Jedro

Po opravljenem naroku sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru v največjo korist otrok, da so zaupani v varstvo in vzgojo enemu od staršev, z drugim pa imata stabilne, redne in konstantne stike, saj skupno starševstvo zaradi nezadostne oziroma popolne odsotnosti komunikacije med njima ni primerna oblika izvajanja varstva in vzgoje otroka, komunikacija (vsaj minimalna) je namreč predpogoj za skupno starševstvo in uspešno izvajanje te oblike varstva in vzgoje nad otrokoma.

Izrek

I. Pritožba nasprotne udeleženke se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca postopka krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki razvezalo zakonsko zvezo med udeležencema postopka. V II. točki je takrat še ml. A. A. in ml. B. B. zaupalo v varstvo in vzgojo očetu C. C., stalno prebivališče je določilo na naslovu očeta, kamor se zanju vročajo tudi vse pošiljke. V III. točki izreka je odločilo o načinu izvajanja stikov med otrokoma in nasprotno udeleženko. V IV. točki izreka je nasprotni udeleženki naložilo plačilo preživnine za oba preživninska upravičenca v znesku 120,00 EUR od 2. 10. 2019 dalje, dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji. V V. točki izreka je odločilo, da je nasprotna udeleženka dolžna že zapadle obroke plačati v roku 15 dni od prejema sklepa. V VI. točki izreka je predlog nasprotne udeleženke, da se otroka dodelita v varstvo in vzgojo obema staršema oziroma nasprotni udeleženki, zavrnilo ter odločilo, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje nasprotna udeleženka. Navaja, da je sodišče nekritično sledilo mnenju izvedenca in otroka dodelilo v varstvo in vzgojo očetu, iz razloga, ker nasprotna udeleženka ni sposobna komunikacije. Enako stališče je zavzel tudi center za socialno delo, pri tem pa nasprotno udeleženko prikazujejo kot osebo, ki ni sposobna ali pripravljena ustrezno komunicirati. Dejansko stanje je povsem drugačno. Nasprotna udeleženka in oba otroka so živeli v družinski skupnosti, v kateri je vedno in povsod obveljala beseda predlagatelja. Na naroku je nasprotna udeleženka zahtevala neposredno zaslišanje izvedenca D. D., sodišče pa je predlog zavrnilo in zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja, glede katerega pa nasprotni udeleženki ni bila dana možnost, da se o njem izjavi, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz posnetka na telefonu z dne 28. 6. 2022 očitno izhaja, da je predlagatelj tisti s katerim se ne da ničesar dogovarjati izven njegovih zamisli, zato je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, vse v korist predlagatelja zaradi njegove dominantne vloge. V kolikor sta oba starša primerna za starševstvo ni razlogov, da se ne bi izvajalo skupno starševstvo, ki mora biti pravilo in ne izjema. Nadalje se nasprotna udeleženka ne strinja z zavezo k plačilu preživnine za obroke, ki so po odločitvi sodišča zapadli do odločitve sodišča, pri tem se ni upoštevalo, da je imela nasprotna udeleženka s preživljanjem otrok stroške, ki jih je dejansko pokrivala, v zvezi s tem pa je tudi predložila posnetek, iz katerega je razvidno, da je zahtevala od predlagatelja, da prispeva polovico sredstev za stvari, katere naj bi hčerka uporabljala v času, ko je pri njej. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. V odgovoru na pritožbo se predlagatelj zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in odgovarja na posamezne navedbe nasprotne udeleženke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je na pritožbeni seji dne 27. 9. 2022 ugotovilo, da pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri tem pa je ocenilo, da se navedena kršitev lahko odpravi na pritožbeni obravnavi, zato je razpisalo pritožbeno obravnavo, v skladu z drugim odstavkom 347. člena ZPP. V skladu s četrtim odstavkom 347. člena ZPP je senat ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj in da ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, zato je odločil, da v zadevi odloči sodnik poročevalec kot sodnik posameznik.

6. Na pritožbeni obravnavi je sodišče druge stopnje, v skladu s petim odstavkom 348. člena ZPP, odpravilo ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka, saj je udeležencema postopka v izjasnitev vročilo dopolnilno izvedensko mnenje, z dne 6. 5. 2022, oziroma jima je dalo možnost, da se o izvedenskem mnenju, ki sta ga prejela skupaj s sklepom sodišča prve stopnje, v primernem roku izjasnita. Predlagatelj se je z dopolnjenim izvedenskim mnenjem strinjal, nasprotna udeleženka pa je vztrajala pri neposrednem zaslišanju izvedenca.

7. Sodišče druge stopnje je dokazni predlog po neposrednem zaslišanju izvedenca zavrnilo, saj je zaključilo, da je na podlagi izvedenskega mnenja in dopolnitve izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec odgovoril na vsa vprašanja oz. pripombe nasprotne udeleženke, dejansko stanje dovolj razjasnjeno, prav tako sta v postopku udeleženca, sedaj že polnoletna A. A. in ml. B. B. jasno izrazila svoje mnenje, da želita, da sta zaupana v varstvo in vzgojo predlagatelju.

Glede odločitve o varstvu in vzgoji otrok

8. Predmetna odločitev je postala za sedaj že polnoletno A. A. brezpredmetna, saj je po koncu glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje postala polnoletna. Starševska skrb po Družinskem zakoniku (v nadaljevanju DZ) preneha namreč z otrokovo polnoletnostjo (152. člen DZ).

9. Zakon staršem nalaga, da skrbijo za življenje in zdravje svojih otrok, jih varujejo, negujejo in vzgajajo ter nadzorujejo, jim omogočajo zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo, jih preživljajo ter po svojih močeh skrbijo za njihovo šolanje in strokovno izobrazbo, upoštevajoč njihove sposobnosti, nagnjenje in želje (137. člen DZ). V kolikor starši ne živijo skupaj je treba urediti varstvo in vzgojo skupnih otrok, v skladu z njihovimi koristmi, preživljanje otrok in njihove stike s starši. Sodišče prve stopnje je v predmetni postopek za mnenje, v zvezi s predlogom predlagatelja in predlogom nasprotne udeleženke, vključilo Center za socialno delo, ki je z udeleženci postopka opravil razgovor. Iz mnenja centra za socialno delo izhaja, da je v največjo korist otrok, da se dodelita očetu. Sodišče prve stopnje je nadalje zaradi kompleksnosti zadeve in visoke konfliktnosti med udeležencema postopka, v postopek pritegnilo izvedenca specialista klinične psihologije dr. D. D., ki je opravil razgovore tako z obema staršema kot tudi z obema otrokoma, mnenje pa je tudi dopolnil. Izvedenec je zaključil, da sta oba starša primerna za zaupanje ml. otroka v varstvo in vzgojo, saj oba premoreta primerne kapacitete in tudi oba zmoreta ustrezno poskrbeti za otroka, vendar je med staršema prisotna konfliktna situacija s popolno odsotnostjo komunikacije, zato bi bilo skupno starševstvo nekonstruktivno in tudi po mnenju sodišča druge stopnje ne bi bilo v otrokovo korist. 10. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno sledilo, tako mnenju centra za socialno delo, potem, ko je zaslišalo vse udeležence postopka ter mnenju ter dopolnjenemu mnenju izvedenca dr. D. D., da skupno starševstvo med udeležencema ni možno. Pri tem je bistvena ovira za nezmožnost izvajanja skupnega starševstva nefunkcionalnost oziroma odsotnost komunikacije med njima, slednjo pa onemogoča nasprotna udeleženka. Med njima je namreč prisotna tako visoka stopnja oziroma tako visoka odsotnost komunikacije, da se skupno starševstvo ne more izvajati. Zato je izvedenec mnenja, da je za otroka najbolj primerno, da je zaupan v varstvo in vzgojo enemu staršu, z drugim pa ima redne stike.

11. Po opravljenem naroku sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru v največjo korist otrok, da so zaupani v varstvo in vzgojo enemu od staršev, z drugim pa imata stabilne, redne in konstantne stike, saj skupno starševstvo zaradi nezadostne oziroma popolne odsotnosti komunikacije med njima ni primerna oblika izvajanja varstva in vzgoje otroka, komunikacija (vsaj minimalna) je namreč predpogoj za skupno starševstvo in uspešno izvajanje te oblike varstva in vzgoje nad otrokoma. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje iz 13. do 17. točke obrazložitve.

Glede preživnine

12. Glede določitve stikov med materjo in otrokoma pritožba obrazloženo stikov ne izpodbija, glede določitve preživnine pa zgolj navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je nasprotna udeleženka s preživljanjem otrok imela stroške, ki jih je dejansko pokrila, zato se ne strinja, da je zavezana k plačilu preživnine za obroke, ki so zapadli do odločitve sodišča, saj predlagatelj do sedaj ni prispeval polovico sredstev za stvari, ki jih hčerka uporabljala v času, ko je pri njej.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo potrebe otrok v predmetnem postopku in tudi določilo višino preživnine, upoštevaje dohodke obeh staršev, ki je glede na potrebe otroka in preživninske zmožnosti staršev, primerna. V skladu s 196. členom DZ se preživnina določi v mesečnem znesku za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve predloga za določitev preživnine. V konkretnem primeru je nasprotni udeleženec predlagal, da se preživnina določi od dneva vložitve predloga, to je od 2. 10. 2019 dalje, zato je obroke preživnine, ki so zapadli do dneva izdaje sklepa sodišča prve stopnje, nasprotna udeleženka dolžna poravnati v 15 dneh od prejema tega sklepa, ostalo preživnino pa ob zapadlosti.

14. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje potem, ko je odpravilo procesno kršitev storjeno pred sodiščem prve stopnje, pritožbo nasprotne udeleženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (6. točka 358. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1).

15. O stroških postopka nastalih pred sodiščem druge stopnje, je odločilo v skladu s 101. členom ZNP-1, po prostem preudarku tako, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka, saj je celoten postopek tekel zaradi varovanja koristi otrok, prav tako pa niso bile zatrjevane okoliščine, ki bi narekovale drugačno delitev stroškovnega bremena v tej zadevi.