Jedro

Ker tožeča stranka ni podala zadostnih trditev glede višine vtoževane terjatve, je sodišče prve stopnje pravilo zavrnilo vse dokazne predloge, ki so se nanašali na dokazovanje višine.

Šele, če bi tožeča stranka utemeljila višino zneska, bi bila (ne)zavrnitev računov pomembno dejstvo pri presoji, ali se tožena stranka upravičeno upira plačilu konkretno določenega in obrazloženega zneska. Dejstvo, da se je tožena stranka zavedala dolga, še ne pomeni, da je tudi priznala vtoževano višino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe povrniti pritožbene stroške v znesku 299,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka patricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi VL 202632/2014 z dne 9. 1. 2014 v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 612,66 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka; prvostopenjsko odločitev izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da je v dopolniti tožbe jasno navedla podlago in višino terjatve. Predložila je vse račune, iz katerih je razvidna višina dolga. Na vsakem posameznem računu je točno naveden datum uporabe kartice za nakup blaga, plačilo storitev, prodajno mesto in znesek plačila. Račune je jasno navedla z opredelitvijo številke in datumom ter s tem identificirala in individualizirala svojo terjatev do tožene stranke. Sodišče bi moralo vpogledati v listine in na podlagi računov ugotoviti višino, pri čemer je zadnji račun z dne 26. 11. 2011 predstavljal končni dolg. Ne vidi potrebe, da bi se vsebino računov prepisovalo v vloge. S tem je kršena 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi listinami. Tožena stranka računov ni nikoli zavrnila. Iz elektronske korespondence, vložene v spis, ki pa je sodišče ni vpogledalo, izhaja, da se je tožena stranka zavedala dolga in ga je tudi priznala. Če bi tožena stranka zavrnila račune, bi ji tožeča stranka predložila slipe. Tožena stranka je glede višine podala le pavšalen ugovor, ki pa ga je sodišče prve stopnje upoštevalo. S sodno odločitvijo je bilo prekršeno načelo „pacta sunt servanda“ iz 9. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 79/07, s spremembami, v nadaljevanju: OZ). Sodišče je ugotovilo, da je med strankama obstajalo posojilno razmerje; tožena stranka mora vrniti posojilo v določenem roku, hkrati pa je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti. Bistvo postopkov pred sodišči pa je prav v iskanju materialne resnice. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo podala odgovor. V odgovoru priznava obstoj poslovnega sodelovanja s tožečo stranko, vendar pa ugovarja višini vtoževane terjatve. Soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da je tožbeni zahtevek po višini nesklepčen. Tožeča stranka, ki jo je zastopal kvalificirani pooblaščenec (odvetnik), po pozivu sodišča tožbe ni dopolnila glede dejstev o višini terjatve, tega pa ni storila niti po pozivu tožene stranke. Ker ni odpravila nesklepčnosti, se tožena stranka tudi ni mogla konkretneje opredeliti do višine terjatve, zato je podala (po mnenju tožeče stranke) le pavšalni ugovor. Navaja, da je sodna praksa(1) jasna. Listine, vložene v spis, ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev. Tožeča stranka ne more graditi trditvene podlage z golim sklicevanjem na listine, ki so priložene v spis. Ni naloga sodišča, da samo ugotavlja, na kaj se računi nanašajo in kaj je bilo plačano. Takšno postopanje sodišča bi bilo materialnopravno zgrešeno in bi pomenilo nedopustno kršitev razpravnega načela oz. pravice do izjave tožene stranke. Ne drži, da tožena stranka ni nikoli zavrnila računov, saj je v zvezi s tem že pojasnila, da jih zaradi selitve ni nikoli prejela. To je pa tudi razlog, da je bila s tožečo stranko v stikih po elektronski pošti. Iz elektronske korespondence ne izhaja, da bi priznala dolg, kar zavajajoče navaja tožeča stranka. Zmotne so pritožbene trditve, da je bilo prekršeno načelo „pacta sunt servanda“. Sodišče je res ugotovilo obstoj temelja terjatve, vendar pa tožeča stranka višine terjatve ni ustrezno izkazala. Tako ni smiselno govoriti o kršitvi načela „pacta sunt servanda“. Predlaga, da se pritožba kot neutemeljena v celoti zavrne in se potrdi sodba sodišče prve stopnje, vključno s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena navedba, da zadnji račun z dne 26. 11. 2011 predstavlja končni dolg, predstavlja pritožbeno novoto. Tožeča stranka v pritožbi ni izkazala, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti že prej (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker ni opravičila navajanja novot, teh pritožbenih zatrjevanj ni bilo mogoče upoštevati.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvah sodišča, ker ni vpogledalo v listine, priložene v spis, in ni ugotovilo izkazanosti vtoževane terjatve. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katera opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Opisana člena določata t.i. trditveno in dokazno breme strank. Stranka bo v pravdi uspela le, če bo zadostila zahtevam obeh bremen. Tožeča stranka ni zmogla trditvenega bremena glede višine terjatve. Iz spisa ne izhaja, da bi tožeča stranka, kot navaja v pritožbi, jasno navedla račune z opredelitvijo številke in datumom ter s tem identificirala in individualizirala svojo terjatev do tožene stranke. V svojih trditvah se zgolj sklicuje, da je „iz priloženih računov jasno razvidna specifikacija dolga tožene stranke“. Ker tožeča stranka ni podala zadostnih trditev glede višine vtoževane terjatve, je sodišče prve stopnje pravilo zavrnilo vse dokazne predloge, ki so se nanašali na dokazovanje višine. Dokazi se izvajajo v izkaz postavljenih (konkretnih in določnih) trditev in ne namesto njih. Namenjeni so temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev, in ne temu, da stranke z njegovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 163/2012). Prav tako ni naloga sodišča, da iz listin, ki so priložene kot dokaz, sámo izbira pomembna dejstva (prim. VSL sodbo II Cp 3085/2010). Takšno ravnanje bi predstavljalo poseg v pravico tožene stranke, da oblikuje konkretno obrambo, hkrati pa bi tudi pomenilo porušitev razpravnega ravnovesja v postopku (prim. VSL sodbo I Cpg 66/2010). Skladno z ustaljeno sodno prakso višjih sodišč ne morejo pomanjkljive trditvene podlage nadomestiti dokazi oz. listine, priložene v spis (prim. VSL sodbo II Cp 1161/2011, VSL sodbo I Cp 4481/2008, VSL sklep II Cp 3494/2010). To velja tudi pri sklicevanju nanje, če se hkrati ne navaja konkretnih dejstev (prim. VSL sodbo in sklep I Cp 427/2012). Povedano kaže na nepravilno stališče pritožbe, da bi moralo prvo sodišče vpogledati listine in na podlagi računov ugotoviti višino vtoževane terjatve. Sodišče v konkretnem primeru sploh ni imelo podlage za izvajanje dokazov z vpogledom v listine. Zato je tudi neutemeljena pritožbena graja, da je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi listinami ter posledično sklicevanje na kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Zaradi nesklepčnosti tožbenega zahtevka ni bilo potrebe za postopanje v okviru materialnega procesnega vodstva. Primarno načelo pravdnega postopka je razpravno načelo (7. člen ZPP). Slednje je izjemoma preseženo z načelom iskanja materialne resnice v primeru, ko stranki razpolagata z zahtevki, s katerimi ne moreta razpolagati (drugi odstavek 7. člena ZPP), in v primeru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP). Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo (285. člena ZPP). Sodišče lahko poseže po omenjenem pooblastilu, ko gre za odpravljivo nesklepčnost. Pri tem pa je omejeno s temeljno pravico strank do enakega obravnavanja pred nepristranskim sodiščem (22 in 23. člen Ustave RS). Materialno procesno vodstvo je zato v tesni povezanosti z dolžno skrbnostjo strank pri navajanju dejstev in dokazovanju le-teh. Za kršitev določb ZPP kot opustitev tega pooblastila gre v primerih, ko stranki ni mogoče očitati, da bi lahko, če bi bila dovolj skrbna, pravočasno navedla vsa pravnorelevnantna dejstva in zanje ponudila dokaze. Aktivnost sodišča je obratno sorazmerna s stopnjo skrbnosti, ki se pričakuje od stranke (prim. VSL sklep I Cp 66/2010). Pri presoji kriterija skrbnosti se upošteva tudi dejstvo zastopanosti stranke po kvalificiranem pooblaščencu (odvetnik). Razjasnjevala dolžnost sodišča do stranke pa odpade, če jo na pomanjkljivosti o odločilnih dejstvih opozori že nasprotna stranka (prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 163/2012). Če bi se sodišče v takšnih primerih poslužilo materialnega procesnega vodstva, bi prizadelo pravico nasprotne stranke do nepristranskosti sodišča (prim. VSL sklep II Cp 3494/2010). Tožečo stranko je na odpravljivo nesklepčnost opozorila že tožena stranka, zato ni bilo podlage za posredovanje sodišča. Zmotno je stališče pritožbe, da je (ob pasivnosti strank) bistvo postopkov pred sodišči prav v iskanju materialne resnice. Zaradi primarnosti razpravnega načela v pravdnem postopku to velja le v (dveh) izjemnih primerih, kar je bilo zgoraj že obrazloženo.

8. Prav zaradi pomanjkljive trditvene podlage pa je razumljivo, da tožena stranka ni mogla konkretneje ugovarjati sami višini terjatve. Vsebina njenega ugovora se nanaša ravno na nespecificirano višino zahtevka. Prvostopenjsko stališče, da je trditvena podlaga okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, je pravilno. Zato je pravilna ocena prvega sodišča, da je tožena stranka s takšnim ugovorom prevalila breme neustrezne specifikacije vtoževanega zneska nazaj na tožečo stranko. Tožeča stranka pa v konkretnem primeru tega bremena ni zmogla; pritožbeno grajanje, da je sodišče upoštevalo neobrazložen oz. pavšalen ugovor tožene stranke tako ni utemeljen.

9. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, kjer izpostavlja, da tožena stranka ni zavrnila računov; svojih dolgov se je zavedala ter jih celo priznala, kar izhaja iz elektronske korespondence. Ob upoštevanju dejstva, da tožeči stranki ni uspelo specificirati in dokazati same višine terjatve, morebitna (ne)zavrnitev računov ni relevantna okoliščina. Šele, če bi tožeča stranka utemeljila višino zneska, bi bila (ne)zavrnitev računov pomembno dejstvo pri presoji, ali se tožena stranka upravičeno upira plačilu konkretno določenega in obrazloženega zneska. Dejstvo, da se je tožena stranka zavedala dolga, še ne pomeni, da je tudi priznala vtoževano višino. Ker tožeča stranka ni trdila, kakšen dolg je tožena stranka priznala, je postopanje sodišča prve stopnje, ko ni vpogledalo v listine oz. elektronsko korespondenco med strankama, pravilno.

10. Zmotni so pritožbeni očitki o kršitvi načela „pacta sunt servanda“. Drži, da dogovori na podlagi 9. člena OZ zavezujejo, pomemben pa je tudi obseg zavezanosti. Slednjega pa tožeča stranka ni dokazala, zato je prvo sodišče zaradi nesklepčnosti glede višine vtoževane terjatve pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

11. Glede na obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, odločitev sodišča prve stopnje pa je materialnopravno pravilna. V postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo priglasila stroške pritožbenega postopka. Njen odgovor uspešno in argumentirano izpodbije vse pritožbene navedbe. Tožena stranka je navedla sodno prakso, kar daje vlogi dodatno vrednost. Obsežnost in vsebinska razdelanost odgovora izkazuje, da so bili stroški tožene stranke za pritožbeni postopek potrebni, zaradi česar ji je pritožbeno sodišče te stroške priznalo na podlagi 155. člena ZPP. Upravičena je do nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom (tar. št. 3210 ZodvT) v znesku 225,60 EUR in pavšalnega zneska za poštne ter telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT) v višini 20,00 EU, kar skupaj znaša 245,60 EUR. Ker je pooblaščenec tožene stranke izkazal zavezanost za DDV, se mu prizna še 22 % DDV, tako da skupni znesek znaša 299,63 EUR. Ni pa ji bil priznan pavšal za izdelavo in izročitev dokumentov (tar. št. 6000 ZOdvT), ker tožena stranka teh stroškov ni izkazala oz. specificirala (npr. št. kopij). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je na podlagi 154. člena ZPP dolžna toženi stranki plačati 299,63 EUR pritožbenih stroškov.

Op. št. (1): Navaja tudi: VSL sklep II Cp 3494/2010, VSL sodbo II Cp 1161/2011, VSL sodbo I Cp 4481/2008, VSL sodbo I Cpg 66/2010 in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 163/2012.