Jedro

Zgolj z navedbo besedila 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, brez kakršnekoli dodatne obrazložitve o tem, zakaj gre v obravnavanih primerih za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju oziroma v čem je podan odstop ali neenotnost sodne prakse, tožeča stranka ni izkazala pogojev za dovoljenost revizij.

Izrek

I. Zadevi, ki se pri Vrhovnem sodišču vodita kot X Ips 461/2007 in 832/2007, se združita v skupno obravnavanje in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 461/2007. II. Reviziji se zavržeta.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskih postopkov.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje, navedeni v uvodu tega sklepa, je tožeča stranka dne 3. 5. 2007 oziroma 30. 11. 2007 po odvetniku vložila reviziji. Njuno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Ker gre v obravnavanih zadevah za postopka o istem predmetu, saj tožena stranka v obeh primerih z vsebinsko povsem enakimi razlogi izpodbija sodbi, izdani na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, in ker sta v obeh primerih isti tudi stranki spora, so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov na revizijski stopnji. Zato je Vrhovno sodišče – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 – smiselno uporabilo določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in v uvodu navedeni zadevi združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

3. Reviziji nista dovoljeni.

4. Z izpodbijanima pravnomočnima sodbama je sodišče prve stopnje kot neutemeljeni zavrnilo tožbi, ki jih je tožeča stranka vložila zoper odločbi tožene stranke. V vsakem posameznem primeru je tožena stranka s svojo odločbo delno ugodila pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice Ljubljana tako, da je spremenila rok za plačilo carinskega dolga, v ostalem delu pa jo je zavrnila. V vsakem posameznem primeru je prvostopenjski carinski organ s svojo odločbo določil pravilno carinsko vrednost in carinski dolg za blago, ki ga je uvozila tožeča stranka (rabljeni osebni avtomobili), saj je v postopku naknadnega preverjanja carinske deklaracije ugotovil, da prijavljena vrednosti blaga odstopa od ocenjene.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Po presoji Ustavnega sodišča (glej npr. sklepe Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008 in Up-1057/08-20 z dne 2. 4. 2009) to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Zgolj z navedbo besedila 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, brez kakršnekoli dodatne obrazložitve o tem, zakaj naj bi šlo v obravnavanih primerih za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju oziroma v čem je podan odstop ali neenotnost sodne prakse, tožeča stranka ni izkazala pogojev za dovoljenost revizij.

8. Zato je Vrhovno sodišče reviziji kot nedovoljeni zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskih postopkov.