Jedro

Tožnik ni ravnal v skladu s upravno-sodno prakso in je vlogo za odobritev pravnega posla vložil po izteku roka iz 22. člena v povezavi s četrtim odstavkom 20. člena ZKZ. To pa pomeni, da svoje pravice ni uveljavljal v prekluzivnem roku, kar ima za posledico sprejem izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Lenart je z izpodbijanim sklepom zavrgla vlogo A.A. vloženo 23. 10. 2014, za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskih zemljiščem, kmetijo ali gozdom, za nepremičnino s parc. št. 508/1 k.o. …. Odločitev je oprla na ugotovitev, da je A.A. vlogi priložil sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu, opr. št. P 52/2008 z dne 28. 11. 2008, ki je postala pravnomočna 7. 4. 2009. Določba prvega odstavka 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) določa, da je vlogo za odobritev pravnega posla treba vložiti najkasneje v 60 dneh po poteku roka iz četrtega odstavka 20. člena tega zakona. Rok za vložitev zahteve za odobritev pravnega posla je tako začel teči po pravnomočnosti sodne odločbe, 8. 4. 2009 in je potekel 9. 6. 2009. Vloga je bila tako vložena po preteku zakonsko določenega roka za vložitev vloge, zato jo je bilo treba na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavreči. 2. Tožnik v tožbi povzema vsebino izreka sodbe Okrajnega sodišča v Lenartu, opr. št. P 52/2008 z dne 28. 11. 2008, ki je postala pravnomočna 7. 4. 2009. Pojasnjuje, da je v skladu z napotki Višjega sodišča, izraženimi v sodbi opr. št. I Cp 26/2009 z dne 7. 4. 2009, sodbo predložil v odobritev toženi stranki. Ne strinja se z vsebino izdanega sklepa, saj se je sodni postopek pričel in končal pred sprejemom načelnega pravnega mnenja v SRS z dne 6. 4. 2012, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep in navaja, da ni mogel predvideti, da bo v letu 2012 sprejeto novo načelno mnenje, ki bo drugačno, kot tisto iz leta 1984. Glede na navedeno je bila ugotovitev, da je zamudil rok za odobritev pravnega posla nepravilna.

3. Prav tako iz obrazložitve izdanega sklepa ni razvidna utemeljitev, zakaj predložena sodba ne zadostuje za odobritev pravnega posla, s čimer mu je bila kršena pravica iz 15. člena Ustave RS. Toženi stranki očita tudi napačno uporabo materialnega predpisa, določil Zakona o izvršbi in zavarovanju, v delu, kjer je določeno, da je sodna odločba izvršljiva takrat, ko je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Tako je sodba postala izvršljiva od 7. 4. 2009, v njej pa nikjer ne piše, da bi za potrebne njene izvršljivosti bila potrebna predhodna odobritev sodnega ali upravnega organa. Navaja tudi, da v skladu z določbo 2. člena Zakona o sodiščih izvršitve odločbe sodišča ne more ovirati odločba drugega organa, v kolikor to s predpisom ni odločeno drugače, kar pomeni, da izpodbijana odločitev ni pravilna. Sodišču predlaga, da po dopustitvi predlaganih dokazov izpodbijani sklep spremeni tako, da vlogi tožnika za odobritev pravnega posla, ugodi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo v katerem prereka tožbene navedbe kot neutemeljene. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da je med strankama podatek, da je tožnik 23. 10.2014 vložil vlogo za odobritev pravnega posla ter vlogo oprl na odločitev Okrajnega sodišča v Lenartu, P 52/2008 z dne 28. 11. 2008, nesporen. Prav tako med strankama ni sporen podatek, da je prej navedena sodba postala pravnomočna 7. 4. 2009. 7. V skladu z določbo 22. člena ZKZ mora sprejemnik ponudbe najpozneje v 60. dneh po poteku roka iz četrtega odstavka 20. člena istega zakona vložiti vlogo za odobritev pravnega posla. Vlogi je treba priložiti sklenjeno pogodbo o pravnem poslu. Stranke v postopku odobritve so pogodbene stranke in vsi, ki so sprejeli ponudbo v skladu s tem zakonom.

8. V zvezi z razlago navedenih določb 22. člena ZKZ obstaja v različnih časovnih obdobjih različna sodna praksa. Do leta 2012 je v sodni praksi veljalo stališče, da je v primeru, ko prodajalec ni želel skleniti pogodbe, moral predkupni upravičenec najprej iztožiti sklenitev pogodbe v pravdnem postopku, šele nato je lahko pri upravnem organu vložil zahtevo za odobritev pravnega posla. Rok za vložitev navedene zahteve je v takšnem primeru začel teči šele od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila prodajalcu naložena sklenitev pogodbe.

9. Dne 6. 4. 2012 je Vrhovno sodišče zaradi poenotenja sodne prakse sprejelo načelno pravno mnenje, v katerem je navedlo, da ko ponudnik prejme izjavo o sprejemu ponudbe, je kupoprodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojne upravne enote. Če je izjavo o sprejemu ponudbe podalo več predkupnih upravičencev, je pogojno sklenjenih več zavezovalnih pravnih poslov. Zahteva po predložitvi pogodbe o pravnem poslu v postopku odobritve pravnega posla iz 22. člena ZKZ je izpolnjena, če se predkupni upravičenec, ki je pravočasno sprejel ponudbo, sklicuje na izjavo o sprejemu ponudbe. Pristojna upravna enota za vse, ki so pravočasno zahtevali odobritev pravnega posla, vodi en postopek in z odločbo odobri le enega od pogojno sklenjenih pravnih poslov.

10. V navedenem načelnem pravnem mnenju pa je Vrhovno sodišče tudi navedlo, da raznolikost stališč glede razlage določb ZKZ o postopku prodaje kmetijskih zemljišč v dosedanji praksi upravnih organov in sodišč ne more iti v škodo oseb, udeleženih v postopkih prodaje kmetijskih zemljišč, ki so se doslej odvijali na podlagi veljavnega ZKZ in ki so v času sprejema tega načelnega pravnega mnenja zaradi različnih spornih vprašanj v različnih fazah postopka. Upravni organi in sodišča so zato dolžni v okviru pooblastil, ki jim jih nudijo procesni zakoni, poučiti stranke o pravilni razlagi relevantnih določb ZKZ in jim s tem omogočiti ustrezno procesno ravnanje.

11. Glede na opisano dejansko stanje v obravnavanem primeru ter načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, to sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da je tožena stranka svojo odločitev napačno oprla na stališče VS RS iz leta 2012, saj je v času nastanka pravnomočnosti sodbe, dne 7. 4. 2009, bilo še vedno v veljavi stališče iz leta 1984, ki se ni sklicevalo na 60 dnevni rok. Sodišče tožniku pojasnjuje, da je bilo načelno mnenje z dne 28. 5. 1984 (Poročilo 1/84) sprejeto na podlagi Zakona o kmetijskih zemljiščih iz leta 1979, katerega določbe niso bile primerljive z določbami zakona veljavnega v času odločanja. Tako v obravnavani zadevi sodišče sprejema razlago veljavno v času izdaje izpodbijanega sklepa, da je do sprejema načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 6. 4. 2012, v sodni praksi kot večinsko veljalo stališče, da mora sprejemnik ponudbe najprej v navedenem roku pred sodiščem zahtevati sklenitev pravnega posla ter da rok za vložitev zahteve za odobritev pravnega posla v takšnem primeru začne teči šele od pravnomočnosti sodbe sodišča. Drugačno pravno stališče, da mora sprejemnik ponudbe tudi v takšnem primeru vložiti vlogo za odobritev pravnega posla v roku 60 dni od izteka roka za sprejem ponudbe, je bilo sprejeto kasneje v letu 2012, zato ne more iti v škodo tistim, ki so ravnali v skladu z obstoječo upravno-sodno prakso v postopkih, ki so se odvijali že pred sprejemom načelnega pravnega mnenja (to izrecno izhaja tudi iz načelnega pravnega mnenja).

12. V zadevi ni sporno, da tožnik ni ravnal v skladu s upravno-sodno prakso, in je vlogo za odobritev pravnega posla vložil šele 23. 10. 2014, torej po izteku roka iz 22. člena v povezavi s četrtim odstavkom 20. člena ZKZ. To pa pomeni, kot je že pravilno navedla tožena stranka, da ob nespornem podatku, da je sodba Okrajnega sodišča v Lenartu, P 52/2008 z dne 28. 11. 2008 postala pravnomočna 7.4.2008, svoje pravice ni uveljavljal v prekluzivnem roku, kar ima za posledico sprejem izpodbijane odločitve.

13. Ker v obravnavani zadevi ni sporen datum vložitve vloge za odobritev pravnega posla, niti datum pravnomočnosti sodbe Okrajnega sodišča v Lenartu, P 52/2008 z dne 28. 11. 2008, je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe in tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločitev sprejelo na seji in ni opravilo predlagane obravnave. V 59. členu ZUS-1 je namreč določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena). V obravnavanem primeru je sodišče moralo presoditi, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za odobritev pravnega posla, v zvezi z dokazi in dejstvi zbranimi v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na pravočasnost vložitve predloga, zato je glede na določbo 2. alinee drugega odstavka 59. člena in odločitev sprejelo na seji.

K II. točki izreka:

14. Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.