Jedro

Nova zakonska ureditev v nobenem primeru ne more spreminjati pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje, s katero je bilo določeno preizkusno obdobje. Namen spremenjene zakonske ureditve zagotovo ne more biti v tem, da se spreminjajo pravnomočne odločitve sodišča, saj bi to nenazadnje pomenilo, da se uvaja novo (izredno) pravno sredstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pritožil (vlogo je naslovil kot ugovor) in navedel, da predlaga podaljšanje preizkusnega obdobja do 12.6.2017, ko bodo izpolnjeni pogoji za zakonsko rehabilitacijo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ni sporno, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 21.11.2014 začelo postopek odpusta obveznosti, s katerim je dolžniku določilo preizkusno obdobje dveh let, tako da je zadnji dan potekel 20.11.2016. Sklep je postal pravnomočen 12.12.2014, saj zoper njega pravno sredstvo ni bilo vloženo. Prav tako ni sporno, da je bil dolžnik v času postopka osebnega stečaja pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja velike tatvine (205/I KZ-1), ki še ni izbrisano iz kazenske evidence, saj se pogoji za zakonsko rehabilitacijo iztečejo 12.6.2017. 5. Položaj stečajnega dolžnika, ki je pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje po začetku postopka postopka osebnega stečaja, ni enak položaju stečajnega dolžnika, ki je obsojen pred vložitvijo tega predloga. V času, ko je sodišče prve stopnje odločalo o začetku postopka odpusta obveznosti, še ni veljal sedaj veljavni 2. odstavek 400. člena ZFPPIPP niti spremenjeni 399. člen ZFPPIPP. To pomeni, da bi v primeru, da bi bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju pred odločanjem sodišča prve stopnje, to že takoj zavrnilo predlog za odpust obveznosti, saj takrat drugi stavek 2. odstavka 400. člena ZFPPIPP še ni veljal (uveljavljen je bil šele v letu 2016). Zato ob odločanju o začetku postopka odpusta obveznosti stečajni dolžnik ne bi bil v slabšem položaju kot drugi stečajni dolžniki, ki bi bili takrat že pravnomočno obsojeni. Nov drugi stavek 2. odstavka 400. člena ZFPPIPP se uporablja le, če se je postopek odpusta obveznosti začel po 26.4.2016. Zato to določilo v ničemer ne posega v dolžnikov položaj v letu 2014, ko je sodišče prve stopnje odločalo o začetku postopka odpusta obveznosti.

6. Pri tem višje sodišče še opozarja, da je stečajni dolžnik vedel, da je storil kaznivo dejanje, ki je ovira za odpust obveznosti, pa je predlog za odpust obveznosti kljub temu vložil. Ob obstoju ovire pa odpust obveznosti ni dovoljen (399. člen ZFPPIPP oziroma sedaj 2. odstavek 399. člena ZFPPIPP), saj bi bilo to v nasprotju z namenom odpusta obveznosti. Zakonsko je določeno, da dolžnik do odpusta obveznosti ni upravičen, če je obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju, pri čemer sam institut odpusta obveznosti močno posega v ustavno pravico upnikov do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), katere del je tudi pravica do poplačila terjatev. Zaradi tega je po zaključku višjega sodišča pravico do odpusta obveznosti potrebno razlagati restriktivno.

7. Nova zakonska ureditev v nobenem primeru ne more spreminjati pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje, s katero je bilo določeno preizkusno obdobje (v konkretnem primeru je sodišče v celoti sledilo dolžnikovemu predlogu) na način, da bi se le-to podaljšalo do izteka roka za zakonsko rehabilitacijo. Namen spremenjene zakonske ureditve zagotovo ne more biti v tem, da se spreminjajo pravnomočne odločitve sodišča, saj bi to nenazadnje pomenilo, da se uvaja novo (izredno) pravno sredstvo.

8. Ker je ob poteku preizkusnega obdobja v dolžnikovi kazenski evidenci še vedno vpisana pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju, rok za zakonsko rehabilitacijo pa še ni potekel, kar potrjuje tudi dolžnik v pritožbi, odpust obveznosti ni dovoljen. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog zavrnilo (1. točka 5. odstavka 407. člena ZFPPIPP).

9. Ker pritožbenim razlogom za podaljšanje preizkusnega obdobja ni mogoče slediti, niso pa podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP) Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.