Jedro

Glede na to, da je bil razpis, v okviru katerega pritožnik uveljavlja predlog za obnovo postopka, ponovljen, ponovljeni razpis, v katerem je bila pritožnikova kandidatura kot popolna tudi posredovana predsedniku Republike Slovenije, ki je pritožnika tudi s še tremi drugimi kandidati predložil kot možnega kandidata v izvolitev Državnemu zboru Republike Slovenije, pa je tudi že končan, pritožnik nima več pravnega interesa za obnovo sodnega postopka, končanega s sodbo sodišča prve stopnje I U 511/2015 z dne 14. 4. 2015, saj si pravnega položaja v nobenem primeru ne more več izboljšati.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 100. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikov (v nadaljevanju pritožnik) predlog za obnovo postopka, končanega s sodbo sodišča prve stopnje I U 511/2015 z dne 14. 4. 2015 (I. točka izreka), s katero je to zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 110-13/2014 z dne 25. 2. 2015. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova kandidatura na tri mesta kandidatk in kandidatov za sodnico ali sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Na podlagi 36. člena ZUS-1 pa je zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da tožnikov predlog za obnovo postopka ni dovoljen. Po drugem odstavku 96. člena ZUS-1 se sme obnova zaradi razlogov iz 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1 (ki ga tožnik smiselno uveljavlja), to je, če stranka zve za nova dejstva ali če najde nove dokaze ali dobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bil spor zanjo ugodneje rešen, če bi se nanje sklicevala ali če bi jih uporabila v prejšnjem postopku, dovoliti le, če je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje (drugi odstavek 96. člena ZUS-1). Iz tožnikovega predloga za obnovo postopka pa izhaja, da predlagatelj kot razlog za obnovo uveljavlja nova dejstva, saj navaja, da je po izdaji sodbe izvedel, da naj bi pri odločanju o njegovi prijavi pri upravnem organu sodelovala oseba, ki bi po njegovem mnenju morala biti iz odločanja izločena zaradi dvoma v njeno nepristranskost. Sodišče prve stopnje je odločalo o zakonitosti izpodbijanega akta (63. člen ZUS-1) in ni samo ugotavljalo dejanskega stanja v tem upravnem sporu, temveč je upravni spor rešilo na podlagi dejstev, ugotovljenih v upravnem postopku, zato je ob upoštevanju drugega odstavka 96. člena ZUS-1 odločilo, da obnova postopka iz razloga po 1. točki prvega odstavka 96. člena ni dovoljena, zaradi česar je predlog za obnovo postopka, ker predlagatelj ni izkazal, da je zakoniti razlog za obnovo vsaj verjeten, zavrglo (100. člen ZUS-1).

3. Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga zoper I. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da ne drži navedba, da naj sodišče prve stopnje ne bi samo ugotavljalo dejanskega stanja in kot primer navaja posamezne tožbene navedbe, ki so bile navedene prvič šele v tožbi, zato je popolnoma neresnična in nemogoča trditev, da je glede kršitev, ki so se zatrjevale šele v upravnem sporu, dejansko stanje ugotavljalo že ministrstvo. Sodišče prve stopnje predlagatelju obnove tudi napačno pripiše, da naj bi uveljavljal obnovo zgolj iz razlogov po 1. točki 96. člena ZUS-1. Tega namenoma ni zatrjeval, saj meni, da če kršitve temeljnih človekovih pravic zaradi kršitve videza nepristranskosti oziroma sodelovanja osebe, ki ne bi smela sodelovati, ni mogoče uveljavljati kot razlog za obnovo, potem je očitno, da je takšen zakon (ZUS-1) protiustaven. Če je sodišče prve stopnje menilo, da trenutni zakonski razlogi za obnovo postopka ne predvidevajo obnove iz opisanega razloga, bi moralo postopek prekiniti in zakon v tem delu (očitna protiustavna praznina) najprej poslati v presojo Ustavnemu sodišču Republike Slovenije, ali pa obrazložiti, kako je mogoče, da je takšna očitna praznina vseeno v skladu z Ustavo RS. Tretje točke izreka pa pritožnik vsebinsko ne izpodbija. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijan sklep pa spremeni tako, da se predlogu za obnovo postopka v celoti ugodi, podrejeno pa sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne v odločanje novemu senatu. Priglaša stroške postopka.

4. Odgovor tožene stranke na pritožbo je vložila oseba, ki ni izkazala niti zatrjevala, da ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), zato navedenega odgovora Vrhovno sodišče pri odločanju ni upoštevalo.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Po določbi četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, pritožba ni dovoljena, če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

7. Po odločitvi predsednika Republike Slovenije je bil razpis za tri mesta kandidatk in kandidatov za sodnico ali sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu objavljen v Uradnem listu RS, št. 87 z dne 30. 10. 2014, ki je tudi predmet obravnavanega upravnega spora, ponovljen, na ponovljenem razpisu pa je predsednik Republike Slovenije Državnemu zboru Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 59 z dne 7. 8 2015) predlagal štiri kandidate, med njimi tudi pritožnika. Državni zbor Republike Slovenije je na seji 18. novembra 2015 izvolil tri kandidate za sodnika ali sodnico na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, s tem pa je bil postopek kandidiranja za sodnico ali sodnika na navedenem sodišču v Republiki Sloveniji končan.

8. Glede na to, da je bil razpis, v okviru katerega pritožnik uveljavlja predlog za obnovo postopka, ponovljen, ponovljeni razpis, v katerem je bila pritožnikova kandidatura kot popolna tudi posredovana predsedniku Republike Slovenije, ki je pritožnika tudi s še tremi drugimi kandidati predložil kot možnega kandidata v izvolitev Državnemu zboru Republike Slovenije, pa je tudi že končan, pritožnik nima več pravnega interesa za obnovo sodnega postopka, končanega s sodbo sodišča prve stopnje I U 511/2015 z dne 14. 4. 2015, saj si pravnega položaja v nobenem primeru ne more več izboljšati.

9. Pri tem Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti odločbe tožene stranke na seji, odgovarjanje v izpodbijani sodbi na pritožnikove tožbene navedbe pa v obravnavani zadevi ne pomeni, da je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo relevantno dejansko stanje, temveč je svojo odločitev v celoti oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. Predlog za obnovo sodnega postopka pa mora v celoti utemeljiti predlagatelj in ni naloga sodišča, da samo in namesto njega išče razloge za obnovo, niti ni njegova dolžnost, da prekine postopek in sproži postopek za oceno ustavnosti ZUS-1, še zlasti, če se dejstvo oziroma obnovitveni razlog (ker je v postopku pri toženi stranki sodelovala oseba, ki naj ne bi smela sodelovati), ki ga v predlogu za obnovo sodnega postopka uveljavlja pritožnik, nanaša na upravni in ne sodni postopek (6. točka prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.

11. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.