/2013-13 z dne 18. 2. 2015, I U 587/2016-16 z dne 29. 8. 2018. 2 To določilo namreč pravi, da je pogoj dejanskega življenja izpolnjen v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost, „_če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva_.“ 3 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 822/2016-6 z dne 29. 8. 2018, odst. 23. 4 Up-430/19-13, Up-432/19-14 z dne 19. 5. 2022, odst. 12. 5 Ibid. odst. 8.