Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi odločbe o kazni, ampak je kazen, izrečeno s pravnomočno odločbo, mogoče spreminjati le na podlagi zahteve za izredno omilitev kazni.

Izrek

Zahteva obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni M.P. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 09.07.2000, s katero je spoznalo za kriva še obsojena B.G. in D.Z., obsojenega M.P. pod točkama I/1-7 in II/1-12 spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ. Obsojencu je po 2. odstavku 217. člena KZ za storjeno kaznivo dejanje izreklo (pravilno bi bilo določilo) kazen štiri leta zapora, mu po 1. odstavku 52. člena ZKP (pravilno bi bilo KZ) preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju z dne 5.5.1999, s katero mu je bila zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen štiri leta in štiri mesece zapora. V izrečeno kazen mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu, od 09.11.1999 dalje. Na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP je obsojenemu M.P. naložilo v plačilo premoženjskopravne zahtevke, ki so jih uveljavljala podjetja TT S., G., G., W. in p. d.o.o., T., K., Š.Š. s.p., Cesta K.o., K., MIP N.G., K. d.o.o., L., V. pri L. in E.K.. Po 1. odstavku 95. člena KZ mu je odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem na škodo L.m., obsojenima M.P. in B.G. pa tudi premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivimi dejanji na škodo K & J d.o.o., P. mlekarn, P. d.o.o. in P. d.o.o. Odločilo je tudi, da je obsojenec po 1. odstavku 95. člena ZKP dolžan plačati povprečnino odmerjeno v znesku 300.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo, s katero je odločalo o pritožbah državne tožilke, zagovornikov in vseh treh obsojencev ter obsojenega B.G., glede obsojenega M.P. ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in temu obsojencu določeno kazen zvišalo na pet let zapora ter mu nato zvišalo tudi enotno kazen na pet let in štiri mesece zapora, razveljavilo pa je odločbo o stroških kazenskega postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sicer pa je pritožbo zagovornika obsojenega M.P. zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je tudi obsojeni M.P. dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, odmerjene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni M.P. zaradi kršitve kazenskega zakona, torej razloga iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. se v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, zavzema, da Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni M.P. z navedbami v zahtevi, da je sodišče, ki je v pravnomočni sodbi njegovo ravnanje pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje, spregledalo, da pri nekaterih izvršitvenih dejanjih sploh ni sodeloval in da ni bil v nikakršnem stiku s predstavniki oškodovanih podjetij, naštetih v izreku prvostopenjske sodbe pod točkami I/3, 4 in 7 in II/4, 5, 6, 8, 10, 11 in 12, da medsebojno poznanstvo med obsojenci ne zadošča za sklepanje o storitvi kaznivega dejanja goljufije, da je sicer najbolj enostavno izhajati iz podmene o isti vrsti udeležbe vsakega od obsojenih pri vseh posamičnih dejanjih iz sklopa nadaljevanega kaznivega dejanja, da drug drugega niso samo poznali, ampak bili seznanjeni tudi z načinom poslovanja ter nastopali v različnih vlogah oziroma kombinacijah, obsojenec v zahtevi ponuja lastno dokazno presojo odločilnih dejstev, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja za nadaljnje vložnikove trditve, da je sodišče zadevo v tolikšni meri poenostavilo, da je ugotovilo, da gre pri njem za sostorilstvo celo v primerih, ko pri sklepanju poslov in ustvarjanju zmotne predstave pri oškodovancih sploh ni bil navzoč, ko ni imel nobene vloge ali se pojavljal, in da sodelovanje po sklenitvi posla, torej po tem, ko je zmotna predstava pri oškodovancu že ustvarjena in blago že izročeno, telefonski ali drugačni pogovori glede tega, kdaj bo blago plačano, niso relevantni in ne pomenijo znakov kaznivega dejanja. Tudi z razlago, zakaj se je z B.N. "nekajkrat" pojavil pri oškodovancih, da obsojeni B.G. ni bil brez podjetniških izkušenj, saj da je poznal osnovne inštrumente plačilnega prometa ter z zavračanjem dokazne presoje, ko je sodišče sledilo izpovedbi B.G. v preiskavi, ne pa spremenjenemu zagovoru slednjega na glavni obravnavi, obsojeni M.P. izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Pravnomočno sodbo si prizadeva omajati tudi s trditvijo, da ni bil edini, ki se je glede dolgov hotel pogovarjati z upniki, čeprav dolgovi niso bili njegovi ter da je pri tem upal, da bo B.N. te dolgove poravnal, da je sodišče spregledalo pomembno okoliščino, da pri hišni preiskavi žig podjetja B. d.o.o. pri njem ni bil najden, pa bi moral biti, če bi bilo tako, kot je sodišče zaključilo ob razlogih sodbe. Lastno dokazno presojo ponuja tudi z navedbami, na katere je odgovorilo že pritožbeno sodišče, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni odredilo izvedenstva grafoskopske stroke glede pisav na dobavnicah, akceptnih nalogih, pogodbah in ostalih dokumentih, ki so spremljali blago, posebej zato, ker je v pravnomočni sodbi ugotovljeno, da je prav on prevzel blago in bi moral podpisati dobavne dokumente, pa da ni prav nobenega. Dejstvo, da B.N. v rednem delu kazenskega postopka ni bil dosegljiv, je po vložnikovem mnenju onemogočilo zanesljivo ugotovitev dejanskega stanja in je posledično pripeljalo do napačnega sklepa, da je bil ravno vložnik v "nekakšni" glavni vlogi pri izvrševanju kaznivih dejanj. Z vsemi temi navedbami obsojeni M.P. po vsebini izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Obsojeni M.P. v zahtevi tudi navaja, da pri zgoraj naštetih izvršitvenih dejanjih, kolikor se nanašajo nanj, ni najti zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu. Na ta način obsojenec zatrjuje, da je bil v navedenem obsegu kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali ta dejanja, zajeta v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja, sploh pomenijo kaznivo dejanje in uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Sodišče je obsojenčevo udeležbo pri kaznivih dejanjih, glede katerih v zahtevi zatrjuje, da sploh nimajo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, v izpodbijani sodbi pravno opredelilo kot sostorilstvo, ki ga obsojenec ni udejanil z izvršitvenim dejanjem, ampak z drugačnim dejanjem, s katerim je odločilno prispeval k izvršitvi posameznih dejanj v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja. Tak pravni sklep je oprlo na dejanske ugotovitve, da so bila dejanja storjena po vnaprejšnjem dogovoru, da so bile vloge sodelujočih pri njih storitvi usklajene, usmerjene v isto posledico in organizirane po načelu delitve dela ter da jih je tudi obsojeni M.P. pojmoval kot svoja. Ravnanja tega obsojenca so pri dejanjih pod točko I/3, 4 in 7, kakor je razvidno iz njihovega opisa, določno navedena, glede kaznivih dejanj pod točko II/1, 2, 4, 5, 6, 8, 11 in 12 pa je tudi opisano, da je obsojenec gospodarsko družbo B. d.o.o. prevzel z namenom, da bi njeno dejavnost izrabil za izvršitev kaznivih dejanj, kar je pozneje v sodelovanju z B.G. na način, opisan pri posameznih dejanjih, tudi storil. V obrazložitvi pravnomočne sodbe je pri izpodbijanih izvršitvenih dejanjih pod tč. I sodbe podrobno pojasnjeno obsojenčevo skupno delovanje z B.N., prav tako tudi glede dejanj pod tč. II sodbe (fiktivna pogodba med obsojenim M.P. in B.G. o prevzemu poslovnega deleža v gospodarski družbi d.o.o., P.-jevo pridobivanje prodajnih katalogov in cenikov podjetij, za katera se je najprej prepričal, da ne zahtevajo predplačila oziroma vsaj delnih avansov za izročeno blago, izbiranje blaga ter pošiljanje B.G. v izbrana podjetja sklepat pogodbe, naročanje slednjemu, naj pri dobaviteljih kot garancijo plačila izstavlja akceptne naloge, dostavljanje blaga po dispozicijah obsojenega M.P. ipd.). Vložnik kršitev kazenskega zakona zatrjuje na podlagi lastnega videnja dejanskega stanja, ki pa je drugačna od tiste v napadeni pravnomočni sodbi. O kršitvi kazenskega zakona je mogoče govoriti le takrat, ko je sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo kazenski zakon. Obsojeni M.P., ki za zatrjevanje kršitve kazenskega zakona jemlje kot izhodišče drugačno dejansko stanje, po vsebini tudi v tem delu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa, kakor je že pojasnjeno, ni razlog, na podlagi katerega je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo.

Prav tako zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi odločbe o kazni, ki jo obsojeni M.P. izpodbija z navedbo, da je kazen previsoka, četudi bi držalo, da je storil vsa dejanja, navedena v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja. Kazen, izrečeno s pravnomočno odločbo, je mogoče spreminjati le na podlagi zahteve za izredno omilitev kazni pod pogoji, predpisanimi v 417. členu ZKP in naslednjih.

Obsojeni M.P. v zahtevi ne zatrjuje, da je bila odločitev o povprečnini pred drugostopenjskim sodiščem, ki je prvostopenjsko sodbo tudi glede tega obsojenca razveljavilo glede odločbe o stroških, v nasprotju z 2. odstavkom 98. člena ZKP. Zato te kršitve Vrhovno sodišče glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP ni moglo upoštevati.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicuje obsojeni M.P., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni M.P. po 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.