Jedro

Sodišče je utemeljeno verjelo tožniku, da se mu toženka vse do 3. 6. 2020 ni oglasila, da ga je nekdo poklical, ali je pripravljen podpisati sporazum o prenehanju delovnega razmerja, česar pa tožnik ni želel. Pravilna je tudi ugotovitev, da tožnik dne 31. 5. 2020 sporazuma ni podpisal, saj ni logično in življenjsko, da bi toženka dne 3. 6. 2020 od njega zahtevala, da spoštuje ustni dogovor, če naj bi pisnega podpisal dne 31. 5. 2020.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2020, sklenjen med tožečo in toženo stranko ničen (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 31. 5. 2020 in mu je trajalo od navedenega dne do vključno 11. 12. 2020, v delovnem času 40 ur na teden, skupaj z vsemi pravicami in obveznosti iz Pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 12. 2019, zaradi česar mora tožena stranka tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto mesečna nadomestila plač v višini 941,67 EUR ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, od vsakega 19. v mesecu, v roku 8 dni. V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek, kolikor zahteva tožeča stranka plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožnika do vključno 11. 12. 2020 prijaviti v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zavarovanja za primer brezposelnosti, v roku 8 dni. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, kolikor zahteva tožeča stranka izpolnitev zahtevka v izpolnitvenem roku 5 dni (III. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2020 v znesku 470,29 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 dalje, do plačila (IV. točka izreka). Tožena stranka je dolžna povrniti tožnikove stroške postopka v višini 919,30 EUR, v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. SI56 0110 0637 0501 514 (sklic: 00-179-2020), odprt pri UJP Slovenska Bistrica, v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 250,48 EUR, v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo v ugodilnem delu se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodišče je mnenje izvedenke interpretiralo, da obstaja le majhna verjetnost, da je tožnik dejansko podpisnik sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi med njim in toženo stranko dne 31. 5. 2020. V nadaljevanju je v nasprotju z izvedenskim mnenjem in njegovo dopolnitvijo obrazložitev sodbe gradilo na svojem arbitrarnem prepričanju, da je podpis nepristen in vsem ostalim dokazom ter navedbam tožene stranke ne gre verjeti. Vendar pa je glede na podane kriterije, ki jih izpostavlja izvedenka, ugotovljeno dejstvo, da je podpis na sporazumu res tožnikov, zato je to bližje standardu strokovnega prepričanja. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo izpostavila, da je tožnika kontaktirala telefonsko in ne preko SMS sporočil. Zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da pri njej ni bilo nobenega zaposlenega po imenu A., tudi v kadrovski službi ne, zato sporočila tožniku, da naj se vrne v Slovenijo, ni poslala. Tako to ni dokaz in ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Zakoniti zastopnik je bil v času podpisovanja spornega sporazuma poslovno odsoten, s tožnikom pa je bilo dogovorjeno, da ga bo podpisal za nazaj. Neverjetna in logično nesprejemljiva je tudi obrazložitev sodišča, da iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik želel nadaljevati delovno razmerje pri toženi stranki, ki naj bi se ga je hotela znebiti. Tožena stranka bi lahko tožniku iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj so se gradbišča v Nemčiji zapirala. Tako je sodišče v celoti zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, odločitve pa sploh ni moč preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz listin izhaja drugačno dejansko stanje, je to tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi s pritožbo zatrjevanih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vsebinsko prepričljivo je ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

5. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožena stranka sicer sklicuje na absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa iz pritožbe izhaja, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Pritožbeno sodišče je že med preizkusom po uradni dolžnosti ugotovilo, da očitanih kršitev, na katere pazi tudi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje ni storilo, nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem pa ni absolutna bistvena kršitev postopka.

6. Sodišče prve stopnje je kot med strankama nesporno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu ključavničar na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 11. 12. 2019 do 11. 12. 2020 in ga je toženka, ki je bila njegov prvi delodajalec v Sloveniji, dne 31. 5. 2020 odjavila iz sistema obveznih socialnih zavarovanj, tožnik pa se je dne 7. 3. 2020 vrnil v BiH.

7. Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da tožnik sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2020 ni podpisal in sicer: - ker je sodna izvedenka za forenzično preiskovanje pisav v izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi ugotovila, da rezultati preiskave šibko podpirajo predpostavko, da je sporni in primerjalne podpise podpisala ista oseba, ob uporabi sedem stopenjske lestvice pa je z najnižjo stopnjo verjetnosti ugotovila, da je tožnik podpisal sporazum z dne 31. 5. 2020, in svojo ugotovitev primerno obrazložila; - ker je izvedenka s svojim mnenjem pri sodišču vzbudila dvom v zatrjevanje tožene stranke, da je tožnik ta sporazum podpisal, je izvedlo še druge dokaze z vpogledom v ostalo listinsko dokumentacijo in zaslišanjem strank. Pravilno je ugotovilo, da izpoved zakonitega zastopnika ne potrjuje navedb, ki jih je v postopku podala in tudi spreminjala tožena stranka tako, da je prihajala sama s seboj v nasprotje. Zakoniti zastopnik je bil v izpovedi neprepričljiv, nekonsistenten in o okoliščinah podpisovanja sporazuma s strani tožnika ni vedel izpovedati ničesar. Izpoved tožnika pa potrjuje tako njegove tožbene navedbe in je skladna tudi z listinami, ki sta jih stranki predložili kot dokaze.

8. Sodišče prve stopnje je poleg izvedenskega mnenja upoštevalo tudi izpovedi strank in listinsko dokumentacijo v spisu in skladno z določbo 8. člena ZPP napravilo celovito dokazno oceno. Na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka je odločilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik sporni sporazum z dne 31. 5. 2020 podpisal. Pravilno je interpretiralo mnenje izvedenke, natančno in prepričljivo se je izreklo, katerim dokazom in zakaj jim verjame in katerim ne, zato so popolnoma neutemeljene pritožbene navedbe toženke, da je sodišče v nasprotju z izvedenskim mnenjem in dopolnitvijo obrazložitev sodbe gradilo na svojem arbitrarnem prepričanju, da je tožnikov podpis nepristen in vsem ostalim dokazom, ne gre verjeti.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da pri toženi stranki ni bilo nobenega zaposlenega po imenu A., ker to ne izhaja iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo, na katerem je bil zaslišan. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku, da mu je SMS sporočilo poslala tožena stranka in ga je pravilno upoštevalo v dokaznem postopku.

10. Prav tako je sodišče utemeljeno verjelo tožniku, da se mu toženka vse do 3. 6. 2020 ni oglasila, da ga je nekdo poklical, ali je pripravljen podpisati sporazum o prenehanju delovnega razmerja, česar pa tožnik ni želel. Pravilna je tudi ugotovitev, da tožnik dne 31. 5. 2020 sporazuma ni podpisal, saj ni logično in življenjsko, da bi toženka dne 3. 6. 2020 od njega zahtevala, da spoštuje ustni dogovor, če naj bi pisnega podpisal dne 31. 5. 2020. 11. Na podlagi ugotovitve, da je sporazum z dne 31. 5. 2020 ničen, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z 31. 5. 2020, ampak mu je trajalo do 11. 12. 2020 in mu za ta čas dosodilo mesečne plače v višini 941,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu, toženi stranki naložilo, da ga za to obdobje prijavi v sistem obveznega zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zavarovanje za primer brezposelnosti, dolžna pa mu je tudi izplačati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2020, zanj plačati stroške v višini 919,30 EUR v korist proračuna RS in mu povrniti stroške postopa v višini 250,48 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj jih pritožnica ni priglasila.