Jedro

Delovno razmerje C.C. pri tožeči stranki je okoliščina, ki mu je, ob zlorabi imena tožeče stranke pri pridobivanju dodatnih dohodkov, ki je davčni organ ne zanika, izvajanje obravnavanih storitev sploh omogočila, ne utemeljuje pa davčne prekvalifikacije v dohodke iz delovnega razmerja in v prihodke tožeče stranke na podlagi 74. člena ZDavP-2. Dejstva, ki se ugotavljajo v izpodbijani odločbi, ne utemeljujejo sklepa, da je C.C. obravnavane dohodke pridobil v okviru sklenjenega delovnega razmerja, torej sklepa, na katerem temelji izpodbijana obdavčitev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-10939/2015-33 06-520-03 z dne 7. 3. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb ter davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2015 tožnici v I. točki izreka dodatno odmeril akontacije dohodnine od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve ter prispevke za socialno varnost zavarovanca in delodajalca s pripadajočimi obrestmi, v skupnem znesku 26.335,02 EUR, v II. točki izreka pa davek od dohodkov pravnih oseb s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 5.462,43 EUR. Po III. točki izreka mora tožnica obveznosti iz I. in II. točke izreka plačati v 30 dneh po vročitvi odločbe, po tem se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe. Iz izreka izhaja še, da tožnica ni zahtevala povrnitve stroškov postopka in da stroški, nastali davčnemu organu, bremenijo ta organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe.

2. V obrazložitvi odločbe davčni organ opiše potek postopka ter navede dejanske ugotovitve in pravno podlago, na katerih temelji odločitev. V dejanskem pogledu ugotavlja, da je bilo v obdobju od 16. 4. 2012 do 21. 1. 2015 kupcem iz tujine izdanih 13 računov za organizacijo kirurških posegov na človeških truplih, ki jih je organiziral A. in izvedene postopke, navedene v računih, za skupni znesek 30.105,18 EUR. Računi v poslovnih knjigah tožnice niso bili evidentirani. Računi so izdani z glavo Univerze B., plačani pa so bili na v računu označeni osebni transakcijski račun predstojnika A., C.C., ki je kot vodja A. na računih tudi podpisan. Denarna sredstva, ki so bila kot plačila obravnavanih računov nakazana na TRR zaposlenega dr. C.C., dejansko pripadajo njegovemu delodajalcu - tožnici. Z davčnega vidika gre za prihodke delodajalca, ki jih je namesto delodajalca dobil zaposleni delavec in posledično za njegove dohodke iz delovnega razmerja. Davčno prekvalifikacijo dohodkov, ugotovljenih v zvezi z obravnavanimi računi po presoji davčnega organa utemeljuje vsebina izjave C.C., da je bil kot strokovnjak za področje anatomije s strani tujih firm zaprošen za sodelovanje pri izobraževanju kirurgov, uvajanju novih kirurških pristopov ter razvoju nove medicinske opreme. Delo je opravljal kot profesor na B., logično mu je bilo, da izstavi račun za opravljeno delo na papirju z glavo A.. Dela ni opravil skrivaj doma ali kjerkoli drugje, temveč javno na fakulteti, ki je istim firmam na njegovo zahtevo izdala tudi račune za prostore in materialne stroške. Delavec, prof. dr. C.C., dr. med., je bil pri Univerzi v B. na podlagi Pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 11. 2004 z Aneksi št. 1 do 4 v delovnem razmerju za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, na delovnem mestu visokošolski učitelj na A. članice delodajalca, Univerze v B.. Z istim delodajalcem je imel sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi za dopolnilno delo za določen čas. V okviru delovnega razmerja od 1. 1. 1993 do 15. 10. 2015 je opravljal tudi funkcijo predstojnika A.. Na tej podlagi davčni organ ugotavlja, da so v zadevi podani bistveni elementi delovnega razmerja po prvem odstavku 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), to je prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, delo za plačilo, osebno delo, nepretrgano opravljanje dela, delo po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca. Zaposleni delavec je s sodelovanjem ostalih zaposlenih (delo laboratorijskega asistenta) delo opravljal v prostorih in s sredstvi delodajalca. Zato davčni organ opravljeno delo zaposlenega davčno obravnava kot delo, opravljeno znotraj zaposlitve, zneske plačanih računov, ki jih je namesto delodajalca prejel zaposleni na svoj TRR, od njih obračuna akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost in jih naloži tožnici kot izplačevalki dohodka. Davčni organ dalje ugotavlja, da so bili poleg spornih računov, ki v poslovnih knjigah tožnice niso bili evidentirani izdani računi, istim kupcem, za enake storitve, opravljene za organizacijo kirurških posegov na človeških truplih, ki jih je organiziral A. v istem terminu in z enakimi specifikacijami zaračunanih storitev. Računi so bili izdani z glavo Univerza v B., zaračunane storitve sodijo v registrirano dejavnost tožnice, storitve so se opravile v prostorih A., opravili so jih zaposleni delavci A., organizator kirurških posegov na človeških truplih je bil A.. Vsi računi, predloženi evidentirani in sporni neevidentirani, ki so bili izdani z glavo Univerze v B., ne glede na obliko uporabljenega logotipa, so bili podpisani s strani vodje A., prof. dr. C.C., kar kaže na dejstvo, da je bil profesor dr. C.C. v funkciji vodje A. pooblaščen za podpisovanje teh računov. Zato se sporni neevidentirani računi upoštevajo kot verodostojni, na njihovi podlagi ugotovljeni prihodki in z njimi povezani priznani odhodki pa upoštevajo v obračunih davka od dohodkov pravnih oseb za posamezna davčna obdobja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se davčni organ izreče tudi o pripombah tožnice na zapisnik (str. 18 do 24 odločbe).

3. Pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance z odločbo, št. DT 499-02-9/2017-4 z dne 1. 6. 2018, zavrnilo ter ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni. Drugostopenjski organ v obrazložitvi povzame pritožbene navedbe in razloge prvostopenjske odločitve ter ugotavlja, da pritožba ni utemeljena. V zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišče v Ljubljani, na katero se sklicuje tožnica, pojasnjuje, da ugotovitve iz delovnega spora ne vplivajo na zaključke v davčnem postopku, saj ugotovljene kršitve delovnih obveznosti in posledična odpoved pogodbe o zaposlitvi po presoji pritožbenega organa tožnice ne razbremenjujejo odgovornosti za davčne posledice, ki so iz teh kršitev izšle. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je bila formalni delodajalec prof. C.C. Univerza v B. in ne A., pa pojasni, da je iz uradnih evidenc razviden podatek, da je bil dr. C.C. zaposlen pri delodajalcu Univerza v B. neprekinjeno od 1. 3. 1980 do 4. 11. 2015, slednja je zanj tudi oddajala REK-1 obrazce za izplačilo plač.

4. Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da ji povrne njene stroške postopka, v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila.

5. Uvodoma pojasnjuje, da je predmetna problematika v svojem bistvu preprosta, in sicer: - prof. dr. C.C. je na lastno pest, brez vednosti tožnice opravljal določene storitve in zanje izdajal račune ter dejansko na svoj TRR tudi prejemal denarna nakazila; - račune je opremljal z glavo tožnice in nekaterimi njenimi drugimi podatki ter s tem želel ustvariti vtis, da je račune izdala tožnica; - zato je prejel izredno odpoved delovnega razmerja, zoper njega pa je bila vložena kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivih dejanj iz prvega odstavka 240. člena in prvega odstavka 251. člena KZ-1; - FURS je protipravna dejanja in protipravno premoženjsko korist prof. dr. C.C. v izpodbijani odločbi označil kot delo in prihodke iz delovnega razmerja ter posledično v zvezi z njimi tožnici dodatno odmeril davke in prispevke za socialno varnost ter davek od dohodkov pravnih oseb.

6. Formalni delodajalec prof. C.C. je bila Univerza v B. in ne tožnica A., zato že pojmovno ni mogoče, da bi bili sporni prejemki prof. C.C. dohodki iz njegovega delovnega razmerja pri tožnici. Res pa je, da je svoje delo opravljal na A., ki je organizacijska enota tožnice in to je edina (za to zadevo) relevantna vez med tožnico in prof. C.C.. Tožnica spornih računov ni izdala, niti z njimi (do septembra oz. oktobra 2015) ni bila seznanjena. Račune je izdajal prof. C.C. na lastno pest (tj. brez vednosti tožnice), z zlorabo glave tožnice, nakazila pa prejemal na svoj osebni račun, zaradi česar je tožnica 11. 11. 2015 vložila kazensko ovadbo, Univerza v B. pa je na pobudo tožnice začela postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo I Pd 1306/2015 z dne 31. 5. 2016 (v nadaljevanju Sodba DSS) razsodilo, da je bila izredna odpoved, podana prof. C.C., zakonita, saj je huje kršil delovne obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivih dejanj (ponarejanje listin, zloraba uradnega položaja), in sicer v zvezi z istimi računi, ki so sedaj podlaga za davčne posledice. Sodba je pravnomočna, v njej pa je sodišče presodilo tudi naravo spornih računov. Skladno s tretjim odstavkom 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) so upravni organi, če je bilo o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, na ta posamični akt vezani. Tako ne drži ugotovitev, da davčni organi niso vezani na ugotovitve delovnih sodišč, ki se nanašajo na delovnopravna vprašanja. Po mnenju tožnice namreč davčni organ že v vsebinskem smislu ne more spregledati ugotovitev iz pravnomočnih sodnih odločb, zlasti če sam uveljavlja davčne posledice, ki se nanašajo na iste okoliščine iz domnevnega delovnega razmerja, kot so bile že predmet sodne presoje. Dejanski in pravni zaključki davčnega organa so napačni, saj spregledajo dejanske ugotovitve Sodbe DSS: - da je C.C. račune sestavil tako, da je prikazal, kot da je njihov izdajatelj tožnica, pri čemer je te listine uporabil kot prave; - da sporni računi ne izvirajo od tožnice; - da se je C.C. zavedal, da gre za opravljanje storitev, ki jih ni opravljal v imenu tožnice in da je storitve opravljal izven delovnega časa; - da soglasja tožnice za izdajo računov z glavo in logotipom A. ni imel, niti takšnih pristojnosti ni imel po Statutu ... in Pravilniku ...; - da je s prejemom plačil zase pridobil protipravno premoženjsko korist. Zneski, ki jih je na podlagi spornih računov prejel prof. C.C., tako niso imeli podlage v zaposlitvi ali v zakonitem opravljanju nalog iz delovnega razmerja. C.C. storitev ni izvajal v imenu tožnice, temveč v lastni režiji in za svoj račun, le na računih je lažno prikazoval, kot da je storitev opravljena s strani A.. Tudi samo izplačilo mu ni bilo opravljeno s strani delodajalca ali zavezanca, temveč s strani tretjih oseb - tujih gospodarskih družb, zato izplačilo ne more biti obravnavano kot dohodek iz delovnega razmerja. Okoliščine, ki jih navaja davčni organ (delo v prostorih zavezanca, uporaba službenega elektronskega naslova), pa je morejo biti zadosten razlog za opredelitev delovnega razmerja, saj delo ni bilo opravljeno po zahtevah in navodilih delodajalca (ali zavezanca). Zaključek davčnega organa, da je potrebno prejemke C.C. prekvalificirati v dohodke iz delovnega razmerja (pri tožnici) ter tožnico obremeniti z davki in prispevki, je zato po stališču tožbe neutemeljeno, saj bi morali dohodke davčno obravnavati kot dohodke fizične osebe, pridobljene brez veljavne pravne podlage v okviru neregistrirane dejavnosti (delo na črno za tuje institucije) oziroma kot prejem protipravne premoženjske koristi (kar vse se ugotavlja v pravnomočni Sodbi DSS). Če se prihodki prof. C.C. štejejo za njegove prihodke iz delovnega razmerja (ki ustvarjajo obveznost plačila davkov in prispevkov), potem se morajo tovrstni prihodki (vsaj v delu, ki se nanaša na davke in prispevke) tožnici upoštevati kot odhodki, kar je prvostopenjski organ po opozorilu tožnice v pripombah na zapisnik (v numeričnem delu) tudi upošteval. V nobenem primeru pa se prihodki prof. C.C. (v absolutnem znesku) ne bi smeli hkrati šteti kot prihodki tožnice, saj je to že pojmovno nemogoče. Sporni računi ne predstavljajo verodostojne knjigovodske listine v smislu 12. člena Zakona o davku od dohodka pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), SRS 21 in Splošnih aktov tožnice in zato ne morejo biti podlaga za izkazovanje prihodkov tožnice (ki jih nikoli ni prejela). Sklicevanje davčnega organa na procesne določbe 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) je neutemeljeno, saj v konkretnem primeru ni šlo za nobeno izogibanje ali zlorabo v zvezi s plačilom davkov s strani tožnice. Izpodbijana odločba je po navedenem nepravilna in nezakonita tudi v tem delu, saj davčni organ ni ugotavljal dejanskega stanja v smeri načina sestave računov v luči SRS 21 in Splošnih aktov tožnice, saj bi v nasprotnem primeru ugotovil, da gre za neverodostojne listine na katerih odmera DDPO ne more temeljiti.

7. V postopku pa je po navedbah tožbe prišlo tudi do bistvenih kršitev pravil postopka, in sicer napačne vročitve Pisne seznanitve z rezultatom DIN z dne 22. 12. 2016, ki je bila posredovana zgolj po elektronski pošti in to vodji finančno računovodske službe tožeče stranke, davčni organ pa se v izpodbijani odločbi ni ustrezno opredelil do obširnih dejanskih in pravnih okoliščin v zvezi z računi, ki jih je izdajal prof. C.C., in ki jih je v pripombah na zapisnik navedla tožeča stranka.

8. Sklepno tožeča stranka poudari, da v zadevi ne bi smelo biti spregledano, da gre za prejemke, ki jih je fizična oseba pridobila nezakonito (s ponarejanjem listin in z zlorabo položaja), zaradi česar je prejela zakonito izredno odpoved delovnega razmerja. Zadeva se zdi podobno nelogična, kot da bi neka oseba izdajala račune za institucijo, ki ji sploh ne pripada, prejemala denarne zneske na svoj račun, nato pa bi (ji) ta institucija (katere ime je bilo zlorabljeno) nakazala še davke in prispevke, kot da gre za dohodke iz delovnega razmerja, hkrati pa bi se ji povečala še osnova za DDPO. Prof. C.C. bi po mnenju tožeče stranke davke in prispevke moral kvečjemu plačati sam (kot bi npr. šlo za podjemno pogodbo ali nelegalen prihodek) ali pa bi jih morale plačati (akontirati) inštitucije (tuje gospodarske družbe), ki so mu zneske nakazale. Davčni organ pa po mnenju tožeče stranke ne bi smel odrediti nobenih davčnih posledic konkretnega primera, preden v kazenskem postopku ni odločeno o odvzemu protipravne premoženjske koristi storilcu. V dokaz prilaga Kazensko ovadbo z dne 11. 11. 2015, Zahtevo za preiskavo Kt/22270/2015/JBK z dne 21. 7. 2017 in Sodbo DDS.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih, razvidnih iz obrazložitev upravnih odločb, ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožnica s pripravljalno vlogo sodišču dodatno posreduje pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, VI K 32566/2017 z dne 19. 3. 2019, iz katere izhaja, da je C.C. z izdajo računov (z logotipom tožeče stranke) pridobil protipravno premoženjsko korist. Pravnomočno ugotovljena protipravna premoženjska korist tretjih oseb se tako ne more šteti kot prihodek pravnih oseb in posledično ne more povečevati osnove na odmero davka od dohodkov pravnih oseb.

11. Sodišče je pripravljalno vlogo s prilogo vročilo v odgovor toženi stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala.

12. Tožba je utemeljena.

13. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZDavP-2, na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje tudi davčni organ, se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Ključna za odločitev je po navedenem resnična vsebina poslovnih dogodkov in s tem, ko gre za obdavčitev po določbah ZDDPO-2, tudi vprašanje vsebinske verodostojnosti spornih računov, kot podlage za pripoznanje prihodkov. Vsebina računov, ki se ugotavlja v izpodbijani odločbi, med strankama ni sporna. Tako ni spora, da so izdani z glavo tožeče stranke, da jih je sestavil in podpisal prof. C.C. kot vodja A., ki je v njih kot storitev navedel organizacijo kirurških posegov na človeških truplih, ki jih je organiziral A.. Sporno je, ali je prof. C.C. zaračunane storitve opravil v okviru delovnega razmerja pri tožeči stranki in gre po vsebini za storitve (in posledično za prihodke) tožeče stranke ali pa je, kot zatrjuje tožeča stranka, storitve opravil „na lastno pest“, brez vednosti tožeče stranke in pri izdaji računov uporabil glavo oz. logotip tožeče stranke zgolj zato, da jo je v razmerju z naročnikom prikazal kot izdajatelja.

14. Davčni organ pri svojem odločanju sicer ni vezan pravnomočno sodbo DSS, saj vprašanje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prof. C.C. v zadevi ne predstavlja (pravnomočno rešenega) predhodnega vprašanja. Ne vežejo ga tudi dejanske ugotovitve, ki izhajajo iz sodbe. Vendar pa po presoji sodišča ni mogoče spregledati, da gre, čeprav za odločanje o pravicah in obveznostih na področju delovnopravne zakonodaje, za dejansko stanje, zaključeno življenjsko celoto, ki je predmet ugotavljanja in presoje tudi v tu obravnavani zadevi. Kot pravilno ugotavlja davčni organ, odpoved delovnega razmerja (sama po sebi) ne razbremenjuje zavezanca za davčne posledice, ki izhajajo iz ugotovljenih kršitev delovnih obveznosti zaposlenega. Do ugotovitev, ki jih je v zvezi s spornimi računi napravilo DSS in na katere je v pripombah na zapisnik opozorila tožnica, se davčni organ v izpodbijani odločbi izreče, vendar pa se sodišče ne strinja z opravljenim vrednotenjem ekonomske vsebine dohodka fizične osebe, na katerem temelji izpodbijana odločba. Iz odgovora davčnega organa namreč izhaja, da sledi ugotovitvam, ki izhajajo iz sodbe DSS. Sledi torej tudi ugotovitvi, da je C.C. sporne storitve opravljal brez vednosti in soglasja tožeče stranke, v lastnem imenu in za svoj račun. Smiselno stališče, da bi tožeča stranka ob ustrezni organizaciji dela in notranjega nadzora za storitve lahko ali morala vedeti, ob ugotovljenem dejanskem stanju na pravno kvalifikacijo poslovnih dogodkov ne more imeti vpliva. Nesporna je namreč tudi ugotovitev, da je C.C. račune za svoje storitve tretjim osebam izdal brez vednosti tožeče stranke, in ključna ugotovitev, da se po izdanih računih zneski nakažejo na njegov osebni račun.

15. Dejstva, ki jih navaja davčni organ torej po presoji sodišča ne utemeljujejo zaključka, da je prof. C.C. obravnavane storitve opravil v okviru nalog iz delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi za dopolnilno delo ter v imenu in za račun tožeče stranke. Sicer nesporna ugotovitev, da je delo opravljal s sodelovanjem ostalih zaposlenih in v prostorih in s sredstvi tožeče stranke, ob ugotovljeni vsebinski neverodostojnosti izdanih računov in zlorabi pooblastil prof. C.C. kot predstojnika A., za takšen zaključek ni dovolj. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, v izjavah, ki jih je podal v davčnem postopku in v zagovoru delavca v postopku izredne odpovedi Pogodbe o zaposlitvi, prof. C.C. navaja, da je delo opravljal kot profesor na B. oziroma da je račune z glavo tožeče stranke napisal, ker je v službi na fakulteti, torej razloge za izdajo računov z glavo tožeče stranke kot izdajateljice, iz danih izjav pa ne sledi, da je račune izdal v svojstvu zaposlenega pri tožeči stranki za storitve, ki bi jih v tem svojstvu izdal tujim naročnikom. Delovno razmerje C.C. pri tožeči stranki je torej okoliščina, ki mu je, ob zlorabi imena tožeče stranke pri pridobivanju dodatnih dohodkov, ki je davčni organ ne zanika, izvajanje obravnavanih storitev sploh omogočila, ne utemeljuje pa davčne prekvalifikacije v dohodke iz delovnega razmerja in v prihodke tožeče stranke na podlagi 74. člena ZDavP-2. Dejstva, ki se ugotavljajo v izpodbijani odločbi, po navedenem po presoji sodišča ne utemeljujejo sklepa, da je C.C. obravnavane dohodke pridobil v okviru sklenjenega delovnega razmerja, torej sklepa, na katerem temelji izpodbijana obdavčitev.

16. Pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe je sodišče upoštevalo dejansko stanje in dokaze, ki so obstajali v času njene izdaje. Skladno z 52. členom ZUS-1 se namreč nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta. Iz navedenega razloga sodišče kot nedovoljenih tožbenih novot ni upoštevalo zahteve za preiskavo Kt/22270/2015/JBK z dne 21. 7. 2017 in sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 32566/2017 z dne 19. 3. 2019. 17. Ker je bil v zadevi iz ugotovljenih dejstev narejen napačen sklep glede dejanskega stanja, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu, da v zadevi ponovno odloči ob upoštevanju stališč te sodbe in sodbe kazenskega sodišča, ki skladno z 52. členom ZUS-1 v upravnem sporu ni mogla biti upoštevana.

18. Odločitev o stroških postopka temelji na določbah tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/07, 107/13).

19. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.