Jedro

Ob izrecnem ugovoru neobstoja poslovnega razmerja, ni mogoče uspešno le-tega dokazovati zgolj z enostranskimi listinami nasprotne stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 341.636,20 SIT z zamudnimi obrestmi in izvršilnimi ter pravdnimi stroški ter razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 97/03329 v 1. in 3. točki izreka. Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 45.459,00 SIT.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodba temelji na lažni izjavi tožene stranke. Pravdni stranki dejansko vrsto let poslovno sodelujeta, zato so nasprotne ugotovitve zmotne. Čeprav je bilo dokazno breme res na tožeči stranki bi moralo sodišče bolj skrbno pretehtati in oceniti dokaze, ki jih je ona predložila. Isto sodišče je namreč že obravnavalo sporno razmerje med strankama zaradi neplačil tožene stranke v zadevi Pg 456/96. Vtoževani znesek se nanaša na pokrivanje praznih mednarodnih prevozov, ki jih je naročala tožena stranka telefonsko. Iz predloženih prevoznic so razvidni vsi potrebni podatki. Na tak način poslujejo vsa prevozniška podjetja, zato tožeča stranka ni računala, da bo sodišče verjelo neresničnim navedbam tožene stranke, saj bi sicer predlagala druge dokaze.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na navedbe, ki sta jih podali pravdni stranki v postopku na prvi stopnji in izvedene dokaze pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pri tem ob pravilni uporabi določb o dokaznem bremenu (2. odst. 7. člena ZPP/77) zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala obstoja poslovnega razmerja med pravdnima strankama, iz katerega bi izhajala obveznost tožene stranke, plačati dva računa in obračun obresti, na katere se nanaša vtoževani znesek. Pri tem je pravilno ocenilo, da zgolj iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka, na kaj takega ni mogoče sklepati. Tožena stranka je namreč izrecno ugovarjala, da prevozov, na katere se nanašajo vtoževani računi, ni naročila. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da podatkom iz računov (A1, A6), prevoznic (A5, A8) in obračuna obresti (A9), ki jih je sestavila sama tožeča stranka in v katerih je označila toženo stranko kot dolžnico, ni mogoče slediti. V predloženih CMR tovornih listih (A3, A7) pa tožena stranka ni nikjer označena kot naročnica. Zato so drugačne pritožbene trditve v to smer zmotne. Preostale pritožbene trditve (da je šlo za pokrivanje praznih mednarodnih prevozov, ki jih je tožena stranka naročila telefonsko, da sta pravdni stranki dolgoletno poslovno poslovali, da so trditve tožene stranke lažne) so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da jih ni mogla brez svoje krivde navesti do konca glavne obravnave (1. odst. 496.a člena ZPP/77). Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP/77).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP/77).