Jedro

Ker je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje razumljivo in prepričljivo obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga v drugem odstavku 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, so pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka o prekršku ter kršitvi pravice do obrambe neutemeljeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 150,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje A. z dne 5. 6. 2020 in ga po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 2. člena Zakona o prekrških (ZP-1) spremenilo glede pravne kvalifikacije tako, da je storilca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ter glede izrečene sankcije tako, da je storilcu namesto globe v višini 1.000,00 EUR in 9 kazenskih točk, izreklo globo v višini 500,00 EUR in stransko sankcijo 7 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. V preostalem je zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da storilec sam nosi svoje stroške postopka, sodne takse pa se ne določi. 2. Zoper sodbo se pritožujejo zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1 ter predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da storilca oprosti odgovornosti za prekršek, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevi za sodno varstvo, ki jo je storilec vložil zoper plačilni nalog PP A. z dne 5. 6. 2020, s katerim mu je bila izrečena globa v znesku 1.000,00 EUR in 9 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije in sicer zaradi storitve prekrška po 5. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, ki ga je storil s tem, da je 5. 6. 2020 ob 12.47 uri vozil osebni avtomobil po regionalni cesti v naselju B. B., kjer je hitrost vožnje s prometnim znakom za ime naselja omejeno na 50 km/h, s hitrostjo 86 km/h oziroma ob upoštevanju varnostne razlike s hitrostjo najmanj na 81 km/h in tako prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost v naselju za najmanj 31 km/h. 5. V zahtevi za sodno varstvo je storilec izražal dvome v pravilnost opravljene meritve hitrosti, ker je policist v trenutku opravljanja meritev imel v žepu mobilni telefon, ki bi lahko vplival na pravilnost merilnega rezultata, dvomil je o skladnosti merilnika hitrosti s predpisi ter usposobljenost policista za ravnanje z merilnikom hitrosti ter navajal, da glede na konfiguracijo ceste, ki poteka v rahlem ovinku in navzgor, lastnosti vozila, ki ga je vozil ter vremenske razmere, ko je bila cesta mokra in spolzka, ni mogel doseči take hitrosti, kot mu je bila izmerjena z laserskim merilnikom hitrosti.

6. Sodišče prve stopnje ju glede na take navedbe dopolnilo dokazni postopek v okviru katerega je zaslišalo storilca ter poslujoča policista A. A. in B. B., prebralo plačilni nalog, opis dejanskega stanja, zapisnik o izvajanju meritev hitrosti, potrdilo o rokovanju z laserskim merilnikom, potrdilo o skladnosti laserskega merilnika hitrosti s predpisi o meroslovju ter odgovor Generalne policijske uprave, Uprave uniformirane policije z dne 10. 12. 2021, vpogledalo fotografije, posnete s strani storilca, predlog obrambe za postavitev izvedencev ustrezne stroke, ki naj bi razjasnil pravilen način rokovanja z laserskim merilnikom prosti, pa zavrnilo kot nepotreben, ker je glede na izvedene dokaze zaključilo, da ni nobenega dvoma o tem, da je policist v trenutku izvajanja meritev pravilno rokoval z laserskim merilnikom hitrosti, ker je za to usposobljen in je tudi sam merilnik pravilno deloval. 7. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni nobenega dvoma o tem, da je bila hitrost vožnje izmerjena storilčevemu vozilu kot posameznemu vozilu, da je storilec na razdalji 108,90 m od mesta izvajanja meritev storilec vozil s hitrostjo najmanj 81 km/h, da je policist, ki je opravljal meritve, strokovno usposobljen za opravljanje meritev hitrosti z uporabljenim merilnikom hitrosti, da je policist pravilno izvajal meritve hitrosti in da na meritev hitrosti kot prisotnost mobilnega telefona v žep policista ni imela vpliva. Pri tem je potrebno poudariti, da je v zvezi z izraženimi pomisleki obrambe glede usposobljenosti policista A. A. za rokovanje z laserskim merilnikom hitrosti Traffipatrol XR, s katerim je bila v obravnavani zadevi izmerjena hitrost vožnje, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz potrdila o usposabljanju policista A. A. za rokovanje z laserskim merilnikom hitrosti resda izhaja, da je to usposabljanje opravil pred 15 leti in da se nanaša na merilnik hitrosti Traffipatrol, vendar je na podlagi odgovora Generalne policijske uprave z dne 10. 12. 2021 pravilno štelo, da dodatno usposabljanje za rokovanje z novejšim tipom istovrstnega laserskega merilnika hitrosti Traffipatrol XR dodatno usposabljanje ni potrebno, saj gre za enak fizikalni princip delovanja kot pri starejših merilnikih. Glede trditve storilca o tem, na kakšen način je policist rokoval z laserskim merilnikom hitrosti, ko naj bi meritve hitrosti izvajal tako, da je laserski merilnik držal zgolj v eni roki, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so to zgolj storilčeve domneve, ki so povsem nedokazane, saj tudi iz fotografije, ki jo je priložil storilec, sicer izhaja, da je imel policist levo roko v žepu, vendar je evidentno, da v tistem trenutku ni izvajal meritve hitrosti. Ugotovitve o tem, da prisotnost mobilnega telefona v policistovem žepu ne vpliva na meritev hitrosti, pa je oprlo na odgovor Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, Urada RS za meroslovje z dne 18. 1. 2021. 8. Ker drugi odstavek 66. člena ZP-1 izrecno določa, da je mogoče pritožbo zoper sodbo o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo vložiti le iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, kar pomeni, da izpodbijanje sodbe o zahtevi za sodno varstvo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno, je pritožbeno sodišče na zgoraj povzete dejanske ugotovitve ter dokazno oceno sodišča prve stopnje vezano. Tako so pritožbene navedbe, v katerih zagovorniki navajajo, da storilec vztraja pri stališču, da policist, ki je opravljal meritve hitrosti, ni bil ustrezno usposobljen za opravljanje meritve hitrosti, ker se potrdilo o usposabljanju nanaša na starejšo različico laserskega merilnika hitrosti, po izpovedbi policista B. B. pa je za vsako napravo potrebno opraviti novo usposabljanje, ta PP A. nima ustreznega znanja za odgovor na to vprašanje, da je odgovor PP A. pavšalen in neverodostojen, da je povsem evidentno, da se je policist usposabljanja za rokovanje z laserskim merilnikom hitrosti udeležil pred 15 leti, pri čemer iz potrdila ne izhaja, kako dolgo predmetno potrdilo velja in da tako policist A. A. ni bil usposobljen za uporabo in rokovanje z laserskim merilnikom hitrosti Traffipatrol XR, niso upoštevne, saj se nanašajo na izpodbijane dokazne ocene in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v predmetnem postopku o prekršku. Tudi s pritožbenimi navedbami, da sodišče napačno interpretira vprašanje pravilnega izvajanja meritev hitrosti, da storilec vztraja pri stališču, da je bila meritev izvedena napačno, ker je policist merilno napravo držal z eno roko, čeprav bi jo moral držati z obema in da je sodišče tako dejansko stanje v tem delu glede načina držanja laserskega merilnika, da je dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno ter nekritično sledilo policistu, ne pa storilcu in fotografijam, ki sicer izkazujejo, da je policist z napravo rokoval z eno roko, drugo roko pa imel v žepu, zagovorniki izrecno napadajo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in dokazno oceno, s čimer uveljavljajo nedovoljen pritožbeni razlog in so take pritožbene navedbe neupoštevne.

9. V zvezi s trditvami, da bi sodišče glede na trditve storilca moralo angažirati izvedenca ustrezne stroke, ki bi podal mnenje o pravilnem načinu rokovanja oziroma opravljanja meritev hitrosti z laserskim merilnikom hitrosti, zaradi česar naj bi bila izkazana bistvena kršitev določb postopka o prekršku in so odločilni razlogi izpodbijane sodbe neustrezni in pomanjkljivi, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, vendar mora odločitev o tem, zakaj določenega dokaza ni izvedlo, ustrezno obrazložiti. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje razumljivo in prepričljivo obrazložilo zavrnitev takega dokaznega predloga v drugem odstavku 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in so zato pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka o prekršku ter kršitvi pravice do obrambe neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je torej na podlagi izvedenih dokazov štelo za dokazano, da je meritev hitrosti storilčeve vožnje opravil strokovno usposobljen policist, svojo dokazno oceno pa je razumljivo in prepričljivo obrazložilo ter se tudi opredelilo do vseh relevantnih navedb v zahtevi za sodno varstvo. Ob ugotovljenem dejanskem stanju in prepričljivi dokazni oceni, v katero se pritožbeno sodišče ne sme in ne more spuščati, je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo obrazložilo, da je storilec za storjeni prekršek tudi odgovoren, saj se je nedvomno zavedal svojega dejanja in vedel, da mora kot udeleženec v prometu spremljati prometne znake, da je na mestu, kjer je storil prekršek, hitrost omejena na 50 km/h, ker vozi v naselju in da lahko zaradi prehitre vožnje nastane prepovedana posledica, pa je kljub temu prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost vožnje v naselju in mu je zato utemeljeno očitalo ravnanje z eventualnim naklepom.

10. Prav tako pa je sodišče prve stopnje v okviru uradnega preizkusa pravilno ugotovilo, da je po storitvi prekrška prišlo do spremembe predpisa, ki določa prekršek in sicer glede pravne kvalifikacije storilčevega ravnanja kot tudi glede sankcije, ki je za storilca ugodnejša. Zato je sodišče prve stopnje ob pravilnem upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZP-1 izpodbijani plačilni nalog spremenilo tako, da je storilčevo ravnanje opredelilo kot prekršek po 4. točki odstavka 46. člena ZPrCP ter mu namesto globe v višini 1.000,00 EUR ter stranske sankcije 9 kazenskih točk, izreklo globo v višini 500,00 EUR in 7 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, saj ni nobenega dvoma o tem, da je novejši predpis za storilca ugodnejši. 11. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialne predpise, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku. Ker tudi v okviru uradnega preizkusa po 159. členu ZP-1 ni zasledilo nobene izmed kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12. Ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 150,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.