Jedro

Dolžnost podaje predloga obstaja tudi v procesni situaciji, ko sodišče odloča o načinu izvršitve kazni zapora že s sodbo. Tudi v tem primeru mora obdolženec podati konkretiziran predlog, v katerem mu je prepuščena izbira ene izmed dopustnih alternativnih oblik prestajanja zaporne kazni, v predlogu pa mora tudi obrazložiti objektivne in subjektivne pogoje za določeno obliko nadomestitve. Če takega predloga ob izdaji sodbe ni podal, ga obdolženec oziroma obsojenec lahko vloži tudi kasneje. Le obdolžencu je prepuščeno, da se v okviru zakonskih pogojev odloči za eno od treh možnosti, ne more pa sodišče samo napraviti izbire namesto njega.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300,00 EUR (tristo evrov) sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo I K 27483/2014 s 23. 11. 2015 obsojenega D. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po isti zakonski določbi izreklo kazen eno leto zapora, njo pa na podlagi osmega odstavka 96. člena KZ-1 nadomestilo s sedemsto dvajsetimi urami dela v splošno korist, ki jih mora obsojeni opraviti v roku dveh let. Sodišče je odločilo, da izvrševanje dela v splošno korist, s katerim je obdolženemu nadomestilo kazen zapora, vodi in nadzoruje pristojni center za socialno delo po predpisih o socialnem varstvu v sodelovanju z območnimi zavodi, pristojnimi za poslovanje. Če obsojenec ne bo izpolnjeval nalog, ki izvirajo iz opravljenega dela v splošno korist, lahko sodišče odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Po drugem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je še odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, oškodovance pa po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 27483/2014 s 14. 4. 2016 pritožbi okrajnega državnega tožilca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da se kazen eno leto zapora ne nadomesti s sedemstodvajsetimi urami dela v splošno korist. 3. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kršitev 29. člena Ustave RS (pravna jamstva v kazenskem postopku) ter kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Navajajo, da je sodišče prve stopnje kršilo 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni pojasnilo, ali je obsojenec v konkretnem primeru podal predlog za izvršitev kazni zapora na način iz osmega odstavka 86. člena KZ-1, oziroma, ker sodišče ni pojasnilo, zakaj je uporabilo določbo dvanajstega odstavka 86. člena KZ-1. Po navedbah vložnikov je sodišče prve stopnje v kazenskem postopku opustilo dolžnost poučitve obdolženca o pravicah po ZKP in posledicah njihove opustitve, s čimer naj bi kršilo tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Odločitev pritožbenega sodišča predstavlja sodbo presenečenja ter s tem kršitev 29. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Predlagajo, da Vrhovno sodišče spremeni oziroma razveljavi sodbo višjega sodišča in mu zadevo vrne v ponovno odločanje, v skladu z določili četrtega odstavka 423. člena ZKP pa izvršitev pravnomočne sodbe prekine.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti po vsebini ni utemeljena ter predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da zatrjevane kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni dopustno obravnavati, saj v zvezi s to kršitvijo ni izpolnjen pogoj formalnega in materialnega izčrpanja pravnih sredstev (peti odstavek 420. člena ZKP). Glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 14. člena ZKP ugotavlja, da zagovornik ni pojasnil, kako naj bi procesna kršitev, ki je zatrjevana (in jo je mogoče presojati le v okviru razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP) vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe ter kakšna naj bi bila vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo in zakonitostjo sodbe (424. člen ZKP), zato se do očitane kršitve ni mogoče opredeliti. V konkretni situaciji obsojenec ni podal izrecnega predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, kar pomeni, da v takšno nadomestitev kazni zapora niti ni privolil. Zgolj dejstvo, da je sodišču (str. 256 in 266 sodnega spisa) predlagal izrek blage kazenske sankcije ter v tej zvezi povedal, da „izrek zaporne kazni zanj ne bi bil dober ...“, pa gotovo ni mogoče šteti kot predlog obsojenca za izrek alternativnega načina izvršitve kazni zapora, pač pa le za pogojno obsodbo. Zato tudi ni utemeljen očitek zahteve, da naj bi sprememba, ki jo je napravilo višje sodišče, obsojencu onemogočila učinkovito obrambo ter da naj bi predstavljala odločitev pritožbenega sodišča t. i. sodbo presenečenja oziroma sojenja, ki ni bilo pošteno. Ker zahteva za varstvo zakonitosti po njegovi oceni ni utemeljena, tudi ne obstajajo razlogi, da bi Vrhovno sodišče odredilo prekinitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe.

5. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca so se izjavili obsojenčevi odvetniki. V izjavi vztrajajo pri podani zahtevi za varstvo zakonitosti ter poudarjajo, da se je obsojenec zagovarjal brez strokovne pomoči in je prvostopenjsko sodišče njegov laični predlog za alternativno prestajanje zaporne kazni obravnavalo kot predlog podan v skladu z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1. Odločitev višjega sodišča predstavlja sodbo presenečenja, saj je obsojenčev laični predlog ocenilo drugače (kot da ni bil podan).

B.

6. Obsojenčevi zagovorniki uvodoma uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navajajo, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo ali je obsojenec podal predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist na način določen v 86. členu KZ-1 oziroma ni pojasnilo, zakaj je samo nadomestilo voljo obsojenca in nadomestilo kazen zapora z delom v splošno korist. V nadaljevanju sodišču prve stopnje očitajo še bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 14. členom ZKP, ker obsojenca ni poučilo o pravicah, ki mu po zakonu gredo in o posledicah, če bi dejanje opustil. Kot prava nevešči osebi, ki se je zagovarjala sama, brez pomoči zagovornika, ga po priznanju krivde sodišče ni poučilo, da lahko poda konkretiziran predlog za nadomestitev kazni zapora z eno od treh možnosti (v okviru zakonskih pogojev) določenih v 86. členu KZ-1, in sicer s prestajanjem kazni zapora ob koncu tedna, hišnim zaporom ter z delom v splošno korist. S tem, naj bi sodišče prve stopnje po navedbah obrambe obsojencu poseglo v pravico do enakega varstva pravic pred sodiščem po 22. členu Ustave RS.

7. Iz sodnega spisa izhaja, da obsojenec pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo ni vložil (vložil jo je le državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP), v zahtevi za varstvo zakonitosti pa obsojenčevi zagovorniki tudi niso navedli, zakaj kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma procesne kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 14. členom ZKP ni bilo mogoče uveljavljati s pritožbo. Glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP, po kateri se sme vložnik sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena zakona samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo, v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni dopustno obravnavati zaradi neizpolnitve pogoja formalnega in materialnega izčrpanja pravnih sredstev.

8. V nadaljevanju vložnik uveljavlja kršitev pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave RS ter kršitev 6. člena EKČP, kar utemeljuje z navajanji, da ugotovitev višjega sodišča po kateri obsojenec ni podal predloga za alternativni način izvršitve kazni ter posledično sprememba prvostopenjske sodbe v odločbi o kazenski sankciji, po vsebini pomeni sodbo presenečenja oziroma sojenja, ki ni bilo pošteno. Zatrjevani kršitvi dodatno utemeljuje še z navajanji, da je prvostopenjsko sodišče obsojenčevo izjavo, „da izrek zaporne kazni zanj ne bi bil dober ...“ pravilno prepoznalo kot laičen predlog za alternativni način izvršitve zaporne kazni, višje sodišče pa je na podlagi drugačne pravne ocene ugotovilo domnevno kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP ter poseglo v odločbo o kazenski sankciji prvostopenjske sodbe v škodo obsojenca. Takšna sodba, ko je postal bistven za odločitev o alternativni izvršitvi kazni zapora formalni predlog in ne več okoliščine na obsojenčevi strani (način storitve kaznivega dejanja, okoliščine storitve kaznivega dejanja, osebne lastnosti obsojenca, itd.) glede na ustaljeno sodno prakso nedvomno pomeni sodbo presenečenja.

9. Z določbami 86. člena KZ-1 se ureja nadomestni način izvršitve kazni zapora, in sicer s prestajanjem kazni zapora ob koncu tedna, s hišnim zaporom ter z delom v splošno korist. O dopustnosti izvršitve kazni zapora na alternativne načine odloča sodišče na podlagi predloga obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali na podlagi predloga obsojenca s posebnim sklepom (dvanajsti odstavek 86. člena KZ-1). Procesno podlago za odločanje v primerih alternativnih načinov izvršitve kazni zapora po pravnomočnosti sodbe predstavlja 129. a člen ZKP, ki določa, da sodišče odloča o načinu izvršitve kazni izključno na podlagi (in v okviru) predloga.

10. Kot pravilno navaja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, obstaja dolžnost podaje predloga tudi v procesni situaciji, ko sodišče odloča o načinu izvršitve kazni zapora že s sodbo. Tudi v tem primeru mora obdolženec podati konkretiziran predlog, v katerem mu je prepuščena izbira ene izmed dopustnih alternativnih oblik prestajanja zaporne kazni, v predlogu pa mora tudi obrazložiti objektivne in subjektivne pogoje za določeno obliko nadomestitve. Če takega predloga ob izdaji sodbe ni podal, ga obdolženec oziroma obsojenec lahko vloži tudi kasneje. Le obdolžencu je prepuščeno, da se v okviru zakonskih pogojev odloči za eno od treh možnosti, ne more pa sodišče samo napraviti izbire namesto njega, še najmanj v položaju, ko pred tem sploh ni bil pozvan naj se opredeli katerega od več načinov izvršitve šteje za ustreznega. Pri tej odločitvi sodišče ne more nadomestiti volje obdolženca, saj mora predhodno preveriti tudi izpolnitev pogojev za posamezno alternativno varianto izvršitve kazni.

11. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče po sprejemu obsojenčeve krivde razpisalo narok za izrek kazenske sankcije, na katerem je v sporazumu s strankama prebralo izpisek iz kazenske evidence za obsojenega, odločbo o prekršku Inšpektorata RS za delo z 28. 11. 2013 in zaslišalo obsojenega. V besedi strank je, potem, ko je državni tožilec predlagal izrek enoletne zaporne kazni, obsojenec predlagal izrek blage kazenske sankcije ter v tej zvezi povedal, da „izrek zaporne kazni zanj ne bi bil dober ...“ (listovni številki 256 in 266 sodnega spisa), kar kot pravilno navaja višje sodišče pod točko 6 in 8 obrazložitve sodbe zagotovo ni mogoče šteti kot predlog za nadomestitev izvršitve kazni zapora. V konkretni situaciji torej obsojenec ni podal izrecnega predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, niti v takšno nadomestitev ni privolil. Zato sprememba, ki jo je napravilo pritožbeno sodišče, ko je zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona iz razloga 5. točke 372. člena ZKP poseglo v odločbo o kazenski sankciji, ne predstavlja sodbe presenečenja oziroma sojenja, ki ne bi bilo pošteno. Stališče zahteve, da je bil obsojeni zaradi odločitve višjega sodišča postavljen v položaj presenečenja je napačno tudi zato, ker je imel obsojenec na pritožbo državnega tožilca (ki je grajal odločitev sodišča prve stopnje, ki za izrek nadomestne izvršitve kazni zapora v sodbi ni imelo osnovnega pogoja, to je obsojenčevega predloga), možnost reagirati in se je tudi odzval z vložitvijo odgovora na pritožbo.

C.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

13. Odločitev o plačilu stroškov kazenskega postopka temelji na 98. a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP v zvezi s tarifnima številkama 7112 in 7152 taksne tarife Zakona o sodnih taksah.