Up-252/98

27. 1. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 27. 1. 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 577/98 z dne 10. 6. 1998 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 1 I 385/94-28 z dne 4. 3. 1998 in sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani št. I 385/94-5 z dne 9. 12. 1994 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik navaja, da je dne 30. 10. 1990 v pravdnem postopku s tožnico C. C. sklenil sodno poravnavo, na podlagi katere se je tožnici zavezal plačati 1/4 od denarnega zneska 6 000 000 din z obrestmi od 9. 7. 1989 dalje. Pritožnik svoje obveznosti ni poravnal v roku, določenem s sodno poravnavo. Tožnica je v letu 1994 vložila predlog za izvršbo za denarni znesek v višini 1 500 000 din z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 1989 dalje do plačila. Sodišče je na podlagi predloga tožnice izdalo sklep, s katerim je dovolilo izvršbo za glavnico 15 000 Sit z zamudnimi obrestmi od 9. 7. 1989 dalje. Pritožnik je vložil po izteku roka zoper sklep o izvršbi ugovor, v katerem je navedel, da je sodišče napačno denominiralo glavnico. Ta bi morala po mnenju pritožnika znašati le 150 Sit. Izvršilno sodišče je navedbo v ugovoru pritožnika štelo za novo dejstvo, ki se nanaša na samo terjatev in ki je nastopilo po nastanku izvršilnega naslova oziroma v času, ko ga ni bilo mogoče več navesti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, zato je ustavilo izvršbo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja. Zoper ta sklep se je pritožila tožnica. Višje sodišče je pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je ugovor dolžnika proti sklepu o izvršbi zavrnilo kot neutemeljen. V obrazložitvi je Višje sodišče navedlo, da je vprašanje denominacije oziroma izračun zneska vprašanje materialnega prava in ne dejanskega stanja. Poleg tega pa je po mnenju Višjega sodišča imel pritožnik možnost, da bi zoper napačen izračun pravočasno ugovarjal, to je z rednim ugovorom zoper sklep o izvršbi. Pritožnik zatrjuje, da je Višje sodišče z navedenim sklepom kršilo ustavno pravico do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Po njegovem mnenju sodišče ni upoštevalo denominacije in je s tem povzročilo, da je bila na enakovrstno oziroma enako dejansko stanje uporabljena drugačna pravna norma kot v neštetih drugih primerih .

2.Ni mogoče sprejeti stališča pritožnika, da je že samo zato, ker naj bi bila odločba nezakonita in naj bi temeljila na napačni uporabi prava, izkazana kršitev pritožnikove pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, zaradi česar naj bi bila kršena hkrati tudi pravica do poštenega sojenja. Ob presoji, ali je bila kršena navedena ustavna pravica, Ustavno sodišče ne ugotavlja pravilnosti oziroma zakonitosti sodnih odločb, ampak presoja le, če so bile v sodnem postopku spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave.

3.Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je izpeljava ustavne določbe 14. člena Ustave, ki opredeljuje pravico do enakosti pred zakonom. Določbi vsebujeta zahtevo po prepovedi neenakopravnega obravnavanja. Tako sodišče stranke ne sme neenakopravno obravnavati s tem, da bi o njeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Na podlagi obeh omenjenih določb mora biti zagotovljena tudi enakopravnost med strankami v postopku. V pravdnem postopku mora na podlagi te zahteve vsaka stranka imeti možnost predstaviti svoja stališča (vključno z možnostjo predlagati dokaze) pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Iz navedene zahteve izvira pravica do kontradiktornega postopka. Zahteva za "enakost orožij", to je za takšno ureditev in vodenje pravdnega postopka, ki zagotavlja enakopraven položaj strank, je najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem, kot jo opredeljuje 22. člen Ustave. Iz 22. člena Ustave izhaja, da se mora pravdni postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. Stranki mora biti zato omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Enako kot nasprotni stranki ji mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja, kot tudi pravica, da je prisotna ob izvajanju dokazov. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, opredeli v obrazložitvi sodbe.

4.Glede na navedeno se Ustavno sodišče ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Zgolj dejstvo, da je Višje sodišče na podlagi pritožbe tožnice spremenilo sklep izvršilnega sodišča tako, da je pritožnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen, še ne pomeni kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

5.Na splošno je pravica do enakosti pred zakonom (iz drugega odstavka 14. člena Ustave), ki se na področju sodnih postopkov zagotavlja s pomočjo pravice do enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave) lahko kršena, kadar odločitev sodišča odstopa od ustaljene sodne prakse in odločitev sodišča hkrati lahko označimo za samovoljno in arbitrarno. Vendar izpodbijanim sklepom takšne pomanjkljivosti ni mogoče očitati.

6.Ker z izpodbijanimi sklepi očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

7.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata

dr. Lojze Ude