Jedro

Do škodnega dogodka je prišlo, ko je tožena stranka tožnikovo zahtevo za objavo zahvale, ki jo je vložil 29.07.1997, zavrnila. Zavrnitev zahteve je tožniku povzročila psihično neugodje, ki je podlaga njegovemu odškodninskemu zahtevku za duševne bolečine. Zastaranje začne teči, ko oškodovanec zve za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Po mnenju pritožbenega sodišča glede na okoliščine tožnikovega primera ni dvoma, da je za škodo zvedel neposredno po zavrnitvi zahteve za objavo. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je za obseg škode zvedel šele iz odločbe Upravnega sodišča RS, pa je zmotno. Ta odločba je samo potrdila, da je prišlo do kršitve pravice do objave, na obseg tožnikovih duševnih bolečin pa ni mogla imeti nobenega vpliva.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in 3. točki izreka s p r e m e n i tako, da se - zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila in - tožniku naloži, da je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka na prvi stopnji v znesku 61.800,00 SIT, v 15-ih dneh.

Pritožba tožnika zoper 2.točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in potrdi zavrnilni del izpodbijane sodbe.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki pritožbene stroške, odmerjene na 84.00,00 SIT, v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek (do zneska 1.800.000,00 SIT) je zavrnilo in tožniku naložilo, da je dolžan plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 24.034,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik v pritožbi izpodbija zavrnilni del iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je dalo sodišče prve stopnje premajhno težo oceni njegovih duševnih bolečin zaradi grobe kršitve ustavne pravice do uporabe jezika v povezavi z objavo oglasa in s tem posledic pri tožniku. Sodišče bi moralo upoštevati, da pretežna večina ljudi žaluje za svojimi najbližjimi ob njihovi izgubi in jim želi izkazati zadnje slovo na razne načine, največkrat z objavo zahvale, s čimer se tudi širšemu krogu pripadnikov italijanske skupnosti oznanja izguba njihovega člana. Tožnik je želel objaviti zahvalo v najbolj branem lokalnem časopisu in odklonitev objave je bila zanj zelo hud udarec. S tem ravnanjem mu je bila kratena pravica, ki mu jo priznava Ustava. V okviru uporabe materialnega prava je treba pravni standard ocenjevanja duševnih bolečin razumeti kot posledico grobe kršitve oziroma posega v zasebnost in ustavne pravice. Pri odmeri za prizadejane bolečine je sodišče prve stopnje velik pomen, ki jo ima ta ustavna pravica. Predlaga spremembo sodbe tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, razveljavitev sodbe v zavrnilnem delu.

Tudi tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, saj ni dokazana zadostna intenzivnost duševnih bolečin zaradi neobjave zahvale, prav tako pa ni dokazana vzročna zveza med neobjavo in zatrjevanimi duševnimi bolečinami tožnika. Tožnik, ko je bil zaslišan, ni znal pojasniti niti koliko in kako ga je prizadela na eni strani smrt matere in na drugi strani neobjava zahvale. Ta razmejitev pa je bistvena, saj tožena stranka ne more odgovarjati za duševne bolečine, ki jih je tožnik trpel zaradi materine smrti. Tožnik ni znal razmejiti teh duševnih bolečin, zato ni dokazana škoda, ki naj bi mu jo povzročila tožena stranka z neobjavo. Duševnih bolečin ni znal niti opisati. Če bi tožnik res trpel duševne bolečine zaradi neobjave, bi gotovo zahteval objavo zahvale po izdaji sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Če se mu ni zdela smiselna 11.05.1999, se mu najbrž tudi dva ali tri mesece pred tem ne bi zdela. Kot oškodovanec pa bi bil dolžan zmanjševati škodo. Zahvalo bi lahko objavil tudi v kakšnem drugem časopisu ali na lokalni radijski postaji. Tožnik je zahteval objavo zahvale 29.07.1997. Sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije je prejel 11.05.1999. V posameznikovem življenju je veliko dogodkov zaradi katerih ljudje trpimo, a je življenjsko neprepričljiva trditev, da bi tožnik samo zaradi neobjave zahvale nepretrgano trpel 22 mesecev. Tožnik je povedal, da sta njegovo trpljenje in zaprtost vase trajala dve ali tri leta. Eno leto razlike pa je bistveno. Sodišče govori o več letih trpljenja, tožnik pa tudi o tem, da se mu je stanje z izdajo sodbe izboljšalo. Teh neskladnosti v tožnikovih izjavah sodba ni pojasnila, zato je neprepričljivo stališče, da je bila škoda znana šele s prejemom sodbe Upravnega sodišča RS. Če tožnik sam ne ve, koliko časa je trpel, ni dokazal višine škode. Če bi sodišče ugotovilo, da so duševne bolečine prenehale več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, bi moralo upoštevati ugovor zastaranja in zahtevek zavrniti. Sodišče je dalo tožniku med postopkom vso možnost, da se posvetuje z odvetnikom, a mu očitno to ni pomagalo. Zato tožena stranka predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in da se tožniku naloži plačilo že priglašenih in pritožbenih stroškov, podrejeno, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba tožnika ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba tožene stranke.

K pritožbi tožene stranke: Po mnenju pritožbenega sodišča so v tožnikovem primeru bile podane vse predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti, zato ne soglaša z drugačnimi pritožbenimi navedbami tožene stranke. Ni sporno, da je bilo ravnanje tožene stranke, ki je odklonila objavo tožnikove zahvale v italijanskem jeziku, protipravno. S tem dejanjem je prišlo do posega v tožnikovo osebnostno pravico, saj ima kot pripadnik italijanske skupnosti pravico zahtevati objavo v svojem jeziku v lokalnem časopisu, ki izhaja na dvojezičnem območju. To ravnanje tožene stranke je tožniku povzročilo psihično nelagodje. Trditve, da ni dokazal dovolj intenzivnih bolečin, ki bi opravičevale odmero denarne odškodnine, ne vzdržijo. Ni sporno, da je tožnik v času škodnega dogodka bil prizadet predvsem zaradi smrti matere, vendar to še ne pomeni, da ga ravnanje tožene stranke ni vznemirilo. Duševne bolečine, ki jih je utrpel zaradi ravnanja tožene stranke, pa so bile povsem drugačne in natančna razmejitev med obema oblikama psihičnega neugodja sploh ni mogoča, saj gre za nemerljive kategorije. Tožnik je dovolj jasno opisal psihično neugodje, ki ga je utrpel zaradi dejanja tožene stranke. Za konkreten primer je pomembna samo prizadetost tožnika zaradi toženkinega ravnanja. Da je zaradi tega ravnanja tožnik trpel duševne bolečine, pritožbeno sodišče ne dvomi. Pojem duševnih bolečin se razlaga široko, tako da ta obsega vsako psihično neugodje. Tožnikova prizadetost ob škodnem dogodku je utemeljevala denarno odškodnino. Tudi dejstvo, da tožnik potem, ko je uspel v sodnem postopku in bi tožena stranka morala oglas objaviti v italijanskem jeziku, če bi ga plačal, tega ni storil, tega sklepa sodišča prve stopnje ne more omajati. Tožnik je prepričljivo pojasnil, da toliko časa po smrti matere, ta objava ni zanj bila več smiselna.

Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o ugovoru zastaranja, ki ga je uveljavljala tožena stranka. Do škodnega dogodka je prišlo, ko je tožena stranka tožnikovo zahtevo za objavo zahvale, ki jo je vložil 29.7.1997, zavrnila. Zavrnitev zahteve je tožniku povzročila psihično neugodje, ki je podlaga njegovemu odškodninskemu zahtevku za duševne bolečine. Zastaranje začne teči, ko oškodovanec zve za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V tem primeru je bilo sporno samo to, kdaj je tožnik zvedel za škodo. Po mnenju pritožbenega sodišča pa glede na okoliščine tožnikovega primera ni dvoma, da je za škodo zvedel neposredno po zavrnitvi zahteve za objavo. Škoda izvira iz njegove sfere in zato bi jo denarno lahko ovrednotil takoj po nastanku. Od oškodovanca se zahteva aktivno ravnanje pri realizaciji njegovega odškodninskega zahtevka. Pritožbeno sodišče meni, da je tožnik za oba elementa, ki kumulativno definirata začetek triletnega odškodninskega roka vedel že takoj po škodnem dogodku. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je za obseg škode zvedel šele iz odločbe Upravnega sodišča RS, pa je zmotno. Ta odločba je samo potrdila, da je prišlo do kršitve pravice do objave, na obseg tožnikovih duševnih bolečin pa ni mogla imeti nobenega vpliva. Ker se po njenem prejemu tožnik ni odločil, da bi objavil zahvalo, saj zanj v tistem trenutku ni bila več smiselna, to dejstvo samo dodatno dokazuje, da so ob prejemu odločbe njegove duševne bolečine zaradi zavrnitve v letu 1997, že izzvenele. Zastaralni rok je torej začel teči že neposredno po prejemu zavrnitve (v avgustu 1997), zato bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava (prvega odstavka 376. člena ZOR) moralo zaključiti, da je odškodninska terjatev uveljavljena v tožbi z dne 29.04.2002, zastarana. Ugovoru tožene stranke, ki je uveljavljala zastaranje, bi moralo ugoditi in tožbeni zahtevek iz tega razloga v celoti kot neutemeljen zavrniti. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo in po 4. tč. 358. člena ZPP sodbo sodišče prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo o glavni stvari, je moralo spremeniti tudi odločbo o stroških postopka. Tožnik, ki je v pravdi propadel, mora povrniti toženi stranki stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške. Na prvi stopnji je tožena stranka priglasila samo stroške v odgovoru na tožbo, brez da bi posebej zahtevala plačilo zakonitih zamudnih obresti. Prav tako tudi v pritožbi ni zahtevala plačila zakonitih zamudnih obresti, zato je pritožbeno sodišče priznalo gole stroške za sestavo pritožbe in za takso.

K pritožbi tožnika: Kot je razvidno iz gornje obrazložitve (k pritožbi tožene stranke), je zahtevek tožnika neutemeljen, ker je bil utemeljen toženkin ugovor zastaranja. Ker je utemeljen ugovor zastaranja, ima to za posledico, da se zavrne celoten tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnikove pritožbe zato niti niso več aktualne. Po mnenju pritožbenega sodišča pa tudi če ne bi bil zahtevek zastaran pritožba tožnika ne bi bila utemeljena, ker odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo prisodilo tožniku, glede na vse ugotovljene okoliščine primera, ni prenizka. Zato tožnikova pritožba v nobenem primeru ni utemeljena in je v zavrnilnem delu pritožbeno sodišče tudi iz tega razloga potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).