Jedro

Ker tožena stranka ni predlagala nobenih dokazov za navedbe, da so plačilne liste ponarejene, sodišče prve stopnje dejanskega stanja s tem v zvezi utemeljeno ni ugotavljalo, ampak je predložene plačilne liste upoštevalo in tožnici prisodilo neizplačane prejemke iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati bruto znesek 6.963,78 EUR, od tega zneska obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke pristojnim organom, neto znesek 5.357,57 EUR pa izplačati tožnici, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneskov, razvidnih iz I. točke izreka. Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača bruto znesek 734,15 EUR, od tega zneska obračuna in plača akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila (II. točka izreka) ter znesek 111,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2011 dalje, v osmih dneh pod izvršbo (IV. točka izreka). Zavrnilo je obrestni del zahtevka od 1. 7. 2010 do 2. 7. 2010 (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 895,30 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (V. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Tožena stranka prereka plačilne liste, ker niso originalno podpisane s strani direktorja. Navedene listine so opremljene s pečatom družbe, ki vključuje direktorjev podpis v matrici, in ne potrjujejo, da so obračuni pravilni in resnični, oziroma da je direktor te dokumente sploh videl. Tožena stranka priznava zgolj neizplačane plače v višini zakonsko določene minimalne mesečne plače v Republiki Sloveniji. Navaja, da je tožnici delno izplačala plače v znesku 1.392,29 EUR v medsebojni kompenzaciji s trgovskim blagom, o čemer prilaga dokazila. Meni, da je ignoriranje in neupoštevanje navedb tožene stranke, da je tožnica upravičena do izplačila plač v bruto znesku, nedopustno, saj je davčni organ na podlagi izvršb od tožene stranke že izterjal neznani znesek. Sodišče poziva, da po uradni dolžnosti pridobi od davčnega organa dokazila o plačilu prispevkov za tožnico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pavšalne navedbe v zvezi z neverodostojnostjo plačilnih list in regresa. V potrditev teh navedb tožena stranka ni predlagala dokazov. Sodišče prve stopnje zato glede na določbo 212. člena ZPP ni imelo ustrezne podlage za presojo utemeljenosti trditev o ponarejenih obračunskih listinah. Verodostojnost obračunov je sodišče prve stopnje presojalo v skladu z navedbami tožnice in upoštevalo predložene obračune iz plačilnih list ter tožnici utemeljeno prisodilo vtoževane zneske, do katerih je upravičena na podlagi 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Regres za letni dopust v znesku 734,15 EUR je sodišče prisodilo na podlagi 131. člena ZDR.

Tožena stranka v pritožbi prvič navaja, da je delno izplačala plače tožnice v znesku 1.392,29 EUR v medsebojni kompenzaciji s trgovskim blagom, kar naj bi izhajalo iz predloženih dokazil, in da je davčni organ izterjal prispevke od bruto plače. Pogoj za dopustnost naknadnega podajanja navedb po določbah 286. in 337. člena ZPP je, da stranka hkrati z navajanjem novih dejstev in predlaganjem dokazov izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Tožena stranka v pritožbi ni navedla nobenih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o njeni nekrivdi, zato je takšne navedbe in s tem povezane dokaze potrebno šteti za pritožbene novote.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.