Jedro

Če obdolženec v pritožbi navede, da je oškodovančeva telesna poškodba nastala v drugem dogodku, ki ga niti ne identificira s krajem, časom in dogajanjem, pa zanj ne ponudi nobenega dokaza, gre za nedokazano hipotezo, s katero ni mogoče izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba obdolženega K. P. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi K. P. je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po II. in I. odstavku 133. člena KZ. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Obdolženemu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 42.700,00 SIT in povprečnina v znesku 50.000,00 SIT, kakor tudi potrebni izdatki oškodovanega K. K. in njegovega pooblaščenca odvetnika A. P., oboje v nedoločenem znesku. Oškodovanec K. K. je bil s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženi po zagovornici zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je njeno spremembo v oprostilno oziroma zavrnilno sodbo, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Višji državni tožilec je predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je bil uradni zaznamek o izjavi obdolženca, dan policistom na listni številki 8, izločen iz spisa, kar je posvedočeno na njegovem ovitku. V spisu je tudi sklep o izločitvi z dne 22. 12. 1999 (list. št. ...), ki je bil dne 3. 1. 2000 vročen osebno obdolžencu. Ni pa podatka, da bi bil vročen tudi zagovornici. Ta nedoslednost sodišča prve stopnje pa nima prav nobenega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno. Ob priznanju obdolženca, da je vendar s pestjo udaril oškodovanca v obraz, je z mnenjem izvedenca sodnomedicinske stroke dr. A. H. in z mnenjem izvedenca stomatologa dr. D. Ž. dokazana nevarnost takšnega načina poškodovanja, čeprav glede na ugotovitve teh dveh izvedencev ni nobenega dvoma, da je šlo za lahko telesno poškodbo. Slednji izvedenec je tudi dokončno razrešil dilemo, kako in kateri zobje so bili poškodovani. Zato je pritožbeno ponavljanje te dileme in sklicevanje na drugačno oškodovančevo izpovedbo v tej okoliščini brez pomena na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi poudarjena možnost nastanka poškodb zobovja na kolesarski tekmi pa pomeni le nedokazano hipotezo. Obramba v tej smeri ni predlagala prav nobenega dokaza in zato na tak način dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožbeno ni mogoče omajati. Res je izvedenec dr. D. Ž. menil, da udarec, ki je poškodoval oškodovančevo zobovje, ni bil posebej močan. Vendar je hkrati pojasnil, da bi močnejši udarec utegnil povzročiti hudo telesno poškodbo. Njegovo mnenje je sodišče prve stopnje izrecno upoštevalo, vendar ne v pritožbeni smeri, ker ni vplivalo na pravno opredelitev očitanega kaznivega dejanja. Tako pritožbena navedba, da naj bi šlo le za kaznivo dejanje po I. odstavku 133. člena KZ, za katero je kazenski pregon že absolutno zastaral, ne drži. Sploh pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je oškodovanec obiskal ambulanto nujne medicinske pomoči v celjskem zdravstvenem domu dne 3. 10. 1988 in da se je zdravil pri višjem dentistu L. F. v S. K., ki je tudi izpolnil obvestilo o telesni poškodbi. Glede oškodovančeve nasilnosti in izzivanja pa je že sodišče prve stopnje zavzelo v razlogih izpodbijane sodbe pravilno stališče, ki ga ni mogoče izpodbiti brez ustreznih nasprotnih dokazov. Ti pa v pritožbi niso omenjeni. Zato sodišče druge stopnje ne dvomi, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje tako, kakor je navedeno v krivdoreku izpodbijane sodbe.

Sodišče druge stopnje je ocenilo še primernost izrečene kazenske sankcije. Mnenja je, da ta ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam in je zato ni mogoče spremeniti v obdolženčevo korist. Iz teh razlogov pritožbi ni bilo mogoče ugoditi. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Zaradi neuspeha s pritožbo je obdolženi dolžan plačati povprečnino, ki pomeni edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanja pritožbenega postopka ter obdolženčevih premoženjskih razmer.