Jedro

Upravičenost ali neupravičenost zamude se presoja po merilih krivde. Vrnitev v prejšnje stanje je tako mogoča, če zamuda ni bila zakrivljena. Zamuda ni upravičena, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila (stranka oziroma pooblaščenec) ni ravnala tako, kot bi od nje bilo pričakovati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo (I. točka izreka). V II. točki izreka je, v posledici ugoditve predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, zamudno sodbo in sklep Okrajnega sodišča v Mariboru III P 366/2024 z dne 15. 11. 2024 razveljavilo.

2.Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica). Navaja, da je sodišče kršilo razpravno načelo, to je določbo 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. S tem, ko je sodišče svojo odločitev oprlo, na s strani toženca nezatrjevana dejstva, je bila tožnici odvzeta pravica do izjave. Predlog se nanaša zgolj na prvega toženca, sodišče pa je vezano na predloge in trditve pravdnih strank, tako je odločalo izven trditvene podlage. Same trditve prvega toženca se ne nanašajo na drugega toženca, sicer pa izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj ni razumljivo, zakaj je za sodišče brezpredmetno, da je drugi toženec bil izpuščen iz bolnišnice v domačo oskrbo in zakaj v tem času ni mogel vložiti odgovora na tožbo, toženec pa slednjega niti ne trdi, kaj šele, da bi predlagal dokaze. Prav tako obrazložitev ne vsebuje razlogov, zakaj je poslabšanje zdravstvenega stanja drugega toženca bilo nepredvidljivo in nepričakovano. Sodišče prve stopnje je samo dopolnilo oziroma povzelo pavšalno trditveno podlago toženca, ki vsebinsko ni podprta z dokazi. Predvsem pa je v zadevi relevantno, da se predlog ne nanaša na drugega toženca, zato je odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje napačna. Sama hospitalizacija tudi ne pomeni, da drugi toženec v tem času ni bil zmožen opravljati nobenih procesnih dejanj, sicer pa je vmes bil izpuščen v domačo oskrbo in bi lahko v tem času angažiral pooblaščenca - odvetnika oziroma pooblastil prvega toženca, da bi slednji angažiral odvetnika. Prav tako ne gre za nenadno poslabšanje zdravstvenega stanja, saj je iz podatkov sprejema v bolnišnico z dne 20. 9. 2024 razvidno, da so bile pri drugem tožencu podane enake zdravstvene težave že pet dni prej. S tem pa nenadno in nepredvidljivo poslabšanje zdravstvenega stanja ni bilo podano. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.V odgovoru na pritožbo se toženec zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom ZPP).

6.Vrnitev v prejšnje stanje predstavlja procesni institut, ki omogoča stranki, ki zamudi rok za procesno dejanje, da ji sodišče dovoli, da zamujeno procesno dejanje opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila rok iz upravičenega vzroka. Če se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, se pravda vrne v tisto stanje, v katerem je bila pred zamudo in se hkrati razveljavijo vse odločbe, ki jih je sodišče izdalo zaradi zamude (116. člen ZPP).

7.Upravičenost ali neupravičenost zamude se presoja po merilih krivde. Vrnitev v prejšnje stanje je tako mogoča, če zamuda ni bila zakrivljena. Zamuda ni upravičena, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila (stranka oziroma pooblaščenec) ni ravnala tako, kot bi od nje bilo pričakovati.

8.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotavljalo, ali je predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložil prvi toženec tako v svojem imenu, kot v imenu pokojnega drugega toženca, utemeljen.

9.Iz nespornih trditev izhaja, da je obema tožencema bila tožba vročena v odgovor 16. 9. 2024, ter da se je rok za podajo odgovora na tožbo iztekel 16. 10. 2024. Drugi toženec je 18. 10. 2024 umrl. V vmesnem obdobju je bil drugi toženec hospitaliziran od 20. 9. 2024 do 1. 10. 2024 ter od 12. 10. 2024 do 18. 10. 2024, ko je v bolnišnici umrl.

10.Sodišče druge stopnje na podlagi predložene listinske dokumentacije, to je anamneze in statusa ob sprejemu drugega toženca dne 20. 9. 2024 in dne 12. 10. 2024, iz katerega izhaja, da je 95-letni drugi toženec, potem ko je že pet dni imel drisko, bil sprejet na oddelek 20. 9. 2024 ter iz njega izpuščen v domačo oskrbo dne 1. 10. 2024 ter zatem ponovno hospitaliziran dne 12. 10. 2024 do dne 18. 10. 2024, ko je v bolnišnici umrl, dejansko izpolnil zatrjevane pogoje iz 116. člena ZPP, in sicer, da je pri njem šlo za nenadno poslabšanje bolezenskega stanja. Zmotno pritožba meni, da pri njem ni šlo za nenadno poslabšanje, ker je že pred sprejemom pet dni bolehal za istimi simptomi (driska), v posledici katerih je potem bil sprejet v bolnišnico, saj je izkustveno povsem sprejemljivo, da je pri 95 letnem drugem toženec ob tem, da ima že pet dni hude prebavne težave, v posledici katerih je potem sledila deset dnevna hospitalizacija, šlo za nenadno poslabšanje zdravstvenega stanja in da v tem času ni mogel angažirati odvetnika. Tako sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je v času pritožbenega roka bil drugi toženec v bolnišnici tri tedne, njegovo zdravstveno stanje pa se je nenazadnje v bolnišnici toliko poslabšalo, da se je končalo s smrtjo, česar slednji ni mogel pričakovati (kljub visoki starosti 95 let), še manj preprečiti.

11.Nadalje nima prav pritožba, da je prvi toženec podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje zgolj iz razlogov na svoji strani in ne na strani drugega toženca, saj iz predloga, res da nekoliko nerodno, izhaja, da prvi toženec, ki vlaga predlog za vrnitev v prejšnje stanje tako v svojem imenu, kot v imenu drugega toženca, za drugega toženca navaja, da je tožbo prejel v imenu drugega toženca 16. 9. 2024, štiri dni zatem pa je bil drugi toženec že hospitaliziran, hospitalizacija pa je trajala do 1. 10. 2024 ter potem ponovno od 12. 10. 2024 do 18. 10. 2024.

12.Predlogu prvega toženca, ki navaja, da v posledici hospitalizacije in skrbi za drugega toženca ni mogel vložiti odgovora na tožbo, za vrnitev v prejšnje stanje, pa sodišče prve stopnje ni ugodilo, kar pa glede na dejstvo, da gre za enotna sospornika ni relevantno.

13.Tako je po oceni sodišča druge stopnje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je drugi toženec z vložitvijo odgovora na tožbo zamudil iz upravičenih razlogov, v smislu prvega odstavka 116. člena ZPP. Razumsko tudi ni mogoče pričakovati, da bi nekdo med dvema hospitalizacijama, pri čemer se je druga končala s smrtjo, kar vendarle kaže na resnost zdravstvenega stanja drugega toženca, lahko oz. moral angažirati odvetnika oziroma pooblastiti drugo osebo, da v njegovem imenu vloži odgovor na tožbo.

14.Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da ji je tekom postopka bila kršena pravica do izjave oziroma kršeno razpravno načelo. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil tožnici vročen, na njega je tudi odgovorila, zato načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno in očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

15.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

16.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako toženec z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP).

-------------------------------

1A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV založba, 1. knjiga, str. 478.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 116, 116/1, 116/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.