Jedro

Ker edino upošteven znesek 600.000 SIT, naveden kot ocena vrednosti spornega predmeta v tožbi, ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije iz 2. odstavka 367. člena ZPP, je tožničina revizija zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, nedovoljena v pomenu določbe 2. odstavka 374. člena istega zakona. Pravkar obrazloženo je podlaga tudi za odločitev o nedovoljenosti revizije zoper sklep sodišča druge stopnje o potrditvi sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je bil "zavrnjen predlog tožeče stranke za zvišanje vrednosti spornega predmeta".

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, povzet v njenem izreku, s sklepom pa je zavrnilo tudi "predlog tožeče stranke za zvišanje vrednosti spornega predmeta". Upoštevaje tožničin neuspeh v pravdi glede na njen izid je tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 94.248 SIT.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, sklicujoč se v njej na vse zakonske predvidene revizijske razloge kot uveljavljene. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v nov postopek.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki. ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Glede preizkusa v smeri dovoljenosti revizije je treba izhajati iz določb 367. člena ZPP (o dovoljenosti revizije v premoženjskih sporih zoper na drugi stopnji izdano pravnomočno sodbo) in določb 384. člena istega zakona (o dovoljenosti revizije zoper sklep sodišča druge stopnje), saj tožnica z revizijo izpodbija sodbo in sklep sodišča druge stopnje, določba drugega odstavka 384. člena ZPP pa izključuje možnost revizijskega izpodbijanja med drugim tudi pravnomočnih sklepov, izdanih v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo. V pravkar obrazloženem pomenu bi rezultat preizkusa dovoljenosti revizije zoper sodbo in zoper sklep utegnil napeljevati na misel o nujnosti njegovega istosmernega vzajemnega (soodvisnega) učinkovanja; vendar ne tak, niti ločeno opravljen preizkus, ne daje pozitivnega odgovora na vprašanje dovoljenosti revizije v obravnavanem primeru.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, ki je v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). S pravnomočno sodbo zavrnjen zahtevek tožnice ni zahtevek za plačilo denarnega zneska (in glede na to, kako je oblikovan, tudi sicer ni denarno niti določljiv), saj tožnica z njim zahteva le storitev od tožene stranke: revalorizacijo sredstev, njihov prenos z enega računa na drug račun, ter njihovo namensko porabo. To je enako poudarila tudi sama še ob zaključku svoje revizije (list. št. 39 spisa). Obrazloženo pomeni, da je za vprašanje dovoljenosti revizije odločilna ocena vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnica navedla v tožbi in ki znaša 600.000 SIT (drugi odstavek 44. člena ZPP). Tožnica je na prvem naroku za glavno obravnavo "glede na potek časa" (neupoštevno) na novo označila vrednost spornega predmeta v znesku 1,050.000 SIT (torej stranka in ne sodišče na podlagi pooblastil, ki jih ima spričo določbe tretjega odstavka 44. člena ZPP), česar sodišče ni sprejelo in je o tem tudi odločilo s formalnim sklepom, ki je s potrditvijo na drugi stopnji postal pravnomočen. Ker edino upošteven znesek 600.000 SIT ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP, je tožničina revizija zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, nedovoljena v pomenu določbe drugega odstavka 374. člena istega zakona.

Izhajajoč iz določbe drugega odstavka 384. člena ZPP je pravkar obrazloženo podlaga tudi za odločitev o nedovoljenosti revizije zoper sklep sodišča druge stopnje o potrditvi sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je bil "zavrnjen predlog tožeče stranke za zvišanje vrednosti spornega predmeta". Predvsem pa to ni sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zoper sklep, predviden z določbo prvega odstavka 384. člena ZPP.

Tako se po obrazloženem izkaže, da je bilo treba tožničino revizijo na podlagi določbe 377. člena (tudi v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena) ZPP kot nedovoljeno zavreči.